Pravkar sem prebrala en post, ki me je majčkeno spravil v slabo voljo. In sklenila sem, da napišem nekaj na to temo. Ura je taka, da spodobni ljudje že spijo, a ker nisem preveč spodobna, poleg tega pa še malček razjarjena, se bom malo razpisala in s tem tvegala, da bom jutri dopoldne zehala kot zmaj in si v rokav zopet nalila angleški čaj z mlekom...
V vhodnem delu trgovine kamor ponavadi hodim po svoj 1.5l vode in jogurt, vsako jutro sedi klošar. Vsakič ko vstopim v trgovino nekaj zamomlja, ko grem ven pa spet. Prve dni me je spraševal če imam kaj drobiža, pa sem njegovo vprašanje vedno gladko preslišala, kasneje me je ogovarjal samo še z nerazločnim "dober dan" in "nasvidenje". Vsako jutro sedi tam in vsakemu, ki gre mimo govori "dober dan" in "nasvidenje". Tudi če mu ne odzdraviš, ga to ne bo odvrnilo od tega, da nebi naslednjič ko boš šel tam mimo spet momljal. Zakaj ga ignoriram?! Zato, ker ne maram da mi kdo vzbuja občutek slabe vesti, češ: "ti si lahko kupiš, jaz pa ne!" Pri večini ljudi to pali. Vidim jih, ki mu ob odhodu iz trgovine v dlan stisnejo kakšen kovanec ali dva. Jaz ne dam nič - kot sem že rekla, ne maram da mi nekdo vzbuja občutek slabe vesti. Denarja ne zaslužim tako zelo lahko. Poleg tega si sama plačujem zavarovanje, stroške za vožnjo in malico.
Nekateri klošarji so res malodane vsiljivi, večina pa jih zna biti čisto prijetnih. Ob pogledu na slehernega izmed njih vedno pomislim: Kaj ga je pripravilo do tega da klošari? Kakšno življenje je imel prej? Je morda imel ženo, otroke, hišo, službo? Kaj človeka pripravi do tega, da se tako poniža in prosi za denar? Najlažje je reči: "Delat naj gredo!" A v državi, kjer je brezposelnih ljudi iz dneva v dan več, ta stavek ni ravno prikladen izgovor. Verjamem, da so nekateri izmed njih leni. Pri večini pa ne gre več za lenobo, temveč za naslednjo stopnjo: za vdanost v usodo, ki je še hujša od najhujše lenobe.
Prejšnji teden me je eden izmed njih ustavil ob Ljubljanici. Zabuhlega rdečega obraza je vprašal: "A mate kaj drobiža? Kar takole bom povedal, za liter vina zbiram! Odkrito povem!" Dam mu ojro, zahvaljuje se mi na vse možne načine - zaželi mi lep dan in še sto let zdravja, skorajda se počutim kot Mati Tereza. Presune me, kako lahko z neko zame tako majhno gesto nekomu tako zelo polepšam dan - kako malo je včasih treba. V naslednjem trenutku me popade slaba vest, da nekomu omogočam pijanska nebesa, čeprav vem, da bi tudi brez mene zbral za tisti liter cenenega vina. Danes me spet ustavi in pravi da rabi za liter vina. "Sem vam dala že prejšnji teden" rečem. Kljub temu da občasno prispevam kakšen ojro za liter cenenega, je moja dobrodelnost limitirana!
11 komentarjev:
Kakorkoli obrneš - denar mora krožiti, da se oplemeniti.
Če sploh to je dobrodelnost? A sem res pomagamo?
Klošarjem v 95% vedno frcnem kak ojro/cent. Pojma nimam, zakaj.
Enkrat pa sem tam pri Tromostovju, na začetku Trubarjeve, tudi prisedel k enemu in malo pokramljal z njim. Povedal je, da je prof. matematike in da je imel pač neko družinsko jebo v lajfu (ločitev itd.), in da je po res nekem čudnem spletu okoliščin pač tu, kjer je (ne spomnim se več vsega).
Potem pa mi je rekel "glej, jaz tega ne potrebujem, mi folk da, ampak potem ne dobim za to nič, ker mi ne dajo hrane za to, ker nisem študent", in mi v roke porinil 10 bonov za kosilo pri oštariji Pod lipco. Najprej sem se upiral, da to ni fair trade, ker sem mu jaz dal samo 200 tolarjev, on pa meni bone v vrednosti najmanj 10x toliko (boni so bili takrat še precej poceni), a ni hotel niti slišati o tem, da bi mu dal več denarja za te bone.
Evo ,tako je torej klošar financiral mene in ne obratno.
