sobota, november 22, 2008

Kava z mozzarello za zajtrk!

Zadnja stvar, ki mi je od včerajšnjega večera ostala v spominu je, da sem uspela kupiti Popovo Šapko in letališče Ljubljana, samo nekaj trenutkov zatem pa so me tri piva pahnila na kavč, kjer sem, zavita v volneni kokon, ostala do jutra. Nič kaj lepo se ni bilo prebuditi v sobi, ki diši po nikotinu, še manj lepo je bilo za dobro jutro v ogledalu ugledati zabuhel ksiht, z razmazanim make -upom in nečem sračjemu gnezdu podobnega na glavi. Medtem ko sem takole stala pred ogledalom in zrla v čudno kreaturo, sem premišljevala ali dejansko obstaja oseba, ki bi se me danes utegnila razveseliti in precej prišla do zaključka, da dotična oseba obstaja: frizer namreč! Pustila sem se postreči s kavo in mozzarello (kakšna kombinacija!), čez pa pojedla svoj tedenski odmerek nalgesina in se počasi premaknila tja proti zmajskemu mostu. Počasi zato, ker so me že po petih korakih ustavile ciklame pred cvetličarno. Obožujem jih. Všeč mi je navada italijanov, da imajo jeseni na svojih okenskih policah ciklame. Mi jih imamo zgolj kot sobne rože, oni pa bolj obratno. Nasploh imam pozimi zelo rada cvetoče lončnice, ker zelo poživijo tisto sivino.

Prav čudno je gledati vso to novoletno okrasje - imam občutek kot da smo še ravnokar posedali v Bi-Kofe-ju in srkali spritz con Campari, zdaj pa že delamo silvesterski jedilnik! Nimam občutka za čas, zadnje čase sploh ne. Le kako naj se človek radosti ob novoletnih dekoracijah, ko pa je še pred dvema tednoma po svetu hodil tanki v poletni jakni?! In le kako naj se radosti ob novoletnih dekoracijah, glede na to, da mu je v celem letu na koledar uspelo pogledati približno tolikokrat kolikor ima prstov na roki. Pogledaš na koledar: "Aha, sedmi november!", ko pogledaš naslednjič smo pa že 28!



Na tržnici me je skoraj kap, ko sem videla da branjevec za grm bele omele zahteva deset ojrov. Malo oderuško se mi zdi, da nekdo za nek parazit, ki bi ga bilo itak treba v vsakem primeru odžagati proč, pričakuje deset ojrov. Škrtulja, sama sem si kriva, ker me za silvestrovo ne bo nihče poljubil pod vejico bele omele!
Tudi stare mamce, ki prodajajo šopke iz doma ali v gozdu nabranih rož, so pri postavljanju cen postale nenavadno pogumne. Včasih pri kateri kaj kupim, saj se mi smilijo, ker cele dneve posedajo na tistem mrazu. Ampak 5 ojrov pa že ne dam - sploh pa ne za nek kičast bidermajer pušelc!


Sem se pa neizmerno zabavala pri frizerju. Šla sem v salon brez naročanja. Točno ob dvanajstih stopim v nabito poln salon, povem da bi dala postrižt špice in vprašam koliko časa bo treba čakati. "Eno urco!" "V redu." rečem, se usedem med sotrpine ter v roke vzamem prvo trač revijo, ki mi pride pod roke. Te tračarske revije so res vir neizmerne zabave in razsvetljenja! Koliko novih pomembnih reči sem izvedela! Med drugim recimo tudi to, da bosta Natalija in njen grdogledi mož svojemu psičku kmalu kupila družico, pa da je stilistka Slavka Pajk uživala v vsakem požirku (predvidevam da vina), štiriletna hčerka Marka Vozlja se je nadvse razveselila otroških senčil za veke in šminkic, ki jih je dobila za rojstni dan, Bojan Emeršič pa je po svojo partnerko in novorojenega otroka v porodnišnico prišel nek torek dopoldne - s svojim velikim terenskim vozilom in tako imenovano lupinico z otrokom lastnoročno odnesel iz porodnišnice! Si morete misliti! Priscilla Presley je prišla pod roke lepotnemu kirurgu amaterju - se pravi tako imenovanemu grdotnemu kirurgu - in posledično ne čuti obraznih mišic. Prav ji je!
Ko se končno neham zabavati z revijo, se kratkočasim z opazovanjem sotrpinov in tistih ne-sotrpinov, ki sedijo na stolih in se prepuščajo frizerjevim rokam. Na stolu sedi punca z lasmi v odtenkih vseh barv sveta - dejansko izgleda, kot da bi nek umetnik na njeni glavi očedil svojo slikarsko paleto. Najbolj v oči bodeča je velika zelena zaplata levo spredaj. Ne morem si kaj, da si na tihem ne bi predstavljala, da je punca želeno frizuro opisala z besedami: "Rada bi bila podobna papagaju!". Moja domenva se je proti koncu strižbe izkazala za povsem možno, saj je frizer v roke vzel likalnik, zeleno liso najprej polikal, potem pa privzdignil v nekakšno papagajsko čopko, katero je potem polakiral s skoraj celo dozo laka za lase. Na stolu zraven papagajke je medtem sedela mrkogleda ženska, ki je poprej debelo uro tiho sedela na moževih kolenih. Ženska na sliki pokaže primer frizure kakršno bi rada imela. Ko ji frizer na koncu v ogledalu iz vseh možnih kotov kaže zgotovljeno frizuro, ženska z brezizraznim izrazom na obrazu nemo prikimava, izdahne komaj slišni "hvala" in izgine iz lokala, medtem pa se na stol ugnezdi njen plešast mož. Ta se le trenutek za tem ko njegova ribi podobna ženska izgine izza lokala, začne pritoževati, češ da ženska ne izgleda tako kot tista druga na sliki. "Če bi se vsaj malo nasmehnila, bi bila morda malček bliže podobi iz revije." si na tihem mislim. Ni je frizure na tem svetu, ki bi pristajala mrkim grdogledim ribam. Je ni, vam rečem! Nasproti mene sedi čakajoča oseba ki se mi zdi od nekod znana, pa se ne morem spomniti od kje, v spominu pa mi je ostala predvsem zaradi svoje prevzetnosti. Kasneje ugotovim, da se je spomnim iz fakultete. V trenutku ko se usede, iz torbice vzame komplet pilic in si celo uro (ne pretiravam) z naveličanimi, počasnimi gibi pili nohtke. No, prav zanimivo je takole čakati in opazovati, res.
Končno pridem na vrsto - pod roke točno tistemu frizerju, h kateremu sem si na tihoma želela (to je ta, ki je ustvaril papagajsko frizuro s čopko). Sama energija in veselje ga je. Po lokalu skače kot bi bil navit, še ko pometa zraven kar pleše. Ko se usedem potežka moje lase in kar samo se mu smeji da jih je dobil pod roke. Kar malo se mi smili ko mi mora revež samo špice ostriči. Mimogrede ga nafehtam še za zajeten kup elektronske glasbe - po dolgem času si bo moja glasbena "knjižnica" končno malo opomogla! "Kako želiš da te posušim?" vpraša. "Kako?! S fenom, brez krtače." "No, dandanes hočejo biti skoraj vse polikane. Tvoje bi bilo škoda likati, ko se na koncih zvijejo v take fine kodrčke!" reče. "Meni so všeč takšni kot so. Nikoli jih nisem imela želje likati." odvrnem. Na lase mi naserje še neke silikonske kapljice - za zaščito, naslednji trenutek pa že odfrčim na falaflel, kjer se vsa vesela radostim ob pogledu v ogledalo - kako prikladno da imajo pri Arabcu vse stene v ogledalih!
Mislim da sem našla novega frizerja! Pravi čarovnik je; zvečer so namreč vsi hvalili moje lase, kako zelo dolge da imam, so rekli!

