nedelja, januar 09, 2011

Ena o malo drugačni ljubezni (ker že nekaj časa nismo bili provokativni)

_

Ljudje smo precej bedasta bitja. Poleg tega, da nam je vse manj mar za drug drugega, po mojem mnenju gojimo vedno bolj boln odnos do živali.
Močno se zavedam, da s tole objavo tvegam, da se bodo nadme spravili vsemogočni zavetniki živali, ampak mi je za to prav malo mar. Da ne bo pomote: cenim prizadevanja prostovoljcev, ki se ukvarjajo z zavrženimi (pa potem najdenimi), ranjenimi živalmi, jih negujejo, jim nudijo zavetje, plačujejo stroške zdravljenja, cenim tiste, ki hranijo prostoživeč mačke ampak vse ima svoje meje. Pa pojdimo lepo po vrsti...
Živim v stanovanju. Da, tudi moja gospa mačka živijo v stanovanju. Preden sem se odločila, da v svoj dom sprejemem žival, sem prekleto dobro razmislila o tem za kaj vse bo prikrajšana, ker bo dobršen del svojih devetih mačjih življenj preživela v "ujetništvu". Med drugim sem razmišljala tudi o tem ali je sploh fer omisliti si posedovanje živega bitja, katero bo dobršen del dneva čakalo na moj prihod domov. Ampak, kot ponavadi v takih primerih, je tudi tokrat zmagal človeški egoizem in zdaj jo imam. Kdor ni nikoli okusil potice, ta bo večno zadovoljen s kruhom, zato verjamem, da mali ni prav nič hudega, če sedi na toplem in izza okenske šipe ali balkona špega za letečimi golobi velikani. Ko bo prišel čas, jo bom dala sterilizirati. Kot prvo mi ni do tega, da bi se ukvarjala z vzrejo mladičev, kot drugo pa ji, če se ne zavežem, da ji bom priskrbela moža, dolgujem vsaj to, da je ne pustim trpeti v peklenskih mukah, ki jih v paritvenem času povzroči mati narava. Tako, to so moja trenutna dejstva in argumenti.
Živali me spremljajo že od zgodnjega otroštva naprej - mucki vseh vrst, barv in karakterjev, kraška ovčarka Lejka ter kasneje labradorec Kevin. Za živali je bilo in je pri naši hiši vedno lepo poskrbljeno. Pri hrani se ni kompliciralo, mačke so jedle "ostanke iz mize", bile so svobodne, kar pomeni, da so se prosto sprehajale okoli hiše in nobena od njih ni bila sterilizirana. Ko so imele mladiče, smo jih z veseljem negovali in vselej oddali dobrim ljudem. Kot otroku mi je bilo spremljanje razvoja luštnih puhastih kepic krasna izkušnja. Tako je bilo včasih...
V zadnjem času sem ob branju in spremljanju raznih forumov in internetnih strani za zaščito in pomoč živalim prišla do ugotovitve, da bi mi zgoraj napisano dejstvo, da je bilo pri naši hiši za živali vedno dobro poskrbljeno, marsikdo oporekal. Zakaj?! Berem: "mačka se oddaja izključno, če se s pogodbo zavežete da je ne boste spuščali na prosto..." ali pa: "še ena ranjena iz ceste - je morda vaša?!"
Življenje je lepo, kljub temu, da zna biti včasih tudi prekleto kruto - tako do nas kot tudi do živali. Se strinjam, ni prijeten pogled na povoženo mačko ob cesti. Ampak nič manj grozno (oziroma veliko bolj grozno je) videti prometno nesrečo v kateri so udeleženi ljudje. Ampak proti temu ne moremo nič, ne moremo se kar zapreti v svoje domove ter, v bojazni, da se nam ne bi na cesti kaj zgodilo, v njih ždeti do konca svojih živih dni. Kakšno življenje neki bi to bilo?! Če se do tu z menoj strinjate, potem se prav gotovo strinjate tudi z dejstvom, da so tudi živali prvenstveno svobodna bitja ter da ta svet ni nič manj njihov kot naš, kljub temu, da smo si ga tako častihlepno podredili. Ampak nekateri se čutijo od Boga poklicane, da drugim solijo pamet glede tega kaj smejo in česa ne smejo početi: "Zavezati se morate, da živali ne boste spuščali na prosto!" Neumnost! Kot anekdota, da so v nekem vrtcu otroci mislili, da so krave vijolične barve, bodo morda nekoč komaj verjeli da so živali (konkretno mačke) včasih živele v naravi?! Res je, marsikaj ni več tako "naravno" kot je bilo nekoč, konec koncev tudi ljudje ne skačemo več naokoli s krepelci in ne živimo v jamah, smo pa (kolikor toliko) svobodni. In če nekdo živi v hiši, ima vso pravico, da svojo žival spusti na prosto, na svobodo. Še posebej, če je to žival, ki je že iz prejšnjega doma navajena na prostost - ker je kot tisti človek, ki je že okusil potico in mu kruh ni več dovolj.
Sterilizacija, kastracija?! Bombandiranje s sterilizacijo in kastracijo je postalo že malodane nadležno. Prav je, da se ljudi osvešča. Vprašanje je sicer koliko se koga prime, ker žal še vedno obstajajo bedaki, ki jim ni problem malih živalic zavezati v vrečo in flikniti v deročo vodo ali pa jih zapakirati v škatlo in odvreči nekje ob cesti - "če ne vidim, ne boli" - no, tebe itak ne boli, tudi če bi videl, saj imaš očitno kamen namesto srca! Prepričana sem, da še obstajajo ljudje, ki mladih mačk ne zavezujejo v vreče in jih ne mečejo v deroče reke. No, prav gotovo je še kje kakšen tak, kaj pravite?!

