Pameten nasvet

Oseba A: Ideš na čik?
Oseba B: Em, ne hvala. Čez pol ure imam sestanek z gospo investitorko.
Oseba A: ?
Oseba B: Ja ne morem na čik, nočem da bi smrdela po cigaretah.
Oseba A: Znaš šta, možda ova gospa puši ko turčin! Poslije možeš da ispereš usta.
Oseba B: Aaaa?! S čim naj jih izperem?!
Oseba A: S rakijom!
Oseba B: Aha, gospa je najbrž poleg tega da puši ko turčin tudi kronična pijanka?!

Oseba B prižge cigareto, potem pa požveči žvečilni.

Gedžet "nebodigatreba"

Evo, čisto brez problema bi še nadaljnjih n-let zdržala brez nje in se - tako kot sem se do sedaj - še naprej ozirala na cerkvene zvonike, mikrovalovko, štedilnik, računalnik in na mobilca. Ampak tale urca je ena redkih, ki mi je po dolgem času padla v oči.
Zdaj se jo že tri dni učim nositi. Prvi dan se mi je zdela težka, drugi dan sem ugotovila, da mi res ni treba več čekirati tiste številčnice na zvoniku, danes pa sem prišla do ugotovitve, da bo dejansko moralo miniti še kar nekaj časa, da sem bom navadila gledati nanjo.
Oh ti preklemani gedžet, pa saj te sploh ne potrebujem!

Kapitalizem pa tak!

Ob TV reklamah se vedno zgražam češ "Pa kdo za hudiča potrebuje vsa ta raznorazna čistila, vrečke za greznice, osveževalce prostora, dišeče vložke z gelom in kar je še tega." Najbrž se  vsi strinjamo, da kapitalizem ponuja preveč. Pa ni čisto tako.
Zadnjič sem hotela kupiti paket robčkov. En zavitek robčkov. No, kupiti zavitek robčkov je dandanes praktično nemogoče. Na polici (Mercator nasproti Metalke) so bili raznorazni zavitki papirnatih robčkov, pakirani po deset paketov skupaj. Če bi bila na poti proti domu, bi mi bilo praktično vseeno. Kupila bi tisti paket desetih paketov in ga doma vrgla v predal v kopalnici. Ker pa sem bila napoti v službo, mi ni prav nič dišalo, da bi v cel dan s seboj prenašala paket robcev. Homeopatija je dobro opravila svoj posel in en mali zavitek mi zadošča za cel teden - cvetni prah mi že tri leta ne pride do živega!No, pa če zamenarimo dejstvo, da jih je bilo v paketu preveč - kar me je najbolj zmotilo je bilo to, da so bili vsi tisti, ki bi prišli v ožji izbor (beri: v omotu jih je bilo manj kot deset) parfumirani z nekimi čudnimi vonji welnessa (Em, mi lahko nekdo pove kako naj bi dišal welness?!), mete, kamilice in ne vem še česa.  Problem z robci sem rešila tako, da sem jih šla iskat v trafiko. 
Danes pa sem si vroč dan zaželela zaključiti s hladno pijačo, ki bi med drugim vsebovala tudi Campari. Ker se mi ni dalo kuhati, sem sklenila, da si za včerni obed pripravim toast. Zdaj pa sledi vprašanje: V koliko trgovin je potrebno iti, da človek kupi naslednje: sir, belo vino, radensko, Campari in polnozrnat toast kruh?! Ne boste verjeli, v točno štiri: Mercator nasproti Metalke, Mercator na vogalu Trubarjeve, Spar Kapitelj in Mercator na Taboru, kjer sem končno kupila nesrečni toast kruh in grenko alkoholno, greha vredno pijačo.
Pa v iskanju "nenavadnih artiklov" nisem osamljen primer. Pred časom mi je prijatelj razlagal, da je zavoljo Olimskega sira obkrožil skoraj  pol Slovenije. 
Tole "poročilo" lahko zaključim le s stavkom: slovenski kapitalizem ni vreden pol p... mrzle vode!

Smejem se na vsa usta!

