Prazniki

_

Pri Karmen sem zjutraj prebrala zanimiv zapis o praznikih, ki mi je dal misliti. Kaj mi pravzaprav pomenijo prazniki?!

V prejšnjem postu sem pozabila omeniti še eno besedno zvezo, ki mi ni všeč. Ni mi všeč, ker je sprana in zlajnana do nerazpoznavnosti. Vsi jo valjajo po ustih in potem, ko jo vedno znova izpljunejo, je tako obrabljena kot ofucan krzneni plašč Dedka Mraza - besedna zveza "veseli december" namreč. Kakšen veseli december neki! December je lahko vesel tako kot je lahko vesel januar, februar, marec ali pa katerikoli drugi mesec, lahko pa je tudi preklemano žalosten, kot je lahko žalosten vsak drug mesec, kakopak.
Pred časom sva se s prijateljico spraševali, zakaj neki največ ljudi depresija zagrabi prav decembra. Zakaj neki?! Zato, ker se od ljudi pričakuje, da morajo biti decembra pretirano srečni. Predstavljajte si nekoga, ki je osamljen, nekoga, ki je bolan, morda ga je zapustila žena/mož, morda mu je kdo umrl, morda je izgubil dobrega prijatelja, ker se ni preveč trudil zanj (morda ga je izgubil zato ker se je preveč trudil, tudi to je povsem možno), morda ne zasluži dovolj, da bi svojim otrokom kupil spodobna darila, morda nima niti za položnice, skratka razni vzroki. No, potem mora ta revež vsak dan venomer poslušati o "veselem decembru", od njega se kajpak pričakuje, da je srečen in zadovoljen, da mora pa zdaj ko je veseli december na veliko šopingirati in kupovati nekaj česar itak nihče ne potrebuje, da mora iti na neko super novoletno zabavo v fino družbo, kjer bo najlepše oblečen in podobne neumnosti. Dobro, zdaj pretiravam, ampak najverjetneje si ni posebno težko pred očmi naslikati človeka z enim izmed zgoraj naštetih problemov (roko na srce, med vami je najverjetneje kar nekaj takih, ki jih pesti kakšen od zgoraj naštetih problemov), le kako naj bo tak človek v tem "veselem decembru" vesel, vas vprašam?!
Vsako leto, ko na nabrežju postavijo štante, se jih neznansko razveselim. "Obvezno moramo iti na nabrežje na kuhanca!" si vsako leto rečem. Hja, pa nikoli ne grem. Prejšnji teden, na večer ko so se po okrašenem mestu prižgale lučke, sem zvečer brzela tam mimo. "Madona je lepo, madona!" je pred Zlato ladjico v telefon tulila neka pretirano vzhičena ženska. Po mestu je vel vonj po kuhanem vinu, tam nekje pri kavarni pločnik se mu je pridružil še smrdljiv klobasarski vonj, ki se je mešal s prijetnim vonjem po pocukranih praženih mandljih (ampak oboje skupaj je bilo pač preveč), moja malenkost pa je tam mimo vozila hitri slalom. Po najkrajši poti domov, kakšno kuhano vino neki - stran od pretirano patetičnih ljudi, stran od smradu! Že vidim tale veseli december: niti enkrat ne bom šla na nabrežje na kuhanca! Kot že leta poprej bom posedala po raznoraznih brlogih in se, v varnem zavetju, v krogu meni ljubih oseb, nalivala s kuhancem. Ne maram množice. Ne maram veselega decembra. Maram pa praznike, o ja to pa!
Božično-novoletni prazniki so fini, ker smo ponavadi malo dalj časa doma - ni treba vsako jutro zgodaj vstati in se podati v službo, človek si lahko privošči malce več zabave, malce več ponočevanja, ko pa si le navijem budilko, jo navijem zato, da zjutraj pečem piškote. Že nekaj let ne dajem več daril. Prijatelje razveselim s piškoti, sebe pa s kakšno dobro knjigo in morda s kakšnim malce dražjim kosom kozmetike (letos bo to najverjetneje mleko za telo iz L'Occitanea). Darila si najraje kupujem sama, ker kakopak, le sama najbolj vem kaj mi je najbolj všeč. Se tudi ni za bati, da bi kaj napačnega dobila v dar, saj smo v krogu ljudi s katerimi preživljam svoj prosti čas sklenili, da obdarovanja ne bo. Moje darilo bodo piškoti in raznoliki mini silvesterski prigrizki, katere bom začela pripravljati že dan poprej.
Najlepše novoletno darilo so prijatelji. Letos kuham za 20 ljudi.