Bombe, whiskey in cigarete

-

V tem vrstnem redu. Kakorkoli že  ... začnimo raje na začetku. Na začetku še ni bilo whiskeya in bomb. Bil je le lep topel večer, z veliko pričakovanja v zraku, bilo je vino in bila je zelena sobranie v roki.

Dobro je imeti razlog. Popotovanja se sicer največkrat zgodijo brez razloga, ampak tole ni bilo tovrstne sorte. Sodelovanje na razstavi osrednjeevropskega oblikovanja, z naslovom Common roots, ki so jo postavili v design muzeju v Holonu, je namreč botrovalo dejstvu, da sem na spisek daljših poti dodala Izrael.

Slovenski šopek, kot smo se poimenovali, smo na otvoritev  prispeli tik preden se je zaključila, naravnost iz letališča - ženski del seveda primerno "večernotoaletno" urejen (zahvala toaletam na letališču, ki so nudile edino možno zatočišče za hiter skok iz kavbojk in zimske jakne, v tanko poletno krilo, majico s kratkimi rokavi in obutev, ki pritiče takšnim prilikam), vsak s pollitrsko steklenico medice pod roko (želja slovenske ambasade je namreč bila, da bi na otvoritvi, kot eno izmed slovenskih značilnosti, točili medico). Kot se je izkazalo tudi kasneje, so Izraelci zelo gostoljuben narod. Kljub temu, da smo otvoritev uspeli ujeti dobesedno "za rep", so si kuratorji razstave vzeli čas  in nas zelo gostoljubno sprejeli.

Ker so se dogodki, ki so sledili, odvijali  prehitro, objavljene fotografije ne dosegajo kakšnih posebnih estetskih standardov. Naslednji dan sem se namreč, po kosilu z družino bratove prijateljice, med raziskovanjem mesta, predvsem tržnice in bližnjih predelov, v dobri veri, da bo časa za resne fotografije še dovolj -10 dni - bolj ko ne, s fotoaparatom le "afnala".

Ker so bile novice iz tistega dela sveta pred odhodom dokaj neobetajoče, sem se o resnosti stanja pozanimala pri lokalcih. Maja mi je odgovorila s prijaznim pomirjujočim mailom, v katerem je med drugim pisalo tudi tole: "Skratka...če ne boste gledali televizije ali poslušali radia, bodo v Tel Avivu edina "čudna" reč vojaki na avtobusih s puškami na ramah ..." No, vojakov vsekakor ni bilo videti veliko, v bistvu sem sama opazila le tele s spodnje slike.  Veliko večino ostalih so, predvidevam, poslali v Gazo.

Še isti večer sem, med predavanjem Pecha Kucha, v muzeju v Holonu, prejela prijateljičin sms z naslednjo vsebino: "Znak za zračni napad v Tel Avivu, kaj naj naredim?" Človek ne ve ravno kaj naj si misli, ko se znajte sredi take situacije, je pa kar šok, čeprav greš v take "krizne" kraje s predpostavko, da je vse mogoče. Preostanek predavanja je bil razpet med sms-je, tudi Maja je medtem že spraševala kako smo, ali je vse v redu. Ker prebivalci Izraela živijo v taki situaciji že odkar pomnijo, se na tovrstne dogodke seveda odzovejo drugače kot mi, tujci. Predavanje je, nekje na sredini, prekinila gospa Galit in povedala, da je bil v Tel Avivu zrak za zračni napad, da se ni nič zgodilo, da pa naj bomo kljub vsemu pripravljeni, in naj, v primeru da zaslišimo sireno, vzamemo svoje reči in mirno odidemo v zaklonišče. Od časa ko zaslišiš sireno, pa do takrat ko raketa pade, mine minuta in pol. Kar je dovolj za varen umik. Če imaš seveda v bližini zaklonišče. Če si naprimer v avtu, ustaviš vozilo in se uležeš v jarek. Ne tako zelo fajn. No, naslednji dan sem se večino dneva ukvarjala z vpašanjem kaj storiš če: si na weceju, pod tušem ali kaj sličnega. 

Kot smo izvedeli kasneje, se v Tel Avivu sirene niso oglasile od časa Zalivske vojne dalje. Mesto živi svoj ritem in predstavlja (bi morala pisati "je predstavljalo"?) nekakšen mehurček v "zmešani" državi.

Ob zvoku, ki je sledil čez nekaj minut, smo začeli pobirati svoje stvari, a "alarm" je bil le zvočni signal, da je delovnik knjižnice, kjer smo sedeli, za tisti dan pri kraju. Ker me je res presenetilo, je hladnost, tovrstnih dogodkov vajenih ljudi in sposobnost prepoznavanja stiske nas, obiskovalcev ter pripravljenost pomagati. Izraza "hladnost" nikakor ne razumite slabšalno, kar želim povedati je, da je njihova reakcija tako ... ne najdem pravega izraza za to. Skratka, ko vidiš kako domačini reagirajo, si popolnoma pomirjen. Nekaj ljudi iz skupine je bilo precej prestrašenih, te so povprašali o tem kje so nastanjeni in vse tiste, ki so bili nastanjeni v Jaffi (stari del mesta, kjer je bil alarm), povabili, da jih, na stroške muzeja, nastanijo v varen hotel, z zakloniščem v vsakem od nadstropij. Muzejski avtobus nas je potem vse skupaj odpeljal v center Tel Aviva, kjer smo, midva z bratom ter kurator muzeja, ki je stanoval v okolici soseske, kjer sva bila nastanjena pri domačinih, izstopili in se peš odpravili proti "domu". Najbrž boste ob prebranem presenečeni, a življenje v mestu vsekakor  ni kazalo nikakršnih znakov o tem, da je bil še pred dobro uro objavljen alarm za zračni napad. V enem od lokalov so imeli na steni velik televizor s poročili o stanju v državi, ki pa ga ni nihče gledal - ljudje so mirno klepetali in pili pivo.

Tudi najini prijatelji so, ob moji omembi možnosti, da bi z ostalili iz skupine naslednje jutro poletela proti Istanbulu, zamahnili z roko in rekli: "It would be ridiculous to go. Let's go for a beer, we'll talk about it later." Pa smo šli. V lokal s tako glasno glasbo, da v njem zagotovo ne bi slišal sirene. Ko spiješ dve pivi, je precej lažje. Ja, alkohol definitivno pomaga, če do sedaj nisem verjela v to, od zdaj naprej vem, da to drži. No, alkoholna pijača sicer ne premore sposobnosti reševanja problemov, strahec pa zelo lepo ohromi. Pošlje ga sedet v zelo temen kot, nekam tja daleč za možgane.

Kaj pa whiskey in cigarete? V nadaljevanju vsekakor nekaj tudi o tem ...