Pa ne zdaj iz tega vleči nekih naukov a la "dobrota se splača", "bog obstaja" in podobnih.
Je pa zanimivo, kaj vse se ti v lajfu zgodi.
Eboy, v pričujočem postu se tudi sama sprašujem ali s tem res pomagamo.
Ivan Grozni, zanimivo, da.
Ali pomagamo res samo takrat, kadar svoje dejanje zaznamo kot pomoč po svojih lastnih kriterijih, ali je pomoč pomoč tudi takrat, kadar jo kot pomoč zazna samo prejemnik, za nas je pa v bistvu podpiranje nečesa, čemur nismo naklonjeni?
Če misliš, da nujno rabiš cvenk za jabuk, nekdo pa misli, da nujno rabiš hruško, ali je to pomoč, če ti da cvenk in si ti kupiš jabuk?
(/me se vnazaj opravičuje, da spet odstopa od normale)
Kljub vsemu menim da to je pomoč, četudi temu nismo naklonjeni in jo kot tako zazna samo prejemnik. Če darujemo, to pomeni da smo na nek način vsaj malo naklonjeni, ker če nebi bili, sploh nebi darovali. Kdor daruje, se mora zavedati, da za obdarovanca ni obligatorno da kupi hruško, četudi darovalec tako želi. Sem preveč zabluzila?!
To je pa v sosedu pri Drami, anede?
Vsak je človek, čeprav enim usoda ni naklonjena in eni se enostavno ne znajdejo. Če le imam, vedno dam kaj drobiža. Pa ne zato, da bi se jaz počutila dobro. Pravzaprav sem takrat, in ne razumem zakaj, v zadregi.
Kar daješ, se ti tudi vrača, in seveda nimam v mislih materialij.
Ja Hirkani ta je. Aboniran. Pribit na zic. Ja, kar daješ se ti vrača. Škoda ker so "uni" ta stavek tako sfrizirali, da je že kičasto obrabljen, a tako je. "You're going reap just what you sow" pravi Lou Reed.
Nisi zabluzila, samo malo si nasprotuješ :) Kot si verjetno vsi, ki se sprašujejo, a sploh pomagajo nekomu, pri komer s svojo donacijo vzdržujejo njegovo odvisnost, potem mu pa vseeno dajo karkoli že. Ampak tako to je ... ne moreš diktirat svetu, kaj je pomoč in kaj ni. Če se ti ne zdi smiselno, pač ne daš ničesar in se ne delaš, da ti pa bi, če bi le šlo za pravo stvar. Običajno pri takih pol nikol ni prava stvar.
Men pa ni nič nerodno dat drobiža in mi je vseeno, a gre za alko al gre za sendvič. Seveda je to tudi posledica tega, da mi ni treba šparat vsakega kovanca, zato da si bom lahko kupila za jest. Tudi mi je vseeno, če se kdo odloči, da kategorično ne bo podpiral nobenega okraska s ceste ... saj je njegov lajf, naj ga živi, kot mu paše.
Sicer sem pa to enkrat zdavnaj obdelala na svojem blogu in se mi zdi, da se že orng ponavljam :)
jaz sem pa mislila, da je ta stric kar tako tam, za okras ... enkrat sem bila zraven, ko je pomagal blagajničarki, ki jo je en mulo hotel okrog prinesti, uiti iz štacune z nekimi bonom podobnimi listki
vedno mu prijazno odzdravim
bolj mi je deloval kot varnostnik, ne klošar, ok, malo nepočesan in to, ampak ne bodimo pikolovski
Vse je že povedano - le dobre knjige je treba brati.
Zato citiram: »Komu dejansko daje človek denar, ko ga spušča v dlan neke iztegnjene roke? V večini primerov ga daje kakšnemu moškemu, praviloma močne postave, ki ne hodi v službo, živi pa razkošno. Precejšnja verjetnost je, da je ideološko profiliran in da bo del tega denarja šel za ideološko oziroma versko propagando. Potem ga dobrotnik daje kakšni materi in soprogi, denar gre za preživetje družine, čeprav sta zakonca zdrava in bi lahko zaslužila na dostojen način. Po mojih ugotovitvah je na tretjem mestu znesek, ki gre za alkohol ali mamila. Najmanj možnosti pa je, da ste denar dali osebi, ki je izčrpala vse možnosti za dostojno preživetje. Torej ste s spuščanjem denarja v iztegnjene roke skoraj zagotovo podprli proces razčlovečenja človeka in razkroj družbene skupnosti.« (Anej Sam: Kam greš, Evropa, str. 154)
Objavite komentar