Plan

Pred dvema urama sem trikrat zapovrstjo kihnila. Nato me je malček popraskalo po grlu. Potem sem nekaj časa gledala v zrak in premišljevala ali je to morda razlog za alarm?! Nakar mi je bilo malček slabo. Glede na to, da oseba s katero sem bila v zelo bližnjem kontaktu že cel dan smrka in kiha, sem se odločila, da jutri ostanem doma!
Imam plan! Pogledala bom tole in tole, prebrala pa tole. Navsezadnje bom ugotovila, da biti bolan sploh ni tako zelo slabo!

Nasveti za hišo in dom

oziroma: nasveti za vse, ki ste v tem tednu na Tok zavesti zašli preko naslednjih ključnih besed:
"Kako dolg je rok trajanja barv za lase" rok uporabe je ponavadi napisan na škatlici, v kateri se nahaja produkt za katerega nas zanima rok trajanja, v tem primeru je to barva za lase. Seveda je povsem možno, da je namesto roka uporabe na škatli označen rok izdelave artikla, kar pomeni, da je nekje v navodilih napisano koliko dni po datumu izdelave je zadeva še uporabna. Če ste izgubili škatlico v kateri je bil izdelek zapakiran, barvo lahko kljub temu preizkusite in po dobre pol ure vidite ali je bil izdelek še uporaben.
"Gliste pri labradorcih" Kljub temu, da v življenju še nisem videla pasje gliste, si upam trditi, da je glista, ki se naseli v labradorcu povsem enaka glisti, ki domuje v nemškem ovčarju, dobermanu ali kateremukoli psu druge pasme, tudi mešance napadajo enake gliste kot rodovniške pse. Gliste so zelo neselektivne in si svojih gostiteljev ne izbirajo glede na rodovnik ki le-tem pritiče. Tablete proti črevesnim zajedalcem pri psih (katerekoli pasme) lahko kupite v lekarni.

"Zajec - jate" Zajci ne letajo po zraku, torej se ne zbirajo v jatah. V jatah se zbirajo golobi in vse ostale ptice tega sveta.
"Beli tok, ali je lahko nevaren" Ravno toliko je nevaren kot Tok zavesti - se pravi da je povsem nenevaren - s to razliko da od Toka zavesti lahko postanete zasvojeni, od belega toka pa pač ne.
"Brnenje vetrnice v računalniku" če vas brnenje moti, ga lahko odpravite na čisto preprost način: ugasnete računalnik!

Upam da vam bodo tile nasveti zmanjšali količino sivih las, količine meric popitega alkohola in čirov na želodcu!

Izložba meseca

Kandidatka za naj-izložbo meseca. Posneto danes zjutraj pred Maksijem. Se mogoče komu sanja kaj nam želijo sporočiti?! (Btw lutke so z otroškega oddelka)

Golobja ambasadorka

Golobi se mi zdijo malček nagravžni in njihovim preletom nad svojo glavo se, če se le da, izognem. Dasiravno menim, da Ljubljana ne spada ravno med "golobom naklonjena mesta", kajti zdi se mi, da je bilo teh ptic včasih občutno več. Svoje prelete običajno izvajajo na kongresnem trgu, drugod jih v velikih jatah skorajda ni opaziti.
Danes zjutraj pa so se prav počasi v veliki jati spuščali iz strehe glavne pošte na pločnik pri prehodu za pešce ki vodi k Nami. V trenutku ko sem jih zagledala (še preden sem utegnila opaziti vir okoli katerega so se nagnetli in ga skoraj zakrili), mi je na misel prišla vsebina posta, ki sem ga - kakšno naključje - pred dvema dnevoma prebrala na Salonitkinem blogu. Golobarka je bila točno taka, kot sem si jo predstavljala ob branju Natašinega spisa: zanikrno opravljena starejša babnica, ki na glavi nosi frizuro podobno sračjemu (golobjemu) gnezdu, s pvc vrečakami na rokah, za seboj pa je vlekla voziček na kolesih, iz katerega je na pločnik stresala zrnje namenjeno požrešnim golobom. Kakšen bizaren hitchcockovsko strašljiv prizor: ko se je babnica premaknila, se je z njo vred premaknila še cela jata požrešnih ptic.

Če bi imela kakšen euro viška, bi gospe z veseljem kupila enosmerno vozovnico s končno postajo Benetke - Markov trg.

Diši...

...po pomladi!! Tudi dnevi so že občutno daljši. V medijih so danes objavili, da je bil včerajšnji dan najbolj depresiven letošnji. Fino - torej bodo vsi ostali boljši! In včerajšnji niti ni bil tako zelo slab.

Neuvrščeni

oseba A: "Dober dan, vpisala bi se v knjižnico."
oseba B: "Še študentka?!"
oseba A: (potihem: "Hvala za kompliment!") "Em, ne."
oseba B: "Zaposlena torej."
oseba A: "Em, ne. Nikamor ne pašem."
oseba B: (osebo A bi rad na vsak način zbasal v enega izmed svojih okvirčkov) "Aha, potem ste na zavodu za zaposlovanje?"
oseba A: "Ne, tudi tam nisem. Saj vam pravim: jaz ne spadam nikamor."
oseba B: (čudno gleda, najbrž je v vsej svoji bibliotekarski karieri prvič naletel na osebo, ki nikamor ne spada?!) "Dvanajst evrov."
Oseba A (ki ne paše nikamor) plača s kreditno kartico.

Tako je to dandanes. Človek dela "from najn tu fajf" in nikamor ne spada. Med neuvrščene morda?!

Male bizarnosti

Evo, samo še eno na to temo, potem pa ne bom več. Najbrž izgleda kot da je kajenje ena izmed mojih redkih okupacij. No, pa ni. Ravno tako je naneslo, da se tole spet nanaša na kajenje. Listek z naslednjim besedilom je bil priložen v škatlici nekih cigaret. Takole piše:

"Vzemite si trenutek zase. Zazrite se v nebo in si predstavljajte...
Kajenje resno škoduje vam in ljudem okoli vas.
Za nepozabne trenutke v letu, ki prihaja.
Kajenje ubija.
Posebej izbrana mešanica najkakovostnejšega tobaka prinaša prefinjen in značilen okus. Ogljen filter zagotavlja edinstven občutek. Eleganten zavojček in bel filter sta tista, ki naredita vaš izbor enkraten. Ravno tak, kot ste vi.
Kajenje ubija.
Občutite trenutek zadovoljstva.
Kajenje resno škoduje vam in ljudem okoli vas."

Precej bizarno, ne?!

"Tega pa nihče več ne uporablja!"

