Minutka za strpnost

Dandanes je blazno modno biti strpen. Mi vsi smo ena sama poosebljena strpnost, toleranca, uvidevnost in prijaznost. Žal pa je ta strpnost ponavadi le enostranska in precej kratkega roka. Jaz bi namreč morala biti strpna, nekomu drugemu pa pač ni treba biti strpen. Da, čedalje manj strpna sem, ampak za razliko od mnogih izmed vas to tudi brez slabe vesti priznam. S svojo tiho nestrpnostjo pravzaprav nikogar ne prizadanem.

Proti muslimanski veri imam točno toliko, kot imam proti krščanstvu ali katerikoli drugi veri: (no ja, če sem čisto iskrena, se mi zdi krščanska vera daleč največji bullshit, ampak pustimo zdaj to) vsaka vera v obliki pretirane skrajnosti se mi upira, vendar: zaradi mene lahko počnejo kar koli, dokler seveda to ne zadeva mene osebno. Najbrž bi vas, v primeru da bi vas nekdo vprašal, če ste za izgradnjo džamije, 99% odgovorilo da ste za - jasno, saj ste vendar strpni, le kdo bi hotel izpasti primitivec in na glas poudariti svojo nestrpnost, vas vprašam?! Jaz nisem za. Načeloma niti nisem proti, nisem pa za. Pravzaprav me džamija in njeni verniki prav nič ne motita, zaradi mene je lahko v Ljubljani deset džamij, jaz bom, ne glede na to, enako mirno in zadovoljno živela še naprej. Me motijo naglavne rute muslimank? Ne, prav nič me ne motijo, zdi se mi celo, da lepo poudarijo obraz, zaradi mene je lahko pol Ljubljane zakrite. Ampak: ko bom šla jaz v njihovo deželo, bi rada naokrog hodila z odkritimi rameni. Nak, to se pa ne sme! Kje je tu strpnost, vas vprašam?! Ne samo, da je nekdo nestrpen, poleg tega zase zahteva tudi ogromne privilegije, česar pa on drugače verujočim ne omogoča. Aaa?! Da smo si na jasnem: nikoli ne bi šla podpisovati kakršne koli peticije proti gradnji džamije, še enkrat poudarjam: naj jo imajo, zaradi mene jih imajo lahko deset, ampak naj poprej vsaj malček razmislijo o strpnosti ter o tem, da le-ta ni nekaj samo po sebi umevnega ter da naj bi bila po vseh pravilih inverzna.

Nestrpna sem do vseh, po Čopovi ulici gor in dol mrgolečih oseb, ki od mimoidočih nekaj pričakujejo. Vsakič ko grem tam mino, si potihem mislim, da bi se ta ulica pravzaprav morala imenovati "ulica dobrodelnosti." Človek ne more iti tam mimo, ne da bi ga napadli aktivisti Amnesty internationala, Unicefa, ne da mu nekdo v roke ne turil dobrodelne srečke ali reklamnih letakov, ampak reklamni letaki so že druga zgodba, ki z dobrodelnostjo nima nobene zveze. No ja, vzbuja pa deloma slab občutek, če človek letaka ne vzame, kajti ubogi študent bo moral poiskati nekoga dugega, kateremu bo uturil brezvezni letak, ki, roko na srce, ponavadi roma v prvi smetnjak. Da ne omenjam, da so nekateri izmed študentov tako butasti, da ti, tudi če imaš obloženi obe roki, kljub temu rinejo tisti letak. Takim ponavadi prijazno pojasnim: "Poglejte, dve roki imam."

Zadnje čase sem vedno bolj nestrpna do klošarjev, ki za menoj tulijo: "Je kaj drobiža?!" Ponavadi rečem: "Je." in odhitim naprej. Vse in nič je drobiž dandanes. Ne rečem, da nikoli ne podarim- vedno podarim cigareto ali dve, če me le zanjo prosijo v mimohodu na ulici, ne pa kadar sedim za mizo v lokalu - tam se pač ne pustim motiti. Včasih vržem kovanček kakemu študentu, morda turistu, ki mu je zmanjkalo denarja, nekomu pač, ki nekje stoji in igra na inštrument, pa tudi če je to na nesrečni Čopovi. Če se nekdo trudi, potem, se mi zdi, je dobro ta trud nekako nagraditi.
Svoj denar pošteno zaslužim in imam ga zase. Nimam kredita, leasinga, držim se načela, da, če se le da, ne grem v minus. Glede na to, da ne zaslužim veliko, si relativno veliko privoščim, najverjetneje zato, ker imam sposobnost, da znam ravnati z denarjem. Kljub temu, da mi je bilo doslej v življenju vse bolj kot ne "na pladnju prinešeno" in mi ni bilo treba nikoli za nič kaj posebej s prstom migniti. Vendar tega nikoli nisem zlorabljala.

Zakaj pravzaprav tale zapis?! Preprosto zato, ker se je danes zgodilo nekaj, kar mi prvi hip niti ni dalo misliti, pa je potem nekako prišlo za menoj in botrovalo temu, da sem potem začela razmišljati o strpnosti.
Z blogersko znanko sva hiteli na kavo, pogovarjali sva se o nekih škatlicah v katere naj bi P. naložila cup cakes, ki jih bo spekla za na poroko. Mislim da sva se pogovarjali o tem, vendar čisto lahko da se nisva, kajti trenutek za tem se je zgodilo nekaj, kar mi je zadnji del pogovora dobesedno izbilo iz spomina. Skratka, hiteli sva skozi Plečnikov podhod, kjer je bilo zbranih nekaj pijanih klošarjev. Bilo jih je kar veliko, toliko, da se jim je bilo v mimohodu pravzaprav praktično nemogoče izogniti. Eden od njih naju je nagovoril in nama, med govorjenjem, hodil za petami, midve sva se pogovarjali naprej in šli mimo. Da, ignorirali sva ga - sem mu morda dolžna karkoli razlagati, mislim da ne ali pač?! Skratka, najina ignoranca ga je tako razbesnela, da sva bili kar naenkrat zanj vse, samo človeka ne - komaj sva ušli gor po stopnicah, nič kaj prijeten ni bil tisti občutek, ko ne veš ali te bo nekdo v svoji zablodeli pijanosti morda celo udaril ali pač ne. Kje je tu strpnost?! Nikomur nič nočem, pustim jih na miru kot pustim na miru konjsko figo, ki leži na cesti - ta, ki ga pustim pri miru, pa se čuti dolžnega, da po tem, ko mi v hrbet vrže vse možne psovke tega sveta, pokomentira še moje noge. Ne, to da je bil človek pijan, ni nobeno opravičilo. In vedno bolj sem prepričana v to, da bi bilo potrebno tisto klošarjenje, ki je nadležno, prepovedati in preganjati. Ker dejstvo je, da jih je vedno več in vedno bolj nasilni so. Nisem strpna, na živce mi gredo in ne maram jih. Ne maram, da pristopajo k mizi kjer koristim svojih pet minut prostega časa in pijem kavo, ne maram, da mi v roke vsiljivo turijo svoj časopis, kateri ni dober za nič drugega kot za star papir. Oprostite, dobrodelnosti imam dovolj!

Evo, priznala sem, zdaj pa le mečite kamenje vame, strpneži!