The circle game

-

Seznami  za letos še zdaleč niso odkljukani, kar seveda pomeni, da bo nekaj dela ostalo še za naslednje leto.

Moj letošnji december je bil dekorativno žal skromen - tole na spodnji fotografiji  je "dekoracija" interierja, drugega dekorja ta trenutek ni. No ja,  imam pa vsaj ideje za naslednje božične praznike, če me seveda med letom ne premami kaj drugega. Prazniki so super, če si jih take narediš, zdi se mi, da mi to, kot vsako leto, tudi tokrat lepo uspeva. Če se človek izogne gneči, ki se ob nabrežju naliva s cenenim, a nikakor ne poceni kuhanim vinom, pa trumam, ki brezglavo tekajo za darili, potem  znajo biti prazniki prijetno znosni.

Sprehod po sončnem Trstu, preizkušanje novih modelčkov za panna cotto, razmišljanje o tem kakšen model krila izbrati in zašiti ter h katerim čevljem bo to pasalo. Nisem preveč organizirana, že cel dan berem zanimiv Mladinin članek o megalomanski Ikei, pa mu še vedno nisem prišla do konca - vsake toliko časa me nekaj odnese stran.

 

Danes mi je uspelo sčarati zanimivo juho iz pečene buče, recept bom objavila tukaj, morda se najde kdo, ki mu bo prišel prav, pa, kot sem že omenila, preizkusiti nove modelčke - predvsem to, kako in če, bom vsebino uspela lepo spraviti na krožnik. Ker so mi v roke potisnili vrečko z instant praškom za panna cotto in ker se mi ni dalo iti v trgovino, sem se tokrat poslužila instant priprave, ki jo načeloma ne prakticiram in še manj odobravam. Okus je bil kar zadovoljiv, ampak naslednjič bomo kljub vsemu poskusili narediti kaj boljšega.

Zdajle, prav kmalu, bo ob Nini Simone, Roxy music, The Police in še čem, zapel šivalni stroj. Tole blago s spodnje slike zaenkrat še ne bo prišlo na vrsto, bom pa pošila blago za krilo, ki sem si ga na grbo nakopala lansko leto. Kot vsakič doslej, mi tudi letos ne bo uspelo silvestrovati ob domačem ognjišču (trenutno sicer domačim v narekovaju). Ker smo pred nekaj urami sprejeli nenadejano povabilo na silvestrovanje, je  šivanje novega krila dober izgovor za to, da se končno usedem za šivalni stroj. Mimogrede poskusim zašiti še kakšno darilce.

Lepo leto je bilo. Naj bo tako tudi to, ki prihaja - za vse nas!

Katastrofe

-

Menda je bil danes potres. Nič ne vem o tem, pet čez pol šesto sem sedela za mizo v desetem nadstropju, kjer sem začasno nastanjena, pila čaj in A-ju razlagala o svojih sanjah. Na srečo se mi ni sanjalo o Borutu, temveč o tem, da sva se z A-jem sicer že vselila v stanovanje, da pa je njega nenadoma popadla nora misel o najemanju hotela, tako, da je iz lastnega veselja na vsake toliko časa najel sobo v precej dragem hotelu  z rustikalno opremo, nad Mestno hranilnico na Čopovi ulici. Hotel je bil sicer sila nobel, ni pa imel tekoče vode, v namen osebne higiene si dobil z vodo napolnjen keramičen vrč - tak, kot jih vidite le še na bolšjakih. Izgleda, da so mi vse te selitve in začasna bivanja že v sanje zlezla in se spremenila v mini nočno moro.

Skratka, o potresu ne vem nič, sumim, da so me včerajšnji rezultati volitev dodobra pretresli in sem torej do nadaljnjega imuna na vse kar trese in pretrese. 

Ste šli na proteste? Niste? Pametno. No, jaz sem se udeležila petkovih protestov. Šla sem tja, kajti mislila sem, da morda lahko vsi skupaj kaj spremenimo, če ne drugega, vsaj pokažemo, da nam ni vseeno. Včeraj, tri minute po sedmi sem ugotovila, da je bilo prisostvovanje demonstracijam neumno in naivno dejanje. Z rezultati volitev ste (namenoma se ne štejem zraven) namreč pokazali, da vam je, navkljub vsem protestom, vseeno. Izvolili ste človeka, ki ga podpira tisti, proti kateremu je trenutno naperjena večina državljanov. Butlji. Na kakšne pozitivne spremembe lahko sploh upa človek, ki živi v državi, v kateri je 58% ljudi z ritjo priraščeno na udobne fotelje? Pravite, da nam gre slabo? Nisem čisto prepričana, da je temu res tako.

Vaših demonstracij se ne grem več. Šele takrat, ko boste demonstrirali za zdravo pamet ljudstva in ne vladajočih, takrat lahko zopet računate na mojo udeležbo.

Repeticije

-

Istanbul.

