četrtek, oktober 08, 2009

Minutka za strpnost

Dandanes je blazno modno biti strpen. Mi vsi smo ena sama poosebljena strpnost, toleranca, uvidevnost in prijaznost. Žal pa je ta strpnost ponavadi le enostranska in precej kratkega roka. Jaz bi namreč morala biti strpna, nekomu drugemu pa pač ni treba biti strpen. Da, čedalje manj strpna sem, ampak za razliko od mnogih izmed vas to tudi brez slabe vesti priznam. S svojo tiho nestrpnostjo pravzaprav nikogar ne prizadanem.

Proti muslimanski veri imam točno toliko, kot imam proti krščanstvu ali katerikoli drugi veri: (no ja, če sem čisto iskrena, se mi zdi krščanska vera daleč največji bullshit, ampak pustimo zdaj to) vsaka vera v obliki pretirane skrajnosti se mi upira, vendar: zaradi mene lahko počnejo kar koli, dokler seveda to ne zadeva mene osebno. Najbrž bi vas, v primeru da bi vas nekdo vprašal, če ste za izgradnjo džamije, 99% odgovorilo da ste za - jasno, saj ste vendar strpni, le kdo bi hotel izpasti primitivec in na glas poudariti svojo nestrpnost, vas vprašam?! Jaz nisem za. Načeloma niti nisem proti, nisem pa za. Pravzaprav me džamija in njeni verniki prav nič ne motita, zaradi mene je lahko v Ljubljani deset džamij, jaz bom, ne glede na to, enako mirno in zadovoljno živela še naprej. Me motijo naglavne rute muslimank? Ne, prav nič me ne motijo, zdi se mi celo, da lepo poudarijo obraz, zaradi mene je lahko pol Ljubljane zakrite. Ampak: ko bom šla jaz v njihovo deželo, bi rada naokrog hodila z odkritimi rameni. Nak, to se pa ne sme! Kje je tu strpnost, vas vprašam?! Ne samo, da je nekdo nestrpen, poleg tega zase zahteva tudi ogromne privilegije, česar pa on drugače verujočim ne omogoča. Aaa?! Da smo si na jasnem: nikoli ne bi šla podpisovati kakršne koli peticije proti gradnji džamije, še enkrat poudarjam: naj jo imajo, zaradi mene jih imajo lahko deset, ampak naj poprej vsaj malček razmislijo o strpnosti ter o tem, da le-ta ni nekaj samo po sebi umevnega ter da naj bi bila po vseh pravilih inverzna.

Nestrpna sem do vseh, po Čopovi ulici gor in dol mrgolečih oseb, ki od mimoidočih nekaj pričakujejo. Vsakič ko grem tam mino, si potihem mislim, da bi se ta ulica pravzaprav morala imenovati "ulica dobrodelnosti." Človek ne more iti tam mimo, ne da bi ga napadli aktivisti Amnesty internationala, Unicefa, ne da mu nekdo v roke ne turil dobrodelne srečke ali reklamnih letakov, ampak reklamni letaki so že druga zgodba, ki z dobrodelnostjo nima nobene zveze. No ja, vzbuja pa deloma slab občutek, če človek letaka ne vzame, kajti ubogi študent bo moral poiskati nekoga dugega, kateremu bo uturil brezvezni letak, ki, roko na srce, ponavadi roma v prvi smetnjak. Da ne omenjam, da so nekateri izmed študentov tako butasti, da ti, tudi če imaš obloženi obe roki, kljub temu rinejo tisti letak. Takim ponavadi prijazno pojasnim: "Poglejte, dve roki imam."

Zadnje čase sem vedno bolj nestrpna do klošarjev, ki za menoj tulijo: "Je kaj drobiža?!" Ponavadi rečem: "Je." in odhitim naprej. Vse in nič je drobiž dandanes. Ne rečem, da nikoli ne podarim- vedno podarim cigareto ali dve, če me le zanjo prosijo v mimohodu na ulici, ne pa kadar sedim za mizo v lokalu - tam se pač ne pustim motiti. Včasih vržem kovanček kakemu študentu, morda turistu, ki mu je zmanjkalo denarja, nekomu pač, ki nekje stoji in igra na inštrument, pa tudi če je to na nesrečni Čopovi. Če se nekdo trudi, potem, se mi zdi, je dobro ta trud nekako nagraditi.
Svoj denar pošteno zaslužim in imam ga zase. Nimam kredita, leasinga, držim se načela, da, če se le da, ne grem v minus. Glede na to, da ne zaslužim veliko, si relativno veliko privoščim, najverjetneje zato, ker imam sposobnost, da znam ravnati z denarjem. Kljub temu, da mi je bilo doslej v življenju vse bolj kot ne "na pladnju prinešeno" in mi ni bilo treba nikoli za nič kaj posebej s prstom migniti. Vendar tega nikoli nisem zlorabljala.