Sem šla po dolgem času spet na obisk k moji zobozdravnici. Malo presrana sicer - zaradi šestice desno spodaj, ki me že nekaj let na vsake toliko časa spomni nase, pa se ta zoprni zob zadnje čase spet nekaj oglaša.
Moram povedati, da se mi moji zobje ne zdijo nič kaj posebno lepi. Enka levo zgoraj je od padca s kolesom pri rosnih sedmih letih počena podolgem in počez, nanjo skorajda ne grizem, ker jo čuvam pred usodo, ki se imenuje preobleka. Nesrečni enki je za povrh vsega pred sedmimi leti odmrl živec, baje da bi po vseh zakonitostih narave zobček moral biti siv, je pa zgolj rahlo rumenkast. No, še vseeno bolje rumen kot pa siv. Tudi ostali zobje niso nič kaj lepo beli, saj jih vsako jutro pridno zalivam s črnim čajem, tekom dneva pa nato še z zelenim.
No, ampak gospa M. se vedno znova navdušuje nad njimi, češ kako lepi da so. Jasno da so, v primerjavi z EMŠO-jem zob klientele v čakalnici, moji zobje najbrž res prava perla, a meni se pač ne zdijo.
Danes sem bila na vrsti zadnja in zobozdravnica se je, glede na to, da sem imela za zaplombirat zgolj neko miceno luknjico in da sva imeli celo uro časa, odločila, da bomo tokrat izvajali lepotne popravke. In to na notranji strani prednjih zob, v katere so mi pred davnimi leti šolski zobarji (danes sem slišala da povsem po nepotrebnem) vlili amalgam. Šestica se ji ni zdela omembe vredna. "Lepa je, jo bomo dali slikat."
"N, poglejte kaj so ji naredili. Takole je to delala ga. Milek." (Mhm, mhm, prikimavam s polnimi usti tamponov, začudena, od kje neki ve, da so te pikice produkt gospe Milekove). Zanimivo se mi zdi, da je gospa šele po petnajstih letih, odkar zahajam k njej, zagnala tak vik in krik zaradi treh amalgamskih pikic na notranjosti mojih prednjih zob, za katere sem prepričana, da jih razen nje ni še nikoli nihče opazil.
N, a veste da ima še Madonna enega od zob zaplombiranega z amalgamsko zalivko" se čudi gospa M." Si morete misliti?! Zadnjič sem gledala njen koncert in videla, da ima na štirici (ali pa na ne vem katerem zobu je rekla) še vedno amalgam!"
"Bomo kar zamenjali, bo bolj lepo! A ti jih zamenjam?" me vpraša. Ne vem kaj mi je bilo, ampak v tistem momentu se mi je zdelo sila imenitno, da bi imela večino zob (tudi tam, kjer se to ne vidi) belih, valjda sem pokimala in se naslednjo minuto, medtem ko je gospa vrtala, spraševala, kaj mi je tega treba, saj manj ko se vrta v zob, boljše je. No ampak včasih se človek preveč hipno odloči in potem pač je kar je.
Medtem ko se osnova na zobčkih suši, poslušam zgodbo o tem, kako je neki gospod imel v ustih zelo veliko gnoja in kako je ta gnoj špricnil in potem odtekal v potokih, kako ona ne more pozabiti tega gnoja in kako res ne more verjeti, da dotičnega gospoda huronski ognojek ni nič bolel. Pa o tem, da ko gre človek v Ameriko, s seboj ne sme vzeti več kot troje spodnjih hlač, ker so tam oblačila tako zelo poceni, da se splača vse kupiti tam.
"N, ko boste šla v Ameriko, s seboj ne vzemite več kot treh spodnjih hlač, vse boste po smešni ceni lahko kupila tam!" zobozdravnica zapoveduje svoji asistentki.
"Pa saj ne bom šla v Ameriko!" se brani N.
"Zakaj pa ne?! Seveda boste šla! Tudi jaz sem rekla da ne bom šla, pa sem šla."
"Ne, mene v Ameriko ne vleče" trmasto ponavlja zobna asistentka, kateri je (po njenih besedah) v nedeljo pred farno cerkvijo veter privzdignil krilo, tako da si ga je morala potem "zabasati med noge".