Se tudi vam zdi, da je bil svet včasih bolj preprost?! Koliko časa je minilo od tedaj?! Deset, petnajst let?! Ob novoletnih voščilih bi bilo morda modro dodati: "pa malo več zdravega razuma"!


11 komentarjev:

natalie pravi ...

Draga Vanja, zadetek v polno, čestitam, končno še ena razumna kolumna ali karkoli že je. Včasih je prevladovala zdrava kmečka pamet, danes je pač drugi svet...

GoLa pravi ...

Ah, ljudje so vseh sort in slepila bi se, če bi verjela, da se samo dobro skriva v njih. Sprevrženost je postala sprejemljiva in imeti žival pri ''hiši'' je prej modno, kot ne. Brez kančka razmisleka katero in kakšno žival, če sploh, in kakšna obveznost pravzaprav to je. Ko je L. kupoval G., je eno leto prebil ob prebiranju knjig o psih, šel obiskat prenekaterega pasjeljubca in njihove živali, da je končno našel pasmo, ki najbolj ustreza njegovemu značaju (naj bo žival čistokrvna, ravnokar skotena, rešena iz zavetišča, najdena ob cesti, ...). Seveda je G. zadetek v polno in v njenem življenju svobodno giabnje nekaj, kar ji nihče ne more vzeti - ne sitne stare mame, ki se jim zdi nezaslišano, da ni na vrvici, ne histerične mamice, ki že na deset metrov zganjajo paniko, čeprav gre G. v povsem drugo smer in ne druge živalske vrste, za katerimi se včasih požene. Če bi vsi izbirali sebi primerne živali in hkrati vedeli, da to ni le puhasto ljubko bitje, ki obsedi, kjer ga pustiš, ampak funkcionira kot dvonožna bitja, potem bi krutost, ki nedvomno obstaja in nas žalosti, obstajala v najmanjši možni meri. Obenem je treba tudi sprejeti djestvo, da se z vsakim vdihom bližamo koncu in da tako tudi najverjetneje štirinožni prijatelj ne bo z nami za vedno. Kdor se ni sposoben sprijazniti s tem dejstvom, naj si živali niti ne omisli. Gre za brezpogojno ljubezen, ki jo zreš v očeh - obeh. In PREZIRAM ljudi, ki so prepričani, da si posamezniki omislijo žival zaradi čustvenega manka sočloveka. Le kateri idiot si je omislil to teorijo, ki ji naseda tako veliko ljudi?!?!?! Šla sem predaleč... Glede sterilizacije in kastracije pa prav tako ne bi kot sveto zapoved vzela njuno obveznost. G. je stara enajst let in tistih nekaj tednov na leto živi povsem običajno življenje. Po L. se je navzela WTF odnosa do tistih, ki ji niso ljubi, tako da signali neodobravanja kakršnegakoli približevanja ustvarjajo auro ''do not even think to come any closer''. :)

Vale pravi ...