Zakaj pravzaprav tale zapis?! Preprosto zato, ker se je danes zgodilo nekaj, kar mi prvi hip niti ni dalo misliti, pa je potem nekako prišlo za menoj in botrovalo temu, da sem potem začela razmišljati o strpnosti.
Z blogersko znanko sva hiteli na kavo, pogovarjali sva se o nekih škatlicah v katere naj bi P. naložila cup cakes, ki jih bo spekla za na poroko. Mislim da sva se pogovarjali o tem, vendar čisto lahko da se nisva, kajti trenutek za tem se je zgodilo nekaj, kar mi je zadnji del pogovora dobesedno izbilo iz spomina. Skratka, hiteli sva skozi Plečnikov podhod, kjer je bilo zbranih nekaj pijanih klošarjev. Bilo jih je kar veliko, toliko, da se jim je bilo v mimohodu pravzaprav praktično nemogoče izogniti. Eden od njih naju je nagovoril in nama, med govorjenjem, hodil za petami, midve sva se pogovarjali naprej in šli mimo. Da, ignorirali sva ga - sem mu morda dolžna karkoli razlagati, mislim da ne ali pač?! Skratka, najina ignoranca ga je tako razbesnela, da sva bili kar naenkrat zanj vse, samo človeka ne - komaj sva ušli gor po stopnicah, nič kaj prijeten ni bil tisti občutek, ko ne veš ali te bo nekdo v svoji zablodeli pijanosti morda celo udaril ali pač ne. Kje je tu strpnost?! Nikomur nič nočem, pustim jih na miru kot pustim na miru konjsko figo, ki leži na cesti - ta, ki ga pustim pri miru, pa se čuti dolžnega, da po tem, ko mi v hrbet vrže vse možne psovke tega sveta, pokomentira še moje noge. Ne, to da je bil človek pijan, ni nobeno opravičilo. In vedno bolj sem prepričana v to, da bi bilo potrebno tisto klošarjenje, ki je nadležno, prepovedati in preganjati. Ker dejstvo je, da jih je vedno več in vedno bolj nasilni so. Nisem strpna, na živce mi gredo in ne maram jih. Ne maram, da pristopajo k mizi kjer koristim svojih pet minut prostega časa in pijem kavo, ne maram, da mi v roke vsiljivo turijo svoj časopis, kateri ni dober za nič drugega kot za star papir. Oprostite, dobrodelnosti imam dovolj!

Evo, priznala sem, zdaj pa le mečite kamenje vame, strpneži!


36 komentarjev:

adj. pravi ...

noge?!

Kameleonka pravi ...

Ja!

Lucija pravi ...

se čist strinjam s tvojim zapisom. saj ima vsak svojo zgodbo, in kakšen je res po nesrečnem naključju pristal na cesti. mene tudi motijo.. namreč vsak dan, ko grem na zasluženi polurni odmor, pride mimo eno in isti tip in prodaja najprej časopis, potem bi rad pa kakšen kovanček.. in najbolj me moti, da je tip star toliko kot jaz nekje. jaz si moram svoj kruh zaslužit in trdo delat! Pa sicer dam komu kakšen euro kdaj, samo ga dam tistemu, kateremu sama menim, da si ga zasluži.. ja žalostno je to, in vedno več jih je..žal...

Lucija pravi ...

aja, in kaj je s tvojimi nogami narobe?? Tistemu prehodu se je sicer bolje izognit....

Gola pravi ...

