7

Ambala, Anolopka in Ntica so me določili da natrosim sedem dejstev:

1. Perfekcionistka - v vsem kar me zanima. Včasih preveč površna pri ostalih stvareh. Zaradi perfekcionizma svojih izdelkov velikokrat ne cenim najbolj. Ker vedno vem, kje je določena stvar šibka in kaj bi bilo lahko še boljše.

2. Moti me, če kakšna stvar ne stoji kot bi morala, napr. če miza ni poravnana vzporedno s stoli, če je slika na steni malček postrani, če je oblačilo zašito s krivo štepo, če levi in desni čevelj nista do potankosti enaka. Če je na belem porcelanastem lončku micena črna pikica, jo bom zagotovo precej opazila.

3. Ljubim improviziranje - vedno in povsod. Kadar naletim na situacijo ko je treba nekaj zimprovizirat, se tega vedno silno razveselim.

4. V kino grem največkrat sama in pri tem zelo uživam.

5. Nepripadna kakršnikoli verski instituciji. Blejanje me ni nikoli osrečevalo. Tudi na splošno ne želim pripadati nobenim združenjem, društvom ali čemurkoli.

6. Direktna. Vedno povem kar si mislim, včasih tudi takrat, kadar bi bilo nemara bolje da bi se ugriznila v jezik.

7. Ne maram športa. Nikakor. Če se še tako prisilim... ne gre. Moj največji športni dosežek je tri mesece teka. Sem se sicer čisto dobro počutila, mi pa ni nikoli prišlo v kri in vsako jutro sem se morala prisiliti da sem odtekla tistih 6km.

Koga bi določila za nadaljevanje verige?! Ne vem. Preden sem se sama spravila k pisanju ste jo vsi ostali že objavili.

Nedeljsko jutro

Nedeljsko jutro... z vonjem po malinah.

AD

Konec tedna spet pride Ana!

Primerjava

Za tilidve knjigi sem odštela 22 evrov. Skoraj toliko sem dala včeraj v Romeu za dve solati in tri pijače. Nauk te zgodbe je: Veliko bolj kot s hrano se splača futrati s knjigami!

Tilidve knjigi staneta eno tretjino manj kot ta nova Mazzinijeva, ki stane 30 ojrov!! Nauk te zgodbe je: Slovenske literature se ne splača kupovati. Še naprej si jo bom sposojala v knjižnici. Kje ste vsi zagovorniki ohranjanja slovenskega jezika? Pozabite na sinhronizacijo, ukinite davek na domačo literaturo! Čudno da pri nas sploh še kdo piše...

Klošarji

Pravkar sem prebrala en post, ki me je majčkeno spravil v slabo voljo. In sklenila sem, da napišem nekaj na to temo. Ura je taka, da spodobni ljudje že spijo, a ker nisem preveč spodobna, poleg tega pa še malček razjarjena, se bom malo razpisala in s tem tvegala, da bom jutri dopoldne zehala kot zmaj in si v rokav zopet nalila angleški čaj z mlekom...

V vhodnem delu trgovine kamor ponavadi hodim po svoj 1.5l vode in jogurt, vsako jutro sedi klošar. Vsakič ko vstopim v trgovino nekaj zamomlja, ko grem ven pa spet. Prve dni me je spraševal če imam kaj drobiža, pa sem njegovo vprašanje vedno gladko preslišala, kasneje me je ogovarjal samo še z nerazločnim "dober dan" in "nasvidenje". Vsako jutro sedi tam in vsakemu, ki gre mimo govori "dober dan" in "nasvidenje". Tudi če mu ne odzdraviš, ga to ne bo odvrnilo od tega, da nebi naslednjič ko boš šel tam mimo spet momljal. Zakaj ga ignoriram?! Zato, ker ne maram da mi kdo vzbuja občutek slabe vesti, češ: "ti si lahko kupiš, jaz pa ne!" Pri večini ljudi to pali. Vidim jih, ki mu ob odhodu iz trgovine v dlan stisnejo kakšen kovanec ali dva. Jaz ne dam nič - kot sem že rekla, ne maram da mi nekdo vzbuja občutek slabe vesti. Denarja ne zaslužim tako zelo lahko. Poleg tega si sama plačujem zavarovanje, stroške za vožnjo in malico.