Vonj po Tel Avivu

-

Bombe, whiskey in cigarete - drugič

-

Skratka ... kot rečeno, domačini, ki so tovrstnih preplahov vajeni, čeprav se v Tel Avivu, kot sem omenila, sirena za zračni napad ni oglasila že od časa zalivske vojne dalje, ob takih dogodkih, ki nas obiskovalce vržejo iz tira, zgolj zamahnejo z roko. Seveda je bila v zraku zaskrbljenost, fant bratove prijateljice naprimer, je bil ravno tisti dan vpoklican v vojsko. Med drugim smo se pogovarjali tudi o najslabšem možnem scenariju. A zaključek pogovorov je bil vedno enak: "To ni vojna, je le manjša operacija, ki ima za povod verjetno tudi bližajoče se volitve, v dveh tednih bo vsega konec". Plan je bil, da gremo naslednji dan pogledat Jeruzalem, ki pa naj bi bil res varen, saj "tam imajo svoje, tja pa že ne bodo usmerili raket."

Naslednje jutro, oziroma nekaj čez poldne je bilo že, ko smo ravno zaključevali z brunchem, so se oglasile sirene. "Aha, to je torej to" je bila moja prva misel. Bosa, s torbico na rami (kakopak) in s čevlji v roki, sem tekla po stopnicah iz četrtega nadstropja in razmišljala o minuti in pol, ki naj bi bila več kot dovolj, da pridemo dol. Od naših sem bila prva - očitno kar hitro tečem. Pod stopniščno ramo je že čakal moški v spodnjem perilu, sploh nisem opazila kako nenapravljen je, to so mi povedali kasneje, s psom na povodcu. Zaklonišče je bilo zaprto. "Je prav tako varno pod stopnicami" so rekli, z vprašanjem zakaj neki je zaklonišče zaprto,  se ni nihče kaj prida ukvarjal. Nato je nekje v daljavi pritajeno počilo. Takoj za tem so se vsi, razen naju z bratom, ki sva stala kot vkopana in čakala, če bo morda še kje počilo, odpravljali nazaj gor. Moški v gatah naju pogleda in reče nekaj takega kot: "Aha, tourists!" Potem so nam razložili, da je popolnoma varno iti gor. "Let's go upstairs and have a glass of wine!". Wine, whiskey?! Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da so mi v kozarec nalili več kot pol decilitra whiskeya. Kakorkoli, zadostovalo je, da sem bila naslednjih nekaj ur čisto pomirjena in zvečer rahlo zmačkana. Nato greš ven, pod drevo polno mandarin in prižgeš cigareto. In malo razmišljaš. O življenju in o vsem. O tem, da je čudno naključje, da se dogaja ravno zdaj ko si ti tukaj. O tem, da so naši vsakdanji problemi precej brezvezni. O tem, da bi nekoga poklical in mu povedal kako neskončno rad ga imaš, pa ni treba, ker on to ve. In itak boš kmalu nazaj. Kmalu zatem sva prestavila let - naslednje jutro letiva v Istanbul. Potem, ko smo izvedeli, da so rakete poletele tudi proti Jeruzalemu, naju ni nihče več prepričeval naj ostaneva, zavili so se v lastne misli.
Popoldne je minilo med poležavanjem na kavču, prišli so obiski, malo smo klepetali, sem ter tja je kdo zaspal ... Obožujem njihov smisel za humor, ki se ga človek kar hitro naleze. Ležiš na kavču in se hahljaš inteligentnim šalam, povezanimi z bombami... vsekakor zanimiva izkušnja. O vzrokih se nismo pogovarjali. Ko si tam, na reči gledaš z njihove perspektive - napadalec je sovražnik. To so preveč kompleksne in težke stvari.  Ljudje na tistem koncu sveta pač poskušajo živeti čim bolj normalno življenje, kaj pa jim drugega preostane. Z eno najmočnejših vojsk na svetu jim to nekako uspeva. Naši vrstniki so, medtem ko smo mi v vrtec nosili plišaste igrače, nosili plinske maske. Ko so bili otroci, so jim starši govorili: "Ko boš velik, bo mir. Kot so njihovi starši rekli njim." Danes otrokom tega ne govorijo več.

Nazaj sem šla s precej mešanimi občutki. Ja, ko so se kolesa letala dotaknila istanbulskih tal sem bila vesela, a po drugi strani neskončno žalostna, s cmokom v grlu. Ne glede na vse, imam zdaj ponovno razlog da grem. Imam razlog, da grem nazaj - spoznat mesto in državo, ki sem jo le čisto čisto malo povohala.

Bombe, whiskey in cigarete

-

V tem vrstnem redu. Kakorkoli že  ... začnimo raje na začetku. Na začetku še ni bilo whiskeya in bomb. Bil je le lep topel večer, z veliko pričakovanja v zraku, bilo je vino in bila je zelena sobranie v roki.