O strpnosti govorijo tisti, ki so v svojem bistvu nestrpni. Zgolj fraza, ki prav pride vsem tistim, ki dejansko nekoga ne trpijo, ne marajo, bi ga najraje zbrcali v najbližji zid, ga popljuvali in lastnoročno spravili s tega sveta. Vsi ostali se ne opredeljujemo, ampak svoja prepričanja dejansko živimo. In prav nič ni narobe s tvojim razmišljanjem in odnosom do sveta. Si le ISKRENA.

Alla pravi ...

No, mene je pa en od teh zadetih fehtarskih mulcev že brcnil, ker mu nisem hotela dat denarja.
Na srečo zdaj vozim vedno sabo veliko pasjo mrcino in jim kaj takega ne pade več na pamet

ana pravi ...

Meni grejo tudi na živce. Nasilni klošarji in Amnesty študentje. Ko sem enkrat prebrala podatek, da moraš plačati 7 evrov, da otrok dobi 3 evre pomoči se mi je zdelo tu mač. Raje jih dam klošarju. Ne vsakemu sevda. In če nimam denarja v žepu, rečem, da drobiža nimam, ker ne maram odpirati denarnice sredi ulice.

Zadnjič pa sem šla čez šuštarski most in sem imela ravno 1 evro v žepu. Pa sem si rekla, nikoli ne dam temu gospodu, ki je prijazen in nas je tudi čez artmarket spremljal. Pa sem vzela evro iz žepa in mu ga želela dat. Pa je ravno ogovoril znance, ki so šli mimo in se je oddaljeval od mene. Pa sem ga pozvala. Gospod. Pa se sploh ni zmenil zame. In ko so šli znanci mimo, je spet odšel v drugo smer in sem ga še enkrat pozvala, pa nič. Prav butasto sem se počutila. Racala sem za njem ko kreten. Verjetno je zgledalo na daleč še celo, kot da jaz njega prosjačim :)

Vale pravi ...

Bravo Onka za tale zapis. Prav ti dam, se strinjam in menim podobno. Sama sem včeraj po službi odpujsala v Koper po nakupih v stari del mesta. Oblečena sem bila v krilo do kolen in v vzorčaste nogavice, ki so povzročile:
a) Neki Šiptar, ki je stal pred buregdžinico mi je zasikal, da sem prasica.
b) Druga dva Šipatarja sta za mano žvižgala in cmokala.
c) Neki primorski domorodec je na daleč kričal: "Poglej, poglej kakšne nogavice." In potem se je oglasila primorska domorodka ter dodala: "Veš kako italijanke pravijo ženskam, ki nosijo takšne nogavie ..."
Naprej nisem poslušala. Vse skupaj sem ignorirala, čeprav bi vse po vrsti najraje na gobec. Bizarno, nekulturno, primitivno ... fuj ...

Vale pravi ...

@Lucija vidiš, a zdaj se bomo pa prehodu izogibali, zato ker so v njem tečni klošarji. A to kam pelje?

polonap pravi ...

eh, eh, lej jo bejbo mučeniško:
noge so bile sigurno moje.

Re nestrpnost: še danes se mi zdi večji tepec tisti les, ki naju je zaparkiral, te klošarji so pač... kar so.

Sicer si grem pa kupit tak škaf kot ga imaš ti

Kameleonka pravi ...

Lucija, najbrž misliš tistega tipa, ki v rokah drži točno EN izvod Kraljev ulice in ti seveda le-tega, ko mu daš denar kajpada ne izroči. Enkrat me je ustavil na mikošičevi in minuto kasneje me je prešinilo, da mi sploh ni izročil časopisa. od takrat naprej sem naj posebej pozorna: v roki ima vedno le eno številko, prevarant!
Se spomnim cca. 10 let nazaj, ko so bili brezdomci čisto nekaj drugega kot ti danes, najbrž zato, ker jih je bilo manj in so bili tudi drugačni časi. Prehodu se pa v bodoče ne mislim izognit - ravno zato ne, ker mi je Vale s svojim komentarjem dala misliti. Zakaj moram biti vedno tista, ki se umaknem?! Kar na enkrat se potem človek zave, da ne počne drugega kot da se umika.
Gola, včasih ni bilo toliko govora o strpnosti, pa so bili ljudje veliko bolj strpni. Ogromno je pretvarjanja - vse za samoreklamo.
Alla, meni je lani na glavni postaji en mulc brcnil kar tako, mimogrede, niti za denar ali karkoli me ni prosil. Šel je mimo mene in me brcnil, si moreš misliti?!
Ana, očitno je bil tale tvoj klošar bolj "nobel" klošar z raznimi vezami in poznanstvi. :)
Vale, nimam komentarja na to kar si napisala. Čudno ne, včasih celo meni zmanjka besed. Aja, predvidevam, danisi imela obutih najlonk s črno črto po sredini in miniča do pičiča?!
Polona, hvala za prijaznost, res ne bi bilo treba! :)
P.S. Moj škafček že opravlja svojo nalogo: stoji na tleh v kopalnici in je preprosto... lep. :)