Včeraj mi je prijatelj prišel uredit računalnik, pa je bilo med drugim potrebno na novo inštalirati internet. Ne, nimam namena pisati o tem, da sem kot nora iskala sto let stare papirje z gesli, in registracijskimi kodami, ne, to niti ni bil največji problem. "Organizirana" oseba kot sem, sem za iskanje papirjev porabila (samo) švoh pol ure, kar si štejem v čast, kajti ponavadi za take podvige porabim malodane cel teden, nazadnje pa se v hudi sili priporočim vsem svetnikom, oz. če smo natančni samo enemu izmed njih: Svetemu Antonu padovanskemu in se potem vsakič tolčem po glavi, češ "kaj se tega nisem domislila že prej?!" ker prošnje pri Antonu vedno zaležejo. Kaj češ, včasih je potrebno stisniti zobe in pozabiti na principe. Toplo vam polagam na srce: kadar boste kaj iskali in te stvari ne boste in ne boste našli, se priporočite svetemu Antonu. Vedno deluje! Tega sem se naučila v prejšnji službi - tam smo se namreč za vse izgubljene fascikle priporočali temu svetniku in vedno je delovalo...
No, ko sem našla vse tiste papirje z gesli in registracijami, je bilo pričakovati da bo ob ponovnem zagonu računalnika zadeva avtomatsko delovala. Ampak ne. Na internet se je potrebno nakonektati manualno in nato počakati par minut, da se zadeva sprovede. Ob klicu na Siol dežurna oseba najprej vpraša kateri modem uporabljam. "Callisto št. nevemkolk" odgovori prijatelj. "Tega modema ne uporablja nihče več in to je vzrok da zadeva ne deluje korektno" odgovori pristojna oseba. "Aaaa?! In kaj naj zdaj storimo?" "Ja, potrebno bo skleniti nov paket" objasni Siolovec. No, krasno čudovito?! Kakšni bebci! Od kje naj jaz vem, da je njihov modem (ki je star tri leta) praktično neuporaben?! Človeku res ne pride na misel, da bi ob množici vseh butastih vsakodnevnih opravkov preverjal ali je dotični modem še uporaben ali pač ne. In potem izpadem kot nek bebec, ki živi nekje sto let pred leseno žlico... Da, vsekakor bo potrebno skleniti nov paket. Ampak ne s Siolovci, temveč s kom drugim, ki je poleg tega da ljudem uturava sto let stare modeme (zadeva deluje tako kot seluje zdaj že od vsega začetka, v internetno omrežje se moram namreč vsakič nakonektati manualno) tudi cenovno veliko bolj ugoden!

Spet sem kršila zakon

OPOZORILO: Vsi ki ste preobčutljivi na nikotin, lahko branje spodnjih vrstic mirno preskočite!

Danes je potekalo še zadnje v verigi novoletnih obdarovanj: obdarovanje med sodelavci. Med darili je bilo daleč najzanimivejše šefovo. Sem kar malo debelo pogledala, ko sem poleg radirke in pisala v svoji najljubši barvi iz paketka izvlekla zavojček cigaret! "Indonezijski so, kupil sem jih na bazarju Sila. Tudi jaz bom enega pokadil!" reče A, ki drugače ne kadi in tudi nikoli ni. Ko je nastopil čas za kavo, se na vprašanje: "Kdo gre na cigareto?" najprej odzove A, nato še N (bivši kadilec), na koncu pa še P (ki ni nikoli kadil cigaret). "Danes kadimo notri!" določi A.

N je iz Srbije privlekel plastični vrček na elektriko (v katerem kavo lahko pomešaš samo s pvc žličko, v nasprotnem primeru lahko povzročiš kratek stik), na katerem skuha pravo turško kavo, P na mizo postavi ratluk z vrtnico - tudi ratluk je N prinesel "od njihovih tam dol". Nato družno posedemo okoli mize in si prižgemo cigarete. Kako fino je takole sedeti na službenem mestu, piti kavo, prigrizovati mehak vrtnični ratluk in kaditi cigareto, katere filter na ustnicah pusti okus po sladkem, dim pa diši po klinčkih. Še bolj lušno je to, da je to početje še toliko slajše, ker je prepovedano. Vsi smo bili blazno navdušeni nad vonjem, ki je prevzel prostor, razen sodelavke, ki je ob prihodu iz malice revsknila: "Kaj pa tako smrdi?! Ste kadili?!"

P.S.: Moja torbica danes diši po klinčkih. Zelo zelo lepo diši!

Male nočne čarovnije

Male nočne čarovnije so fajn. Odkar sem vstopila v skupnost, ki se imenuje delavsko ljudstvo, je malim nočnim veselicam definitivno odklenkalo. Ampak med prazniki me je spet "prijelo" prčkarjenje...

Tole zajkljo sem Lani obljubila pred slabim letom. Malo je trajalo, ampak obljuba dela dolg, zajklja Angelca je zdaj tu in čaka da vzamem pot pod noge in jo odnesem tja nekam na ljubljansko. Upam da bo Lani prismuknjena bio (polnjena je namreč s pirinimi luščinami in jo bo lahko uporabljala tudi kot blazinico) ošpičasta zajklja všeč!

Ko sem bila že ravno v elementu, sem oblekla še iPod. Ker sem preškrta, da bi dala tistih 30 eurov za originalno oblekco. Tale je tudi veliko lepša kot tisti konfekcijski proizvodi večine, ker je unikatna, pa še iz žameta, ki je potiskan z lušnimi motivi dreves in hišic!!

Gedžet za pajke!!

Saj ne da se jih bojim, ampak preveč simpatični mi pa tudi niso. Kadar se kakšen znajde v stanovanju ponavadi poiščem dežurno žrtev, ki mora žuželko odnesti ven, ker jih načeloma ne ubijam (je pa res, da na vsake toliko časa kakšnega posesam). Tole je eden izmed gedžetev katerega definitivno želim posedovati!

Otrok socializma

Slavenka Drakulić v knjigi "Kako smo preživeli socializem in se celo smejali" opisuje ženske iz držav, ki so gojile socializem (države so gojile socializem, ne ženske). Med drugim piše o tem, kako so te ženske spravile vsako najmanjšo stvar, za katero se jim je zdelo, da jim bo enkrat še kako prišla prav: kozarce od marmelade, škatle za čevlje, gumbe, polivinilaste vrečke... Moja babica spravi vsako najmanjšo stvar, za katero se ji zdi, da ji bo nemara enkrat še prišla še kako prav. Moja mati spravi vsako stvar, za katero se ji zdi, da ji enkrat še kako prišla prav. Včasih sem bila tudi sama taka. Zdaj spravim samo še vsako drugo stvar, za katero se mi zdi, da mi bo enkrat še kako prišla prav. Dlje od tega še nisem uspela napredovati.

Moja delovna soba je opremljena minimalistično in v njej VLADA MINIMALIZEM. Tam kjer oko vidi. Tam kjer oko ne vidi so skladišča. V skladiščih (ki jih ni veliko, to so: regal s knjigami in revijami, predali v pisalni mizi ter visok predalnik) je vse organizirano tako, da so napolnjena do zadnjega prostorčka. Nesrečni predalnik je visok meter in pol, širok meter trideset, ima pa šest predalov. Če izmed enega od predalov želim potegniti predmet, ki je spravljen nekje zadaj, moram odmakniti vse kar je spredaj in nato v enakem vrstnem redu zložiti nazaj - neke vrste puzzle, ki zna biti jako zagoneten!

