Učim se...

Učim se, da se odmaknem še preden nasprotniku uspe zvleči me v prepir.
Učim se biti tiho tudi takrat, ko v meni vre - bolje je, da človek pove svoje šele takrat ko se umiri in stvari malo razmisli.
Učim se, da tistemu, ki na drugi strani v slušalko govori besede, ki mi niso všeč, ne povem reči, ki mi v tistem trenutku pridejo na misel.
Učim se prešteti do deset in si misliti svoje.
Učim se biti diplomatska.
Včasih mi ne uspe zadržati solz, a nič zato, enkrat mi bo uspelo.

Dnevi pred prazniki so najbolj zoprni dnevi v letu. V prihajajočem letu vam želim, da v dneh pred prazniki ne bi bili nadrkani!

Finale

_

Piškoti v ledenih škatlicah. Za vse zaslužene...

Ja punčka, koliko si pa ti stara?!

Prejšnji vikend sva šla s prijateljem na zabavo kjer nisem poznala žive duše. Saj veste kako je na teh "nikogarnepoznam" zabavah - človek je prisiljen v nek small talk in potem neznance vedno znova utruja z vprašanji kaj v življenju počno, pa kaj bi počeli, če ne bi počeli tega kar počnejo (no, jaz tega pač ne sprašujem, poznam pa nekatere, ki sprašujejo tudi to).

Malo omizje se je kar naenkrat skrčilo na dva človeka - mene in nekega neznanca, katerega imena si, kot ponavadi - spet nisem uspela zapomniti. "Kaj pa ti počneš?" ga vprašam po nekajminutni tišini. "Em, jaz... Ja veš, jaz sem pa že malo starejši in sem že zaposlen, nič takega ne počnem, v bistvu počnem razno, neko malo podjetje imam." Najbrž mi ni treba posebej poudarjati, da sem se ob njegovi izjavi počutila stara 15. "Veš, jaz sem pa že malo starejši..." WTF?! "Aha..." previdno odvrnem in prečekiram človeka, ki se mi res ni zdel posebno star. "Em... koliko si pa star?" vprašam. "Trideset." odgovori. No lepa reč, človek, ki je dve leti mlajši od mene, me ima za mlajšo od njega, poleg tega misli da je star. Star pri tridesetih?! S svojo precej strogo črno opravo in make-upom na očeh sem se mu očitno zdela stara 25. Koliko bi mi jih šele prisodil, če ne bi bila namazana?!
Sprašujem se koliko bi mi jih prisodil, če bi me zdajle videl sedeti za računalnikom - v spalni srajici Hello Kitty in s špangami v laseh?! Najbrž bi mi ponudil bonbon, me pobožal po laseh in mi zaželel lahko noč.

Nož

Največkrat slišano v tem tednu.

Kam hitiš?!

_

Sem vam slučajno kdaj omenila, da okoli praznikov ne kompliciram?! Da ne kupujem daril, niti novoletne paradne mondure ne. Letošnja interna silvesterska zapoved so najlonke za ženske in kravate za moške, nakup najlonk sva s prijateljico, hvalabogu, odkljukali predprejšnji petek - ja, srebrne so, moje rebraste, Ninine gladke - no, pa kot da je to pomembno?! Ostali kosi outfita so že lep čas v omari - tisto kar nosim vsak dan, kakopak. Črno, s črnim človek ne more zgrešiti.
Kljub moji navidezni neskompliciranosti pa tudi meni ne uspe uiti množicam. Iz službe hitim po stranskih poteh, pa potem vedno znova padam v gnečo na čopovi, kjer je treba seveda nujno zaviti v milerja. "Imate posodice za sufleje?!" sprašujem najprej v Maksiju. Nimajo. V milerju stojim v vrsti za stopnice (!), "Imate posodice za sufleje?" spet sprašujem. Imajo tri, točno tri in nič več. Nemara bodo za božično večerjo vsi jedli sufleje ali creme brulee?! Nato v knjigarni iščem paus papir v ta velikem formatu - sem si, kot vedno kajpada, v glavi naredila scenarij kako bi morale izgledati te prosojne, naluknjane škatlice za piškote. Iščem lepilo, ki bi lepilo filc - za moje bodoče broške, za katere imam idejo že v glavi, pa ne vem, če bo sploh prišlo do realizacije, ker ne vem kako za hudiča naj zlepim filc, da se ne bo poznalo oz. da lepilo ne bo prišlo skozi (kakšna ideja?!). Se sprijaznim z dejstvom, da pausa pač ni, bom pa vzela malo trši obarvan papir, a seveda nimajo pravega odtenka - vsi so ali preveč benigni ali pa preveč maligni, ovojni trak ni dovolj širok, pozabim kupit kuverte - vse tako kaže, da letos voščilnic sploh ne bom poslala. Jutri še arhiviranje v službi in potem neka riba za službeno kosilo, nato pa via domov, na večerjo, v računalniku trenutno poleg fajlov domuje še trojanec - kar je načeloma super, ker bo računalnik praviloma ugasnjen do 29., ko pride serviser z morja. Briga me trojanec, brigajo me novoletne voščilnice, razsvetljeno mesto in vonji v njem - ko bi bili vsaj še ljudje razsvetljeni, brigajo me sufleji, creme bruleji, razvratne zabave, dejte mi mir! Vzela bom kvačkano odejo in knjigo in šla. Rabim naravo, divjino, rabim zrak, rada bi zadihala, rada bi vzela v eno roko knjigo, v drugo pa pecljati kozarec z vinom, muziko bom morda dala na volume up in bila za dva dni na off. Potem pridem nazaj, se malo poveselim, podružim in vam potem kaj novega povem. Do takrat pa me za božjo voljo pustite pri miru!