Pri nas doma (beri na Koroškem) imamo mucke od kar pomnim. To so vedno mucke, ki se pritepejo k nam od bog ve kje in včasih tudi odtavajo bog ve kam. Nikoli nimamo zaprtih v hišo, vedno so na prostem in v hiši, kot pač gospe ali gospoda muke oziroma mucki želijo. Nekatere od njih je zaradi tega povozil avto, ena je poginila, ker jo je napadla kuna in ji raztrgala čeljust. Nekaj smo jih sami odnesli k veterinarju, ker so nam jih ljudje odvrgli pred prag že poškodovane. Trenutno imamo pri hiši mačkona, ki se je odločil, da bo pri nas štiri leta nazaj. Ni kastriran in ko je čas parjenja je revež cel pretepn in shujšan. To so mačke, ki živijo svoje mačje življenje in prav nič jim ne manjka. Sobivamo z njimi, lepo se imajo, site so in ko rabijo veterinarsko pomoč, jo dobijo. Enako je s sosedovim Odfukom, ki veselo tava po soseski, se tu pa tam uleže sredi ceste in debilno gleda v avto, ki se mu prebližuje, da niti ne govorim o ugrizninah, ki jih faše, ko se goni. Ampak tu pa tam pride tudi pogledat v naše stanovanje, se malo pocrklja, nas malo pogrize in potem odtava nazaj v svoj mačji svet. Sama muce nimava, ker nimava časa zanjo.

Vedenje ljudi do živali ni dandanes nič bolj drugačno kot do vsega ostalega. Včasih smo s starši hodili na dolge sprehode v naravo, cele dneve smo prebili na prostem in se igrali, danes pa se VEČINA zabava v trgovskih centrih in doma pred TV-jem in računalniki. Tja gre ta svet, med štiri zidove doma, štiri zidove službe in par zidov trgovin.

Vanja pravi ...

Natalie, hvala! Se mi zdi, da je zdrava kmečka pamet dandanes nekaj, česar bi se moral človek skoraj sramovati. :)
GoLa, res je, da je posedovanje živali prej moda kot ne. Ko sem se odločala za mačico, so mi povedali, da se večina ljudi odloča za enako barvo mačke, kot sem se jaz, ker je to trenutno v modi. No, sama sem o sivi britanki sanjarila odkar sem jo pred cca. 20. leti videla v reklami za mačjo hrano Shieba, pa takrat sploh pojma nisem imela, da je to pasemska mačka. Kaj čmo, zdaj imam pa modno mačko doma! Upam da bo še nekaj časa ostala modna in da je ne bo treba kmalu prebarvati ali zamenjati za drug model. :P
Vale, res je, zunaj smo viseli od jutra do večera in se ob igri naučili veliko več, kot se danes marsikdo ob kateri koli "didaktični igri" ali (bognedaj) računalniku. Učili smo se za življenje!

MajaTa pravi ...

Z večino napisanega se strinjam, ampak žal je tako, da še precej ljudi ne dosega te stopnje zavedanja odgovornosti za žival, zato pa jih je toliko po zavetiščih in še posebej takih, ki tiho trpijo celo svoje življenje pa sploh ne vemo za njihove krute usode.
Kar pa se kmečke logike tiče, bi potemtakem, če se oziramo na naravo, ranjeno/bolno žival, ki trpi, pustili da se muči še n- ur/dni/tednov, ker je tudi to naravno... Oz. če bi bilo tako, živali sploh ne bi imeli za ljubljenčke, ker to ni naravno. Amapk saj v našem času skoraj nič več ni naravno.

Vanja pravi ...

MajaTa, ne gre posploševati, kar sem želela poudariti je, da je, če žival živi v naravnem okolju, nekako logično da se prosto giblje - kako pa je poskrbljeno zanje v recimo primeru bolezni ali nezgode, pa je stvar vsakega posameznika. Glede na to, da se marsikdo ne zaveda stopnje odgovornosti, ne bi bilo odveč, če bi tudi pri nas uvedli živalsko policijo, morda bi bile reči potem bolj urejene, ne vem.

MajaTa pravi ...

Se strinjam, da bi morali na tem področju korenito spremeniti zakone. Morda bi pri tem pomagala živalska policija, vendar mislim, da pri nas še dolgo ne bo realizirana, saj očitno to ni prioritetna težava, ki bi državi prinesla cekine. Veliko pa bi na tem področju naredila tudi vzgoja, prevsem pozitivni zgledi. Kakorkoli, jaz si želim, da bi čim manj živali trpelo.

