Jesen je čas z Brahmsa

-

"Gospa, greste vi tudi v šolo?" je spraševal režeči se mulc, medtem, ko sem si s kolesom utirala pot med njimi. Včeraj, ko so mladiči dobesedno preplavili mesto, se je bilo precej težko prebijati skozenj. Zadnje čase me vse večkrat nazivajo z gospo in to mi je vedno bolj všeč. Če izgledaš premlad, ima marsikdo občutek, da te lahko pošlje po čike in časopis, ali pa poboža po laseh in v roke stisne liziko. Če si gospa, si gospa in imaš mir. Sicer pa, ko sem bila stara toliko kot so zdaj oni, so se mi zdeli ljudje, ki so bili stari toliko, kot sem zdaj jaz, prastari. Kakor koli že, meni je dejstvo, da sem (končno) prepoznana za gospo, všeč - navsezadnje ima tudi starost svoje prednosti.

Berem, da naj bi bila Kosovelova Pravica najbolj prodajana knjiga v avgustu. Očitno  ljudje kljub navidezni apatiji gojijo tiho željo po spremembah. Moj preskromni prispevek k trenutnemu stanju v družbi je zmerna do pretežna ignoranca. Nič nimam od tega, če berem in poslušati stvari, na katere nimam vpliva. Kljub vsemu se človek ne more kar tako odrezati od sveta, na vsake toliko časa nehote preberem kakšno bedastočo  ...

Kje drugje bi bil minister, ki na Twiterju kvasi takšne neumnosti jih kvasi Drvinko (med drugim, o morebitnem odpuščanju na Delu: »To je pa dobra novica bomo imeli več objektivnega poročanja …”), že zdavnaj prisiljen podati odstopno izjavo. Nametavanje neumnosti in žalitev je, kot se lahko vsak dan znova prepričamo, v zadnjem času postalo vsakodnevni šport. Ko je neumnosti preveč, postanemo nanje neobčutljivi. Ali pač ne?! Neobčutljivost v kombinaciji s prestrašenostjo, je precej nevarna kombinacija.

Včeraj sem, medtem ko sem iskala informacije o neenakomerni pigmentaciji, na enem od forumov naletela na temo o družini, ki je umrla v nesreči z balonom. "Ta hči je imela za starša po letih stara starša." in "To se pa zgodi, ko skušajo starši svojim sončkom omogočiti vse živo in gredo potem, ko izčrpajo vse možnosti (beri: otroka ne veseli nič več) še na takšne daredevilske (drzne) podvige, kot je izlet z balonom ob napovedi slabega vremena." sta bila dva od komentarjev. Do zdaj sem bila precej zmotno mislila, da so norci, ki se po forumih pričkajo o politiki najhujši, a očitno temu ni tako. Kaj se dogaja s to družbo?

No, potem pa sem naletela na tale članek. Človek je vesel, ko prebere kaj takega.

Naj vas zgornji zapis ne zavede - nisem (še) zapadla malodušju. Pri meni je vse po starem, potihem odštevam dneve do naslednje selitve (kajti, kot vemo, pri meni leto ne more miniti brez vsaj dveh), hodim na Rožnik, kuham jabolčni kompot in poslušam Brahmsa. Menda je jesen primeren čas zanj, so rekli tisti, ki vedo. 

Pred dnevi sem, precej ponosno, v mehurčkast polivinil zavila nakit, ki bo ta teden odpotoval na razstavo v izraelsko mesto Holon. Bi bil to lahko razlog za pozno-jesensko potovanje? Menda že.