P.S. Upam samo, da si v jutrišnjem vrvežu ne pozabim kupiti božičnega darila. :)

Peka kot bi šlo za življenje in smrt, vam rečem!

_

Bilo je zabavno. Naslednji teden pa repete!

Medeni medvedi

_

Jutri - se pravi najverjetneje danes, ko to berete - otvarjam sezono zimske peke. Malči ima nalogo da kupi valjar in sestavine, jaz šnofam po receptih. Zvečer bo dišalo po pačkotih!
Letos pečemo v duetih. Je veliko bolj kratkočasno kot če človek peče sam, poleg tega se lahko izvede več receptov naenkrat, na koncu pa lepo pobašeš polovico in odneseš domov. Praktiš!

Tale je lanski, torej preverjen, za medene medvede:

1/2 kg moke
1 žlička sode
15dkg medu
15 dkg sladkorja v prahu
15 dkg masla
2 jajci
cimet

Zgnetemo, zvaljamo, izrežemo, položimo na pleh, fliknemo v ror, pečemo na 180 stopinj, približno deset minut.

Voščilnice

_

Anemične voščilnice, narejene na anemično nedeljsko popoldne.

Sweet 15

Današnja petkova službena playlista je malo bolj posebna - v stilu "Greatest hits". Eden redkih momentov ko se (drugače med seboj tako zelo različni) vsi najdemo v isti glasbi - istih let smo, kakopak, kalili smo se ob enaki glasbi. Sweet Child Of Mine, World In My Eyes, Personal Jesus, Glory Box, Mysterious ways, Thorn In My side, Nothing compares To U, Damn I Wish I Was Your Lover, Just Like Heaven donijo iz zvočnikov, mi pa zraven ubrano pojemo. Kot recept za srečen zakon je tale moja petkova playlista recept za srečno sožitje v pisarni.

Fino vzdušje je, poleg tega se danes spet počutim staro 15. Morda pa bi morala iti zvečer res v Cvetličarno na disco?! :)

V znamenju iskanja...

_

Včasih imam občutek da še vedno živim v socializmu. Morda imam ta občutek le zato, ker sem ena izmed čudakov, ki je pripravljena za spodoben zvezek s spiralo po dolgem in počes prehoditi celo mesto?! Dvakrat.
Potrebujem nov zvezek za zabeležke kuharskih receptov. No, starega sem, takoj ko sem ga napolnila, založila neznano kam. Imam se na sumu, da sem ga pozabila pri edini osebi kateri ne dvigujem telefona. Če je tako, naj pač ostane tam, kaj hočem - principom pač ne gre popuščati! Niti zaradi zvezka, v katerega si štiri leta zapisoval najboljše recepte tega sveta. Skratka, človek si ne more predstavljati, kako težko je pravzaprav najti en čisto navaden zvezek z enobarvnimi, malo tršimi platnicami (po možnosti iz plastike) s spiralo. To je skoraj tako nemogoče kot kupiti malo večjo radirko - recimo tako v velikosti 4x8cm. Ali skoraj tako težko, kot kupiti brener za požgat cukr na creme bruleeju.
Letošnje novoletne voščilnice sem si zamislila potiskane s štampiljkami, ki jih bom naredila kar iz radirke. Iskanje primerno velike radirke se je začelo že včeraj. Neuspešno. In nadaljevalo danes. Prijazna trgovka v Mladinski knjigi v nebotičniku pove, da večjih radirk ne prodajajo, ker pač ne gredo v puščice. Mimogrede ošinem še polico z zvezki. Edina dopadljiva zadeva stane 25 ojrov. Slučajno sem imela na razpolago precej časa, pa sem se odločila, da obredem vse knjigarne po spisku. "Mi lahko prosim pokažete največje radirke kar jih imate?" sprašujem. V DZS-ju mi rekoč: "Tale zelo dobro radira!" trgovka pod nos pomoli neko mini radirkico. "Ne ne, ne zanima me kako radira, ne rabim jo zato!" se branim. Ne da se mi razlagati kaj je pravzaprav namen mojega nakupa. No, ravno v DZS-ju sem potem celo dobila želeno zadevo - za pičla 2 ojra na kos, kar je v primerjavi z ostalimi videnimi dokaj malo. V isti trgovini sem našla tudi mali črni zvezek s spiralo. Na platnici je sicer imel nek precej beden znak, katerega sem potem prelepila s sila imenitno nalepko, katero sem si izprosila pri kolegici, pri kateri sem kupila luštno sličico s ptičkom, ki jo bom jutri dala za darilo.
Tako, recept za creme brulee je zapisan, pred slabo uro sem dobila mail, v katerem prijateljica sporoča, da mi bo iz Nizozemske prinesla brener! Samo še voščilnico napišem, potem pa sanjat smetanovo-vanilijaste sanje!
Vem ja, čudna sem.