Po petinštiridesetih minutah zevanja s težavo uspem izpeljati vajo "ugrizni v papirček". Štirih mini plombic mi sploh ni zaračunala. Še vedno ne vem ali to morda spada v paket zdravstvenega zavarovanja, ali pa je bila gospa tako dobre volje, da se je odločila brezplačno opraviti dobro delo. Itak pa nisem nič prihranila, ker bo šel ves denar namenjen za zobe jutri v žep moje šivilje.
Ampak od danes naprej se spet lahko smejim na vsa usta! And now excuse me, grem pred ogledalo vadit smeh, pri katerem bom vrgla glavo vznak - nek se vidi razkoš!

P.S. Upam da si ne izpahnem vratu.

Imenitno sobotno kosilce

Poznomajski čas je tak čas, ko se na vrtu že najde kaj užitnega in če je vreme lepo, se priprave kosila lahko lotimo kar na prostem - le streljaj od vrta.
Na vrtu sem nabrala redkvice, solato, drobnjak in rabarbaro, vse ostale sestavine pa so se že nekaj časa valjale po hladilniku, torej so kar klicale po tem, da jih nekdo (to se pravi jaz) spremeni v kosilce. Iz hladilnika sem privlekla tofu, kateremu je rok uporabe potekel pred nekaj dnevi, kar pomeni, da je še vedno užiten ter šparglje, ki bi jim "rok uporabe" potekel v naslednjih dneh, ter jajce, kateremu rok uporabe še ni in še tudi nekaj časa ne bi potekel. Aja, ker smo (boste) kuhali rižoto, sem potrebovala (boste potrebovali) še skodelico riža. V mojem primeru neoluščen basmati riž, katerega je sicer potrebno kuhati malo dlje (40 minut), a nič zato - medtem ko se riž kuha lahko opravimo veliko drugih reči.

Najprej je potrebno oprati in narezati zelenjavo. Zelene beluše v spodnji tretjini olupimo in narežemo na cca. 3 cm dolge palčke - vrhove in stebla med seboj ločimo, kajti v rižoto bomo najprej fliknili stebla, saj se le-ta kuhajo malo dlje kot vršički. Nato operemo in narežemo rabarbaro.

Če nas med pripravo moti sončna pripeka, si na glavo poveznemo priročen klobuk - rabarbarin list:

Rabarbaro osladkamo z dvema žlicama mascavo sladkorja, zalijemo z vodo in kuhamo toliko časa dokler ne postane mehka oz. dokler ne začne kazati da bodo stebelca razpadla.

Še preden pa se lotimo pranja in rezanja zelenjave, v posodo nalijemo vodo, ki jo malo osolimo. Razmerje voda: riž mora biti 2:1. Ko voda zavre vanjo stresemo riž, ogenj naravnamo na minimum in pokrito kuhamo 25 minut - če ne bo pokrito se bo riž zaradi pomanjkanja vode prismodil. Po 25 minutah noter fliknemo stebelca belušev. Nič ne de, če je večina vode že povrela in so beluši naloženi povrh riža - skuhali jih bomo v sopari in bodo zato še toliko boljši. Po osmih minutah v lonec vržemo še vršičke, rahlo osolimo, dodamo začimbe po želji (sama jih ne dodam kaj dosti, ker nočem da zakamuflirajo okus belušev), prelijemo z malo olivca in kuhamo nadaljnjih sedem minut. Ugasnemo, rižota je kuhana. Metem skuhamo še jajce za na solato. Potem na olju popečemo tofu, katerega med peko zalijemo s svetlo sojino omako. Tofu potresemo po rižoti, vse skupaj pa okrasimo z drobnjakom.

Na že začinjeno zeleno solato narežemo jajce, redkvice in drobnjak.

Evo, takole pa je na koncu izgledalo naše kosilce!

Nič ni ostalo.

P.S. Del kompota lahko precedite, precejeni tekočini pa dodate ohlajen rooibosh čaj in limono.