Dobro je imeti razlog. Popotovanja se sicer največkrat zgodijo brez razloga, ampak tole ni bilo tovrstne sorte. Sodelovanje na razstavi osrednjeevropskega oblikovanja, z naslovom Common roots, ki so jo postavili v design muzeju v Holonu, je namreč botrovalo dejstvu, da sem na spisek daljših poti dodala Izrael.

Slovenski šopek, kot smo se poimenovali, smo na otvoritev  prispeli tik preden se je zaključila, naravnost iz letališča - ženski del seveda primerno "večernotoaletno" urejen (zahvala toaletam na letališču, ki so nudile edino možno zatočišče za hiter skok iz kavbojk in zimske jakne, v tanko poletno krilo, majico s kratkimi rokavi in obutev, ki pritiče takšnim prilikam), vsak s pollitrsko steklenico medice pod roko (želja slovenske ambasade je namreč bila, da bi na otvoritvi, kot eno izmed slovenskih značilnosti, točili medico). Kot se je izkazalo tudi kasneje, so Izraelci zelo gostoljuben narod. Kljub temu, da smo otvoritev uspeli ujeti dobesedno "za rep", so si kuratorji razstave vzeli čas  in nas zelo gostoljubno sprejeli.

Ker so se dogodki, ki so sledili, odvijali  prehitro, objavljene fotografije ne dosegajo kakšnih posebnih estetskih standardov. Naslednji dan sem se namreč, po kosilu z družino bratove prijateljice, med raziskovanjem mesta, predvsem tržnice in bližnjih predelov, v dobri veri, da bo časa za resne fotografije še dovolj -10 dni - bolj ko ne, s fotoaparatom le "afnala".

Ker so bile novice iz tistega dela sveta pred odhodom dokaj neobetajoče, sem se o resnosti stanja pozanimala pri lokalcih. Maja mi je odgovorila s prijaznim pomirjujočim mailom, v katerem je med drugim pisalo tudi tole: "Skratka...če ne boste gledali televizije ali poslušali radia, bodo v Tel Avivu edina "čudna" reč vojaki na avtobusih s puškami na ramah ..." No, vojakov vsekakor ni bilo videti veliko, v bistvu sem sama opazila le tele s spodnje slike.  Veliko večino ostalih so, predvidevam, poslali v Gazo.

Še isti večer sem, med predavanjem Pecha Kucha, v muzeju v Holonu, prejela prijateljičin sms z naslednjo vsebino: "Znak za zračni napad v Tel Avivu, kaj naj naredim?" Človek ne ve ravno kaj naj si misli, ko se znajte sredi take situacije, je pa kar šok, čeprav greš v take "krizne" kraje s predpostavko, da je vse mogoče. Preostanek predavanja je bil razpet med sms-je, tudi Maja je medtem že spraševala kako smo, ali je vse v redu. Ker prebivalci Izraela živijo v taki situaciji že odkar pomnijo, se na tovrstne dogodke seveda odzovejo drugače kot mi, tujci. Predavanje je, nekje na sredini, prekinila gospa Galit in povedala, da je bil v Tel Avivu zrak za zračni napad, da se ni nič zgodilo, da pa naj bomo kljub vsemu pripravljeni, in naj, v primeru da zaslišimo sireno, vzamemo svoje reči in mirno odidemo v zaklonišče. Od časa ko zaslišiš sireno, pa do takrat ko raketa pade, mine minuta in pol. Kar je dovolj za varen umik. Če imaš seveda v bližini zaklonišče. Če si naprimer v avtu, ustaviš vozilo in se uležeš v jarek. Ne tako zelo fajn. No, naslednji dan sem se večino dneva ukvarjala z vpašanjem kaj storiš če: si na weceju, pod tušem ali kaj sličnega. 

Kot smo izvedeli kasneje, se v Tel Avivu sirene niso oglasile od časa Zalivske vojne dalje. Mesto živi svoj ritem in predstavlja (bi morala pisati "je predstavljalo"?) nekakšen mehurček v "zmešani" državi.

Ob zvoku, ki je sledil čez nekaj minut, smo začeli pobirati svoje stvari, a "alarm" je bil le zvočni signal, da je delovnik knjižnice, kjer smo sedeli, za tisti dan pri kraju. Ker me je res presenetilo, je hladnost, tovrstnih dogodkov vajenih ljudi in sposobnost prepoznavanja stiske nas, obiskovalcev ter pripravljenost pomagati. Izraza "hladnost" nikakor ne razumite slabšalno, kar želim povedati je, da je njihova reakcija tako ... ne najdem pravega izraza za to. Skratka, ko vidiš kako domačini reagirajo, si popolnoma pomirjen. Nekaj ljudi iz skupine je bilo precej prestrašenih, te so povprašali o tem kje so nastanjeni in vse tiste, ki so bili nastanjeni v Jaffi (stari del mesta, kjer je bil alarm), povabili, da jih, na stroške muzeja, nastanijo v varen hotel, z zakloniščem v vsakem od nadstropij. Muzejski avtobus nas je potem vse skupaj odpeljal v center Tel Aviva, kjer smo, midva z bratom ter kurator muzeja, ki je stanoval v okolici soseske, kjer sva bila nastanjena pri domačinih, izstopili in se peš odpravili proti "domu". Najbrž boste ob prebranem presenečeni, a življenje v mestu vsekakor  ni kazalo nikakršnih znakov o tem, da je bil še pred dobro uro objavljen alarm za zračni napad. V enem od lokalov so imeli na steni velik televizor s poročili o stanju v državi, ki pa ga ni nihče gledal - ljudje so mirno klepetali in pili pivo.