Ready For The Floor

Tale mi gre po glavi že od petkovega Smetnjaka naprej. In ker je že ravno ta krasni veseli december in smo posledično bolj ali manj plesno navdahnjeni, jo podelim z vami. Dance baby, dance!

Prazniki

_

Pri Karmen sem zjutraj prebrala zanimiv zapis o praznikih, ki mi je dal misliti. Kaj mi pravzaprav pomenijo prazniki?!

V prejšnjem postu sem pozabila omeniti še eno besedno zvezo, ki mi ni všeč. Ni mi všeč, ker je sprana in zlajnana do nerazpoznavnosti. Vsi jo valjajo po ustih in potem, ko jo vedno znova izpljunejo, je tako obrabljena kot ofucan krzneni plašč Dedka Mraza - besedna zveza "veseli december" namreč. Kakšen veseli december neki! December je lahko vesel tako kot je lahko vesel januar, februar, marec ali pa katerikoli drugi mesec, lahko pa je tudi preklemano žalosten, kot je lahko žalosten vsak drug mesec, kakopak.
Pred časom sva se s prijateljico spraševali, zakaj neki največ ljudi depresija zagrabi prav decembra. Zakaj neki?! Zato, ker se od ljudi pričakuje, da morajo biti decembra pretirano srečni. Predstavljajte si nekoga, ki je osamljen, nekoga, ki je bolan, morda ga je zapustila žena/mož, morda mu je kdo umrl, morda je izgubil dobrega prijatelja, ker se ni preveč trudil zanj (morda ga je izgubil zato ker se je preveč trudil, tudi to je povsem možno), morda ne zasluži dovolj, da bi svojim otrokom kupil spodobna darila, morda nima niti za položnice, skratka razni vzroki. No, potem mora ta revež vsak dan venomer poslušati o "veselem decembru", od njega se kajpak pričakuje, da je srečen in zadovoljen, da mora pa zdaj ko je veseli december na veliko šopingirati in kupovati nekaj česar itak nihče ne potrebuje, da mora iti na neko super novoletno zabavo v fino družbo, kjer bo najlepše oblečen in podobne neumnosti. Dobro, zdaj pretiravam, ampak najverjetneje si ni posebno težko pred očmi naslikati človeka z enim izmed zgoraj naštetih problemov (roko na srce, med vami je najverjetneje kar nekaj takih, ki jih pesti kakšen od zgoraj naštetih problemov), le kako naj bo tak človek v tem "veselem decembru" vesel, vas vprašam?!
Vsako leto, ko na nabrežju postavijo štante, se jih neznansko razveselim. "Obvezno moramo iti na nabrežje na kuhanca!" si vsako leto rečem. Hja, pa nikoli ne grem. Prejšnji teden, na večer ko so se po okrašenem mestu prižgale lučke, sem zvečer brzela tam mimo. "Madona je lepo, madona!" je pred Zlato ladjico v telefon tulila neka pretirano vzhičena ženska. Po mestu je vel vonj po kuhanem vinu, tam nekje pri kavarni pločnik se mu je pridružil še smrdljiv klobasarski vonj, ki se je mešal s prijetnim vonjem po pocukranih praženih mandljih (ampak oboje skupaj je bilo pač preveč), moja malenkost pa je tam mimo vozila hitri slalom. Po najkrajši poti domov, kakšno kuhano vino neki - stran od pretirano patetičnih ljudi, stran od smradu! Že vidim tale veseli december: niti enkrat ne bom šla na nabrežje na kuhanca! Kot že leta poprej bom posedala po raznoraznih brlogih in se, v varnem zavetju, v krogu meni ljubih oseb, nalivala s kuhancem. Ne maram množice. Ne maram veselega decembra. Maram pa praznike, o ja to pa!
Božično-novoletni prazniki so fini, ker smo ponavadi malo dalj časa doma - ni treba vsako jutro zgodaj vstati in se podati v službo, človek si lahko privošči malce več zabave, malce več ponočevanja, ko pa si le navijem budilko, jo navijem zato, da zjutraj pečem piškote. Že nekaj let ne dajem več daril. Prijatelje razveselim s piškoti, sebe pa s kakšno dobro knjigo in morda s kakšnim malce dražjim kosom kozmetike (letos bo to najverjetneje mleko za telo iz L'Occitanea). Darila si najraje kupujem sama, ker kakopak, le sama najbolj vem kaj mi je najbolj všeč. Se tudi ni za bati, da bi kaj napačnega dobila v dar, saj smo v krogu ljudi s katerimi preživljam svoj prosti čas sklenili, da obdarovanja ne bo. Moje darilo bodo piškoti in raznoliki mini silvesterski prigrizki, katere bom začela pripravljati že dan poprej.
Najlepše novoletno darilo so prijatelji. Letos kuham za 20 ljudi.