Mala malca

Takale malica je ta teden vsakodevno na mojem spisku. Zjutraj naredim velik ovinek - grem čez tržnico, kjer kupim ovčji jogurt in košarico jagod, potem le-te narežem na četrtine, zmešam z jogurtom ter osladim z mascavo sladkorjem, ki je po mojem mnenju ključna začimba tele fine jedi.

Dekor najbolj nagravžne šlape pod soncem

Tale modificirana šlapa je bila pofotkana lani v Barceloni, objavljam pa jo za vse ljubitelje teh najbolj nagravžnih šlap pod soncem.
Baje da niti razgradljive niso!

Prenova

Minimala ni več. Interier se spreminja v mini Park Güell. Škoda.

Gospa, kaj ste pa po zodijaku?!

Z obiskom frizerja ponavadi odlašam kolikor dolgo se to pač da. Še posebej od zadnjega striženja naprej, ko sem za petminutno striženje špic plačala toliko, kot da bi me konkretno ošišali. Odkar je moja frizerka na porodniški, silom razmer lase nosim spete v čop, kar pa mi po drugi strani po večletnih kratkih pričeskah čisto ustreza. Problem nastane edinole pri frfruju. Ponavadi ga oblikujem sama, a ker sem pred časom nekam založila svoje (kirurške!) škarje - orodje, s katerim se bojujem proti na novo naraščenim lasem, je bilo potrebno ukrepati drugače. Na poti iz službe me pot vodi mimo najzanikrnejšega frizeraja v Kamniku, mimo frizeraja, ki je včasih slovel po tem, da so se tja hodile strižt predvsem priletne gospe. Lokalni prebivalci ta pajzelj poznajo pod imenom "Pr' Balon" - od kje to ime ne vem. No, stopam takole mimo Balona, ura kaže pet minut čez sedmo, skozi okno se vidi da še vedno frizirajo. Ne vem kaj mi je šinilo v glavo, a kar naenkrat se je moja roka znašla na kljuki in naslednjo sekundo me je Balon pogoltnil v svojo, po laku za lase smrdečo notranjost. "Ehm, a strižete samo frfru?" precej debilno vprašam. "Aha, majčkeno bo za počakat." odvrne prijazna gospodična, ki šari po glavi nekega gospoda. Usedem se in kajpak mi ne preostane drugega, kot da poslušam njun sila zanimiv dialog:
frizerka: "... no, a veš, ker moj pri kuhi hoče bit ta glaven, on meni skoz govori, da vse delam narobe, še krompir narobe narežem. Ker moj je škorpjon, saj veš škorpjoni hočejo biti vedno ta glavni. Jaz sem pa vodnar. Vodnarji smo fajn."
gospod na stolu: "Ena moja prijeteljica je čisto tebi podobna. Tudi ona je vodnarka."
frizerka: "Aja no, vidiš! Kaj pa si ti po horoskopu?"
Gospod na stolu pove kaj je po horoskopu, nato pa govori nekaj o alkoholu in frizerka modruje: "A veš kako ti bom rekla; vsi dedci, ki pijejo žgano pijačo postanejo žleht. Po žgani pijači ste dedci najbolj žleht. Ti ne smeš mešat veš, pij samo pivo, boš naslednji dan vesel in boš rekel: "kako fino sem se imel!""
gospod na stolu pa: "Hvala za kompliment!" (Aaaa?! "Kakšen kompliment?!", si mislim. Najbrž je nasvet pomešal s komplimentom.)
No, kaj kmalu sem bila na stolu. Seveda sva se s frizerko precej zapletli v pogovor. Kaj pa človeku preostane drugega, kot da se vda v usodo in modruje o vremenu ter o polni luni. "Joj, pa še tale polna luna! Kako bodo danes dedci zoprni, a ne?!" reče frizerka. "Mhm" zamomljam in dodam: "Fino ga nafutraj, bo takoj bolj krotek." "Ja saj, Kar pizzo bova naročila, sem že tako lačna." Po petih minutah sem odrešena pogovora o luni in zoprnih dedcih, sama pri sebi se zahvaljujem Bogu, ker sem šla ostričt samo frfru, ker bi se, v primeru da bi me ostrigla po celi glavi, zagotovo ne mogla izogniti vprašanju "Gospa, kaj ste pa vi po zodiaku? Kaj pa je po zodiaku vaš?"
Frfru mi je ostrigla korektno, tudi cena je bila korektna, plačala sem en euro in pol.

