Živel kaos!

_

Najbrž je že tako, da je treba po celem dnevu divjanja in organiziranja odvozov in dovozov ter posledično prenešanja reči sem ter tja, sesti in v dobri družbi spiti malinovo pivo ali dve, da ugotovim, da mi je luštno in da mi nič ne manjka. Saj ne da bi bila tega ne vedela že prej, je pa res, da se nad tem dejstvom ne zamislim prav pogosto - mogoče nimam časa ali pa se mi to zdi tako prekleto samo po sebi umevno?! Pa ni. Včasih se je treba ustaviti, si nadeti smrdljiv, povaljan in obrabljen oranžen njuejdžerski mambo džambo plašč ter se s seboj malo pomeniti. In pozne ure so za taka razmišljanja kot naročene.
Prejle sem se, ob vstopu v razmetano, na pol urejeno stanovanje, zalotila ob misli, da so mi neke blazno kaotične življenjske prelomnice in neki žalostni trenutki s seboj prinesli tako zelo zanimive in krasne ljudi, da je potemtakem res kar pravijo babice, da je vsaka slaba stvar za nekaj dobra, pa naj se tole v tem trenutku še tako obrabljeno in znucano sliši, meni je vseeno, še vedno lahko pritisnete na križec desno zgoraj in me pustite samo s svojimi pozno nočnimi patetičnimi izlivi. Briga me...
Selim se. Že slab mesec. Selim se po kosih, tako počasi, ker mi trenutno stanje ne dovoljuje hitre selitve, preveč časa namreč porabim za druge, morda bolj pomembne zadeve. En vikend za beljenje, nekaj večerov za pucanje, par dni za prenašanje predmetov sem ter tja... V tem obdobju me je doletelo eno tako dokaj bogato spoznanje, da sem sposobna cel teden preživeti s petimi puloverji ter enimi hlačami na riti, pa da zato še ne bo konec sveta - zakaj torej rabimo toliko materialnega?! No ja, po drugi strani pa vem, da bi me brez svečk, lepih milnikov, premočno dišečih mil, luštkanih malih škatlic, skodelic, z na mesto kičastimi motivi, množice knjig (pa še bi lahko naštevali) že zdavnaj pobralo. Lahko je govoriti o nematerialnem, če si predstavnik materialnega, ne?! Najbrž mora biti ravno pravšnja meja vsega, ampak kje pa ta meja je?! Zame trenutno niti ne toliko kot mi dovoljuje prostor, temveč želja po manj, veliko manj, saj želim, da prostor diha, da diši po meni ali pa po sveže pečenem kolaču ali piškotih, ne pa po stvareh (mestoma se sicer lahko pojavi vonj po sintetični sveči z nafejkanim vonjem fig, ali vonj premočnega provansalskega tekočega mila za roke, ki diši po vrtnicah).
V tem večeru sem opravila z več slabimi vestmi: s slabo vestjo zaradi hrane, ki se valja po pultu, pa se bo morebiti pokvarila, s slabo vestjo ker sem šla na večerni obisk in se tam zasedela, namesto da bi kuhinji podarila deviško beli oplesk, s slabo vestjo, ker sem poleg malinovega piva, pošastno dobrega domačega kruha s "pritiklinami", v svoj požrešen želodec za nameček nemarno zagnala še kos malinove torte, le-tej se je pridružila precej zajetna porcija žele bonbonov in to opolnoči, s slabo vestjo, ker nisem dokončala začrtanih idej, katere grem v ponedeljek zjutraj predstaviti svojemu mentorju, v končni fazi me preganja še torkova oddaja projekta. Ampak ja, če je v igri kvalitetno druženje, ki je na mestu, potem vse ostalo lahko počaka, mar ne?!
Vseeno se sprašujem, zakaj hudiča se vseh teh "To do" reči ne da spraviti v 24 ur in si na tihem želim, da bi enkrat, prav kmalu, prišel tisti 15. januar ali pa 23. februar, ko se bom za dva dni zabubila na kavč, pila najboljši čaj pod soncem, v player pa izmenično polagala DVD-je Little Britain-a ali Northern exposure, zunaj pa bo medtem zapadlo toliko snega, da bom odrezana od sveta. Morda je tale post posredno eno miceno jamranje nad hitrostjo življenja?! Morda. Po drugi strani si pa mislim, da bi bilo najbrž, če ne bi bilo tako kot je, sila dolgočasno. Dolgočasno bi bilo, če bi šlo vse po pravilih, po tistih tirnicah, ki si jih zamislimo v glavi, dolgočasno bi bilo, če bi živela tako, kot mi svet veleva, da živim: da se vstane okoli sedme zjutraj in spat odpravi okoli desete zvečer, takrat namreč ugasnejo gretje. Pozna ura je in zebe me v noge, ampak najbrž je to to, meni se to zdi mnogo bolje, kot pa predvidljivo vstanjanje ob sedmih in leganje spat ob desetih. Ugotavljam namreč, da se imam, kljub temu, da me večino življenja zebe v noge, kar v redu.