Tudi najini prijatelji so, ob moji omembi možnosti, da bi z ostalili iz skupine naslednje jutro poletela proti Istanbulu, zamahnili z roko in rekli: "It would be ridiculous to go. Let's go for a beer, we'll talk about it later." Pa smo šli. V lokal s tako glasno glasbo, da v njem zagotovo ne bi slišal sirene. Ko spiješ dve pivi, je precej lažje. Ja, alkohol definitivno pomaga, če do sedaj nisem verjela v to, od zdaj naprej vem, da to drži. No, alkoholna pijača sicer ne premore sposobnosti reševanja problemov, strahec pa zelo lepo ohromi. Pošlje ga sedet v zelo temen kot, nekam tja daleč za možgane.

Kaj pa whiskey in cigarete? V nadaljevanju vsekakor nekaj tudi o tem ...

Velike in malo manj velike radosti prenove

-

Na teh dveh fotografijah lahko vidite to, česar sem se veselila zadnjih nekaj mesecev. Na koncu se je zasukalo tako, da sva zadnji hip izbrala stanovanje, ki potrebuje "majhne" kozmetične popravke. Vsakič znova, v trenutkih krize, ko, s špohtljem v roki obupujem in se sprašujem ali bo tega sploh kdaj konec (pa se še dobro začelo ni), pomislim, da bi pravzaprav lahko kupila kakšno od hermetično zaprtih "nadstandardnih" novogradenj s plastičnimi okni, zagotovljenim parkiriščem in pogledom na sosednjo hermetično zaprto novogradnjo (ki bi se po možnosti nahajala slabe štiri metre stran), pa tega nisva hotela. Za želen rezultat je včasih treba iti po daljši poti do cilja.

Ko se spraviš k delu, sploh ne veš, kaj vse te čaka. Previdno, z velikim entuziazmom in ogromno volje  zagrizeš v skorjo, ki pod površino skriva vse sorte "čudes": zazidane prezračevalne jaške, svinčene vodovodne cevi na nepričakovanih mestih, lesene vložke za vijake, dimnik kjer misliš, da ga ni, terrazzo pod ploščicami v kopalnici in veceju ter neskončne plasti ometov. Prav slednje ob odkrivanju nudijo neomejeno mero užitkov. Ko odstraniš dvomilimetersko skorjo, spodaj najdeš tri različne "valcen" vzorčke, enega lepšega od drugega: zelene pikice na beige podlagi, pod njim cvetličen vzorec v dveh odtenkih rjave, pod njima pa češnjice v živo zeleni barvi na belem ometu. Ampak to še ni vse. Hitro računanje privede do osupljivega rezultata: če bi prejšnji stanovalci belili na deset let, bi to naneslo šest plasti. Po videnem sodeč, so belili precej pogosteje.

Tako, moj svet se je za nadaljnjih nekaj mesecev malček skrčil - špohteljček, brusilka za stene, polni lavorji gradbenega materiala, ki ga je treba znositi iz četrtega nadstropja po stopnicah dol, prerekanje zavoljo lokacije polnilne pipe pri pralnem stroju ali prestavitve električne omarice v center nedoložno bele stene na hodniku, pa neustrezna lokacija vtičnice, ki jo je elektičar v kratkem času moje odsotnosti postavil na ne preveč posrečeno mesto, so postali vsakdan. Sploh ko gre za vtičnice, elektro omarice in podobne grozljive detajle, katerih res nočem gledati, malo podivjam. Življenje uči, da se v takih trenutkih ne da drugače - trma je tista, kar da zadovoljiv rezultat: elektro omarica bo skrita v omari v stanovanju, vtičnica za pralnim strojem, polnilna pipa bo tudi izven vidnega polja. Ne bo pa po predpisih, pravijo. A estetski predpisi pa ne obstajajo? 

Časa za sanjarjenje v podivjanem tempu skoraj ni, pred nekaj nočni sem sanjala keramične ploščice, podnevi najlepše na svetu so se ponoči spremenile v zoprne preganjalke, v nočno moro, ki me je ob petih zjutraj vrgla iz postelje. No ja, ni kaj, kar zabavno je.

