V teh dneh...

-

Moje splošno zadovoljstvo je odvisno od vremena, tako pač je. In če je bil prejšnji teden neproduktiven - v smislu vsega: rekreacije, delovne vneme in dobre volje (se morda spomnite kdaj ste nazadnje prebrali dobro novico, ker jaz se ne), je ta teden njegovo popolno nasprotje. Morbidna soparina se je dvignila, nebo je brez oblačka, delovna vnema se je vrnila, vse ostalo tudi, dnevne novice so sicer še vedno slabe, ampak jih ne berem, saj namesto tega raje zalistam v Mladinine intervjuje in prelistavam pisane revije.
Včeraj zvečer sem se odločila od mrtvih obuditi tekaško čakro. Vlekla sem jo na Rožnik in ji toliko časa težila, da ji ni preostalo drugega kot da me uboga. Sva nekako pripuzali do vrha, potem pa ni bilo videti konca - po sestopu v Tivoli še en velik krog, od mrtvih obujena čakra bi še tekla, ampak v enem momentu sem si rekla: "Dovolj bo, naj se ve kdo je "pri tej hiši" gospodar", se obrnila in odšla domov.
Te dni, ko dihamo poletje v pravem pomenu besede, kot vsako leto v tem času, živim od ničesar. Kava na kavo, ledeno mrzel čaj na ledeno mrzel čaj in vsak dan kila marelic ter kila breskev iz placa. Verjemite, sadje redi - pa še kako! Sem pa v teh dneh odkrila radosti kamuta oziroma kamutove moke. Neverjetno, kako okusno sladka žitarica je to - kamutova palačinka je bila fantastična, danes pa sem si v pekarni na trubarjevi kupila mali kamutov kruhek v velikosti muffina. Za umret dobro!
Še vedno se dokaj spretno otepam pogovorov/druženj z ljudmi, ki bi mi (ne da bi jih povprašala za mnenje) na vsak način želeli dopovedati kaj bi bilo zame dobro in negujem druženja s tistimi, ki se v tej smeri ne trudijo. In ko smo že pri pogovoru o tem kaj bi bilo zame dobro... na to temo sicer mislim velike misli, ki pa so zaenkrat še veliko prevelike za objavo.
Vesela sem, ker v mesto kmalu pride Ana Desetnica, po nekaj letih si bom letos končno lahko vzela čas za mirno posedanje na kosu časopisnega papirja sredi mesta. Prijazni strici z baloni so me danes založili s časopisnim papirjem za pod rit, kasneje pa sem uspela v objektiv ujeti simpatični AD par na hoduljah.


In ja, en nov mali bedž imam. Enega pa dobim jutri, ker ga je Lena Nina uspela nekam založiti. :)

P.S. These days

Nenadni preobrat

-

Tule smo modrovali o neprimernosti besedila obvestila iz knjižnice. Danes sem iz iste knjižnice prejela mail, ki je mnogo bolj prijazen. Zakaj že?! :)

Še ena jed brez imena - taka, ki se sama skuha

-

Tole, na prvi videz čudno jed, pripravi prijateljica S.. Ponavadi napakira dva steklena kozarčka še tople kašice, v vrečko prida žličko ter prtiček in potem se baševa - na kakšnem rdečem semaforju, med potjo v eno izmed trgovin z orodjem/belo tehniko/ ploščicami/ armaturami ali čim podobnim. Zdaj sem jo začela pripravljati tudi sama, tako dobra je. In ne rabi izgovora - zjutraj je lahko zajtrk, opoldne predkosilo, po kosilu sladica, popoldne malica in zvečer večerja. Danes sem jo skuhala malo več, da bo še za kasneje, pa je zatem doživela dvojni repete.
Osnova je prosena kaša, skuhana v rahlo osoljeni vodi. Ko je kuhana, dodam malo medu/javorjevega sirupa, cimet ter žličko kokosove maščobe. Pika na i je na drobno narezana breskev in marelica (pozimi jabolko, katerega se v kaši narahlo pokuha) ter oreščki ali semena po želji. Danes sem poleg marelice in breskve dodala nasekljane orehe, lahko bi bilo tudi kaj drugega. Najboljša je taka kaša še rahlo topla.

Čuden dan

-

Danes je en čuden dan. Sedim na balkonu in razmišljam o pobegu. Nekam. Kamorkoli, četudi le za dan ali dva. Za danes bo zadostoval telefonski klic in druženje ob pivu. Moram iz stanovanja!
Nujno moram nekam pobegniti, da se bom potem, ko se vrnem nazaj, veselila sivke, ki bo vsak čas zacvetela na balkonu.