Knjiga za samopomoč

Ena od besednih zvez, ki jo najbolj sovražim (poleg besednih zvez "čez lužo" in "jekleni konjiček") je "knjiga za samopomoč".
Ko mi kdo omeni, da prebira knjige za samopomoč, se komaj zadržim, da ga ne pogledam preveč postrani - z rahlo priprtim levim in nekam navzgor usmerjenim desnim učem. Samo na kratko prikimam in se ga, od tega trenutka dalje, izogibam v širokem krogu.
Danes sem iz ust prijateljice slišala precej hecno štorijo, ki samo potrjuje mojo tezo, da so ljudje, ki berejo knjige za samopomoč pravzaprav kandidati za nujno medicinsko pomoč - morda za lobotomijo ali pa nemara kakšno šok terapijo.
Skratka, nekemu moškemu, ki ima poleg svojih zakonskih otrok tudi otroka, ki ga je zaplodil izven zakona, so v službi radodarno ponudili možnost, da božiček letos obdaruje tudi tega, za marsikaj prikrajšanega otroka. No in kakšen je bil njegov odgovor: "Eh, namesto darila za otroka raje meni kupite kakšno knjigo za samopomoč!"

Mislim da mu ne bi pomagalo tudi če bi ga človek s knjigo za samopomoč lopnil po betici. Enim pač ni pomoči!

Umetnost negativnega mišljenja

_

Na Liffeu je šel mimo mene, zato sem ga šla včeraj gledat v Dvor. Glede na naslov bi človek pričakoval vse kaj drugega kot to, da boš dvorano zapustil s solzami v očeh. Solze od smeha seveda, da ne bo pomote!
Precej bizaren film, odlikuje ga črn humor - kot gledalec si ne moreš kaj, da ne bi ob najbolj črnih scenah padal v huronski smeh. No, roko na srce, mislim da smo bili moja dva sogledalca in jaz najglasnješi (zgolj v vednost: v kinodvorani se redkokdaj hahljam na ves glas), tako da sem se na koncu spraševala če ni morda z nami kaj narobe, vendar me je prijatelj kaj hitro potolažil, češ da so se ostali verjetno smejali "navznoter". No, kakorkoli že, po prihodu domov sem si razpoloženje pokvarila s filmom V pasti. Ob njem sem zehala do skoraj zgodnjih jutranjih ur in danes posledično prezehala cel dan...
Umetnost negativnega mišljenja si pojdite pa vsekakor pogledat! Če sploh še igra.

Odklop

_

Za trenutek izstopam iz podivjanega kroga vsakdanjih banalnosti. Potrebujem spanja, potrebujem knjig, filmov, budilko na off in mir potebujem. Včeraj zjutraj me je rahlo popraskalo po grlu, pet minut sem sedela na kavču in premišljevala - naj grem ali ne- nato pa sporočila da me ne bo. In odspala dva dni v kosu. Po dolgem času se končno počutim spočito.
Potem takole premišljujem; res smo bedaki, ko se dan za dnem ženemo do malodane kronične izčrpanosti. Po štirih urah spanja in devetih urah dela še na telovadbo, potem spet bedeti do jutranjih ur, pa tako naprej.
Zima je za to da se počiva - da se leži, kaj dobrega poje in popije, da človek gleda skozi okno in lahko misli tudi na nič, da kaj konkretnega prebere, kaj zanimivega pogleda, ali pa samo v miru spije kavo s prijateljem. Dovolj je. Konje je treba ustaviti še preden pocrkajo!