Nekateri klošarji so res malodane vsiljivi, večina pa jih zna biti čisto prijetnih. Ob pogledu na slehernega izmed njih vedno pomislim: Kaj ga je pripravilo do tega da klošari? Kakšno življenje je imel prej? Je morda imel ženo, otroke, hišo, službo? Kaj človeka pripravi do tega, da se tako poniža in prosi za denar? Najlažje je reči: "Delat naj gredo!" A v državi, kjer je brezposelnih ljudi iz dneva v dan več, ta stavek ni ravno prikladen izgovor. Verjamem, da so nekateri izmed njih leni. Pri večini pa ne gre več za lenobo, temveč za naslednjo stopnjo: za vdanost v usodo, ki je še hujša od najhujše lenobe.

Prejšnji teden me je eden izmed njih ustavil ob Ljubljanici. Zabuhlega rdečega obraza je vprašal: "A mate kaj drobiža? Kar takole bom povedal, za liter vina zbiram! Odkrito povem!" Dam mu ojro, zahvaljuje se mi na vse možne načine - zaželi mi lep dan in še sto let zdravja, skorajda se počutim kot Mati Tereza. Presune me, kako lahko z neko zame tako majhno gesto nekomu tako zelo polepšam dan - kako malo je včasih treba. V naslednjem trenutku me popade slaba vest, da nekomu omogočam pijanska nebesa, čeprav vem, da bi tudi brez mene zbral za tisti liter cenenega vina. Danes me spet ustavi in pravi da rabi za liter vina. "Sem vam dala že prejšnji teden" rečem. Kljub temu da občasno prispevam kakšen ojro za liter cenenega, je moja dobrodelnost limitirana!

Javno objavljam objavo

Bf, viham nos. Odprem blogger in vse je drugače: "Ogled spletnika", "Javno objavi objavo", "horoskopsko leto"... Le kdo za vraga se je spomnil tole prevajati - da niso imeli spet kakšni desničarski ohranjevalci slovjenščine svoje kremplje vmes?! Kar se računalniškega jezika tiče, zame nekaj velja samo angleščina. Najhujši od vsega pa so slovenski Windovsi. Ko delaš zip in na ekranu piše: "Stiskam datoteko" "Ma stisni jo!" si mislim.

Še ena hecna anekdota v zvezi s prevodi: Prijateljica mi prinese debelo bukvo za učenje Autocada in na naslovnici piše: "Autocad za okna". Na kaj slovenskih računalniških izrazov vajen uporabnik naprej pomisli? Na to, da je cela knjiga namenjena risanju oken, ter da obstaja še cela vrsta debelih knjig za ostale arhitekturne elemente. Na kaj drugega pa naj bi človek pomislil ob besedni zvezi "Autocad za okna"?!

Mini

Idejo za tale post sem dobila pri Hirkani. Tema posta sicer ni direktno povezana s hujšanjem, temveč bolj z zunanjim izgledom in počutjem.
Nisem ne debela ne suha. Suha najbrž ne bom nikoli - na mojo telesno konstitucijo pretirana vitkost niti nebi pasala. Glede na to, da se brez problema natlačim v T-shirte velikosti M, najverjetneje ne sodim med debele ljudi. Se mi pa vsak kilogram pozna, to pa, zato moram zelo paziti na to kaj in predvsem kdaj jem.
Moja šibka točka so močna meča (o tem sem pisala že tule). Zaradi te "hibe" nikoli nisem nosila klasičnih kril. Ko so bila v modi daljša krila, sem nosila daljša, drugače pa hlače. Potem se je nekega dne moje mišljenje glede tega, kaj lahko nosim in česa ne, drastično spremenilo:
Bilo je v neki trgovini v San Marinu. V izložbi so imeli čokoladno rjavo krilo s turkiznimi vzorci, ki pa se mi je zdelo prekratko - segalo je namreč do kolen. Vstopim v trgovino, kjer prodaja posrečena prodajalka (blizu 80 jih je morala imeti) v mini krilu, mrežastih nogavicah in popolnem (kolikor je make-up 80-letnice sploh lahko popoln) make-upu. Gospa ne zna angleško jaz ne italjansko, zato se zmeniva kar s rokami, kimanjem in odkimavanjem. Pokažem v izložbo in takoj zatem na svoje gležnje, češ ali imajo daljše krilo. "No, no, no." odkimava gospa. "Mini! Mini!" pravi. In jaz nazaj: "No mini, no mini!" ter s prstom kažem na svoja meča. Gospa pa še bolj navdušeno kima: "Si si! Mini, mini!" Seveda tistega krila nisem vzela, mi je pa "pogovor" dal misliti in spremenil moje mnenje o tem kaj lahko nosim in česa ne. Sama s seboj sem se takole zmenila: "Poglej, tale gospa si upa pri teh letih nositi mini. Ti si mlada in zdaj res lahko nosiš vse kar hočeš. Kdaj boš lahko nosila kratko krilo, če ne ravno zdaj?!"
Minićev resda ne nosim, krila do kolen pa - pa po možnosti štikle zraven in gremo!! Kdaj pa, če ne zdaj?!