9 komentarjev:

Ruth * pravi ...

Obožujem falafel na Trubarjevi. Edino razmerje med toplim in hladnim mu nekako nikoli ne uspeva.
Kar pa se tiče bele omele, jo lahko naberem za celo IKEA vrečko. Ti pa prideš ponj v Maribor in si ob tem še ogledaš Božični Art market, ki bo potekal od 12. do 24. decembra ;))

Kameleonka pravi ...

Bela omela in Božični Art market - super se sliši! Vsekakor pridem!

spela pravi ...

hehe, slikovit opis frizerja, ni kaj. moja frizerka je nasprotje, takšna, da se greš k njej spočit. neka pomirjujoča muzika, sam si v salonu, nobenih trač revij, pa ni ravno klepetava, če pa že kaj govori, ima tak pomirjujoč glas. brez heca, jaz zmeraj skoraj zaspim :)
čas pa divja, se strinjam. meni poletja sploh ne rata več ujet.

Kameleonka pravi ...

Špela, meni je v soboto čisto pasal tisti šunder, nič pa ne bi imela proti če bi enkrat prišla v prazen salon in tam skoraj zaspala. Si predstavljam da mora po napornem delavniku prav pasati! :)

matilda pravi ...

jaz sem že obupala nad vrtiljakom, ko si danes v Grčiji na počitnicah, jutri pa je že Božič in hitiš za darili...ampak se imam na sumu, da je to stvar let, ko se zadeve vrtijo eno malenost hitreje kot 10 let nazaj in sem se že navadila in pravzaprav sem prav prejšnji teden kupovala darila,prebirala kaj dogaja na Karpatosu, kakšne razstave bodo spomladi v Londonu in se dogovarjala kdaj gremo leta 2010 v Istanbul (evropska prestolnica kulture) itak, je to vse praktično danes, jutri, pojutrišnjem....Zdi se mi celo, da so letos vsi malce zakasnili s prazničnimi dekoracijami (glede na prejšnja leta). Nekako sem mislila, da bo Lj letos morda imela nov okrasitveni projekt...

Kameleonka pravi ...

Matilda, Ljubljana ima (med drugim) spet tiste ofucane stiroporaste bunke. Bolj borno je letos vse skupaj, lahko bi bilo malce bolj kičasto! ;)

matilda pravi ...

Edine dekoracije (pa so več kot to) so tiste "japonske" lučke, ki jish vsako leto naredijo otroci in čarajo v parku Zvezda. Upam, da me bodo to leto tudi osvetlile in odpeljale:-)

Matilda pravi ...

Mimogrede, ko smo že pri prazničnem razpoloženju...vidim, da bo Maribor imel Artmarket (lansko leto smo eno soboto zvečer tavali po zapuščenem in mrzlem Mariboru, pa ne sami ampak z en kup turisti:-() kdaj pa Ljubljanski začne? A bo samo božični ali bo še kaj "normalnega" zraven?

Kameleonka pravi ...

Matilda a veš da jih nisem opazila tistih lampjonov, pa grem skoraj vsak večer tam mimo. Zadnjič sem videla da na tržnici že postavljajo tiste bele hiške, na nabrežju pa še ni sledu o njih. Sicer pa ne verjamem, da bo kaj "normalenga" zraven. :)