-

Čakam dan ko ...

-

Ujeta in razpeta. V času in med opravili, pri katerih je težko določiti prioritete, če sploh. Vesela bom, ko se življenje malček umiri. Veselim se vikendov - sobot in nedelj brez budilke in tozadevno počasnih zbujanj. Sprehodov na Rožnik, nedeljskih bolšjakov v megli, razvaljanih testenih plošč na kuhinjskem pultu, večernih sprehodov na grad, popoldanskih posedanj na balkonu in kino predstav, na katere ne bo treba hiteti. Veselim se dneva, ko bom kupila cvetočo ciklamo in jo postavila na balkon ali na okensko polico, kamorkoli. Ljuba statičnost, upam, da za kakšnim vogalom čakaš name.

Divji teden

-

Ura je osem in pravkar sem oddelala eno četrtino svojega službenega časa. Tega ne govorim zato, da bi se vam smilila ali pa, da bi se smilila sama sebi, temveč zato, ker sem v zadnjih nekaj mesecih končno našla smisel v zgodnjem vstajanju. Oči ponavadi odprem ob pet dvajset. Neverjetno, koliko reči lahko človek opravi navsezgodaj in kako zelo produktivno je zgodnje jutranje delo.

Te dni živim in diham na škrge. Selitve. Štejem ... pet jih je bilo v zadnjih treh letih. Samo še dvakrat se preselim letos, potem pa dolgo dolgo dolgo časa ne več. Vsaj upam tako. Tako, trenutno in že nekaj tednov se učimo minimalizma in zelo dobro nam gre od rok, vam povem: v omari tri skodelice, ki so za: kavo / čaj / župo / prigrizke, en kozarec za vino in  trije za vodo. Soli v solnici je še za par dni, žarnico v stoječi luči v dnevni sobi je vzel vrag, pred selitvijo ne bomo kupovali nove. Moja uniforma so kavbojke in črna majica ter vedno ista jopica, čez pa prehodni plašč. Da je mera minimalizma polna, sem fasala še dieto - minimalizem v hrani torej. Ni lahko, predvsem sir, paradižnik in vino pogrešam. Ampak nazdravljanju se kljub vsemu ne odpovem, ta teden nazdravljam in še bomo nazdravljali, z žganjem.

No ja, očiten znak, da se staram (poleg tega, da so mi vedno bolj všeč vzorčaste stvari) je to, da sem si omislila vrt. Ta teden smo v upravljanje dobili srednje veliko zaplato zemlje, na kateri bodo, upam, da, naslednje leto rasla zelišča, ljubljanska ledenka, paradižnik, melancane in še kaj, okrasno cvetje na primer. Ko sem še živela doma, me delo na vrtu ni nikoli zanimalo, zakaj neki bi me, če sem le stopila na vrt in utrgala kar že sem si poželela. Zdaj je drugače. Kadar me z zelenjavo ne založijo doma doma ali, ko je zmanjka, se je treba podati na trg in loviti dneve, ko je tam gospa Romana. Prav nobel se bo usesti na kolo, na katerem bo navezana motika, odbiciklirati deset minut stran in se nato vrniti s košaro sveže zelenjave. No ja, sanja svinja kukuruz - prej se bo treba po vsej verjetnosti še malo priučiti vrtnarstva, ampak zimski čas bo kot nalašč zato. Sicer smo vrt že prekopali, pred tem pa s srpom poželi travo, s katero je prejšnji najemnik zatravil vrt. Zemlja je spočita in to je dobro - črna kvalitetna zemlja, po kateri rijejo ogromni deževniki.

Ko že ravno omenjamo minimalizem ... minimiziram tudi odnose. Samo še daj-dam in nič drugega. Če se vi ne potrudite zame, se tudi jaz ne bom za vas. Ja, preračunljiva sem. Se splača. Biti obkrožen le in izključno z ljudmi, ki jim je mar, namreč. Ostali me ne zanimajo. Ne več.

Razumevanje in razumljenje

-

O ja, veselje, žalost in razočaranje lahko pridejo tudi v paketu. Ko imaš opravka z vsem naštetim hkrati in ne veš kaj je močnejše in kdaj eno izniči drugo, se je najbolje zabubiti pod odejo, zapreti oči, ne misliti na nič in počakati na jutro. Takrat se potem ponavadi stvari, čeprav niso, zdijo vsaj malo bolj čiste. Včasih še sami sebe ne razumemo, kako naj bi potem razumeli druge in njihove reakcije?

