Listje rumeni in odpada...

_

Prejle sem se, medtem ko sem na balkonu zalivala začimbe, ki sem jih poprej cel dan zanemarjala, zalotila ob misli, da mi je tale jesenski hlad pravzaprav všeč. In nikar ne mislite, da mi je bila misel na to, da mi je ta hlad všeč všeč, še malo ne! Včasih se v človeka prikrade en tak nostalgičen občutek - morda me je vonj, ki se mi je prikradel v nosnice, ko sem stopila na balkon v nezavednem spomnil na kaj lepega. Morda... Načeloma ne maram jeseni. Dela me depresivno. Jeseni ždim in čakam pomlad. Saj ta letni čas sam po sebi niti ne bi bil tako zelo slab, če mu ne bi sledila dolga zima. In prejle, med ogledom filma, se me je pri enem zimskem kadru nenadoma polotila želja po zimi. Po tisti pravi zimi, ne po neki solzavi plundrasti brozgi, ki v kosti nažene moker hlad. Sneg, ki škripa pod nogami, sprehod skozi zasnežen gozd, ko nikjer ni žive duše (in kače). No ja, taka želja po zimi, se mene poloti na vsake svete kvatre enkrat. Nazadnje se me je polotila enkrat konec poletja, na vlaku za Maribor, ko sem si nekje na začetku proge, tam kjer se mesto konča in se začne gozd, zaželela, da bi bilo vse belo, da bi z neba padali veliki snežni kosmi, jaz pa bi sedela na vlaku in se peljala na tortico in čaj v Maribor. Skratka, dobim nek preblisk, pa me potem hitro mine, ko pomislim na zimo, ki se vleče kot ponedeljek po dolgem prazničnem obdobju.
No ja, jesen je sicer fina, ker lahko nase navlečemo trapaste črtaste črno-bele dokolenke, take kot sem jih naprimer kupila danes. Pridemo domov, iz vrečke vzamemo nove hecne dokolenke, jih navlečemo na tačke in se veselimo jeseni. Ampak v vrečki so tudi hecne rokavice na en prst, iz debele volne, podložene z (umetnim) krznom čakajo snega, ki škriplje pod nogami. Zima je fina tudi zaradi dolgih volnenih šalov, ki si jih ovijamo okoli vratu. In če samo pomislim na tisti občutek, ko si z nekom domenjen za klepet ob kavi, ko se v mrazu prebijaš skozi mesto, nato pa vstopiš v topel kafič, obesiš plašč, odmotolaš šal, slečeš rokavice, nato pa naročiš šalco čaja in medtem ko le-tega piješ, se sneg, ki se je nabral na podplatih, odtali in na tleh nastane srednje velika lužica. Ja, v lokale rada vstopam pozimi, zelo.
Jesen je tudi fajn čas za zaljubit se. Kakšen bedak je moral biti tisti, ki se je spomnil, da se je treba zaljubit maja! In potem ljudje mislijo, da se je treba zaljubit ravno maja. Mečkajo se na tistih klopcah, ne vedoč, da bi bilo enako početje, le da prestavljeno v drug letni čas, lahko veliko bolj romantično. Zaljubit se je treba jeseni - ko je hladno, ko pada smrdljiv novemberski dež, ko ima človek občutek, da je noč od jutra do večera in ne obratno. Če se zaljubiš jeseni, je jesen manj dolgočasna, pečen kostanj bolj sladak, zima pa manj mrzla in krajša.
No ja, kakorkoli že, v omari imam tople rokavice. Kostanja pa itak pojem bolj malo, tako da mi je konec koncev čisto vseeno ali je le-ta sladak ali pač ne...