Kava z mozzarello za zajtrk!

Zadnja stvar, ki mi je od včerajšnjega večera ostala v spominu je, da sem uspela kupiti Popovo Šapko in letališče Ljubljana, samo nekaj trenutkov zatem pa so me tri piva pahnila na kavč, kjer sem, zavita v volneni kokon, ostala do jutra. Nič kaj lepo se ni bilo prebuditi v sobi, ki diši po nikotinu, še manj lepo je bilo za dobro jutro v ogledalu ugledati zabuhel ksiht, z razmazanim make -upom in nečem sračjemu gnezdu podobnega na glavi. Medtem ko sem takole stala pred ogledalom in zrla v čudno kreaturo, sem premišljevala ali dejansko obstaja oseba, ki bi se me danes utegnila razveseliti in precej prišla do zaključka, da dotična oseba obstaja: frizer namreč! Pustila sem se postreči s kavo in mozzarello (kakšna kombinacija!), čez pa pojedla svoj tedenski odmerek nalgesina in se počasi premaknila tja proti zmajskemu mostu. Počasi zato, ker so me že po petih korakih ustavile ciklame pred cvetličarno. Obožujem jih. Všeč mi je navada italijanov, da imajo jeseni na svojih okenskih policah ciklame. Mi jih imamo zgolj kot sobne rože, oni pa bolj obratno. Nasploh imam pozimi zelo rada cvetoče lončnice, ker zelo poživijo tisto sivino.

Prav čudno je gledati vso to novoletno okrasje - imam občutek kot da smo še ravnokar posedali v Bi-Kofe-ju in srkali spritz con Campari, zdaj pa že delamo silvesterski jedilnik! Nimam občutka za čas, zadnje čase sploh ne. Le kako naj se človek radosti ob novoletnih dekoracijah, ko pa je še pred dvema tednoma po svetu hodil tanki v poletni jakni?! In le kako naj se radosti ob novoletnih dekoracijah, glede na to, da mu je v celem letu na koledar uspelo pogledati približno tolikokrat kolikor ima prstov na roki. Pogledaš na koledar: "Aha, sedmi november!", ko pogledaš naslednjič smo pa že 28!

Na tržnici me je skoraj kap, ko sem videla da branjevec za grm bele omele zahteva deset ojrov. Malo oderuško se mi zdi, da nekdo za nek parazit, ki bi ga bilo itak treba v vsakem primeru odžagati proč, pričakuje deset ojrov. Škrtulja, sama sem si kriva, ker me za silvestrovo ne bo nihče poljubil pod vejico bele omele!
Tudi stare mamce, ki prodajajo šopke iz doma ali v gozdu nabranih rož, so pri postavljanju cen postale nenavadno pogumne. Včasih pri kateri kaj kupim, saj se mi smilijo, ker cele dneve posedajo na tistem mrazu. Ampak 5 ojrov pa že ne dam - sploh pa ne za nek kičast bidermajer pušelc!