Melanholično jutro se bo razkadilo v produktiven dan. Popoldne pa praznujemo rojstni dan - v "opustošenem" stanovanju, med razdrtim pohištvom, praznimi regali, polnimi kartoni stvari, hoboki zidne barve in kar je najhuje - brez torte in brez alkohola (vsaj zame). Naj v izogib nesporazumu pojasnim, da  slednje nikakor ni povezano s tem, po čemer bi vi tako zelo radi spraševali in o čemer bi tako zelo radi ugibali. Tudi sicer pred časom napovedane radosti letošnje zime niso reproduktivne narave, še vse kaj drugega obstaja na tem svetu, česar se človek lahko veseli. In jaz se veselim. Prosim, veselite se z mano, saj ni nevarno, prav nič vas ne bo prizadelo. Hvala.

Lolitina izgubljena kava s smetano.

-

Ne hodim veliko po lokalih, niti nimam svojega najljubšega. Včasih pritegne interier, ponavadi z njim povezane skodelice, ki so v malce bolj oblikovno dodelanih lokalih izvenserijske (seveda mora biti tudi vsebina dobra), včasih kofeinska nuja, včasih celo želja po točno določeni pijači - v dotičnem primeru pa kar vse troje.

Sem pozabila omeniti prijaznost? Nisem pozabila. Le kako si sploh upam pomisliti na to! O kakšni posebne omembe vredni prijaznosti v ljubljanskih kafičih ni vredno izgubljati besed. Na prstke namreč lahko preštejete lokale, kjer se počutite zaželene - imate tudi vi občutek, da je ponavadi zaželena zgolj vaša denarnica?

Do nedavnega sem imela svojo najljubšo kavo s smetano. S tem v zvezi je obstajal celo lokal (ne najljubši, ker takega že nekaj časa ni - je bil, pa so ga zaprli), ki je nekako ustrezal moji predstavi o tem, kako naj bi vse skupaj izgledalo. Odkar sem ugotovila, da je njihova smetana v kavi edina, ki si to ime zasluži, sem tovrsten kavni napitek naročala samo v Loliti, drugje ne. Prijeten lokal, nevsiljiva glasba, odlična postrežba, zgleden servis, na račun se je sicer ponavadi predolgo čakalo, ampak ne bomo komplicirali z malenkostmi. Do sobote je bil to lokal, kamor sem vedno zavila brez morebitnih negativnih pričakovanj.

Sobotno dogajanje v kratkem povzetku: štiri osebe se usedejo za mizo in naročijo štiri kave. "Lahko ponudim še kakšno tortico?" kot vedno, vpraša natakar. Osebe povedo, da tortice pa ne bi. Zanima me, če bi se zgodba, v primeru, da bi naročile tudi tortice in ne zgolj usranih kofetov, morda odvila drugače? Morda. Skratka, najprej je gospa na mizo prinesla eno kavo. "Ampak mi smo naročili štiri kave, lahko prosim prinesete še tri?" Gospa prinese še ENO kavo. Mine nekaj časa in prav nič ne kaže, da bodo na mizo prinesli še kaj. Čakamo. Medtem ko sta dve kavni skodelici že zdavnaj prazni, dve osebi še vedno nista bili postreženi. Ena od oseb pokliče natakarja, ki je pobral naročilo in prosi, če bi jih lahko do konca postregli. Medtem se omizju pridruži peta oseba, ki nikakor ne more verjeti temu kar vidi. Omizje medtem že drugič pokliče natakarja (med prvim in drugim klicem je namreč minilo vsaj petnajst minut, vsega skupaj pa več kot dobre pol ure). Si morete misliti, natakar si je celo drznil  razburiti se: "Ja gospa, kaj pa jaz morem? Saj sem jim povedal, naj mi pripravijo dve kavi, pa mi jih niso, jaz nič ne morem, gospa!" Da bi mu človek vrat zavil. Ko končno prinese tista dva kofeta, zgodbe še ni konec. Iz razburjenega natakarja se nenadoma prelevi v najbolj prijaznega natakarja pod soncem in prijazno reče: "Drage gospe, globoko se vam opravičujem, verjamem, da v življenju še nikoli niste tako dolgo čakale na kavo. Upam, da se vam lahko oddolžim s kakšno tortico ali piškotki. Vam smem prosim kaj prinesti?" "Prosim." reče ena od nepostreženih oseb. Natakar odide. Ne pride nazaj. Na koncu gre najmanj jezna oseba (tista, ki se je omizju pridružila nazadnje) noter in plača račun.

Se sprašujete zakaj nisem prosila za knjigo pritožb? Vam povem? Zato, ker sem komaj čakala, da se poberem od tam, na možnost pritožbe sem se spomnila šele doma, ko je bilo že prepozno.

Draga najboljša kava s smetano, pogrešala te bom. Adijo!

P.S. Fotografija je zgolj simbolična.

Lajt

-

Pride kakšen dan, ko si tako vesel, da bi od veselja kričal. Se vam tako pisanje zdi patetično? Meni ja. V bistvu mi gredo ljudje, ki nenehno oznanjajo svojo srečo in veselje, patetični in zategadelj mi gredo na živce. Če ste tudi vi taki kot jaz, potem vas lepo prosim, da ne berete naprej. 