Kje je tvoje mesto?

S kolegico sva bili namenjeni na kavo. Od daleč ga zagledam, kolega arhitekta, s katerim sva včasih delila mizo v pisarni. Videla se nisva kakšno leto, včasih sva šla na kavo ali dve, vzajemno sva jamrala ob rečeh, ki so naju družile, potem sva izgubila stik. Izgleda spočit, brezskrben, upam si trditi, da kaže leto ali dve manj, kot jih je kazal, ko sem ga nazadnje obiskala v lokalu kjer je kratek čas po odpovedi, ki jo je dal v biroju kjer smo delali, mešal koktejle. Stara kolega se razveseliva drug drugega. "Kaj počneš"? vprašam. "Misliš tako ali na splošno?" vpraša. "Kakor koli." odvrnem. "Uživam..." odvrne in potegne dim iz cigarillosa - ležerno, kot mu je bilo to od nekdaj v navadi. "Delam v lokalu," reče in doda: "Delam štiri dni na teden in zaslužim več kot sem prej zaslužil v projektivi, nobenega stresa." reče nasmejano. Debelo ga gledam in se zasačim ob grdi misli rahlega zavidanja, vendar se takoj za tem v kotiček možganov prikrade zastrašujoča misel: "Kaj bo z nami?".
Pove mi, da jim tam, kjer sva delala včasih, ne gre preveč dobro. Da klestijo povsod kjer lahko, predvsem pri plačah. Še ena v nizu podobnih zgodb, katere slišim zadnje čase - tista druga se glasi: "delo imajo, a že tri mesece niso dobili plač." Tisti, ki nimajo družin, bodo prvi ob delo. Uspešen kolega, ki dela v enem izmed velikih ljubljanskih birojev, kjer zaposlujejo 30 ljudi, mi je pred časom rekel, da ve, da bo on prvi na vrsti za odstrel, ker je mlad in nima družine. "Sem se sprijaznil z mislijo, da bom šel domov, mamici pomagat kopat krompir na njivo," doda.
Rinem naprej in se oklepam tistega kar znam, bojim se, da me bo v nasprotnem primeru odneslo preveč stran, preveč na stranpoti in bom izgubila kompas. Delati nekaj, v čemer ne bom uživala, pa čeprav bom od tega lahko živela?! Ne vem. Po eni strani se trudim ostajati na varni strani znanega, po drugi pa mi je kristalno jasno, da glede na trenutno situacijo, na daljši rok ni perspektive.
Prejšnji teden sem od davčne dobila pisemce, v katerem je pisalo, da sem po novem padla v višji razred plačevanja prispevkov. Zaslužila sem preveč. Kljub temu, da nisem zaslužila nič.

Tiščim glavo v pesek, nase bom navlekla tekaške pajkice in se podala v gozd, da zbistrim misli. Bo že kako...

Prežveči, izpljuni, prežveči, izpljuni...