Že dva dni po principu puzzla prestavljam stvari, jih v mislih potehtam, potem pa ali fliknem stran ali položim nazaj. Tistega kar položim nazaj je več. Sem pač otrok socializma, ki je nekje pri dvajsetih padel v kapitalizem. To pa je najbolj ubijalska kombinacija kar si jih lahko predstavljate: socializem, ki ti veleva da moraš vsako stvar spraviti in kapitalizem, ki ti vedno znova veleva da kupuj, dokler ne izkoristiš limita (roko na srce: limita ne koristim če se le da, upam si trditi, da nakupujem kolikor toliko racionalno). Ampak pohištvo se šibi pod težo katalogov, prospektov iz nevemkaterega sejma več (pa kdo še rabi prospekte, saj imamo internet), starih revij, cd-jev katerih že leta in leta ni nihče poslušal, rol neuporabljenega papirja... Najraje bi se napila in potem v trenutku neprištevnosti vso odvečno robo zabrisala v smetnjak. Ker trezna tega enostavno nisem sposobna. Sem pač otrok socializma!

P.S. Na mizi imam kozarec refošeka! ;-)

Novoletni dekor

_

Vem da imate že čez glavo zapisov o novoletnih dekorjih, ki se pojavljajo na tem blogu, še posebno zdaj, ko je novo leto in vsi pripetljaji v zvezi z njim že zdavnaj passe, v trgovinah delajo inventure, na police bašejo pustne kostume (in mlečne izdelke ter pašto, ki bodo za 25% dražji...), v tiskarnah pa tiskajo letake na katerih so namalani pustni krofi in konfeti. No, ampak jaz bi vseeno rekla še eno na temo novoletnega dekorja.
Prejle me je obiskala prijateljica Malči in me opozorila na to, kako lep dekor da imam pred vrati. "Aaaa?! Kakšen dekor?" "Poglej tukaj, no!" reče Malči in s prstom pokaže nekam pod adventni venček, točneje na dno posode, ki je pritrjena na zid in poleti služi namenu ocvetličenja vhodnega portala. Iz dna posode - iz luknjice, ki služi odvodnjavanju, štrli cigaretni ogorek. Res ljubko! Najprej se mi je vse skupaj celo zdelo hecno, ker poznam točno eno osebo pod soncem, ki bi bila sposobna iz heca ustvariti tak domiselen dekor. Ampak ne, edina oseba pod soncem, ki bi bila sposobna ustvariti tako kreativen dekor pravi, da o tem ne ve ničesar. Zanima me sledeče; glede na to, da ljudje ki obiskujejo našo hišo NISO kadilci in da je okoli hiše ograja, na kateri je pritrjena tablica domače izdelave na kateri je narisan velik črn pes, kateremu mu iz gobca teče kri, pod sliko pa je napisano: "Pozor zelo hud pes" je bil nekdo sila pogumen, da se mu je dalo zbasati se v ograjen teritorij samo zato, da je novoletnemu dekorju pridal piko na i. Morda je spregledal grozilno tablo in vstopil s slabimi nameni, pa ga je izpred praga pregnal grozeč lajež, ki se je razlegal iz hiše, lajež pa je proizvajal pes, kateri ni čisto nič podoben tistemu, ki je narisan na tabli. Ne vem, avtor dekorja bo vsekakor ostal neznan... Morda pa naslednje leto na vrata obesim listek z napisom "naj vsak obiskovalec novoletni dekoraciji prida svoj košček" in bo iz tega nastala cela umetniška instalacija!

Mrtve kune, zlata fasada in drsanje

Kuham lahko kjerkoli. V katerokoli kuhinjo me postavite, kuham. Samo da ima le-ta štedilnik, par piskrov in vodo, za katero pa ni nujno da je vedno tekoča oz. izpod pipe. Tudi z vodo iz potočka smo že skuhali raznorazne okusne jedi. A resnica je ta, da ima jed samo v domači hiši točno določen vonj in okus. In ko po nekajdnevni odsotnosti takole sedim za domačo delovno mizo, se nalivam z rooibosem v katerega namakam amarretine, premišljujem ravno o tem. Pa saj je samo čaj! A ta čaj, pa čeprav iz enega in istega zavitka, bo imel povsod drugačen okus. Okus je odvisen od vode iz katere ste ga pripravili, iz posode kjer je bila le-ta zavreta in če mene vprašate, od vonja ki je v prostoru prisoten medtem ko čaj okušate (kot vemo ima vsako stanovanje svoj vonj, pa nebi zdaj po tem, morda kdaj drugič). Seveda je čaj prijetno piti v dobri družbi, a pravkar ga pijem sama in upam si trditi, da je tale najboljši od vseh!

Pravzaprav sploh nisem hotela pisati niti o čaju niti ne o debati, katera se je odvijala na današnje sončno popoldne ob cappucinu na nekem trgu, na katerem stoji hiša, katere zlata fasada se v soncu zavoljo zlatega dekorja zapeljivo lesketa. V tej debati je bilo govora o tem ali je nošenje krzna eden izmed smrtnih grehov ali pač ne (to, da sem med premlevanjem tega sila težkega in delikatnega vprašanja imela na glavo poveznjeno kučmo iz krzna zajca, ki je svojo žalostno smrt storil nekje na Kitajskem niti ni tako nepomemben podatek). Ker sem vam mimogrede vrgla v glodanje vprašanje o legitimnosti nošenja krzna, naj vseeno povem svoje skromno mnenje na to temo: skrajno me nervirajo razni aktivisti, ki s spreji v rokah tekajo po ulicah in preganjajo v pelce odete gospe, katere bi, če nebi bile odete v le-to zadobile gangreno celotnega telesa (če je to sploh mogoče?!). Kar se mene tiče, naj se vsak sam odloči ali bo krzno nosil ali ne, kakor naj se tudi vsak sam odloči ali bo imel za kosilo na krožniku mrtvo žival ali pač ne. Sama ne posedujem pelc manteljna in ga tudi nikoli ne bom, prav tako na tleh nimam govejih kož, je pa res da na svoji betici prenašam mrtvega zajca, ki je svoj žalostni konec storil nekje na Kitajskem in še naprej ga bom z velikim veseljem nosila, če mi le ne bo pot prekrižala kakšna aktivistka iz Jadrankinega plemena. Ker mi je pod kučmo prijetno toplo, naušnike pod brado zavežem in mi izpod krzna kukajo samo nos in usta, oči pa (kadar je sonce, to je bilo danes) zakrijem s sončnimi očali, potem takole namaskirana sedim na soncu v kadilskem raju, v katerega so me pregnali tisti katerih življenja ogrožam s svojimi nikotinskimi izdihi in modrujem o primernosti nošenja krzna, medtem pa mimo mene paradirajo priletne Tržačanke odete v plašče iz nercev in činčil, ki so svojo kratko življenje zaključili neznanokje.

No, zdajle je že pozna ura, takole točem po tipkovnici in vam razdajam svoje globoke misli, prste grejem ob skodelici najboljšega čaja in medtem urejam fotografije posnete med ležerno zabluzenimi prazniki. Kaj sem pravzaprav hotela povedati?! Da so me zgoraj (in spodaj) naštepane fotke spodbudile k premišljevanju, da je končno nastopil čas, da otvorim sezono drsanja (čeprav sem še pred časom tukajle zatrjevala, da si drsanja pravzaprav sploh ne želim).

