Projekt: oštumfenje

Je kar kriza, ko se dogodi, da človek v vsakojutranji furiji silom razmer izbiri primernih štumfov nameni preveč dragocenega časa in tako vsako jutro znova ugotavlja, da so le-ti sprani, da imajo na mestu kjer se nahaja palec luknjo in da so vse preveč šarasti, da bi jih lahko obul v letne čevlje, ki so ravno toliko odprti, da se štumfi kar dobro vidijo. Sklepu, da se bo končno potrebno konkretno oštumfiti, je po nekajdnevnem pozabljajnju tega sila pomembnega opravka sledil opomnik na telefonskem koledarju (enako se je zgodilo pri projektu kupovanja zobne paste - ko sem na koncu koncev zato, da sem prišla do kalodonta, morala razrezati tubo, je bilo končno potrebno ukrepati in narediti opomnik na telefonskem koledarju). Večina ljudi si tja beleži sila pomembne sestanke in dogodke, no jaz pa na to mesto zapisujem neizbežne in nujne nakupe, kateri se mi kljub vsemu ne zdijo tako zelo pomembni, da bi jih nosila v glavi.
Če bi mi nekdo pripovedoval kako naporen opravek je kupovanje enobarvnih bombažnih štumfov primernih za poletne dni, bi se mu najverjetneje (s čudnim izrazom na obrazu) smejala. Ampak je res naporno!
Postaja št. ena: trgovina Calzedonia na trubarjevi. Tja grem rada zato, ker imajo ugodne cene in dobro kvaliteto, če kupiš štiri pare, dobiš petega za povrhu. Na kavljih visijo precej lušni tanki enobarvni bombažni štumfki po ugodni ceni 2.50 ojra. "Imate črne?" vprašam prodajalko. "Ne nimamo, samo tole je kar je tukaj, vse smo prodali že prejšnji teden." "Aaaa?!" Na stojalu visi nekaj v beli, svetlo modri, sivkasti, roza in dolgočasni beige barvi. "Kurc, pa tak kapitalizem!" si mislim, izberem ene (sicer otroške) štumfe v čudnem rozkastem tonu in se poberem iz trgovine. Trgovino Fabiani izpustim; njihovi produkti (sploh tisti iz blagovne znamke Zvezda) so precenjeni - po nekaj nošenjih jih človek lahko mirno zabriše v smeti. Torej, naslednja postaja: H&M na čopovi. V pritličju vrsta od blagajn do konca trgovine, v trgovini neznosno vroče, tudi v tretjem nadstropju kilometrska vrsta. Štender s štumfi na pol prazen; od meni dopadljivih "modelov" na voljo samo beli, črne imajo samo take debelejše, prevroče za ta letni čas. Po hitrem postopku se poberem iz trgovine. Naslednja postaja: Trgovina Polzela na miklošičevi. Tako grdih štumfov v življenju še nisem videla! Pa tako dragih tudi ne. Za ceno enega para bi v savnastem H&M-ju dobila tri. Če bi jih seveda imeli. In če bi se mi dalo pol ure stati v vrsti. Vse kar kupim tam sta dva para najlonskih dokolenk.
Danes zjutraj v službi ob jutranjem času mimogrede omenim kako naporno je bilo včerajšnje nakupovanje. Sodelavec pripomni, da so bile v H&M-u kilometrske vrste zaradi nekih 5 eurov vrednih bonov, katere si naprintaš in potem ob nakupu vnovčiš. "Čakaj, ti jih bom naprintal, smo ravno včeraj menjali kartuše!" reče in naprinta dva bona. Evo, projekt se nadaljuje... V dobri veri, da so pa čez noč valjda nafilali police z meni nujno potrebnimi mini mini nogavičkami za v balerinke, naredim načrt, kako se bom med malico (ker - kako naivno - predvidevam, da dopoldne ni gužve) splazila tja in vnovčila tisti bon. Jasno da mi zopet ni uspelo! Štumfov je bilo še manj kot včeraj, vrste sicer za spoznanje manjše, v vrstah pa same bejbike stare cca 18. let, ki iz žepov vlečejo cele štose fotokopiranih bonov in z zaskrbljenimi izrazi na obrazu razpravljajo o tem ali so boni prave velikosti ali pač ne, ker nekaterih velikosti pa na blagajni pač ne vzamejo. "No, kako izbirčen je tale kapitalizem!" si mislim "Le zakaj je tako blazno pomembno ali je na nekem bonu tri kaplljice črnila več ali manj?!"
Zaključek te sila pomembne zgodbe je pa takle: tudi projekt oštumfenja št. 2 je propadel. Hm, v omari pa visi nova safari srajčka, z žepi na poklopce za 14.90 ojrov minus bon. Pa so me dobili v svoje kremplje!
Vse tako kaže, da bom morala letos naokrog ševrati povečinoma v japankah...