Nič ne rečem, frizerke so čisto prijazne gospe ampak, a jim na tisti njihovi šoli ne morejo povedati, da naj zaboga že enkrat nehajo s temi svojimi zodiakalnimi pogovori?!

Novo ulično pohištvo!

Nazorjeva ima novo ulično pohištvo. Ta ulica mi je bila od nekdaj pri srcu in prav škoda se mi zdi, da je zadnja leta tako zapuščena in prazna. Spomnim se kako sva, ko sem bila še majhna, z roditeljico redno zahajali v Svet knjige, ki se je včasih nahajal v tej ulici. Po nakupu otroških slikanic sva jo vselej mahnili do konca ulice, kjer je bil za cerkvijo stacioniran bel Machtigov kiosk, v katerem so prodajali najboljši marelični sladoled. Potem sva ponavadi posedali na klopci, jedli sladoled in listali knjige.
Najbrž zgolj novo pohištvo ne bo bistveno prispevalo k temu, da bi ta, nekdaj tako živahna ulica znova oživela, a vendar...
Ko smo že ravno pri ulični opremi in omembi slavnega kioska; ne vem kateremu tepcu je padlo na pamet, da jih je zamenjal s tistimi ogabnimi pločevinastimi utami?!

Kako vem da se staram?

V soboto mi je med pospravljanjem delovne sobe iz namiznega koledarja, katerega vsaj enkrat mesečno vzamem v roke, padel šop bankovcev. Točno deset bankovcev po dvajset eurov. No, denarja mi ponavadi prej primanjkuje kot ne, oziroma, bi mi ga primanjkovalo, če nebi z njim ravnala sila gospodarno (khm, tej izjavi je prejšnji stavek sicer sila kontradiktoren, a vendar), saj mi ponavadi uspe konec meseca celo kaj privarčevati. No ampak ko človeku iz namiznega koledarja pade dvesto ojrov, se najditelj počuti kot da bi mu denar poslal sam Bog. Ampak veselju je precej sledila zaskrbljenost, saj se namreč nisem mogla spomniti kdaj naj bi prepognjeni šop bankovcev vtaknila v trikotno režo namiznika. Nimam pojma, vsekakor v zadnjih petih mesecih. Sicer pa sem bila naslednji dan za silo potolažena, kajti kolega je ob moji pripovedki o "od Boga poslanem" šopu bankovcev zamahnil z roko, rekoč: "Eh, to ni še nič, jaz sem pred nedavnim med pospravljanjem našel 500 eurov!" Mhm, dotični kolega je od mene starejši pet let. No, na dobri poti sem...
Ampak zgodbe o tem, kako mi ta teden denar na kup leti še ni konec. Zjutraj me je ob pogledu na številko, ki se je po dvigu izpisala na ekranu bankomata skoraj zadela kap, zatorej sem še enkrat zabasala kartico v režo in izbrala opcijo "natisni". Ko je iz stroja, ki pljuva denar, prilezel listek, sem nekaj časa bolščala vanj, saj je bila na njem izpisana cifra, ki je bila še enkrat višja od tiste dan poprej. Precej sem pomislila, da me mora imeti pa tale moj skrivni donator res zelo rad, nekaj trenutkov kasneje pa prišla do zaključka, da me ima po vsej verjetnosti bolj kot NN rada Davčna uprava (kdo bi si mislil?!) in da se je letos začuda podvizala pri izplačilu dohodnine. Morda pa tudi ne, glede na to, da se z bankomati sila dobro razumem, bi celo verjela, da znesek morda vseeno ni dohodninske narave. Vse je možno; nikoli ne bom pozabila mrzlega zimskega dne, ko sem kot študentka anketarka stala pred Mercatorjem v Žalcu, nikjer okrog mene ni bilo žive duše, za mojim hrbtom pa se je naenkrat zaslišal čuden zvok. Iz reže bankomata je prav počasi prilezlo takratnih 10.000 tolarjev, na monitorju pa je pisalo: "Prosimo, vzemite denar." Nekaj časa sem debelo gledala, nato pa vzela denar - kdo pa nebi, saj je vendar pisalo naj ga vzamem, in se kaj hitro pobrala iz mesta nesrečnega zločina. Najbrž ni potrebno posebej poudariti, da sem za tisti dan anketiranje zaključila.
Tako sem danes popoldne na poti iz knjižnice zavila k Almiri in tamkaj potešila svoje estetske brbončice. Tokrat brez slabe vesti!

