torek, december 30, 2008

Učim se...

Učim se, da se odmaknem še preden nasprotniku uspe zvleči me v prepir.
Učim se biti tiho tudi takrat, ko v meni vre - bolje je, da človek pove svoje šele takrat ko se umiri in stvari malo razmisli.
Učim se, da tistemu, ki na drugi strani v slušalko govori besede, ki mi niso všeč, ne povem reči, ki mi v tistem trenutku pridejo na misel.
Učim se prešteti do deset in si misliti svoje.
Učim se biti diplomatska.
Včasih mi ne uspe zadržati solz, a nič zato, enkrat mi bo uspelo.

Dnevi pred prazniki so najbolj zoprni dnevi v letu. V prihajajočem letu vam želim, da v dneh pred prazniki ne bi bili nadrkani!

10 komentarjev:

Nataša pravi ...

nadrkani, ja, hehe. Come soon, january!!!

spela pravi ...

vaja dela mojstra. jaz včasih sama sebe ne prepoznam ;) drugače pa sem se danes na jogi prav fino predpraznično sprostila :) bi se morala jutri tudi, pa pol zgodaj spat ;) smao ne bo šlo..

Karmen pravi ...

Menim, da konstruktiven prepir, kjer oba "nasprotnika" obdržita dostojanstvo in znata izbrati besede tako, da ne žalita drug drugega, lahko veliko doprinese k razčiščenju in razelektritvi.

Meni zelo ni fajn, če ne dobim feedbacka, če me da sogovornik na "ignore". Ker potem namaštam svašta, kar ni nujno pravilno ali res.

Ne zdi se mi prav, da se vedno odmikaš. Glede na ta zapis sklepam, da ti očitno tako ni fajn. Ampak to je tvoja izbira.

Zagotovo je dobro, da človek najprej premisli in pove. Ampak jebatga nihče ni popoln. Pravi prijatelj ali partner sprejema tebe kot celoto, četudi si kdaj vihrava, nepremišljena, zaletava, prepirljiva, tečna, imaš PMS, ...

Včasih zadošča že samo pogled, stisk roke, podrgnjenje po rami ali objem, pa je razelektritev in si potem boljše volje.

Sama sem včasih nepremišljena in vedno naravnost povem, kar mislim. Ne žalim, le povem. Če mi je kasneje žal, se takoj opravičim.

Nič ni narobe, če si kdaj užaljena, jezna, nediplomatska, se zjokaš. Čisto nič. To je v redu in to nikakor ni tvoj neuspeh! Kdo je že imel napis "jokati je dovoljeno"?

Ja, prazniki so zoprni, a se mi zdi, da jih letos prvič sploh uživam. Nobenih to-dojev nimam, jelka stoji postrani in ima lanske kičaste okraske, piškotov letos nisem pekla, čist na izi sem in samo uživam.

Kameleonka pravi ...

Karmen deloma imaš prav, vendar pa je tako, da vasih v navalu jeze izrečemo besede, ki so pretežke in jih, čez čas ko situacijo razdelamo in sami pri sebi razmislimo, ne bi izrekli. Zelo impulziven človek sem in marsikdaj z jezikom preveč zarežem in potem mi je velikokrat žal. V zadnjem času sem v dveh primerih uporabila tole taktiko in verjemi, obakrat se je izteklo precej bolje kot bi se sicer. Besede znajo biti zelo težke. Je pa res, da včasih s popolnim molkom prizadaneš bolj kot z besedami. Gorje tistemu, ki od svojega nasprotnika ne dobi nobenga odgovora/besede/stavka. Od nasprotnikovega molka se ti kar meša. Sama sem to taktiko uporabila le enkrat in verjemi, osebi kateri sem to storila, še danes ni lahko. In prav mu je! :)

Karmen pravi ...

Onka zagotovo imaš na nek način prav. A na nek način to nisi ti, zatajiš samo sebe in svojo bit in to te dela nesrečno. Ne verjamem v namerno preračunljivost, manipulativnost in kaznovalnost, sploh ko čustva privrejo na plan.

Močno odvisno od situacije in človeka na drugi strani je, kako bomo odreagirali. In mislim, da pri večini prepirov itak ne gre za dokazovanje kdo ima prav ali moč prevladovanja. Največkrat gre prav za sproti neizrečene stvari, ki so se lep čas nabirale, dokler ni vse skupaj privrelo na plan in je, razumljivo, zaradi načina - ne moremo sprejemati ne sami, ne drugi.

Seveda so besede težke in ja, molk prizadane še huje. Ker nam daje občutek, da nismo upoštevani sploh.

Karmen pravi ...

Aja, da me ne bi kdo narobe razumel. Nikakor ne podpihujem k prepiru. In najposteje sem tudi sama tista, ki se umaknem ali molčim, da je mir v hiši.

Skoraj vedno pa skušam sproti ubesediti in izraziti, kar me matra. A upam, da na način, ki ne postavlja sogovornika v obrambni položaj ali ga spodbuja k napadu. Torej, ne napadam, ampak namesto "ti si kriv, da"... izhajam najprej iz sebe "meni ni prav/všeč, da..."

Kameleonka pravi ...

Karmen, ne pomeni da zatajim svojo bit in da me to dela nesrečno. Če imam neko lastnost, ki me moti in to lastnost skušam spremeniti, sem to še vedno jaz, le "izboljšana" jaz, torej me na dolgi rok to na nek način osrečuje.
Velikokrat bi osebi nasproti tebe lahko rekel: "Glej, tega ne delaš prav." ampak včasih je pač tako, da precenimo da nimamo pravice ljudem govoriti ali je to kar oni počno prav ali ne prav. To kaj jaz mislim je moje mnenje in ga nimam pravice nikomur vsiljevati. Razen če me prosi za mnenje, takrat pač povem. In zato sem danes "zamižala" na obe ušesi. Nimam pravice nekomu govoriti kako naj počne reči, ki jih počne. No ja, razen ko se to na nek način tiče tudi mene. Ampak kljub temu...

N. pravi ...

Učim se s tabo. Mi ne uspeva.

Manj nadrkani, bolj zdrkani - predvsem tipi. Bi bili manj živčni :P

Matilda pravi ...

Biti diplomatski je nekaj za kar moraš imeti že neke predispozicije, drugače pa je to veščina, ki se jo zelooo dolgo učiš. Jaz nisem diplomatska (čeprav se učim - dobesedno, imam dobrega trenerja) in ker nisem diplomatska sem tiho in ker sem tiho potem izbruhnem in ko izbruhnem je ejmememeni. In potem mi je lažje...tudi če padejo težke besede...jih vedno utemeljim. Bi pa veliko raje bila diplomatska. Jebiga, vsega se pa ne da imeti v življenju. Pa srečno!

srečkica pravi ...

lepe želje. meni se zdi tako- če nosiš v sebi ljubezen potem ni nikjer problema tudi, če se razpištoliš sem ter tja...sprotno razčiščevati probleme je pa itak najbolje- samo pristop je pa res pomemben.

srečno!