-

Početje, ki ga imenujemo šoping, definitvno ni nekaj, kar bi pri meni sodilo na spisek najbolj priljubljenih opravil. Čeprav se beseda šoping sliši tako zelo eksotično. Če bi človek rekel, da gre nakupovat, se to sliši čisto brezveze - tako kot da boš šel okoli vogala po kruh in mleko, morda boš zraven vzel še šop banan in dnevni časopis ali pa tudi ne. Ampak šoping, lepo vas prosim, to je pa nekaj, kar se sliši zelo vznemirljivo - kot da bi v vaši denarnici mrgolelo mravelj, ki bi hotele na vsak način zlezti ven. Brrrr...
Skratka, šoping me ne vznemirja kaj posebno, ampak window shopping imam pa rada, o ja! A ne tu, pač pa tam. Ali pa kar na internetu. Šoping me dela nervozno. To je šport, po katerem te boli glava, imaš suha usta, izmozgan bančni račun, v vreči pa polno neprištevnih nakupov. Trudim se, da kupim malo, a tisto dobro, lepo in kvalitetno zašito, z drobnimi detajli, katere morda vidim le jaz, pa kaj zato (ali ravno zato) ter kolikor se da brezčasno. Morda sem neke vrste snob, dasiravno se nimam za snoba (bi bila beseda snobinja bolj primerna, ne vem?!).
V Zari me praviloma že nekaj časa ne vidijo več. Kot prvo, sem preveč sfalen gištel za njihove gvante - zgoraj vse štrli, okoli bokov me vse veže, pri pasu imam praviloma prostora še za dve roki. Drug razlog pa je, da je izmed približno sedmih reči, ki sem jih tam kdajkoli kupila, edinole ena reč ostala cela, ostalo se je vse po spisku potrgalo: nekaj topov, en pulover - nošeno približno petkrat, potrgano po šestem pranju. Take reči človek kupi za preoblečt - za doma, za hiter skok v mesto in nazaj. Nekaj brezveznih kosov, do katerih nimam nobenega odnosa. Prejšnji mesec je v omari pristala ena taka majčka. Ko sem jo prvič oblekla, sva z mojo majico enako srečali na drugi strani ceste. Nič zato, to mora človek vzeti v zakup. Štirikrat je šla v pranje, po zadnjem pranju so bile na hrbtni strani, tam kamor je prišita etiketa, štiri velike luknje. Ker denar pobiram po tleh zgolj takrat, kadar mi pade na tla, drugače pa ne, ker denar praviloma ne leži po tleh, je stvar, ki košta 17€ kljub vsemu predraga, da bi jo človek le trikrat oblekel, sem ubogo naluknjano revo danes nesla reklamirat. Zamenjala sem jo za dva topa, katera se bosta verjetno tudi kmalu potrgala, ampak kaj morem proti temu?! Ju bom spet primorana nesti nazaj in zamenjati za nova dva. And so on... What's the point?! Najbrž le to, da v Kambodži, na Kitajskem, v Bangladešu in še kje, vedno znova šivajo nove kose, ki se bodo itak potrgali po treh nošenjih, kaj pa vem?! Babica vedno reče: "spravi račun!" Včasih jih nisem, zdaj pa spravim račun "za vsak drek", izučilo me je, da spravim dobesedno vse, tudi račun od žarnice. Potem ko jih iščem, jih seveda praviloma ne najdem, ampak spravljam jih pa kljub temu.

Med drugim sta tudi masovna oblačilna produkcija (ter s tem dokaj nizke cene) in posledično kultura oblačenja, odraz današnjega časa: nobenega odnosa do ničesar, vse je instant - prežveči, izpljuni ter spet prežveči in izpljuni. V medsebojnih odnosih nič bolje - poljubi, izpljuni, poljubi, izpljuni, če ti kaj (meni nekaj) ni všeč, kar pojdi, za tabo pride drugi! Add as friend, unfriend, add as friend and then unfriend. Prazno do amena!

Kar se mene tiče, bom še vedno zganjala svoj mehki snobizem: na tržnici, v trgovini s hrano, v trgovini s tekstilom ter v medsebojnih odnosih. Izpljunem malokrat, a kadar to storim, pljunem kar daleč! Zdaj pa oprostite, moram zaključit, grem namreč pljuvat pečke od češenj. To pa v zadnjem času počnem zelo pogosto.

Enako želim tudi tebi!