Zgled

Danes popoldne v enem izmed kafičev v Bohinju. Za mizo sedijo ata, mama (ki kadi cigareto) in majhen otrok (star približno dve leti), ki z ročico sega v smeri proti škatli s cigareti:
Ata: "Pusti, to je fuj! Kako se temu reče? Cigareti. Cigareti so fuj! Fuj!" Ob tem seže v škatlo, si v usta porine čik in ga prižge.

Flat

je z narobe obrnjenim a-jem pisalo na vratih neke nanovo odprte trgovine na miklošički, ki me je danes ob mimohodu kar posrkala vase. Prijetna trgovinica z gedžetom - malo taka "berlinska scena", ko narediš tri kroge in si potešen že samo ob tem, ko si oči napaseš. Selleti se imenuje blagovna znamka. Všečno. Ocena:5.

Odkritje poletja

Mineralna voda Evian v pršilu. Najbrž se vam tole zdi eden izmed najbolj butastih in nepotrebnih (preseratorskih) produktov kar ste jih kdajkoli videli?! Verjamem, meni se je tudi. Dokler ga nisem sprobala na svoji namrgodeni faci in dekolteju. Potem sem nemudoma odhitela in si kupila svojega. Hit poletja, vam rečem! Pa še v lepi bejbasti embalaži je zapakirana tale voda.

V neznanem

No, zdaj je pa že čas da prekinem tole zaspanost in spet kaj napišem. Morda o petkovem izletu v neznano, ki se je sredi noči prevesil v sobotni izlet v neznano – točneje v izlet v vzporeden svet, a o tem malce kasneje…
Izlet v neznano so organizirali naši poslovni partnerji – taki izleti so postali stalnica in trajajo že cca. 10 let. No, mi smo se ga udeležili prvič. Uspelo nam je, da smo nečastno zamudili, a kakšne hude volje ni bilo opaziti – sopotniki so bili neverjetno mirni, kljub temu da so nas morali čakati dobre pol ure.
Prva postaja: Galerija likovnih samorastnikov Trebnje. Tu sem opustila enega izmed svojih predsodkov. Besedna zveza likovni samorastnik me je namreč vedno asociirala na neke kičaste, neproporcionalne penzlarije, kar seveda po veliki večini tudi so. Ampak v tejle galeriji sem prišla do spoznanja, da znajo biti tudi neproporcionalne in neperspektivne penzlarije očesu všečne. Med množico slik se najde veliko zanimivih primerkov. V oči so mi še posebej padle slike v stilu »unicefova novoletna voščilnica« ter pravljični motivi, ki bi jih zlahka zbasali v kakšno otroško slikanico. Slikarji naivci, katerih dela so tu razstavljena, prihajajo iz celega sveta, saj so v Trebnjem organizirali slikarske tabore, avtorji pa so nastala dela nato dela poklanjali galeriji. Med bolj znanimi naivci, ki razstavljajo v galeriji so Irena Polanec, Polde Mihelič ter Ivan Lacković. Našla sem tudi svojega favorita - zgornja fotka. Artistke pod zvrtinčenim oblakom se na steni svoje dnevne sobe nebi ravno branila. Malo po Magrittu diši…

Nato so nas odvlekli na tale grad. Reportažo o obnovitvenih delih na gradu sem že pred leti gledala na tv-ju. Tam je vse skupaj izgledalo nekako bolj humano. Ko pa človek to diletantsko grozoto vidi od blizu, pa postane kar malo žalosten da živi v državi, ki ji je kultura in vse v povezavi z njo deveta vas.