Vale pravi ...

Saj ga tudi sama nimam. Ne, najlonke so bile čipkaste, krilo pa do kolen. Ampak očitno je bilo še vedno prekratko in nogavice preveč čipkaste. In ne, zaradi tega se ne mislim drugače oblačiti oziroma mi niti na kraj pameti ne pride, da se naslednjič ne bom sprehodila enako oblečena. Je pa res, da če bom drugačne volje, lahko enega res fajn po gobcu, in to verbalno. Nikomur se ne bom umikala, ker se tudi meni nihče ne rabi.

Cherry pravi ...

Tudi jaz ne razumem kako si ti umazani, pijani in zadrogirani klošarji drznejo motiti poštene delovne ljudi pri njihovem kofetkanju in kvalitetnem preživljanju prostega časa. Zakaj hudiča nam ne dopustijo, da bi jih lahko izognorirali in se pretvarjali, da ne obstajajo? Čuden je ta svet.

Še bolj obskurno je seveda njihovo "delo" pod pretvezo prodajanja časopisa nizke intelektualne vrednosti. Saj je vendar jasno da so klošarji nesposobni kvalitetnega pisanja. Za svoje prispevke še nikoli niso prejeli Nobelove nagrade za mir ali npr. Pulitzerjeve nagrade. Kako lahko imajo sploh kaj zanimivega za povedat, saj cele dneve samo pijejo in fehtarijo, right? Why bother?

No, seveda vsake toliko tistim, ta spodobnim vržem kak kovanček, da potem brez slabe vesti spregledam vse ostale.

Tako, zdaj, ko sem priznala, da sem nestrpna, sem zagotovo boljša od tistih, ki tega ne priznajo. Hkrati mi to daje tudi čudovit alibi, da lahko še naprej diskriminiram brez slabe vesti.

Or did I miss the point?

Kameleonka pravi ...

Cherry, nekako tako, ja.

ervnator pravi ...

Kar se tiče nasilnih pijancev ... Ni mi jasno, zakaj se pri kaznivih dejanjih (razen v cestnem prometu) vinjenost šteje za olajševalno okoliščino, ne pa za oteževalno.

Anita pravi ...

Mene pa delajo (ali so me delali) nestrpno mnogi župniki, ki propovedujejo svojim faranom, kako da so verniki boljši kot neverniki. In moja mama, ki si v nedeljo, ob polni mizi nevernikov, vzame čas, za molitev in hvalnice in kajvemkajševse. Ma daj, moli ko si sama. PLISS.

Motijo me klošarji, ki sedijo ob vozičkiv v nakupovalnih centrih in fehtajo denar, ki ga vzameš iz vozička, ki ga pelješ nazaj, vmes pa hitro skočijo po kako pico. Ko bi vsaj pobrali vozičke po parkirišču.

Nestrpna sem do kadilcev pod mojim oknom, ki mi zasmradijo sinovo sobo..., pa še do koga.

Anita pravi ...

Aja, motijo me še ignorantski starši, ki vozijo svoje otrke neprivezane, po možnosti na sprednjem zicu avta in tiste, ki v avtu obnem svoj podmladek še zakajajo.

Sama nestrpnost me je!

Kameleonka pravi ...

Anita, ob tem kar si napisala, sem se spomnila na tiste, ki me elegantno obvozijo na zebri, medtem ko grem čez in je prižgana zelena luč. Elegantno pomeni 5cm stran od moje riti. Hm... Načeloma me ne moti kaj počno ljudje v svojih avtomobilih, dokler s tem ne ogrožajo mene. In pešči smo v nemilosti. Vale bo najbrž imela kaj povedati na temo kako debelo sva gledali v Bruslju, ko so nama ljudje ustavili in počakali da sva šli čez cesto. :)

Karmen pravi ...

