Na teh dveh fotografijah lahko vidite to, česar sem se veselila zadnjih nekaj mesecev. Na koncu se je zasukalo tako, da sva zadnji hip izbrala stanovanje, ki potrebuje "majhne" kozmetične popravke. Vsakič znova, v trenutkih krize, ko, s špohtljem v roki obupujem in se sprašujem ali bo tega sploh kdaj konec (pa se še dobro začelo ni), pomislim, da bi pravzaprav lahko kupila kakšno od hermetično zaprtih "nadstandardnih" novogradenj s plastičnimi okni, zagotovljenim parkiriščem in pogledom na sosednjo hermetično zaprto novogradnjo (ki bi se po možnosti nahajala slabe štiri metre stran), pa tega nisva hotela. Za želen rezultat je včasih treba iti po daljši poti do cilja.
Ko se spraviš k delu, sploh ne veš, kaj vse te čaka. Previdno, z velikim entuziazmom in ogromno volje zagrizeš v skorjo, ki pod površino skriva vse sorte "čudes": zazidane prezračevalne jaške, svinčene vodovodne cevi na nepričakovanih mestih, lesene vložke za vijake, dimnik kjer misliš, da ga ni, terrazzo pod ploščicami v kopalnici in veceju ter neskončne plasti ometov. Prav slednje ob odkrivanju nudijo neomejeno mero užitkov. Ko odstraniš dvomilimetersko skorjo, spodaj najdeš tri različne "valcen" vzorčke, enega lepšega od drugega: zelene pikice na beige podlagi, pod njim cvetličen vzorec v dveh odtenkih rjave, pod njima pa češnjice v živo zeleni barvi na belem ometu. Ampak to še ni vse. Hitro računanje privede do osupljivega rezultata: če bi prejšnji stanovalci belili na deset let, bi to naneslo šest plasti. Po videnem sodeč, so belili precej pogosteje.
Tako, moj svet se je za nadaljnjih nekaj mesecev malček skrčil - špohteljček, brusilka za stene, polni lavorji gradbenega materiala, ki ga je treba znositi iz četrtega nadstropja po stopnicah dol, prerekanje zavoljo lokacije polnilne pipe pri pralnem stroju ali prestavitve električne omarice v center nedoložno bele stene na hodniku, pa neustrezna lokacija vtičnice, ki jo je elektičar v kratkem času moje odsotnosti postavil na ne preveč posrečeno mesto, so postali vsakdan. Sploh ko gre za vtičnice, elektro omarice in podobne grozljive detajle, katerih res nočem gledati, malo podivjam. Življenje uči, da se v takih trenutkih ne da drugače - trma je tista, kar da zadovoljiv rezultat: elektro omarica bo skrita v omari v stanovanju, vtičnica za pralnim strojem, polnilna pipa bo tudi izven vidnega polja. Ne bo pa po predpisih, pravijo. A estetski predpisi pa ne obstajajo?
Časa za sanjarjenje v podivjanem tempu skoraj ni, pred nekaj nočni sem sanjala keramične ploščice, podnevi najlepše na svetu so se ponoči spremenile v zoprne preganjalke, v nočno moro, ki me je ob petih zjutraj vrgla iz postelje. No ja, ni kaj, kar zabavno je.
7 komentarjev:
bleh. upam, da vse to čim prej mine. vse te stvari tako utrudijo, do dna sanjarjenja, da te na koncu prav briga kakšna bo luč v kuhinji, samo, da so špohtelni in drugi pripomočki pospravljeni za vedno in da ni več treba v bauhaus.
Da so le fiksne reči, ko je vse pri koncu, tam kjer morajo biti, pa tudi, če je gola žarnica na stropu. :)
zavidam vama! ja, tudi nočno moro, in špatolo in prah v nosu...ker to bosta že poštimala in potem pride na vrsto lepotičenje...tisto je dolgotrajna in labirintska avantura (sploh, ker si, kot pravi Ana, ćisto fuč)hrabro!!!!
Najboljše vedno pride na koncu. ;)
Ojej, v istem sranju sva s tem renoviranjem. Ko me najljubši ponovno vpraša, koliko naj namontira vtičnice in kam, že pike dobivam. Zdaj se gremo drugo rundo (prva, spomladanska je prinesla novo streho in omet, notri pa pol hiše porušila), kjer se zdaj končno tudi znotraj dogaja. Doktorirala bom iz gips plošč in tega. Pa kako bomo vse to plačali, vedno se najde še nekaj. Samo potem bom pa končno imela plac za pašte valjat :)
Te popolnoma razumem. Obnavljamo več kot 200 let staro hišo, kar bi bilo še vse super, če ne bi v njej tudi stanovali. Ne vem več kje imam spodnjice, črn zimski pulover neuspešno iščem že nekaj tednov, o smetkah, ki jih prenašam iz delovnih prostorov v življenjske pa niti ne bom pisala, ker sem se odločila, da jih ignoriram. Je pa vseeno lepo, ko večino stvari narediš sam.
Uh, to, da pa še živiš tam, to pa je posebna radost! Nama je uspelo en teden tako živeti, potem sva jo pa pobrisala k A-jevi mami. :)
Ja, poseben občutek je, ko delaš sam: veliko zadovoljstva in predvsem to, da za vsako stvar veš kako je narejena.
Objavite komentar