Danes popoldne v enem izmed kafičev v Bohinju. Za mizo sedijo ata, mama (ki kadi cigareto) in majhen otrok (star približno dve leti), ki z ročico sega v smeri proti škatli s cigareti:
Ata: "Pusti, to je fuj! Kako se temu reče? Cigareti. Cigareti so fuj! Fuj!" Ob tem seže v škatlo, si v usta porine čik in ga prižge.
Ata: "Pusti, to je fuj! Kako se temu reče? Cigareti. Cigareti so fuj! Fuj!" Ob tem seže v škatlo, si v usta porine čik in ga prižge.
2 komentarja:
Fajn zgled, ja ...
Je pa atov "kako se reče" zadnja leta najpogostejši v moji glavi. Sem na močnih zdravilih, ki skrbijo, da se možgani večino časa obnašajo, kot je treba. Ena tabletka je močna za lepo količino antidepresivčkov, pomirilc in podobnih igračk. Vsak dan jih zaužijem dvanajst.
To seveda pomeni še druge, stranske radosti: občasno dvojno vidim, mi kleca kolence, po nožicah dobivam orjaške podplutbe ipd. Moje govorjenje je občasno videti takšno:
Pred kosilom
Axa B.-ju: A mi daš en izvod tistega orodja za jest, ki je zaobljeno in brez špic?
B. se je zgledno navadil na te izpade, je pa to res "idealen" učinek zame, ki sem prevajalka ...
dober zgled vlece.... haha
Objavite komentar