Cherry, briljantno!

Emeta pravi ...

Hec je ta strpnost. Si jo prav opisala. Za moje mišljenje, se ve. Kdo drug pač meni drugače. Je pa zanimivo, da se je tudi v komentarjih pokazalo, da imaš prav. Se je našel nekdo, ki na zelo nestrpen način razlaga, da je tvoj pogled na svet zgrešen, ob tem seveda promovira strpnost brez meja, brez razmišljanja - vsaj tako je videti. Vsaka strpnost ima svoje meje, podobno kot svoboda.
Žal si me spomnila še na eno vrsto nestrpnosti - do svojih bližnjih. Ta je najbolj kritična. Eh, morda bom naprej razglabljala drugje ob drugem času.

Lucija pravi ...

vanja, verjetno misliva istega ja. najprej ti hoče uturit časopis, pol pa bi kovanček.. pa še ustrašiš se ga, če ga pogledaš..in to je skoraj vsak dan, ko pijem kavo. se kar ustrašim, da ne bo kdaj še brez torbice. nikoli ne veš.. nisem pa vedla, da časopisa sploh ne dobiš..:) zdaj se je pojavil še nek nov stric, ki rožice podaja pri mizih. in pol mal počaka, če bo kdo kupil.. svašta..:) vale, saj maš prav, ni se nam treba izogibat, sam ni pa prijeten občutek v tistem podhodu, ker jih je reees ogromno. komentarji o tvojih štumfih so pa zakon, res. ko bi se vsak zase brigal bi bilo mnogo bolje.. samo to je pač slovenija! ;)

Cherry pravi ...

Dogodek 1: ignoriraš klošarja, ki zato nesramno kriči in hodi za tabo.

Dogodek 2: Avto te ignorira in nesramno zapelje le 5 cm stran od tebe.

Če odmislimo življenjsko nevarnost v obeh situacijah, se mi zdita precej podobni, le da si ti v drugi vlogi. Ne vem, ne vidim razlike, vidim samo poanto.

Mislim, da tut klošarji razumejo lepo besedo oz. "Ne, nimam." "Nočem." ali "Pusti me pri miru." Iskrenost ni precenjena.

V Kraljih ulice pa sem izvedela tudi, da jih najbolj boli, ko se ljudje pretvarjajo da jih ni. Ko grejo mimo njih in jim ne rečejo niti "Odjebi".

Čudno kajne, da imajo tudi klošarji čustva?

Saudade pravi ...

Kameleonka, a moramo bit strpni tudi takrat, ko po Čopovi hodiš v kratki kikli, supergah in najlonskih kratkih nogavicah? :D

Hec na stran, odličen zapis.

Vale pravi ...

Tako kot so lahko ljudje dobri ali slabi, so lahko tudi klošarji. In če je klošar poseže v moj osebni prostor, ga bom obravnavala enako, kot če bi to storila Onka. Vsak ima pravico do svoje zasebnosti in če nekdo na grob način poseže vanjo, se ima pravico tudi braniti. In ni važno ali govorimo o klošarju ali pa o Onki.

Cherry pravi ...

All I'm saying is - če ljudi sprejemaš, te sprejemajo tudi oni. To ne pomeni nujno, da ti morajo biti všeč ali se moraš z njimi strinjati.

Če pa ljudi toleriraš, ignoriraš, ali diskriminiraš, ne bodi tako začuden, ko se bo kdo tako obnašal tudi do tebe.

You get what u give...

Kameleonka pravi ...

