ponedeljek, avgust 20, 2012

Tam, kjer zvezde močneje svetijo

-

Mačka je svoj protest ob vrnitvi domov izrazila tako, da je šla ležat na pesek v svoj wc. Jo čisto razumem, mestno salonsko mačjo gospo. Ni treba biti mačka, da veš, da se ležanje na soncu, lovljenje kobilic in nočni pohodi v  omare, ki v svoji notranjosti skrivajo prijetno mehke volnene jopice in puhaste tuhne, ne more primerjati z življenjem v mestu, kjer se ne dogaja prav nič (mačkam zanimivega).

Tudi nam, ljudem ni treba iti prav daleč, da si odpočijemo, dopust je lahko kjerkoli - predvsem tam, kjer si lahko oddahnemo od vsakodnevnih neumnosti. Prednost hiške, v kateri smo bili nastanjeni je, da nima urejene internetne povezave, tako je bil radio (nismo ga prižgali) edina vez z realnostjo. Ob vrnitvi domov in spoznanju o prikrajšanosti za spremljanje javne razprave o zunanjem izgledu naše varuhinje človekovih pravic, o čemer sem brala v članku Tanje Lesničar - Pučko, sem  bila  enotedenske odrezanosti od informacij vesela še bolj kot prej.
Biografski roman o Borisu Cavazzi sem prebrala precej hlastno, lahko bi rekli na dušek. Cavazza - velik človek, šarmantni gospod, o katerega življenju sem ter tja kaj zasledimo (zadnja leta na srečo manj) v rumenem tisku. Knjiga odstira zaveso, popelje nas na njegovo življenjsko pot, kjer z  iskrenostjo opisuje vse - svoje otroštvo, prva razočaranja, krivice, občutek sramu, težko življenje brez očeta, pa kasneje pot iskanja, svoje ljubezni in izgube bližnjih. Priporočam. Razen, če niste skeptični do tovrstnih branj. Jaz nisem.

Nenazadnje so počitnice lahko tudi čas za testiranje potrpežljivosti. Edino takrat namreč najdeš čas, da se s pletilkami in kozarcem piva usedeš na teraso in ne vstaneš, vse dokler ne naštudiraš vzorca, za katerega kasneje sicer ugotoviš, da ti ni všeč, ampak od zdaj naprej obvladaš nove pletilske prijeme, kar pa tudi ni zanemarljiv podatek. 

Tolažba, da je na počitnicah dovolj časa za vse, ne drži. Ogromno reči je ostalo neprebranih in ničesar nisem spletla. Kvačkane rokavice ne štejejo.

6 komentarjev:

GoLa pravi ...

Joj, ta muca je nekaj najbolj srčkanega!

Vanja pravi ...

Uh, moraš jo prit pogledat v živo, zdaj ko je odrasla, je postala velika crkljivka. :)

matilda pravi ...

tole z ležanjem v pesku z vonjem;) je pa res protest (doživela pri mucu, ki so ga pustili v daljšem varstvu)
blagor tebi za zvezde, neinternet in neprižgani radio in (sem ziher) freška jutra, noči in večere).

jaz pa se plest to poletje nisem mogla spravit, volna je pikala in bila topla...čakam soboto..in svinjski mraz od 25 stopinj.

Roxanna pravi ...

Kakšne pasme pa je tale muca? Britanka? Mi smo imeli podobnega najdenčka z rjavimi učki, samo je bil sivo bel. Najbolj prijazen maček na svetu in ubogal je kot kuža. :)

Vanja pravi ...

Roxanna, britanka je. Zelo posebna - prijazna, samosvoja, včasih hecna, (zdaj v odrasli dobi že) zelo crkljiva. Pa vse se da "zmenit" z njo. Kot z večino hišnih živali, če imaš le malo posluha zanje. :)

matilda pravi ...

z mucami se da zmenit vse, ker smo muce taglavne v družini.
moja pesa je problem, ker se gre muco;) in jaz sem v principu mačja mati.
pravzaprav ni nobenega problema;)