Ribe na suhem

Leteče ribe nad Ljubljanico. Pofotkano danes popoldne.

Projekt: oštumfenje

Je kar kriza, ko se dogodi, da človek v vsakojutranji furiji silom razmer izbiri primernih štumfov nameni preveč dragocenega časa in tako vsako jutro znova ugotavlja, da so le-ti sprani, da imajo na mestu kjer se nahaja palec luknjo in da so vse preveč šarasti, da bi jih lahko obul v letne čevlje, ki so ravno toliko odprti, da se štumfi kar dobro vidijo. Sklepu, da se bo končno potrebno konkretno oštumfiti, je po nekajdnevnem pozabljajnju tega sila pomembnega opravka sledil opomnik na telefonskem koledarju (enako se je zgodilo pri projektu kupovanja zobne paste - ko sem na koncu koncev zato, da sem prišla do kalodonta, morala razrezati tubo, je bilo končno potrebno ukrepati in narediti opomnik na telefonskem koledarju). Večina ljudi si tja beleži sila pomembne sestanke in dogodke, no jaz pa na to mesto zapisujem neizbežne in nujne nakupe, kateri se mi kljub vsemu ne zdijo tako zelo pomembni, da bi jih nosila v glavi.
Če bi mi nekdo pripovedoval kako naporen opravek je kupovanje enobarvnih bombažnih štumfov primernih za poletne dni, bi se mu najverjetneje (s čudnim izrazom na obrazu) smejala. Ampak je res naporno!
Postaja št. ena: trgovina Calzedonia na trubarjevi. Tja grem rada zato, ker imajo ugodne cene in dobro kvaliteto, če kupiš štiri pare, dobiš petega za povrhu. Na kavljih visijo precej lušni tanki enobarvni bombažni štumfki po ugodni ceni 2.50 ojra. "Imate črne?" vprašam prodajalko. "Ne nimamo, samo tole je kar je tukaj, vse smo prodali že prejšnji teden." "Aaaa?!" Na stojalu visi nekaj v beli, svetlo modri, sivkasti, roza in dolgočasni beige barvi. "Kurc, pa tak kapitalizem!" si mislim, izberem ene (sicer otroške) štumfe v čudnem rozkastem tonu in se poberem iz trgovine. Trgovino Fabiani izpustim; njihovi produkti (sploh tisti iz blagovne znamke Zvezda) so precenjeni - po nekaj nošenjih jih človek lahko mirno zabriše v smeti. Torej, naslednja postaja: H&M na čopovi. V pritličju vrsta od blagajn do konca trgovine, v trgovini neznosno vroče, tudi v tretjem nadstropju kilometrska vrsta. Štender s štumfi na pol prazen; od meni dopadljivih "modelov" na voljo samo beli, črne imajo samo take debelejše, prevroče za ta letni čas. Po hitrem postopku se poberem iz trgovine. Naslednja postaja: Trgovina Polzela na miklošičevi. Tako grdih štumfov v življenju še nisem videla! Pa tako dragih tudi ne. Za ceno enega para bi v savnastem H&M-ju dobila tri. Če bi jih seveda imeli. In če bi se mi dalo pol ure stati v vrsti. Vse kar kupim tam sta dva para najlonskih dokolenk.
Danes zjutraj v službi ob jutranjem času mimogrede omenim kako naporno je bilo včerajšnje nakupovanje. Sodelavec pripomni, da so bile v H&M-u kilometrske vrste zaradi nekih 5 eurov vrednih bonov, katere si naprintaš in potem ob nakupu vnovčiš. "Čakaj, ti jih bom naprintal, smo ravno včeraj menjali kartuše!" reče in naprinta dva bona. Evo, projekt se nadaljuje... V dobri veri, da so pa čez noč valjda nafilali police z meni nujno potrebnimi mini mini nogavičkami za v balerinke, naredim načrt, kako se bom med malico (ker - kako naivno - predvidevam, da dopoldne ni gužve) splazila tja in vnovčila tisti bon. Jasno da mi zopet ni uspelo! Štumfov je bilo še manj kot včeraj, vrste sicer za spoznanje manjše, v vrstah pa same bejbike stare cca 18. let, ki iz žepov vlečejo cele štose fotokopiranih bonov in z zaskrbljenimi izrazi na obrazu razpravljajo o tem ali so boni prave velikosti ali pač ne, ker nekaterih velikosti pa na blagajni pač ne vzamejo. "No, kako izbirčen je tale kapitalizem!" si mislim "Le zakaj je tako blazno pomembno ali je na nekem bonu tri kaplljice črnila več ali manj?!"
Zaključek te sila pomembne zgodbe je pa takle: tudi projekt oštumfenja št. 2 je propadel. Hm, v omari pa visi nova safari srajčka, z žepi na poklopce za 14.90 ojrov minus bon. Pa so me dobili v svoje kremplje!
Vse tako kaže, da bom morala letos naokrog ševrati povečinoma v japankah...