Danes je med naslovi na Delo.si mojo pozornost pritegnil članek o izreku pogojne kazni človeku (če bi ta gnusni, hudobni stvor sploh lahko tako imenovali), ki je na avtomobil priklenil psa in ga toliko časa vlekel za seboj po cesti, dokler nesrečna žival ni poginila. Opisano dejanje je tako grozljivo, da človek članek le s težavo prebere do konca. Že sama gnusnost dejanja kliče po razpravi, vendar vsi, ki ne razmišljamo na način kot oseba, ki je zagrešila omenjeno dejanje, lahko razpredamo do nezavesti, pa s tem ne bomo ničesar rešili. Kakšna bi sploh bila prava kazen za nekoga, ki nemočno nedolžno bitje obsodi na tako kruto umiranje?! Komentar mojega brata je bil, da zasluži zgolj in samo metek v čelo, za katerega pa bi moral plačati sam. Ne bi ničesar dodala, se globoko strinjam.
Dejstvo, zaradi katerega sem se odločila spisati tale nesrečni spis je podatek, da je obtožena oseba predsednik združenja rejcev konj pasme posavec, za predsednika pa so ga - za dobo petih let - izvolili lani - leto dni po nesrečnem dogodku. Izvolili so ga kljub temu, da so za dogodek vedeli vsi, saj naj bi bil, po besedah podpredsednika omenjenega združenja: "človek dobrih lastnosti in ljubitelj živali". Zdaj mi pa lepo prosim nekaj povejte, kajti meni ena stvar očitno ni jasna (ali pa morda to ni jasno komu drugemu): kaj za vas pomeni pojem "človek dobrih lastnosti in ljubitelj živali"?! Vsak normalen človek si pod tem opisom prav gotovo ne predstavlja nekoga, ki psa naveže na avtomobil in ga vleče za seboj, vse dokler žival v težkih mukah ne izkrvavi ali pa mu pritisk vrvi polomi vrat.
Zame je "človek dobrih lastnosti" človek, ki ima dobre lastnosti in takoj ko pri nekom opazim nekaj, kar precej očitno sili iz nabora dobrih lastnosti, zame to ni več človek dobrih lastnosti in pika. Na splošno stvari niso črno-bele, obstaja širok razpon sivih odtenkov, vendar pa je pri tem ali je nekdo človek dobrih lastnosti ali pač ne, zadeva izključno črno-bela: si ali nisi. Tistega vmes ni.
"Ljubitelj živali"?! Zakaj bi se morali ljudje deliti na tiste, ki ljubijo živali in tiste, ki jih ne? Kdor ljubi, kdor je sposoben empatije, ta spoštuje vsa živa bitja. Seveda obstajajo ljudje, ki ne marajo mačk ali psov, ampak to še ne pomeni, da zato do smrti pobijejo vsakega psa ali mačko, ki jim prekriža pot. Obstajata dve vrsti ljudi - taki, ki so sposobni ljubiti in spoštovati živa bitja in žal tudi taki, ki tega niso sposobni. In od tega ali nekdo na avtomobil naveže psa ali človeka, je po mojem mnenju zelo kratka pot.
Da, straši me misel na to, da obstajajo izpirjeni posamezniki, ki počno tako gnusne stvari. Ampak kar me še bolj straši, je dejstvo, da obstajajo skupine ljudi, ki takega človeka označijo za človeka dobrih lastnosti in ljubitelja živali. Očitno je v naši družbi nekaj hudo narobe. Mislim, da smo že zdavnaj izgubili kompas.

Članek si lahko preberete tule: Antonu Simonšku za kruto pasjo smrt pogojna kazen

Same lepe stvari

Sobota je dan za lepe stvari. Načeloma se sicer da katerikoli dan v tednu umestiti v kategorijo "dan za lepe stvari" in ta teden je bilo kar nekaj takih, ampak sobota je še posebej primeren dan za to. V soboto dopoldne pijemo kavo s smetano in ob tem naredimo obnovo celega tedna ter plane za naprej. Potem je na vrsti obhod mesta in potem še ena kava. V soboto je čas sobotno počasnejši, zato ga je treba dodobra izkoristiti.

Prijateljica Nataša me je danes razveselila s tole knjigo. Ker se že nekaj let prehranjujem po principu letnih časov, mi je knjiga še posebej dobrodošla. Nekaj jedi sicer že poznam in kuham, nekaj je novih, velika večina pa takih, ki se bodo lepo ujele z mojim načinom kuhanja (sveže, lokalne sestavine, hrana pripravljena v 20 minutah do pol ure, po možnosti s čim manj kuhanja). Knjiga je, kot že naslov pove, organizirana po letnih časih, na koncu pa se nahaja še rubrika prazniki. Poudarek je na sadju in zelenjavi (po možnosti iz domačega vrta) ter raznih žitaricah, pri vsakem živilu je zraven zanimiv opis. Recepti so povsem nekomplicirani (in primerni, da se jih loti vsakdo) - tako priprava kot tudi nabor sestavin. Rada kuham, ampak pri naboru določenih sestavin iz nakaterih kuharskih knjig, imam občutek, bi morala imeti shrambo za velikost ene kuhinje in to je stvar, ki je resnično ne maram. Najraje kuham po principu "to kar je trenutno v hladilniku/na vrtu" in ta knjiga podpira točno tak način priprave hrane.

Tale druga knjiga pa čaka na nočni omarici in bo za rep lovila prihajajoče večere. Ayn Rand me je navdušila že v Izviru, zdaj pa je v slovenskem prevodu izšla tudi tale z naslovom "Mi, živi" - "zgodba o diktaturi ter zgodba o človeku proti državi" (kot so napisali pri založbi Modrijan). Njen jezik mi je preveč kompleksen, da bi jo brala v angleščini. Pri tovrstnem branju je treba biti počasen in zbran, pri Izviru sem se na določenih mestih celo vračala nazaj in vse to mi gre pri slovenščini precej bolje od rok.