Sem se pa neizmerno zabavala pri frizerju. Šla sem v salon brez naročanja. Točno ob dvanajstih stopim v nabito poln salon, povem da bi dala postrižt špice in vprašam koliko časa bo treba čakati. "Eno urco!" "V redu." rečem, se usedem med sotrpine ter v roke vzamem prvo trač revijo, ki mi pride pod roke. Te tračarske revije so res vir neizmerne zabave in razsvetljenja! Koliko novih pomembnih reči sem izvedela! Med drugim recimo tudi to, da bosta Natalija in njen grdogledi mož svojemu psičku kmalu kupila družico, pa da je stilistka Slavka Pajk uživala v vsakem požirku (predvidevam da vina), štiriletna hčerka Marka Vozlja se je nadvse razveselila otroških senčil za veke in šminkic, ki jih je dobila za rojstni dan, Bojan Emeršič pa je po svojo partnerko in novorojenega otroka v porodnišnico prišel nek torek dopoldne - s svojim velikim terenskim vozilom in tako imenovano lupinico z otrokom lastnoročno odnesel iz porodnišnice! Si morete misliti! Priscilla Presley je prišla pod roke lepotnemu kirurgu amaterju - se pravi tako imenovanemu grdotnemu kirurgu - in posledično ne čuti obraznih mišic. Prav ji je!
Ko se končno neham zabavati z revijo, se kratkočasim z opazovanjem sotrpinov in tistih ne-sotrpinov, ki sedijo na stolih in se prepuščajo frizerjevim rokam. Na stolu sedi punca z lasmi v odtenkih vseh barv sveta - dejansko izgleda, kot da bi nek umetnik na njeni glavi očedil svojo slikarsko paleto. Najbolj v oči bodeča je velika zelena zaplata levo spredaj. Ne morem si kaj, da si na tihem ne bi predstavljala, da je punca želeno frizuro opisala z besedami: "Rada bi bila podobna papagaju!". Moja domenva se je proti koncu strižbe izkazala za povsem možno, saj je frizer v roke vzel likalnik, zeleno liso najprej polikal, potem pa privzdignil v nekakšno papagajsko čopko, katero je potem polakiral s skoraj celo dozo laka za lase. Na stolu zraven papagajke je medtem sedela mrkogleda ženska, ki je poprej debelo uro tiho sedela na moževih kolenih. Ženska na sliki pokaže primer frizure kakršno bi rada imela. Ko ji frizer na koncu v ogledalu iz vseh možnih kotov kaže zgotovljeno frizuro, ženska z brezizraznim izrazom na obrazu nemo prikimava, izdahne komaj slišni "hvala" in izgine iz lokala, medtem pa se na stol ugnezdi njen plešast mož. Ta se le trenutek za tem ko njegova ribi podobna ženska izgine izza lokala, začne pritoževati, češ da ženska ne izgleda tako kot tista druga na sliki. "Če bi se vsaj malo nasmehnila, bi bila morda malček bliže podobi iz revije." si na tihem mislim. Ni je frizure na tem svetu, ki bi pristajala mrkim grdogledim ribam. Je ni, vam rečem! Nasproti mene sedi čakajoča oseba ki se mi zdi od nekod znana, pa se ne morem spomniti od kje, v spominu pa mi je ostala predvsem zaradi svoje prevzetnosti. Kasneje ugotovim, da se je spomnim iz fakultete. V trenutku ko se usede, iz torbice vzame komplet pilic in si celo uro (ne pretiravam) z naveličanimi, počasnimi gibi pili nohtke. No, prav zanimivo je takole čakati in opazovati, res.
Končno pridem na vrsto - pod roke točno tistemu frizerju, h kateremu sem si na tihoma želela (to je ta, ki je ustvaril papagajsko frizuro s čopko). Sama energija in veselje ga je. Po lokalu skače kot bi bil navit, še ko pometa zraven kar pleše. Ko se usedem potežka moje lase in kar samo se mu smeji da jih je dobil pod roke. Kar malo se mi smili ko mi mora revež samo špice ostriči. Mimogrede ga nafehtam še za zajeten kup elektronske glasbe - po dolgem času si bo moja glasbena "knjižnica" končno malo opomogla! "Kako želiš da te posušim?" vpraša. "Kako?! S fenom, brez krtače." "No, dandanes hočejo biti skoraj vse polikane. Tvoje bi bilo škoda likati, ko se na koncih zvijejo v take fine kodrčke!" reče. "Meni so všeč takšni kot so. Nikoli jih nisem imela želje likati." odvrnem. Na lase mi naserje še neke silikonske kapljice - za zaščito, naslednji trenutek pa že odfrčim na falaflel, kjer se vsa vesela radostim ob pogledu v ogledalo - kako prikladno da imajo pri Arabcu vse stene v ogledalih!
Mislim da sem našla novega frizerja! Pravi čarovnik je; zvečer so namreč vsi hvalili moje lase, kako zelo dolge da imam, so rekli!

Kaj si želim?

Da bi odprl hostel v Braziliji... Srečo... Želim se čimprej vrniti v Slovenijo in družiti s svojimi prijatelji... Hočem biti uspešna... Rada bi pirs v jezik... Želim biti samo svoja in tvoja... Imela bi fanta, ki bi me imel rad...

To je samo nekaj izmed želja, ki so zapisane v Čakalnici vseh želja na Prešernovem trgu. Medtem ko sem stala v Čakalnici želja, sem premišljevala o tem kaj si pravzaprav želim?!
Predvsem si želim, da bi bila zdrava - da se mi ne bi bilo treba vlačit po raznih bolnicah, pa da bi bili vsi moji zdravi.
Želim si, da bi me v poklicnem življenju odneslo neznanokam in da bi pri tem uživala. Rada delam to kar delam, vendar bi rada počela tudi milijon drugih reči.
Želim si, da bi imela dovolj prostega časa, da bi lahko počela vse kar me veseli. To se mi zdi zelo pomembno.
Želim si, da bi imela v življenju čim manj opravka z neiskrenimi ljudmi.

Pa vi?

XS

_

Prvič v življenju sem kupila nekaj v velikosti XS: zapestnico!