Vanja pravi ...

MajaTa, enako tudi jaz.

protiargument pravi ...

Domača mačka ni nikoli živela v divjini, na to se mi zdi pomembno opozoriti. Kot že njeno ime pove, ne gre za kakšno divjo, avtohtono vrsto.
Zato domača mačka prej spada v hišo ali stanovanje kot pa v gozd ali na travnik, kjer za zabavo pobija plazilce, glodavce ali ptice z rdečega seznama po ogroženosti.

Zaradi tega, ker se zdi vsem tako "naravo" imeti mladičke in jih (večinoma premalo stare) leto za letom oddajati "dobrim ljudem" je v Sloveniji populacija mačk ogromna in še raste.

Vsa zavetišča pokajo po šivih, posvojiteljev je mnogo manj kot se vsako leto skozi tako zelo zaželenih mačjih mladičev (ki so v ogromnem številu zavezani v vrečke ali zaprti v škatle, odvržene v gozd ali smetnjak, žal).

Zato takšen halo okoli sterilizacije in kastracije, saj bo eksponenta rast populacije prej ali slej vodila v to, da se bo mačke pričelo množično evtanazirati.

Zaradi higienskih razlogov jih ne bo mogoče več niti izpuščati nazaj v okolje (sterilizirane / kastrirane, seveda), kakor se sicer počne s prostoživečimi.

Seveda izgleda, da problem je obstaja, če gledaš na živalovarstveno problematiko v Sloveniji s svojega primera, kjer imaš eno, dobro oskrbovano mačko, ki ne koti neželenih mladičev.

Če pa pogledaš širše pa je situacija katastrofalna, takšna vsako pomlad in jesen: http://www.mojpes.net/modules/pomoc/article.php?storyid=193

protiargument pravi ...

Pa še nekaj glede udeleženosti v cestnem prometu - živali (psi in mačke), ki prosto, brez nadzora, tekajo po cestnih površinah, so, ob tem da so izpostavljene hudim poškodbam in večinoma nelepi smrti smrti v jarku ob cesti(varovanje pred čimer je ena izmed osnovnih skrbniških odgovornosti), resna grožnja varnosti v prometu.

Neredko se zgodi, da spuščeni psi in mačke zaidejo celo na avtocesto. Kar nekaj resnih prometnih nesreč se je že zgodilo zaradi živali, ki je "prečkala" avtocesto.

Si predstavljate, da se skušate pri 100-130 km / h izogniti psu, ki zmedeno teka po cestišču? (Mačke večina v teh okoliščinah povozi).

Ja, seveda se nesreče dogajajo. Ampak eno je nesreča, druga pa malomarnost.

Ja, tudi ljudje umirajo na cestah. Pa to ne pomeni, da skomignemo z rameni, in našega triletnika pustimo, da sam prečka ceste ali ga celo posadimo na tricikel in spustimo na cesto skozi naselje, češ, kar bo pa bo.

Saša/Lunaspi pravi ...

Izjave v smislu, da nam ni mar za sočloveka in da razvijamo vedno bolj bolan odnos do živali, na žalost največkrat privrejo na plan, ko je treba nekaj narediti za nas in ne za druge. Vsaj jaz jih »fašem« od takih ljudi, ki ponavadi samo gledajo, kje bi si lahko še kaj zmanipulirali.
Ljudje smo si odtujeni in rivalsko nastrojeni. Eni vedno bolj hladni, neobčutljivi, drugi preplavljeni s čustvi in dobrodelnostjo. Ravnovesje je podrto. Posledično se zatekamo v, za nas, preprostejši in pozitivnejši odnos ki ga nudijo živali. Zase vem, da mi je lažje iti na sprehod s psom, kakor pa s kolegico, sodelavko, ker že pri usklajevanju urnikov ponavadi nastane problem.

Strinjam se s tem, da bi morale biti živali svobodne in čim več zunaj. In ne motijo me sosedove mačke, ki zvončkljajo po našem vrtu. Vedno so dobrodošle. Ni mi pa všeč če mačka z bližnje kmetije koti mladiče pod našo streho in se kmet izogiba vsakršni odgovornosti. Tukaj nastane svoboda enega, problem drugega.