Vesela sem, ker imam končno svojega zobozdravnika. Takega, ki dela na koncesijo. Po vseh denarničnih tegobah, povezanih z zdravljenim zobom, ki me je imel koštati 490€, prekleto cenim dejstvo, da me je bil nekdo pripravljen "posvojiti". Za začetek bomo zamenjali nekaj plomb in izpulili troje modrostnih zob. Malo manj srečna, ko pomislim na to, ampak kar je treba, je treba. Druga dobra reč pri tej stvari je, da je ta koncesionarski zobozdravnik stacioniran v Postojni - tam pa imajo, kot sem pred časom slučajno ugotovila, strašansko dobre toaste. Sicer mi še ni čisto jasno, kako bi človek uspešno združil spuljene zobe in toast, ampak prav zaradi toastov se veselim naslednjega obiska Postojne. Mogoče pa le ne bomo tako zelo hitro pulili in bo torej še čas za kakšen toast ali dva.

Danes mi je, med drugim, iz ramen padel ogromni stari greh. Počutim se pol lažjo - ne glede na to, da bi tehtnica verjetno kazala tako kot kaže vedno, nesramnica, lažniva. Ker imam občutek, da tehtnice vedno lažejo, se raje ne tehtam. Skratka, danes se počutim neverjetno lahko.

Veselim se sobote, ker bom sama doma. Pa ne samo to, prav nikogar od "mojih" ne bo v mestu, kar seveda pomeni, da bom prisiljena dan preživeti v popolni samosti. Ne spomnim se, kdaj sem bila nazadnje prisiljena sama iti na trg in pohajkovati po ljubljanskih ulicah. Bo prav pasalo. In jesen je v mestu. Sem vam že povedla, da sva po novem z jesenjo prijateljici?

Jesen je čas z Brahmsa

-

"Gospa, greste vi tudi v šolo?" je spraševal režeči se mulc, medtem, ko sem si s kolesom utirala pot med njimi. Včeraj, ko so mladiči dobesedno preplavili mesto, se je bilo precej težko prebijati skozenj. Zadnje čase me vse večkrat nazivajo z gospo in to mi je vedno bolj všeč. Če izgledaš premlad, ima marsikdo občutek, da te lahko pošlje po čike in časopis, ali pa poboža po laseh in v roke stisne liziko. Če si gospa, si gospa in imaš mir. Sicer pa, ko sem bila stara toliko kot so zdaj oni, so se mi zdeli ljudje, ki so bili stari toliko, kot sem zdaj jaz, prastari. Kakor koli že, meni je dejstvo, da sem (končno) prepoznana za gospo, všeč - navsezadnje ima tudi starost svoje prednosti.

Berem, da naj bi bila Kosovelova Pravica najbolj prodajana knjiga v avgustu. Očitno  ljudje kljub navidezni apatiji gojijo tiho željo po spremembah. Moj preskromni prispevek k trenutnemu stanju v družbi je zmerna do pretežna ignoranca. Nič nimam od tega, če berem in poslušati stvari, na katere nimam vpliva. Kljub vsemu se človek ne more kar tako odrezati od sveta, na vsake toliko časa nehote preberem kakšno bedastočo  ...

Kje drugje bi bil minister, ki na Twiterju kvasi takšne neumnosti jih kvasi Drvinko (med drugim, o morebitnem odpuščanju na Delu: »To je pa dobra novica bomo imeli več objektivnega poročanja …”), že zdavnaj prisiljen podati odstopno izjavo. Nametavanje neumnosti in žalitev je, kot se lahko vsak dan znova prepričamo, v zadnjem času postalo vsakodnevni šport. Ko je neumnosti preveč, postanemo nanje neobčutljivi. Ali pač ne?! Neobčutljivost v kombinaciji s prestrašenostjo, je precej nevarna kombinacija.

Včeraj sem, medtem ko sem iskala informacije o neenakomerni pigmentaciji, na enem od forumov naletela na temo o družini, ki je umrla v nesreči z balonom. "Ta hči je imela za starša po letih stara starša." in "To se pa zgodi, ko skušajo starši svojim sončkom omogočiti vse živo in gredo potem, ko izčrpajo vse možnosti (beri: otroka ne veseli nič več) še na takšne daredevilske (drzne) podvige, kot je izlet z balonom ob napovedi slabega vremena." sta bila dva od komentarjev. Do zdaj sem bila precej zmotno mislila, da so norci, ki se po forumih pričkajo o politiki najhujši, a očitno temu ni tako. Kaj se dogaja s to družbo?

No, potem pa sem naletela na tale članek. Človek je vesel, ko prebere kaj takega.