Si ga res nisem. Vse dokler se nisem včeraj sprehodila po zaledenelem jezeru, občudovala debelo ledeno skorjo in se potem radostila ob zvokih, ki odmevajo v gozd, le-te pa sproducirajo nabrušena rezila, ki drsijo po ledeni skorji. Drsalke sem pred leti kupila zaradi druženja z osebo, ki me je nekajkrat (v takrat še starih in premajhnih drsalkah) držala pod roko in kot medveda vlekla po ledu. Motorika je bila moj problem odkar pomnim, še večji problem pa mi je, od trenutka ko sem si na noge navlekla drsalke, delalo vprašanje "kako za vraga se na drsalkah ustaviti" (postaviti na špico!) ne da bi od tem padel na rit ali (bogobvaruj) na nos! Oseba, ki ji trenutno pritiče vloga vlečenja pod roko, ne poseduje drsalk, niti ne zna drsati, si pa močno želi poizkusiti. V primeru da si ta oseba uspe izposoditi drsalke številka 44, se bova ta vikend družno ubijala po ledu, v nasprotnem primeru bom to najbrž počela sama - glede na vse med prazniki konzumirane dobrote in posledično zadebeljenih določenih delov telesa, me ne bo kaj prida bolelo tudi če usekam po tleh (govorimo o padcu na rit, da ne bo pomote, ker od pretiranega prenajedanja se na srečo ne da zrediti v nos). Dodatno zimsko oblazinjenje bo v tem primeru vsaj imelo nek namen. Dobre duše so mi svetovale naj se grem prizkusit na naše kamniško drsališče, ampak res nebi hotela tvegati da se nasadim na vodnjak (glej sliko) ali pa da fliknem po tleh pred vsemi kamniškimi firbci, ki slonijo ob ograji in se nalivajo s kuhanim vinom. Ne, šla bom na jezero! Poročilo sledi...

Takole pa se na ledu zabava pikast pes.

Odštevam

_

_Za božično-novoletno darilo sem si podarila meglo. Samo še trikrat grem spat...

Slikca sposojena od tule.

Voščilo

_

_

Lepo preživite praznike!

V prihajajočem letu pa bodite čimbolj nahumorjeni, kreativni, zadovoljni, zdravi, zaljubljeni, predvsem pa nikomur ne dovolite da vam hodi po prstih!

_

Zlovoljna

_

No takole je to, ko se človek preveč veseli prostih pred+post+prazničnih dni. Ko ti en dan preden naj bi zaključil svoje letošnje službene obveznosti delodajalec zabiča, naj ti ob tako globokem kašlju niti na misel ne pride, da bi se naslednji dan prikazal na delovnem mestu, ti preostane le še to, da se uležeš v posteljo in nato naslednje dva dni resignirano strmiš v strop, namesto radosti predprazničnega Dunaja okušaš radosti pitja raznoraznih čajnih zvarkov in namesto veselja gojiš cinizem. Ugotovila sem, da je en dan bolščanja v televizijski ekran zame več kot dovolj - najboljše od vsega so kljub vsemu otroške nadaljevanke in filmi, vse ostalo je za bruhat slabo! Danes (tretji dan) sem se celo pustila zvabiti na sprehod v gozd - take vrste sprehod, da se pelješ z avtom - da ne bo pomote. Je pasalo vseeno.

Zdaj grem pečt piškote, morda z njimi celo koga razveselim!

Nostalgično

_

Karmen, slikano posebno zate! Ena izmed meni trenutno najlepših izložb. Ko so bili Miklavž, Dedek Mraz in Božiček še mladi, so kupovali takele igrače in bonbone ter piškote v takihle škatlah...

Fotografija nastala: pred izložbo antike na trubarjevi.

Prekleti kadilci!

Tole bo ena na račun kadilcev iz ust kadilke, ki od včeraj naprej deli mnenje z nekadilci. Nisem si mislila da bom tole kdaj napisala...

Odkar je v lokalih prepovedano kajenje niti ne trpim kaj preveč. Če je opcija sedim zunaj, če je ni sedim notri in pozabim na čik. Malo zoprno je kadar gre človek na žur do jutranjih ur, ker cigareti in alkohol fino plešejo z roko v roki, a kaj češ, človek pač nikoli ne more imeti vsega.

Pa sta me včeraj vražji par odvlekla v nek prostor, ki ima (ne boste verjeli) štiri stene in strop in v tistem prostoru se je kadilo da je bilo veselje. Se usedem, veselo prižgem prvi čik, zraven lokam pivo, prižgem drugi čik, pa nato še tretjega in tako naprej, ampak jih niti bilo tako zelo veliko. Po približno treh urah so me začele peči oči in prav zavoljo tega sem si želela čimprej domov. Pa ne samo zaradi pekočih oči, temveč tudi zaradi smradu za katerega se mi je zdelo da leze v vsako od mojih kožnih por. Ob prihodu domov na balkon odvržem cunje katerih se ne pere za vsak drek (beri: bundo), ostalo pa nemudoma roma v koš za umazano perilo. Nato pa se mi danes dogodi, da medtem ko v trgovini plačujem, zavoham da nekaj neznansko smrdi in še v isti sapi ugotovim, da je vir smradu pravzaprav moja torbica! Ko me je popoldan na Valejinem blogu Hirkani pobarala češ, kako je bilo včeraj na pivu, je bil moj komentar: "Bilo je zanimivo, ampak torbica mi še danes smrdi!"

Da ne omenjam da sem (po dveh pivih in pol!!) danes zjutraj imela mačka - najbrž tudi zaradi pasivnega kajenja, tako da sem se zjutraj v službo privlekla s polovično brzino in s tako brzino tudi "delovala" tekom dneva.

Od danes naprej sem načeloma proti kajenju v zaprtem prostoru - razen če ni prostor primerno prisilno prezračevan. Obenem pa menim, da bi morala biti gostincem vseeno dana pravica, da se odločijo za kadilski ali nekadilski lokal, kadilski seveda pod pogojem, da je smrdljiv zrak primerno odsesan.

Ponaredek!!

_

Očitno je včerajšnji post sprožil apetite po še več jelenčkih v izložbah. No, tale je prav gotovo postavljen "s konceptom", ampak morate priznati da ni pol toliko lep kot njegov gejevski brat!

Dekor ob katerem se oko vzradosti...