Predsodki

Prijateljica me je prosila naj izpolnim anketo o varnosti, katero je njenemu fantu uturil njegov šef. Ker sem med študijem tudi sama nekaj časa anketirala, razne ankete ponavadi izpolnim, pa sem izpolnila tudi to. Človek ne more verjeti, kakšne predsodke imajo nekateri ljudje v svojih glavah! Na vprašanje "Kako varni bi se počutili v naslednjih situacijah?" je bila med drugim navedena tudi naslednja situacija:

Potujete po mestu, v katerem še niste bili nikoli. Radi bi telefonirali domov in povedali, da se boste pozno vrnili. Ker ne najdete telefonske govorilnice greste v prvo gostilno in od tam pokličete. Tam pa se nahaja večja skupina motoristov.

Opcije odgovorov:
a. zelo ogroženo
b. precej ogroženo
c. ne vem
d. precej varno
e. zelo varno


Aaa?!


P.S. Tudi tista o grafitarjih, ki brcajo v stebre na avtobusni postaji je precej močna.
P.S.S. Anketa izhaja iz ene od naših visokih šol - ne me vprašat katere, ker nisem niti pogledala.

McChouffe

Tole temno (moram poudariti, da je bilo temno, ker iz slike to seveda ni razvidno) pivo nam je neizmerno polepšalo praznike. Cela pivovska štorija se je pred meseci začela tule. Potem se je tale prijazni človek, ki je momogrede moj stanovski kolega, prijazno ponudil, da odigra vlogo uvoznika in dostavljalca in tako se je tudi dogodilo. Naročila sem osem steklenic, na moje presenečenje "tavelikih" saj vsaka drži 7,5 dcl.
Šest smo jih pospravili med prvomajskimi prazniki, z enim sva se danes napirili z Malči, eden pa čaka na vikend. No, če smo bolj natančni, je Malči izpila le en švoh kozarček, nato pa je morala, zavoljo trenutne situacije, nadaljevati z neko rumeno brozgo na kateri je pisalo 0% alkohol. Malči ni bila posebno zadovoljna, jaz pa.
Na stopnicah imam še zajetno zbirko nekih drugih belgijskih piv. Lastnikoma piva na tem mestu sporočam, da me brbončice zelo srbijo in da bi se morala tozadevno predaja le-tega izvršiti čimprej. You have been warned!

Škratje vsekakor obvladajo svoj posel!