Granatno jabolko

Eden mojih najljubših zimskih sadežev (poleg mandarin). Oblečena v kakšne slabe cote (ker vsebina šprica) ga z veseljem trančiram kakšen večer pred televizijo. Narahlo zarežem v lupino, sadež nato razlomim - zato da se "peške" čim manj poškodujejo - nato pa počasi dolbem vsebino in se vedno znova čudim temu kakšno zanimivo strukturo ima ta sadež.
Pred časom me je prodajalec sadja podučil, da moram vedno izbrati na pogled najgrši sadež - tak že malo uvel s trdo lupino in nikakor ne čvrstega svetlečega, ti še niso dobri. Tiste lepe svetleče je imel v trgovini za okras, meni pa je iz skladišča prinesel tri precej "uvele", enega prerezal v dokaz da ima prav in mi potem tega prerezanega, iz katerega se je cedil temnordeč sok, dal za povrh.
Jutri zjutraj se v mimohodu v službo ustavim na tržnici in si enega kupim!

Vrtiljak...

La Giostra - Vrtiljak je luštna gostilnica, ki se nahaja v vasici Slivno, le streljaj od slovenske meje. Lastnik Davo Rebula nas je podučil o zgodovini nastanka piva, o pravilnem točenju le-tega, na sporedu pa je bilo, kakopak, tudi degustiranje piva.

Davo je človek, ki živi za svoj lokal in prav zato se ljudje vedno znova radi vračajo tja.

Iz kuhinje nas je prišla pozdravit Davova mama, nam povedala, da pravzaprav ni kuharica, vendar nam bo skuhala večerjo. No, predjed (bruskete) je bila odlična, večerja (golaževa juha in telečji steak z gobicami in ricotto) tudi. Mama, četudi ni izučena kuharica, dobro obvlada svoj posel!

Pivo mora biti natočeno takole. Brez mehurčkov!

V La Giostri imajo tudi pestro izbiro družabnih iger, tako da si boste, če se vam ne bo preveč vrtelo v glavi, čas lahko krajšali z le-temi.
Na tem mestu predsedniku društva izrekam pohvalo za odlično organizacijo družabnega dogodka!

Tam kjer je bil nekoč zid...

_

Tak, kjer je bil nekoč zid, se nahaja mesto, ki se ne trudi biti za vsako ceno všečno in prav v tem je njegov čar. Zadnjič sem se zalotila ob vprašanju, ali bi bil Berlin tak kot je, če ga ne bi doletela žalostna zgodba z zidom. Po mojem da ne. S sabo nosi toliko zgodb (mesto je bilo med drugo svetovno vojno porušeno do tal, potem z zidom razdeljeno na dva dela, po padcu zidu pa doživelo popolno preobrazbo) in ravno zato je tako zelo fascinantno. Ko je padel zid, se je začela pisati zgodba multikulturnega mesta - celo desetletje se je na veliko gradilo, v tem času je bil Berlin poznan pod imenom "Mesto žerjavov". Še danes obstaja veliko nepozidanega prostora, še vedno je ogromno slepih fasad, ki čakajo, da se nanje naslonijo nove stavbe, marsikje še vedno vidite žerjave, ki okrašeni z lučmi bodejo v nebo.
Tako kot je v Ameriki New York zgodba zase, tako je z Berlinom v Nemčiji, Berlin namreč ni prav nič nemški. V času ko se je v mestu na veliko gradilo, so se v mesto naselili ljudje s celega sveta, mesto je med drugim postalo pravi raj za umetnike.

Takoj prvi večer sva s prijateljico zavili v skvot Tacheles na Oranienburger strasse, ki se nahaja eno ulico stran od prijetnega hostla, kjer sva imeli svojo bazo. V pritličju Tachelesa se nahaja lokal Zapata, kjer se vsak večer nekaj dogaja. Ne vem kako je to s kajenjem urejeno drugje po državi, a v Berlinu se baje vsak lastnik lokala sam odloča ali se bo v lokalu kadilo ali pač ne. Kadilskih lokalov ni veliko, v Zapati se lahko kadi. Žal mi je, ker prvi večer s seboj nisem imela fotoaparata, tako sem zamudila nekaj krasnih momentov na dvorišču Taschelesa, ko sva z Nino v megli skakali po blatu med lužami in med rošenjem dežja opazovali čudaške skulpture. Naslednji večer sem sicer imela s sabo fotoaparat, a ni bilo več istega vzdušja, tako da nisem kaj dosti fotkala. Po kofetu v Zapati sva se premaknili na drugo stran Oranienburger strasse, kjer se nahaja nebroj tujih restavracij - od kitajskih, tajskih, japonskih, mešano azijskih, do indijskih ter italijanskih in v eni izmed njih pojedli dve odlični juhi. Cene v Berlinu so za moje pojme precej nižje kot ljubljanske. Za šest koktejlov in dve juhi boste namreč odšteli 35 ojrov. (Jedli sva pretežno vzhodnjaško hrano, restavracije izbirali naključno in nikoli naleteli na slabo hrano. No, če izvzamem, da so nama nekje poturili jasminov čaj, ki ni bil jasminov (je namreč nemarno pogrenil). Ampak to še prenesem, nič takega.)
Potem pa z U-bahnom v Kreuzberg na srečanje s prijatelji. Kreuzberg je najbolj alternativni del mesta. No, tam sem si imela priložnost ogledati najbolj čudaški lokal ever: stene in strop oblečene v roza umeten kožuh, iz stropa so viseli nakičeni lestenci, nasploh se je cel lokal svetlikal v nebroju kičkov. Spet mi je bilo žal, da sem fotkič pustila v hostlu. Kdor torej hoče videti ta krasni "mufek bar", mora vzeti pot pod noge in se podati v Kreuzberg! :) Ampak mi nismo sedeli v "mufku" temveč v nekem baru, kjer sva se z N., kot edini ženski v baru, med geji prav fino počutili!

