Kako vem da se staram?

V soboto mi je med pospravljanjem delovne sobe iz namiznega koledarja, katerega vsaj enkrat mesečno vzamem v roke, padel šop bankovcev. Točno deset bankovcev po dvajset eurov. No, denarja mi ponavadi prej primanjkuje kot ne, oziroma, bi mi ga primanjkovalo, če nebi z njim ravnala sila gospodarno (khm, tej izjavi je prejšnji stavek sicer sila kontradiktoren, a vendar), saj mi ponavadi uspe konec meseca celo kaj privarčevati. No ampak ko človeku iz namiznega koledarja pade dvesto ojrov, se najditelj počuti kot da bi mu denar poslal sam Bog. Ampak veselju je precej sledila zaskrbljenost, saj se namreč nisem mogla spomniti kdaj naj bi prepognjeni šop bankovcev vtaknila v trikotno režo namiznika. Nimam pojma, vsekakor v zadnjih petih mesecih. Sicer pa sem bila naslednji dan za silo potolažena, kajti kolega je ob moji pripovedki o "od Boga poslanem" šopu bankovcev zamahnil z roko, rekoč: "Eh, to ni še nič, jaz sem pred nedavnim med pospravljanjem našel 500 eurov!" Mhm, dotični kolega je od mene starejši pet let. No, na dobri poti sem...
Ampak zgodbe o tem, kako mi ta teden denar na kup leti še ni konec. Zjutraj me je ob pogledu na številko, ki se je po dvigu izpisala na ekranu bankomata skoraj zadela kap, zatorej sem še enkrat zabasala kartico v režo in izbrala opcijo "natisni". Ko je iz stroja, ki pljuva denar, prilezel listek, sem nekaj časa bolščala vanj, saj je bila na njem izpisana cifra, ki je bila še enkrat višja od tiste dan poprej. Precej sem pomislila, da me mora imeti pa tale moj skrivni donator res zelo rad, nekaj trenutkov kasneje pa prišla do zaključka, da me ima po vsej verjetnosti bolj kot NN rada Davčna uprava (kdo bi si mislil?!) in da se je letos začuda podvizala pri izplačilu dohodnine. Morda pa tudi ne, glede na to, da se z bankomati sila dobro razumem, bi celo verjela, da znesek morda vseeno ni dohodninske narave. Vse je možno; nikoli ne bom pozabila mrzlega zimskega dne, ko sem kot študentka anketarka stala pred Mercatorjem v Žalcu, nikjer okrog mene ni bilo žive duše, za mojim hrbtom pa se je naenkrat zaslišal čuden zvok. Iz reže bankomata je prav počasi prilezlo takratnih 10.000 tolarjev, na monitorju pa je pisalo: "Prosimo, vzemite denar." Nekaj časa sem debelo gledala, nato pa vzela denar - kdo pa nebi, saj je vendar pisalo naj ga vzamem, in se kaj hitro pobrala iz mesta nesrečnega zločina. Najbrž ni potrebno posebej poudariti, da sem za tisti dan anketiranje zaključila.
Tako sem danes popoldne na poti iz knjižnice zavila k Almiri in tamkaj potešila svoje estetske brbončice. Tokrat brez slabe vesti!