Grad je v našem prostoru posebnost, saj je baje edini, ki ima stolp lociran znotraj obzidja. V drugi svetovni vojni ga je doletela podobna usoda, kot še veliko drugih slovenskih gradov, bil je namreč požgan. Leta 1962 je razvalino v 99-letno oskrbo dobil gospod Marin, ki je kasneje dobil tudi dovoljenje za obnovo gradu. Že nekaj let pa ga z lastnimi sredstvi ter prostovoljnimi prispevki obnavlja pet entuziastov. Hm, ne vem točno, kaj naj si o vsem skupaj mislim. Da se razumemo - ne obsojam izvajalcev, kajti kljub temu kar si o nastali škodi mislim, njihovo delo in zagnanost vsekakor občudujem.

Država za obnovo ni namenila nobenih sredstev, prav tako pri obnovi ni prisoten nobeden od strokovnjakov. Na tem mestu se poraja vprašanje: ali nek objekt pustiti v takem stanju kot je, ali ga nanovo nazidati. Kajti vsak poseg v historičen objekt (četudi je strokoven) ga v neki meri degradira. Seveda se tudi mnenja strokovnjakov pri tem vprašanju vedno krešejo. V konkretnem primeru menim, da bi bilo bolje ako bi se obnovitvena dela ne izvajala. Da bi se z menoj strinjali, bi morali zadevo videti od blizu – na fotografijah namreč vse skupaj izgleda dokaj solidno, na objektu samem pa se škoda, ki je nastala z nestrokovno obnovo kar precej vidi. V oči bodeča je naprimer klinker fasadna opeka, v kateri so izvedeni križni stropovi v zunanjih hodnikih.

Žalostno je, da taki objekti propadajo ali so napačno obnovljeni prav zaradi tega, ker je naša država tako škrtulasta. Slovenija je, kar se arhitekture tiče, že tako ali tako revna, nato pa še tisto kar imamo ali podremo ali pustimo da se podere samo ali diletantsko obnovimo. No, ko smo že pri obnovah gradov: Ljubljanskega so obnavljali strokovnjaki, pa poglejte kaj je iz njega nastalo… Primer dobre obnove je naprimer Scarpov muzej Castelvecchio v Veroni, kjer je meja med starim in nanovo nazidanim zelo ostro začrtana.

Popotevanje nas je peščica zaključila z after-hourjem nekje na celovški. No, tudi tale after bi nekem smislu lahko opisali kot izlet v nezano. Kolegi so me odvlekli v nek sila zanimiv bar. Na moje presenečenje smo vstopili v nabito poln lokal, kjer je iz zvočnikov odmeval Cecin glas. Najbrž sem imela na obrazu precej začuden izraz, kajti kolegica mi je mahoma prišepnila: »Dobrodošla v vzporednem svetu!« Meni, ki sem sicer vajena zgolj neke alternativne kulture, je bilo tole res prava eksotika. Je bilo pa marsikaj za videt: bejbike urejene do zadnjega lasu na glavi, štiklci, kiklca, popoln make-up. Res na nivoju. Glasba sicer ne po mojem okusu, a tale južnjaška energija je res nekaj posebnega. Kapo dol, oni pač znajo naredit dober žur. Živa glasba si res zasluži naziv živa, ne pa tako kot pri nas, ko po odru skačejo neke okostenele kreature, ki zmorejo izvajati zgolj pet naštudiranih gibov. Pri njih je to vse spontano - show imajo v krvi: pevec z glasom kot bi bil sfriziran - iz studia, spremljava odlična, energija…. No, tam sem pustila še enega izmed svojih mnogih predsodkov…

Petek

Danes je čuden dan. Oči nočejo in nočejo biti odprte, za nameček sem si v rokav pravkar zlila kanček angleškega čaja z mlekom (nenamerno seveda) bljak! Zunaj dežuje in iz zvočnika se oglašajo Mildreds. Človek bi se kar v kakšen kot zavlekel in zasmrčal. Še štiri ure, nato bomo zaprli vrata in odšli. Kam? Ne vem. Peljejo nas na izlet v neznano. Pustimo se presenetiti. Upam da bomo šli kam daleč, da bom lahko dolgo dremala...