_Ljubljana je letos še posebej radodarno okrašena. Ko človek zvečer zavije od mestne hiše proti prešercu, je od vsepovsod slišati radostne vzklike in škljocanje fotoaparatov, ki v svoje objektive lovijo spermije in raznorazne nebesne svode. Piko na i pa urbanemu decemberskemu okrasju dajo umetelno okrašene izložbe in posredno tudi razstavljeni produkti v le-teh (glej spodnjo fotografijo!). In tako se je danes budno kameleonsko oko vzradostilo ob pogledu na simpatičnega jelenčka, ki je z rahlo okrvavljenim gobčkom s svojimi steklenimi očesci izza izložbe neke pekarne strmel v mimoidoče. Morate priznati da je (če odmislimo okrvavljen gobček) res čeden! Če bi ga v velikosti šestnajstih metrov postavili na sredi prešerca, bi prav gotovo presegel lepoto diha jemajoče boksarske boginje Snežke. Verjamem, da si marsikdo izmed vas želi posedovati takle nadvse ljubek in očesu prijeten dekor. Predstavljajte si, kako lepo bi jelenček na božični večer nalegal poleg kamina, v katerem bi tiho prasketala brezova polena, pred kaminom bi bila pogrnjena bela preproga, na preprogi pa dekle v negližeju iz spodnje fotografije (sicer nisem prepričana ali se dotična zadeva res imenuje negliže, ker se na negližeje ne spoznam kaj prida), ki moškemu s katerim deli posteljo (ali pa je tudi ne deli, to na tem mestu ni tako zelo pomembno) nežno zašepeta v uho: "Dragi, bodi moj jelenček!"

Oh ta romantični december!

Včasih se ne prepoznam

_

Človek je kot hiša. Opeke, ki so položene na temelje in zaprte s streho. Na začetku brez fasade in vsebine, tiste vsebine ki se potem sčasoma nabere v njej. Te vsebine je vedno več in vedno bolj raznolika je, nabasana po vseh kotih, tako da sčasoma za nekatere od predmetov pozabiš kje so, pa se potem zgodi da jih kdaj pa kdaj spet najdeš in privlečeš na plano - nekatere od njih je ob redni inventuri potrebno zabrisati proč, ker drugače pač ne gre. Potrebno je biti kolikor toliko selektiven, ker se v nasprotnem primeru lahko kaj hitro dogodi, da stene pod težo vsebine začno pokati. Hiša ima izolacijo in bolj kot je le-ta debela, bolj prijetneje je v hiši kadar hoče vanjo zaglodati potuhnjen mraz. Za razliko od tiste ki obdaja hišo, se ta ki obdaja človeka z leti vedno bolj in bolj debeli. Ujeti smo nekam na toplo, kjer kupčkamo vsebino, jo občasno razstavljamo na prafaktorje, sem ter tja odpremo okno, malo prezračimo in obenem določene fragmente odvržemo na plano. Potem si skuhamo čaj, usedemo se v udoben naslonjač in si sami pri sebi rečemo: "Kako lepo pospravljeno imam danes!" Škoda ker v tv reklamah ne oglašujejo praška za vsakodnevno mentalno higieno. Upam si trditi, da bi omenjeni prašek razprodali še preden bi se pojavil na policah!

"Sem to res jaz?" je rekla A, ko je izvedela, da je njena mama na smrt bolna in da je njeno življenje limitirano na mogoče leto dni in še kak dan več, če bo šlo po sreči - če je to sploh sreča. "Sem to res jaz, ko ob njeni diagnozi pomislim: ja bolna je in umrla bo in ob tem ne čutim ničesar." "Ti nisi taka" ji rečem. "Veš, ne prepoznam se." odvrne. "I-ju sem povedala za svoje misli, pa je rekel, da bo vse to enkrat prišlo za menoj, da se bom lepega dne peljala skozi mesto in bo nekaj v meni eksplodiralo in se bom zjokala." "Morda." odvrnem in ob tem ne vem kaj naj si mislim.

Pa kaj si nismo vsi malo podobni?! Kako me gane, ko na cesti vidim povoženo žival, pa brezdomca, ki spi pod toplimi izpuhi prezračevalnega sistema trgovine, se zjočem ob dobri knjigi ali filmu, medtem pa včasih pozabljam na ljudi ki so mi blizu in me potrebujejo, jaz pa za njih nimam ne časa ne energije. Je to zato, ker sama v obdobjih kadar mi je res hudo ne računam na nikogar in nikogar ne obremenjujem s svojimi problemi?! Je to zato, ker se je moja izolacija tako zelo odebelila? Je postala predebela, da bi me skozi njo zadela bucika iz "zunanjega sveta"?!

Ne prepoznam se, ko na ulici srečam osebo, ki mi je nekoč, kljub temu da živiva in sva že takrat živeli v vzporednih svetovih, pomenila zelo veliko, prijateljico s katero sva zaradi bizarnega naključja in vpletenosti tretje osebe pred časom prekinili stike, pa jo mrtvo hladno pozdravim in povsem mirno odbrzim naprej - pa ne tako, kot na videz "mrtvo hladno" pozdraviš nekoga, ki ti je nekoč nekaj pomenil, pa te ob tem v predelu prsnega koša nekaj čudno zbode in s tem opomni, da srce ni le kos mesa. Ne, v tem primeru mrtvo hladno pomeni dobesedno mrtvo hladno. In potem še nekaj dni premišljujem: "Sem to res jaz? Ne prepoznam se", kljub temu, da vem, da sem se v izolacijski plašč odela zato, ker sem to osebo prizadela, pa tudi zato, ker si je taista oseba na svojo kožo nadela sloj, ki je neprimerno debelejši od mojega, v njegovem varnem zavetju pa pestuje zgodbo kakršno je želela slišati. Ta oseba verjame zgolj v smer enostranskega dialoga - v tem primeru torej monologa. Ko človek zapre svoja okna in vrata, mu preostane samo še monolog...

Moja vrata so načeloma vedno odprta. Kar se pa izolacije tiče, se pa včasih sprašujem naslednje: le kako dolga bi morala biti tista bucika, ki bi se me bila sploh še sposobna dotakniti?

Kosilnica v pisarni

Da, točno tako kot piše v naslovu - ne boste verjeli, ampak v naši pisarni - točneje v sejni sobi (ki je ena taka zelo zelo mini soba, v kateri se nahajajo en regal s policami, ena omara, miza in štirje stoli) imamo kosilnico! Zakaj bi človek v sejni sobi, pa še decembra (če je mesec na tem mestu sploh še relevanten podatek?!), imel spravljeno kosilnico?! Odgovor na vprašanje je še bolj butast kot vprašanje samo. Ne boste verjeli, ampak kosilnico imamo v sejni sobi zato, da je nebi ukradel dimnikar! Kdor ne verjame, naj izvoli prebrati še enkrat!

Na tem mestu je potrebna razlaga: Te dni nas bo obiskal dimnikar. Ker se dostop do dimnika, v katerega bo dimnikar vtaknil svojo firbčno betico, nahaja v prostoru, v katerem ima naša najemodajalka spravljeno kosilnico, je bila le-ta (najemodajalka, ne pa kosilnica) v velikih skrbeh ali naj nam sploh zaupa ključ od dotičnega prostora ali pač ne, saj obstaja možnost, da dimnikar pobaše kosilnico. No, ta problem smo rešili, zato se kosilnica trenutno nahaja v naših službenih prostorih - varno spravljena tako pred dimnikarjevimi črnimi tatinskimi kremplji, kot tudi pred našimi obiskovalci - najbrž ni potrebno posebej razlagati zakaj: kdo od vas pa bi si želel svojim strankam razlagati o tem, da dimnikarji kradejo kosilnice?! Ne vem no, ampak še nikoli nisem videla nobenega dimnikarja, ki bi pod roko nosil kosilnico. Je morda kdo od vas že kdaj slišal, da pri njih obstaja ustaljena praksa, da ob obisku dimnika sunejo tudi kosilnico?! Ker če je to res, potem se v bodoče ob dimnikarjevih obiskih ne bom grabila za gumb, temveč bom raje zagrabila za kosilnico!

