V neznanem

No, zdaj je pa že čas da prekinem tole zaspanost in spet kaj napišem. Morda o petkovem izletu v neznano, ki se je sredi noči prevesil v sobotni izlet v neznano – točneje v izlet v vzporeden svet, a o tem malce kasneje…
Izlet v neznano so organizirali naši poslovni partnerji – taki izleti so postali stalnica in trajajo že cca. 10 let. No, mi smo se ga udeležili prvič. Uspelo nam je, da smo nečastno zamudili, a kakšne hude volje ni bilo opaziti – sopotniki so bili neverjetno mirni, kljub temu da so nas morali čakati dobre pol ure.
Prva postaja: Galerija likovnih samorastnikov Trebnje. Tu sem opustila enega izmed svojih predsodkov. Besedna zveza likovni samorastnik me je namreč vedno asociirala na neke kičaste, neproporcionalne penzlarije, kar seveda po veliki večini tudi so. Ampak v tejle galeriji sem prišla do spoznanja, da znajo biti tudi neproporcionalne in neperspektivne penzlarije očesu všečne. Med množico slik se najde veliko zanimivih primerkov. V oči so mi še posebej padle slike v stilu »unicefova novoletna voščilnica« ter pravljični motivi, ki bi jih zlahka zbasali v kakšno otroško slikanico. Slikarji naivci, katerih dela so tu razstavljena, prihajajo iz celega sveta, saj so v Trebnjem organizirali slikarske tabore, avtorji pa so nastala dela nato dela poklanjali galeriji. Med bolj znanimi naivci, ki razstavljajo v galeriji so Irena Polanec, Polde Mihelič ter Ivan Lacković. Našla sem tudi svojega favorita - zgornja fotka. Artistke pod zvrtinčenim oblakom se na steni svoje dnevne sobe nebi ravno branila. Malo po Magrittu diši…

Nato so nas odvlekli na tale grad. Reportažo o obnovitvenih delih na gradu sem že pred leti gledala na tv-ju. Tam je vse skupaj izgledalo nekako bolj humano. Ko pa človek to diletantsko grozoto vidi od blizu, pa postane kar malo žalosten da živi v državi, ki ji je kultura in vse v povezavi z njo deveta vas.

Grad je v našem prostoru posebnost, saj je baje edini, ki ima stolp lociran znotraj obzidja. V drugi svetovni vojni ga je doletela podobna usoda, kot še veliko drugih slovenskih gradov, bil je namreč požgan. Leta 1962 je razvalino v 99-letno oskrbo dobil gospod Marin, ki je kasneje dobil tudi dovoljenje za obnovo gradu. Že nekaj let pa ga z lastnimi sredstvi ter prostovoljnimi prispevki obnavlja pet entuziastov. Hm, ne vem točno, kaj naj si o vsem skupaj mislim. Da se razumemo - ne obsojam izvajalcev, kajti kljub temu kar si o nastali škodi mislim, njihovo delo in zagnanost vsekakor občudujem.

Država za obnovo ni namenila nobenih sredstev, prav tako pri obnovi ni prisoten nobeden od strokovnjakov. Na tem mestu se poraja vprašanje: ali nek objekt pustiti v takem stanju kot je, ali ga nanovo nazidati. Kajti vsak poseg v historičen objekt (četudi je strokoven) ga v neki meri degradira. Seveda se tudi mnenja strokovnjakov pri tem vprašanju vedno krešejo. V konkretnem primeru menim, da bi bilo bolje ako bi se obnovitvena dela ne izvajala. Da bi se z menoj strinjali, bi morali zadevo videti od blizu – na fotografijah namreč vse skupaj izgleda dokaj solidno, na objektu samem pa se škoda, ki je nastala z nestrokovno obnovo kar precej vidi. V oči bodeča je naprimer klinker fasadna opeka, v kateri so izvedeni križni stropovi v zunanjih hodnikih.

Žalostno je, da taki objekti propadajo ali so napačno obnovljeni prav zaradi tega, ker je naša država tako škrtulasta. Slovenija je, kar se arhitekture tiče, že tako ali tako revna, nato pa še tisto kar imamo ali podremo ali pustimo da se podere samo ali diletantsko obnovimo. No, ko smo že pri obnovah gradov: Ljubljanskega so obnavljali strokovnjaki, pa poglejte kaj je iz njega nastalo… Primer dobre obnove je naprimer Scarpov muzej Castelvecchio v Veroni, kjer je meja med starim in nanovo nazidanim zelo ostro začrtana.

Popotevanje nas je peščica zaključila z after-hourjem nekje na celovški. No, tudi tale after bi nekem smislu lahko opisali kot izlet v nezano. Kolegi so me odvlekli v nek sila zanimiv bar. Na moje presenečenje smo vstopili v nabito poln lokal, kjer je iz zvočnikov odmeval Cecin glas. Najbrž sem imela na obrazu precej začuden izraz, kajti kolegica mi je mahoma prišepnila: »Dobrodošla v vzporednem svetu!« Meni, ki sem sicer vajena zgolj neke alternativne kulture, je bilo tole res prava eksotika. Je bilo pa marsikaj za videt: bejbike urejene do zadnjega lasu na glavi, štiklci, kiklca, popoln make-up. Res na nivoju. Glasba sicer ne po mojem okusu, a tale južnjaška energija je res nekaj posebnega. Kapo dol, oni pač znajo naredit dober žur. Živa glasba si res zasluži naziv živa, ne pa tako kot pri nas, ko po odru skačejo neke okostenele kreature, ki zmorejo izvajati zgolj pet naštudiranih gibov. Pri njih je to vse spontano - show imajo v krvi: pevec z glasom kot bi bil sfriziran - iz studia, spremljava odlična, energija…. No, tam sem pustila še enega izmed svojih mnogih predsodkov…