Simbol na semaforju je iz vzhodnega Berlina. Po padcu zidu so hoteli semaforje poenotiti, pa so se ljudje uprli, zato so jih pustili pri miru. Tako lahko po semaforjih vidite v kateri del je, v času ko je stal zid, spadal določen predel mesta. Iz tegale zelenega možiclja in njegovega rdečega brata so Berlinčani naredili nešteto bolj ali manj posrečenih suvenirjev.

V mestu se nahaja ogromno zazelenjenih atrijev.

Tlak v tleh nakazuje mesto kjer je potekal zid.

Še eden izmed atrijev na Hackescher marktu. Ta del mesta je prava meka za nakupovanje in posedanje v prijetnih atrijih ali pa na trgu med drevesi. Vreme je bilo kot naročeno - toplo in sončno, česar sicer na fotografijah ni videti. Tokrat nisem imela svojih fotografskih momentov. Pa kdaj drugič!

En par čeveljcev je odšel z mano!

Malo bolj turistična fotografija z mostu na Friedrichstrasse.

Še en atrij na Hackescher marktu.

Trgovinica za lasuljami na Oranienburgerstrasse. Na večer najinega prihoda je bila trgovina nabasana, bližal se je namreč haloween, ljudje so se na veliko opremljali z maskami in kostumi.

Sobota je bila rezervirana za nekaj ključnih "must see" lokacij, prva postaja je bila East side gallery. Štiri postaje stran od Alexanderplatza se odpira čisto drug svet - precej zanemarjen predel. Ob "vhodu" ob East side gallery stoji lokal, kjer strežejo vodeno kavo - okus le-te kar paše k morbidnemu okolju. Ob zidu se sprehajajo turisti, ki se poslanjajo po legendarnih trabijih ali pa se z njimi celo zapeljejo po mestu.

Popoldne mine v potepanju po Potsdamer platzu, kjer med iskanjem Martin Gropius baua v mimohodu pofotkam še tegale srebrnega medveda.

V Martin Gropius Bau trenutno poteka retrospektivna razstava Richarda Avedona, na kateri so razstavljene tako fotografije znanih osebnosti (Janis Jolin, Marilyn Monroe, Susan Sontag, pa fotografija Charlieja Chaplina tik preden je pobegnil iz Amerike ter mnogih drugih), kot tudi njegovih znamenitih rudarjev, zadnja soba pa je nemenjena fotografijam, ki so bile posnete na praznovanju prvega novega leta po padcu zidu. Žal je bila gneča tako velika (bila je sobota), da v razstavi nisem uživala, tako kot bi lahko uživala v normalnih okoliščinah, saj si moral za ogled vsake posamezne fotografije kar nekaj časa stati v vrsti. No, en razlog več da kupim knjigo in jo doma v miru prelistam!

Na zgornji fotki je osvetljena kupola Sony centra. Ko sva pred tremi leti z D-jem ob poznih nočnih urah posedala v kavarnici v atriju, mi je bil Sony center veliko bolj simpatičen. Zaradi pozne nočne ure je bilo vse mirno in spokojno, ljudi pa malo. Tokrat je bil vrvež tolikšen, da naju je z Nino kaj hitro odneslo stran - proti Brandenburškim vratom in Rajhstagu.

Streljaj od Brandenburških vrat stoji spomenik žrtvam holokavsta, ki je ob postavitvi neletel na precej neodobravanja. Na 1900 m2 je postavljenih 2700 betonskih blokov, ki skupaj tvori precej strašljivo kompozicijo.

Za zaključek pa: Brandenburška vrata, kakopak!