Čompe

Škofa sem v družbi harmonike in Daneta Zajca prvič videla na Tv-ju - njegova interpretacija Danetovih pesmi me je naravnost osupnila. Nato so se zgodile Čompe. Prvič sem jih slišala na Drugi godbi, daljnjega junija 2005. Razočarali so me. Pa ne oni, oni so bili taki kot so - zatajilo je ozvočenje (kot je pri nas pač običaj na takih dogodkih). Glasba je bila brez barve, vonja in okusa. Nato so avgusta igrali na Kamfestu: ljubezen na drugi pogled. Takoj je bilo treba kupit CD, ki se je potem brez predaha vrtel par tednov. V soboto igrajo na metelkovi!

"Števila so sode in lihe skrivnosti, vse bolj sem brez diha in poln vseh norosti, Himalaja uhaja iz Kolumbove mape, iz izgubljenega raja šumijo sape..."

Knjižni molj

Prejšnji teden mi je prijateljica posodila knjigo, za katero sem zasledila kar ugodne kritike. Piknik na ledu je njen naslov. Resda nisem pričakovala da gre za kakšno zahtevno leposlovje, mi je pa glede na opis vse skupaj nekako na Paasilinno vleklo in ker obožujem morbidno-humorne zgodbice, sem v knjigo zalistala z otroško veselim pričakovanjem. Moram reči, da česa tako preprostega nisem brala že od drugega razreda osnovne šole naprej. Sicer bi mi na vlaku včasih pasalo brati tudi kaj sproščujočega, a tole je bilo veliko manj kot sproščujoče - bilo je skoraj mučno: ogromne črke za slepe in slabovidne, poglavja, ki so dolga največ tri strani, enostavne povedi v stilu: "Odprl je vrata. Obiskom je ponudil copate. Odšli so v dnevno sobo..." Pri branju se ponavadi držim načela, da vsako knjigo (tudi če je slaba) preberem do konca. Tole sem preglodala v dveh dneh - na vlaku. Proti koncu sem strani kar preskakovala, zato se konca niti ne spomnim.

In tako grem prejle vsa napičena v knjižnico ter demonstrativno vzamem naslednja čtiva: feministično, homoseksualno, kulinarično, sociološko in filmofilsko. To bi nekako moralo zadoščati... O vsebinah in všečnosti poročam v bližnji prihodnosti. Kaj pa vi trenutno berete?

Zeleni petek

Na poti iz službe se ustavim v trgovini na Cankarjevem nabrežju kjer po (pre)dragih cenah prodajajo vzhodnjaški crap. Opazim strupeno zelene hlače hlamudrače tipa "one size for all" iz jerseya in jih navlečem nase. "V katerih barvah jih pa še imate?" vprašam prodajalko. "Samo v tej. Zadnje so." reče. Sklenem da jih bom vzela ter prosim če mi jih do naslednjega tedna da na stran. Medtem ko se mudim ob pultu pomerjam še steklen prstan - prav tako strupeno zelene barve. Nakar v roke pograbim kičasto drobižnico vso pošito z zelenimi perlicami. "Vam pa danes vse nekaj na zeleno vleče!" reče prodajalka. Zdrznem se: "A veste da sploh nisem opazila!" Grem naprej se pri naslednji trgovini se postavim pred izložbo in oči zapičim v neko kičasto verižico. Uganete kakšne barve je bila?! Prav hecno. Mogoče je to le posledica dolgotrajnega sedenja pred kompjutrom ko oko rabi malo sprostitve za to pa je baje najbolj prikladna ravno zelena. Mogoče bi o tem vedel kaj povedati naš raziskovalec barv Ambala?!
Jutri gremo v Trst. Mogoče bom pa nazaj prišla vsa zelena?!

P.S. Vejic ni ker nisem na svojem kompjutru in pri temele sposojencu nič kaj ne kaže da bi se jih dalo od kje priklicat....