Bombe, whiskey in cigarete - drugič

-

Skratka ... kot rečeno, domačini, ki so tovrstnih preplahov vajeni, čeprav se v Tel Avivu, kot sem omenila, sirena za zračni napad ni oglasila že od časa zalivske vojne dalje, ob takih dogodkih, ki nas obiskovalce vržejo iz tira, zgolj zamahnejo z roko. Seveda je bila v zraku zaskrbljenost, fant bratove prijateljice naprimer, je bil ravno tisti dan vpoklican v vojsko. Med drugim smo se pogovarjali tudi o najslabšem možnem scenariju. A zaključek pogovorov je bil vedno enak: "To ni vojna, je le manjša operacija, ki ima za povod verjetno tudi bližajoče se volitve, v dveh tednih bo vsega konec". Plan je bil, da gremo naslednji dan pogledat Jeruzalem, ki pa naj bi bil res varen, saj "tam imajo svoje, tja pa že ne bodo usmerili raket."

Naslednje jutro, oziroma nekaj čez poldne je bilo že, ko smo ravno zaključevali z brunchem, so se oglasile sirene. "Aha, to je torej to" je bila moja prva misel. Bosa, s torbico na rami (kakopak) in s čevlji v roki, sem tekla po stopnicah iz četrtega nadstropja in razmišljala o minuti in pol, ki naj bi bila več kot dovolj, da pridemo dol. Od naših sem bila prva - očitno kar hitro tečem. Pod stopniščno ramo je že čakal moški v spodnjem perilu, sploh nisem opazila kako nenapravljen je, to so mi povedali kasneje, s psom na povodcu. Zaklonišče je bilo zaprto. "Je prav tako varno pod stopnicami" so rekli, z vprašanjem zakaj neki je zaklonišče zaprto,  se ni nihče kaj prida ukvarjal. Nato je nekje v daljavi pritajeno počilo. Takoj za tem so se vsi, razen naju z bratom, ki sva stala kot vkopana in čakala, če bo morda še kje počilo, odpravljali nazaj gor. Moški v gatah naju pogleda in reče nekaj takega kot: "Aha, tourists!" Potem so nam razložili, da je popolnoma varno iti gor. "Let's go upstairs and have a glass of wine!". Wine, whiskey?! Mislim, da ne pretiravam, če rečem, da so mi v kozarec nalili več kot pol decilitra whiskeya. Kakorkoli, zadostovalo je, da sem bila naslednjih nekaj ur čisto pomirjena in zvečer rahlo zmačkana. Nato greš ven, pod drevo polno mandarin in prižgeš cigareto. In malo razmišljaš. O življenju in o vsem. O tem, da je čudno naključje, da se dogaja ravno zdaj ko si ti tukaj. O tem, da so naši vsakdanji problemi precej brezvezni. O tem, da bi nekoga poklical in mu povedal kako neskončno rad ga imaš, pa ni treba, ker on to ve. In itak boš kmalu nazaj. Kmalu zatem sva prestavila let - naslednje jutro letiva v Istanbul. Potem, ko smo izvedeli, da so rakete poletele tudi proti Jeruzalemu, naju ni nihče več prepričeval naj ostaneva, zavili so se v lastne misli.
Popoldne je minilo med poležavanjem na kavču, prišli so obiski, malo smo klepetali, sem ter tja je kdo zaspal ... Obožujem njihov smisel za humor, ki se ga človek kar hitro naleze. Ležiš na kavču in se hahljaš inteligentnim šalam, povezanimi z bombami... vsekakor zanimiva izkušnja. O vzrokih se nismo pogovarjali. Ko si tam, na reči gledaš z njihove perspektive - napadalec je sovražnik. To so preveč kompleksne in težke stvari.  Ljudje na tistem koncu sveta pač poskušajo živeti čim bolj normalno življenje, kaj pa jim drugega preostane. Z eno najmočnejših vojsk na svetu jim to nekako uspeva. Naši vrstniki so, medtem ko smo mi v vrtec nosili plišaste igrače, nosili plinske maske. Ko so bili otroci, so jim starši govorili: "Ko boš velik, bo mir. Kot so njihovi starši rekli njim." Danes otrokom tega ne govorijo več.

Nazaj sem šla s precej mešanimi občutki. Ja, ko so se kolesa letala dotaknila istanbulskih tal sem bila vesela, a po drugi strani neskončno žalostna, s cmokom v grlu. Ne glede na vse, imam zdaj ponovno razlog da grem. Imam razlog, da grem nazaj - spoznat mesto in državo, ki sem jo le čisto čisto malo povohala.