Emeta, tu je težko ugotavljati kdo ima prav in kdo ne, ponavadi je pa tako, da so tisti, ki najbolj moralizirajo, največji fašisti (prijatelj fašist, naj na tem mestu poudarim, da oznaka »fašist« nima prav ničesar skupnega z mojo in tvojo fašistično stroko in s taistimi pridevniki s katerima se obkladava ).
Strpnost do svojih bližnjih je seveda kritična, ker si pri svojih bližnjih ljudje ponavadi več privošči(mo)jo. Ob domačem ognjišču pride strpnost najbolj do izraza, se strinjam. Si mi dala pa krasno iztočnico za razglabljanje, ampak o tem kdaj drugič…
Lucija, nisem še slišala, da bi klošarji (pardon: brezdomci) komu spleli torbico. Torbičarji so druga kasta, klošarji so za taka dejanja veliko preveč ležerni, hehe. Tisti stric, ki od mize do mize nosi rožice pa… Ja, ne razume besedne zveze: »Ne hvala!« Pa če mu to poveš trikrat ali pa desetkrat. Ne pomaga niti če zraven odkimavaš z glavo. Ja, o takih vsiljivcih govorim. Tisto z Valerijinimi štumfi pa – ni da bi človek izgubljal besede.
Cherry, mame so nas učile, da se ljudem, medtem ko govorijo, ne sega v besedo. Enako velja za klošarje. Toliko o ignoranci.
Ko ignoriram klošarja, ga s tem ne ogrožam, ko avto zapelje mimo mene, me ogroža. Obe sva ugotovili, da neka razlika torej kljub vsemu obstaja, nadaljnja debata na to temo torej ni potrebna.
Saudade, točno to sem zadnjič premišljevala, ko sem stala na postaji in je poleg mene stala gospa, oblečena na posebno zanimiv način, katerega opisuješ.
Vale, res je, kot smo ljudje dobri ali slabi, so tudi klošarji dobri in slabi in vsak ima pravico do svoje zasebnosti, tudi desetletna hčerka moje zelo dobre prijateljice, katero je včeraj, ko se je vračala iz trgovine, za vogalom klošar vprašal če mu lahko zapre šlic.
Cherry, v tem zadnjem se pa močno strinjava.

matilda pravi ...

@Vale: "šiptarjem" zapreš usteca tako, da jim rečeš z zelooo big smajlom "Me veseli, da sem vam naredila lep dan". Saj mu bo prišlo malce kasneje ampak vseeno. Isto velja, za ostale osebke ženskega in moškega spola.
Klošarje (predvsem nasilni so v prestolnici) ignoriram, me je pa nasmrt nasmejal eden (in jaz njega), ko sem poskušala popodhodu priti na Zvezo (ki je seveda zaprta) in mi je po obveznem "a je kaj drobiža" in mojem kratkem "ne" namenil še "no, saj se boš vrnila" in seveda sem se čez 20 sekund, ko sem obstala pred ogrado. Ker sem bistra punca mi je takoj povleklo, kaj je pomenilo tisto, da se bom vrnila, in sem se začela krohotat, cela njihova druščina pa tudi. Vsi skupaj smo se krohotali, dokler nisem pristopicala do njih. Pa me niso še enkrat vprašaliče imam kaj... Sam vsi skupaj smo se prav lepo nasmejali.
Kar se tiče strpnosti pri pokrivanju raznih delov telesa, pa je moje mnenje nalsednje: na kraj pameti mi ne pade, da se tam, kjer je pokrivanje obvezno ne bi pokrivala oz. razmišljala, da niso do mene strpni. Njihova "demokracija" je pač drugačna od naše"demokracije" in če sem tam v gosteh (in sem se odločila da tja grem) potem je to zakon. Pri nas pa je pač zakon, da okoli lahko letaš kakršen hočeš. Pred leti me je sredi Fesa pljunila mladenka, ko sem jo vprašala za pot. Bila sem v krilu do kolen, supergah in kanotjeri. Malce sem bila presenečena vendar je to bil pač njen problem in ne moj (glede na to, da nisem prekršila njihovih zakonov). Moram reči pa da od takrat raje komuniciram v muslimaskih državah z moškimi kot z ženskami. In še ena stvar me je malce razsvetlila "tamle dol" oz. mi dala vedeti, kako globoko je pri njih vera vpeta v vsakdanje življenje (čeprav smo tudi pri nas indoktrinirani s katolicizmom, vendar sebe malce težje vidimo). Pred leti sem si kupila prekrasen obsek iz jantarja z vrezanim "verskim sporočilom" (kar seveda takrat nisem vedela, očarala sta me izdelava in materijal), ki sem ga kar pogosto nosila in zgodi se mi, da zaznam opombo arabske stevardese, ki svoji kolegici prišepne (z vidnim začudenjem) ta ženska je muslimanka!?! (govorile so francosko in toliko sem razmela). Torej, določene zadeve imajo "tam dol" le en pomen pomen in nobenega drugega. In "tam dol" tega obeska nisem nikoli več navesla nase.

matilda pravi ...