5 neprijetnih človeških

Našla pri Pozicionirani.

1. Daleč najbolj neprijetni so mi lažnivci in hinavci.
2. Sledijo jim važiči.
3. Tudi dolgočasneži niso posebno prijetni, ampak so še vedno boljši od zgoraj omenjenih.

Vse ostalo lahko nekako toleriram!

Aja, motijo me ljudje, ki po pločnikih hodijo prepočasi (sem niso vključeni starejši ljudje, da ne bo pomote). Iritirajo me ljudje, ki se po svetu vlečejo "kot megle". Ampak to ne spada v zgoraj omenjeno kategorijo petih naj-neprijetnejših (ker se jih še vseeno da tolerirati). Bi pa včasih kakšnemu počasnežu malo podkurila pod nogami. Posebno me motijo tisti, ki z ogromnimi nakupovalnimi vozički zasanjano tavajo po trgovinah. Brrr!!

Požrtija

Danes smo se s sodelavci po službeni dolžnosti udeležili otvoritve novega - povečanega - trgovskega centra. No, vse je enkrat prvič in zame je bilo danes prvič, ker ponavadi na take pasje procesije ne hodim. Kaj si bom najbolj zapomnila? Ničesar drugega kot gručo "sestradanih" ljudi (recimo da jih je bilo tam okrog 30 - v sklopu enega lokala, ne celega centra, da ne bo pomote), ki so široko razprtih oči in z jeziki do tal (kot psi, ki čakajo na kosti) stali pred natakarjem, ki urno vrtel nož in z velike posušene prašičeve noge rezal koščke, katere je nato polagal v njihove roke. "Jej saj je zastonj! Jej, pa četudi potem bruhaš!"

Odkritje dneva

Tale post je namenjen izključno nosečnicam, ki želijo izgledati šik. Prijateljica Malči (ki je v pričakovanju) mi je pravkar poslala mail z naslovom "Odkritje dneva", za katerega se mi zdi, da ga moram nujno objaviti. Takole gre:

...Rada bi s teboj delila odkritje dneva.
Ob vsej potrošnji in ponudbi je nakup žab v mojem primeru izjemno težak. Lahko kupiš take za stare mame, kajti edino take modele prodajajo za moj tip debelih ljudi (o korenčkastih hlačah in črtastih srajcah pa drugič...), ali pa tvegaš, da ti bo trebuh preščipnilo, pa še slabo ti bo cel dan.
No, danes sem našla rešitev. Kupiš izjemno lepe vzorčaste žabe št. 5 (!!!) in jih oblečeš z ritjo naprej. (Od časa do časa moraš sicer na stranišče, da si popraviš gube, ampak sicer pa lepo zgledaš in ne trpiš).
Ne samo, da sem tvoja najboljša prijateljica, sem tudi najpametnejša med njimi!

Škoda ker Malči ne piše Bloga, prepričana sem, da bi se ob branju le-tega nadvse zabavali!

Marciiiiiipannnn!!

_

Takale je trenutna situacija na moji delovni mizi - zavidljiva. Ždim kot "bubrek u loju", sama samcata, s pravkar načeto čokolado pred nosom. Pardon, pred usti. In to ne s kakršnokoli, temveč z marcipanovo. Situacija pa ne bo dolgo takale, možna sta namreč dva scenarija: po prvem (dober na kratki rok) čokoljado nemudoma pohrustam. Po drugem (ta je boljši na dolgi rok) mi jo pomagajo pohrustati sodelavci. Ker se mi močno dozdeva, da še nekaj časa ne bo nikogar od nikoder, jo bom po vsej verjetnosti morala zdelati sama. Dasiravno ni tako dobra kot kakšne njene sestre, Finessa naprimer ali pa Ritter sport. Najboljša je pa ena, ki ji ne vem imena, v kateri je marcipan pomešan z alkoholom. Kdo bi si mislil da zna biti kombinacija mletih mandljev in cukra tako zelo dobra!!

Prenovljena

_

Wolfova mi je všeč, ker je s prenovo dobila povsem nov karakter. Postala je nekakšna sprehajalnica s prostorčki za postanek. Poseben karakter pa prostoru dajejo na novo zasajena drevesa. Pri novi ureditvi so me malček razočarale edinole "flike" asfalta, ki po mojem mnenju ne spadajo med granitne kocke.

Tudi tile smetnjaki, ki so se razpasli po mestu so mi jako nesimpatični. Kot prvo so preveliki in kar vabijo k "ustvarjanju" smeti. Tudi z oblikovnega stališča niso ravno kakšen masterpiece, vendar bi kljub vsemu človek lahko zamižal na eno oko, dasiravno se pa tehle nagravžno zelenih vrečk pač ne da spregledati. Grdo.

Drugače pa mesto iz dneva v dan dobiva lepšo podobo. Ljubljana je dokaz, da mesto poleg sposobnega župana nujno potrebuje tudi mestnega arhitekta. Res škoda, ker večini slovenskih občin to še ni postalo jasno. Tako imajo namesto da bi imeli zaposlenega mestnega arhitekta zaposlenih "miljon tavžnt" raznoraznih parazitov, ki se v svojih stolčkih redijo zgolj od procentov, katere poberejo pri investicijah, kjer posel dobi najcenejši (največkrat diletantski) ponudnik. Najcenejši?! Zakaj že?!

Sem šla na knjižni sejem

malo prevohat. Itak vohljam sproti, tako da me ni nič kaj posebej presenetilo, za popuste mi je bilo pa že vnaprej jasn,o da nad 10% ne bodo šli. Ampak pejmo mal pogledat - kupit itak nič, ker je finančni bonus tekočega meseca že dodobra izkoriščen, ampak gledam pa lahko, saj ogledovanje nič ne stane. Ko se sprehajam med stojnicami zopet ugotovim, da nebi ničesar zamudila če nebi šla, saj mi je veliko ljubša kot sejem (in posledično gneča na njem) največja in moja najljubša knjigarna v mestu. In potem se med tistimi skladovnicami knjig spomnim, da bi si pa lahko kupila tisto novo Suskindovo knjigo s Sempejevimi ilustracijami, katere naravnost obožujem. Pretaknem vse stojnice, sprašujem po knjigi, katere naslova ne vem (avtorja pa). V Vale-Novaku jo imajo, ampak ne na stojnici, poleg tega se jim sanja ne pri kateri založbi je knjiga izšla (kao), naj jo grem iskat v trgovino na wolfovo, mi rečejo. V Mladinski knjigi me prijazna prodajalka usmeri k Sanjam, kjer pa imajo le Parfum. Vmes se ustavim pri Taschnu in zapravim znesek, katerega nisem imela namena zapraviti in bi zadoščal za plačilo opomina za dvomesečno zavarovanje. V jezi, ker mi ni uspelo najti želene knjige se poberem domov in na poti v prvi knjigarni (po regularni ceni seveda) nabavim želeno zadevo. In zopet ugotovim, da za eno v slovenščino prevedeno leposlovje dobiš dva Taschna.