V Maksiju praznijo police, zato sem zjutraj tam uplenila tanko jekleno ogrlico Mono in doma nanjo obesila uhan, katerega sem predelala v obesek. Všečno.

Jed brez imena

-

Tole bi lahko bil narastek, ampak narastek naj bi bilo načeloma nekaj kar naraste. Ali je tisto sufle?! Kajti, če je tisto kar naraste sufle, kaj je potemtakem narastek?! Skratka, tole ne naraste. Lahko bi bila pečena kaša. Ampak pečena kaša se tako dolgočasno sliši. Če rečem, da je to jed brez imena, zadeva takoj postane rahlo skrivnostna, zato bo ostalo kar pri tem.
Ker smo pri naši hiši danes gostili visoko gostjo iz tujine, se je spodobilo, da skuhamo nekaj bolj konkretnega. V hladilniku so se že dva dni valjali šparglji in klicali po tem, da se jih nekdo (jaz) usmili. Poleg tega je minila že cela večnost odkar sem nazadnje jedla proseno kašo. Včasih na določene sestavine, pa čeprav so dobre, človek kar pozabi. Kaši se je res godila velika krivica, zato sem se ji danes odkupila. Pa še lasje bodo zdaj veliko lepši. In nohti. Menda.

Za jed brez imena, katero sem si danes sama izmislila, potrebujemo:

konkretno skodelico prosene kaše (skuhamo v neslani vodi, da se izluži čim manj koristnih snovi)
1 malo alpsko smetano
2 jajci
olivno olje
parmidžano
muškatni orešček
malo skute (ni nujno, sama sem jo dala noter, ker je bila na spisku "za porabit")

V kuhano proseno kašo ubijemo jajce, naribamo parmezan (količina po željah in okusu), fliknemo noter malo skute, šluk olivca, naribamo muškatni orešček, solimo po okusu in zmešamo. Medtem v kropu (voda + žlička sladkorja, malo soli, malo masla) pokuhamo šparglje (cca 4 minute). Kašasto zmes damo v pekač ali nepregorno posodo ter povrhu naložimo šparglje. Vse skupaj prelijemo z mešanico alpske smetane in jajca. Če smo še posebej dekorersko navdahnjeni, lahko glavice špargljev prihranimo in jih naložimo po vrhu (kot sem to storila pišoča).
Postrežemo na balkonu (verjetno bi šlo tudi brez balkona). Če smo prejšnji večer popili nekaj meric belega vina, potem zraven pijemo vodo. V nasprotnem primeru pa belo vino.

P.S. Ker sem tole pisala ob pozni uri, rahlo utrujena, sem seveda pozabila povedati pomembno dejstvo: fliknemo v pečico, ogreto na 180 stopinj in pečemo dokler ni pečeno (cca 30minut). Tako.

Jutri začnem!

... si govorim že nekaj časa. Jutri začnem začnem zgodaj vstajati. Jutra so nekaj najlepšega - tisto zgodnje, spokojno jutro, ko je še vse lepo in prav in se zdi, da nič ne bi moglo iti narobe. Ah ja, so nekaj najlepšega - če jih seveda vidiš in doživiš. Pri meni je žal tako, da na leto vidim največ pet sončnih vzhodov (za katere še vedno trdim, da so lepši od zahodov). Včasih imam srečo, da me zbudi kakšen od mačkov ali pa celo oba, ko me zamenjata za trampolin, običajno pa me zbudi budilka, ki je naravnana na osmo, iz postelje pa se ponavadi skotalim tam nekje ob pol devetih ter vanjo legam okoli pol druge zjutraj. Danes sem bila zgodnja - kljub temu, da sem šele ob pol dveh zjutraj končala s krajšanjem lahnih poletnih lanenih hlač.
Ura je 8.00, pralni stroj že spokojno brni, lasje so oprani, posušeni in speti v nekaj frizuri podobnega, nohti postriženi in frišno histerično rdeče nalakirani, posoda od včerajšnjega dne pomita, mačka nahranjena, njen sekret spucan, maili odpisani in posteljnina zamenjana. V kuhinji diši po kavi, na balkomu pa (je smrdelo) po čiku. Zaradi mene je zdaj lahko tudi konec sveta.