Naj vas zgornji zapis ne zavede - nisem (še) zapadla malodušju. Pri meni je vse po starem, potihem odštevam dneve do naslednje selitve (kajti, kot vemo, pri meni leto ne more miniti brez vsaj dveh), hodim na Rožnik, kuham jabolčni kompot in poslušam Brahmsa. Menda je jesen primeren čas zanj, so rekli tisti, ki vedo. 

Pred dnevi sem, precej ponosno, v mehurčkast polivinil zavila nakit, ki bo ta teden odpotoval na razstavo v izraelsko mesto Holon. Bi bil to lahko razlog za pozno-jesensko potovanje? Menda že.

Sive fotografije barvnega vsakdana

-

Da le misli niso sive.

Tam, kjer zvezde močneje svetijo

-

Mačka je svoj protest ob vrnitvi domov izrazila tako, da je šla ležat na pesek v svoj wc. Jo čisto razumem, mestno salonsko mačjo gospo. Ni treba biti mačka, da veš, da se ležanje na soncu, lovljenje kobilic in nočni pohodi v  omare, ki v svoji notranjosti skrivajo prijetno mehke volnene jopice in puhaste tuhne, ne more primerjati z življenjem v mestu, kjer se ne dogaja prav nič (mačkam zanimivega).

Tudi nam, ljudem ni treba iti prav daleč, da si odpočijemo, dopust je lahko kjerkoli - predvsem tam, kjer si lahko oddahnemo od vsakodnevnih neumnosti. Prednost hiške, v kateri smo bili nastanjeni je, da nima urejene internetne povezave, tako je bil radio (nismo ga prižgali) edina vez z realnostjo. Ob vrnitvi domov in spoznanju o prikrajšanosti za spremljanje javne razprave o zunanjem izgledu naše varuhinje človekovih pravic, o čemer sem brala v članku Tanje Lesničar - Pučko, sem  bila  enotedenske odrezanosti od informacij vesela še bolj kot prej.

Biografski roman o Borisu Cavazzi sem prebrala precej hlastno, lahko bi rekli na dušek. Cavazza - velik človek, šarmantni gospod, o katerega življenju sem ter tja kaj zasledimo (zadnja leta na srečo manj) v rumenem tisku. Knjiga odstira zaveso, popelje nas na njegovo življenjsko pot, kjer z  iskrenostjo opisuje vse - svoje otroštvo, prva razočaranja, krivice, občutek sramu, težko življenje brez očeta, pa kasneje pot iskanja, svoje ljubezni in izgube bližnjih. Priporočam. Razen, če niste skeptični do tovrstnih branj. Jaz nisem.

Nenazadnje so počitnice lahko tudi čas za testiranje potrpežljivosti. Edino takrat namreč najdeš čas, da se s pletilkami in kozarcem piva usedeš na teraso in ne vstaneš, vse dokler ne naštudiraš vzorca, za katerega kasneje sicer ugotoviš, da ti ni všeč, ampak od zdaj naprej obvladaš nove pletilske prijeme, kar pa tudi ni zanemarljiv podatek. 

Tolažba, da je na počitnicah dovolj časa za vse, ne drži. Ogromno reči je ostalo neprebranih in ničesar nisem spletla. Kvačkane rokavice ne štejejo.

Vmesni čas

-

Tole je stanovanjski blok za ptiče. Ni jih bilo doma. Tudi mene ni bilo doma. Šla sem v arboretum Volčji potok, kjer je posneta tudi zgornja fotografija ptičjega bloka. V teh nekaj letih, odkar me ni bilo v park, so se stezice in steze v njem namnožile in okupirale, meni so do sedaj še neznane, dele okoli parka. Sprehod skozi gozd v jutranjih meglicah je neprecenljiv in predvsem neprimerljiv z jutranjim tekom mimo krematorija in britofa. Ampak, če dobro premislite, tek mimo krematorija in britofa niti ni tako zelo slaba zadeva kot bi si bil človek mislil. Ko tečem tam mimo, namreč veliko premišljujem o smrti in minevanju in potem me vedno znova prešine misel, da imam res srečo, da nisem na tisti drugi strani in potem veliko bolj z veseljem tečem.

Prav čuden občutek imam, kot da ni poletje. Sopara in vročina, pa hlad in deževje in spet sopara. Zdi se, kot da je nekoliko jesensko. Zdaj so taki časi, da komaj čakam zimo. Letošnja naj bi bila, če se bodo stvari odvile kot je treba,  prav posebna. Ampak do takrat bo treba še veliko reči postoriti in še veliko knedlov pojesti. Knedli so nevarni, zato jih kuham zgolj enkrat na teden. Ta teden so že bili na sporedu. V ponedeljek. Zdaj jem domač paradižnik z vrta. In pijem Pu Erh. Sedim za šivalnim strojem in po hrbtu mi teče kot bi bila na Kitajskem.

Petkov večer bo deloven, sobota tudi. V nedeljo gremo na piknik. In potem bo spet ponedeljek. Morda bomo jedli knedle. :)