Pa tudi v kanotjerah ne letam več okoli, kar je pravzaprav koristno, ker te opeče.

spela pravi ...

mene pa firbec matra, za kakšno pripombo o nogah je šlo :D

matilda pravi ...

Glde na temperaturo podnebja, bi rekla, da so bile noge oblečene, torej ne gre za okosmatenost:-)

Kameleonka pravi ...

Grde, kakšne pa, Špela, si mislila da je rekel da so lepe - človek najprej ozmerjati, za zaključek pa pohvaliti noge?! Nak! Bi mu morala povedati, da tudi njegov jezik ni prav lep. :)

Cherry pravi ...

Res je, mame so učile, da se ne sega v besedo. Ob predpostavki, da so vsi imeli mame in da so vse mame enake.

Ob tej isti predpostavki te debate ne bi bilo, saj bi vsi mi radostno skakljali naokoli, zapleteni v trivialne pogovore o cup cakes škatlicah in se nato razburjali nad priložnostmi za učenje, ki smo si jih v živjenje priklicali sami.

In vsi ljudje bi morali upoštevati pravila, ki si jih vsak posameznik zastavi v glavi. Prav imaš.

I give up.

Dijana pravi ...

Klosar: "Dober dan gospa, a mate kaj drobiza za mene?"
Jaz: "Dober dan, a ga imate vi kaj zame?"
Reakcija: klosar obnemi z odprtimi usti, jaz grem dalje.

Dijana pravi ...

Se strinjam s tem, kar si zapisala.
Klosarje lahko obides, ce ves kje imajo zbirno mesto. Vsem ostalim situacijam na dnevnem nivoju, kjer je tudi strpnost na preizkusnji pa se bolj tezko.

Nisem strpna do narkomanov, ki dobesedno napadajo mimoidoce na cesti in zbirajo podpise za komuno. Ponavadi jim zaradi napada ljudje celo ustrezejo in podpisejo zaradi ljubega miru. Meni gredo fejst na zivce, kot da bi jim jaz tiscala iglo v roko in sem jim sedaj s podpisom nekaj dolžna.

Na zivce mi gredo ljudje, ki se ob odprtju druge blagajne v trgovini nekulturno zapodijo v novo vrsto.
K sosedu ne hodim kupovat zaradi tega, ker ponavadi predolgo cakam za nekom, ki ima pika kartico. Ponavadi nabasem na take, ki jim manjka se en euro do nekih pik in letijo od blagajne se po en mehcalec…
Ceprav si toleranco zvisujem in se kot nosecnica sprasujem, zakaj imajo v lecleru blagajno za invalide in nosecnice, ce pa so vecinoma v vrsti na tej blagajni osebki, ki ne ustrezajo zapisu.

V bistvu nisem strpna in ne maram hinavcev, zlobnih jezikov, akviziterjev, ki mi nepovabljeni zvonijo na vrata, nevoscljivih ljudi, ljudi, ki napizdujejo in dajejo lazne obljube, obrtnikov, ki napol opravijo svoje delo in jih nato lovis ali pa jim isces zamenjave. Prevec jih je, da jih nastevam. Fuck them all.

Ne vem, ce strpnost obstaja in kdo si je to besedo sploh izmislil.
Vem le, da drzi pregovor, kmet gre iz stale, stala ne gre iz kmeta. In to je edina mantra, ki mene ob neljubih srecanjih drzi na tleh.

universum pravi ...

iz vaših komentarjev sije le neznanje...o strpnosti in nestrpnosti pa ne duha ne sluha. Okej, izvzemam komentarje cherry.punca že ve!
O vi pošteni, od dela izmozgani delavci, večna vam čast in slava da za nas vse nosite križ in hodite vsak dan v službo. Le kako preživite??!!

Kameleonka pravi ...

Universum, strpnost oziroma nestrpnost nista povezani z znanjem. Govorim o enostranskih merilih.