Med vsemi založbami, ki sem jih na sejmu pretaknila, pa res nisem pomislila na Celjsko Mohorjevo. In prav pri tej založbi je izšla ta tanka mala knjižica, ki zdaj kraljuje na vrhu kupčka neprebranih na moji polici.

Snežakinja

_

Okus ne pozna meja...

Bad karma

Kakšen dan je pa res... eh, da bi človek glavo zakopal v pesek in odspal en teden dni v kosu... Zakaj se I-tunesov ne da naložit na Windowse dvatavžnt?! Zakaj laptopu, ki ima inštalirane Windows XP ravno takrat ko ga najbolj rabim crkne čardžer?! A mi lahko nekdo prosim pove zakaj že par dni v torbi prenašam (še) nedeluječ I-pod?! In ko se odločim vse poslati k vragu in si ogledati film na Liffe-u ni na sporedu ničesar primernega?! Zakaj služben računalnik že dve uri pošilja maile in jaz zavljo tega še ne morem domov?! Zakaj me že dva dni boli glava?! Zakaj moški nikoli ne rečejo tistega kar od njih pričakujemo?!

Na nekatera vprašanja najbrž nikoli ne bom našla odgovora... Si upa it kdo z mano na pir?!

Vintgar

Tole sem imela namen postniti že pred dvema dnevoma... Včasih ne gre. So dnevi, ko človeku po prihodu domov komaj uspe premazati škornje z impregnacijskim sredstvom (pa še to počne v poznih nočnih urah), kdaj naj potem revež še piše o sobotnih potepanjih po gorenjski...

Idejo za obisk soteske sem dobila pri Tjaši.

Na vhodu v sotesko Vintgar naju je pričakala spuščena zapornica z napisom "Prepovedano", zato domačine povprašava ali je dostop do slapu sploh možen. "Ja ja, kar pojdita, saj se pride. Samo na lastno odgovornost, saj vesta: če vama slučajno na glavo pade kakšen kamen." "Aja, a pade?!" boječe povprašam. "Ne ne, kar pejta!" Mhm, nekako nisem preveč navdušena nad tem, da bi mi na (drugače kar trdno) betico padel kamen, a to me kljub temu ne odvrne od tega da si grem zadevo pobliže ogledat. Je kaj za videti! Pot med visokimi skalami je umetelno speljana preko lesenih "balkončkov" (mostičkov oz. tkim "galerij"). Voda kristalno čista, barva dih jemajoča (turkizno obožujem), zvok vode pa opozarja na ogromno moč, ki jo ima le-ta v sebi...

Ta sivi spot je riba!

Na vodno gladino so se ujeli odpadli lističi

Ko prideva do slapu, je tam okrog spet vse zaprto in polno napisov "Prepovedano". Gospod, ki na klopci ob koči malica pomarančo, naju pobara, da greva lahko naprej kljub zapori: "Kar pejta, kar pejta, to opozorilo je samo zato, da veš, da greš preko na lastno odgovornost - če ti slučajno kamen na glavo pade. Ker pozimi ne prodajajo kart nista zavarovana, drugače pa gresta vseeno lahko naprej." Odločiva se, da naprej v gozd ne greva, zato se obrneva v smer odkoder sva prišla, nakar zagledam veliko belo tablo, na kateri z velikimi črkami piše: "Obnovitvena dela v soteski. prehod smrtno nevaren!" Hm, no kaj češ, nazaj sva šla vseeno - tale post je vsekakor dokaz, da mi ni nič padno na glavo.

Fotke slapu pa ne dam gor - pojdite si ga sami pogledat! Pa pazite na glave!

Campari, anyone?!

_ Že kar nekaj časa nazaj sem v neki reviji zapazila Campari Light. Zadnjič pa jo na poti v službo uzrem v znani prodajalni s svetili. Šibka rdeča svetloba, ki jo je skozi okno izložbe oddajala v turobnem sivem jutru me je, firbčno kakor sem (od daleč se seveda ni videlo, da je sestavljena iz stekleničk v katerih je grenka rdeča brozga), zvabila na drugo stran ceste. Ne rečem da bi si omenjeno svetilko ravno želela imeti v stanovanju, je pa vsekakor zanimiv kos za kakšnega obsedenca s svetili (sama imam enega v krvnem sorodstvu). Imela bi pa tole: Cooper shade! Morda nekoč...

Recepti Branke Berkopec Peterle

Če bi zmagal naš osvoboditelj Lojze, bi najbrž v nabiralnike vsak mesec prejeli revijo, v kateri uvodniku bi nas prijazno nagovarjala simpatična Urška, par strani naprej pa bi si slovenske gospodinje lahko prebrale recepte gospe Branke in si jih zapisale v svoje kuharske zveščiče. Na nacionalki bi v soboto zvečer namesto HriBarja vrteli oddajo Kuhajmo z Branko, v kateri bi nam prva dama (v stajlingu Podlogarjeve) pod budnim očesom novinarja Voduška razkrivala svoje kuharske adute: skupaj bi vkuhavali ozimnico, mesili kruh in kuhali marmelade. Kmalu bi zasenčila samega Jamieja Oliverja in sestro Vendelino. Aja, sestra Vendelina je itak mrtva. Ampak če bi bila še živa, bi prav gotovo ne spregledala nobene od teh sila zanimivih in poučnih oddaj.

Zanima me, če je kdo od vas že preizkusil recept gospe Peterletove, ki je bil objavljen v reviji (hm, ne spomnim se naslova) recimo ji "Zadnji obupan poskus pridobivanja volilvev in volilk, ki še verjamejo v sadne pite Branke Berkopev Petrle". No, morda bom pa preizkusila recept in v nedeljo zvečer spekla to tako opevano sadno pito BBP. Ampak samo pod pogojem, da bo volilni rezultat tak kot je treba! Me pa močno zanima ali bodo žene naših politikov, ki so trenutno na oblasti v bodoče pekle sadne pite ali pa raje vlagale kisle kumarice, kaj menite ?

P.S. Razmišljam, da bi tožila tistega, ki je v Kamniku obesil cestni transparent z napisom: "Kamnik podpira osvoboditelja Lojzeta." Le kako si lahko nekdo jemlje pravico v mojem imenu razglašati koga jaz podpiram?! To, koga podpiram je moja osebna stvar in nihče nima pravice tega javno razglašati, se vam ne zdi?!

Mmm

Včasih človeku v glavo zleze kakšna melodija in potem noče in noče ven. Meni danes tale. Hecna gospa je tale Amanda!

18. Liffe

_

Moj seznam za Liffe je nared.

Favoriti: Prosto plavanje, Stregel sem angleškemu kralju, Ti, ki živiš, Svež zrak, Slutnja

Malo manj favoriti: Dva dni v Parizu, Gozd žalovanja, Igralke, Izgon, Jesenski vrtovi, Lady Chatterley, Past, Povratne steklenice, Še slabše bo.

Vaši favoriti?

P.S. Če mi bo uspelo videti vsaj polovico filmov s spiska bom nadvse zadovoljna!

Postpraznična inventura

Število prebranih knjig: ena. Ne priporočam. Dolgočasno branje brez zapleta - se pravi tudi brez razpleta. Sicer mestoma humorna, a nič več kot to.

Število odloženih knjig (že na kupčku za vrnitev v knjižnico): ena. Ambala, ni šlo. Vseeno me zanima tvoje mnenje o knjigi!

Število ulovljenih glodalcev (mala miš temno sive barve): ena.

Število na svobodo spuščenih glodalcev (mala miš temno sive barve z lepilom na eni tački): ena. (Da, že od nekdaj se mi je dozdevalo, da sem dobrega srca!)

Število odsotnosti z neta (zaradi gostujočega malega glodalca): tri dni.

Število sprehodov v dobri družbi: eden.

Splošno praznično počutje: za en drek.

_

Umetniška inštalacija (NN)

Trdoleska. Dobesedno.

Še več trdoleske

Pred nevihto

Oprala sem kavbojke

_

Nakup kavbojk je moja nočna mora. Najti kavbojke, ki mi bodo prav čez boke, da ob tem ne bodo preširoke v pasu, da mi bo kroj všeč, poleg kroja še barva, navsezadnje pa še cena. Ponavadi pred nakupovanjem potrebujem en dan psihičnih predpriprav, poleg tega si moram obvezno organizirati spremstvo (mojega osebnega stilista, kateremu edino zaupam), šele nato gremo v akcijo...

Prejšnji teden nisem imela namena kupovati kavbojk. Ogledovala sem si volneno oblekico, ki pa se nosi čez ozke kavbojke. Glede na probleme, ki jih imam ponavadi pri nakupu kavbojk, na ozke še v sanjah pomislila nisem, niti mi niso bile nikoli kaj preveč všeč. Pa me trgovka vpraša, če mi da lahko k oblekici za pomerit še kavbojke, ker se to pač nosi skupaj in precej sem za, čeprav kot sem že rekla, kavbojk nisem imela namena kupiti, poleg tega se je moj stilist nahajal kilometre stran, prisoten je bil samo pomožni stilist, ki je tudi ok, a mu vseeno ne zaupam 100%. Navleka kavbojk je uspela v prvem poskusu!! Pomožni stilist je vztrajal naj grem kar v njih iz trgovine, svoje stare kavbojke pa pustim kar tam, ker itak niso za nikamor več. Kljub temu, da se z njim strinjam, se vseeno nabašem v tiste ta stare, ta nove pa napadem naslednji dan in odtlej se od njih ločim samo še ponoči. Razmišljam celo, da bi šla iskat še ene identične.

Ko se mi kakšen oblačilni kos takole hipno priraste na rit, ga pred uporabo seveda niti operem ne. Nočem pomisliti na to, kje vse se je valjalo blago in kaj vse je že skozi njega šlo... Me ne zanima. Ni jako higiensko, vem.

Včeraj pa sem na supergah (tam kjer rob hlač nalega na čevelj) opazila temno modro črto! In ta črta ne gre stran! Razlog za alarm! Zato sklenem, da je treba hlače nemudoma oprati - en dan bom že zdržala brez, tudi krilo in škornji so kar ok, dasiravno bom morala zjutraj vstati pet minut prej, da bom nase v miru navlekla najlonke (in to tako, da ne bodo okoli vsake noge po dvakrat navite, kar pa je za zjutraj že pravi podvig). Premišljujem ali naj hlače fliknem v stroj ali naj jih operem na roke (da mi ne razbarvajo perila, samo enega kosa pa pač nebi prala). Preden jih potopim v vodo, vržem uč na všivni listek, ker sem v dilemi ali naj jih perem v vroči ali v hladni vodi. Na všivnem listku je narisano vedro, v vedru pa ročica!! Kaaaj?! Ste že kdaj slišali, da naj bi človek kavbojke pral na roke?! Da smo si na jasnem: vedno več oblačil ima na všivnem listku označeno, da jih je potrebno prati bodisi na roko bodisi jih odnesti v čistilnico. Ponavadi oblačilni kos pred nakupom prečekiram in takih, ki zahtevajo kemično čiščenje nikoli ne kupim. Sem pa že kupila spodnje perilo, na katerega všivnem listku je bila narisana ročica v lavorju, pa sem tako perilo vedno brez škode zbasala v stroj.

S temile barvo puščajočimi hlačami si pač nisem upala tvegati, zato sem jih oprala tako, kot so to počeli v starih časih: z žajfo, v topli vodi. Skoraj si upam trditi, da bi vodo, ki se je netekla iz oblačilnega kosa lahko shranila in poslala v Aero, da bi z njo napolnili bombice za nalivnik - tole kar vidite na sliki, je voda po drugem izpiranju! Oprala v petih vodah, nazadnje pa izprala v kisu, ki baje fiksira barvo. Obesila na štrik, zdaj čakam, da juri vidim ali so to še moje najljubše kavbojke ali pa morda le druge najljubše (lisaste?!) kavbojke.

Pri vsej stvari me zanima tole: Recimo da so na trgu vedno boljši in kvalitetnejši materiali. Predpostavimo, da ne kupujem ravno šmafuja, se pravi da so moja oblačila srednjega cenovnega razreda. Vendar čedalje bolj opažam, da se veliko stvari potrga. Včasih se zadeve potrgajo po šivih, zgodilo se je tudi že, da se je kar na lepem pokazala luknja v blagu, da ne govorim o tem, kako slabo so prišiti gumbi. Poleg vsega naj človek še na roke pere. Kot da nimam ničesar pametnejšega za početi... Vi perete na roke?! Jaz bom najbrž naslednjič spet, glede na to, da je na koncu od njih še vedno kapljala modra voda...

Grdogled

oseba A: "... no a veš, potem sem ga pa zelo grdo pogledal, v bistvu sem ga pogledal tako, kot da sem zelo jezen, pa še umsko moten povrhu in mu rekel, naj ne teži več, ker če ne ga bom na gobec!"
oseba B: "Mhm, ni mi čisto jasno kakšen si ti, ko zelo grdo pogledaš?!"
oseba A: "Veš kako jaz grdo pogledam?! Predstavljaj si me, kako bi pogledal, če bi Peterle zmagal na predsedniških volitvah - tak sem jaz, ko zelo grdo gledam!"
oseba B: (malo premišljuje, nato pa začne na svojem obrazu izvajati čudne grimase - mešanico jeze in začudenja.) "Da, povsem jasno mi je, kakšen je moj sodelavec ko zelo grdo pogleda!"

Dobro jutro!

_

Takole koristim vikend: oči odprem ob pol dvanajstih, noge pa položim v copate eno uro kasneje. Za povrh vsega se še čudim zakaj me glava boli - očitno prevelika doza spanja škoduje!