Danes je med naslovi na Delo.si mojo pozornost pritegnil članek o izreku pogojne kazni človeku (če bi ta gnusni, hudobni stvor sploh lahko tako imenovali), ki je na avtomobil priklenil psa in ga toliko časa vlekel za seboj po cesti, dokler nesrečna žival ni poginila. Opisano dejanje je tako grozljivo, da človek članek le s težavo prebere do konca. Že sama gnusnost dejanja kliče po razpravi, vendar vsi, ki ne razmišljamo na način kot oseba, ki je zagrešila omenjeno dejanje, lahko razpredamo do nezavesti, pa s tem ne bomo ničesar rešili. Kakšna bi sploh bila prava kazen za nekoga, ki nemočno nedolžno bitje obsodi na tako kruto umiranje?! Komentar mojega brata je bil, da zasluži zgolj in samo metek v čelo, za katerega pa bi moral plačati sam. Ne bi ničesar dodala, se globoko strinjam.
Dejstvo, zaradi katerega sem se odločila spisati tale nesrečni spis je podatek, da je obtožena oseba predsednik združenja rejcev konj pasme posavec, za predsednika pa so ga - za dobo petih let - izvolili lani - leto dni po nesrečnem dogodku. Izvolili so ga kljub temu, da so za dogodek vedeli vsi, saj naj bi bil, po besedah podpredsednika omenjenega združenja: "človek dobrih lastnosti in ljubitelj živali". Zdaj mi pa lepo prosim nekaj povejte, kajti meni ena stvar očitno ni jasna (ali pa morda to ni jasno komu drugemu): kaj za vas pomeni pojem "človek dobrih lastnosti in ljubitelj živali"?! Vsak normalen človek si pod tem opisom prav gotovo ne predstavlja nekoga, ki psa naveže na avtomobil in ga vleče za seboj, vse dokler žival v težkih mukah ne izkrvavi ali pa mu pritisk vrvi polomi vrat.
Zame je "človek dobrih lastnosti" človek, ki ima dobre lastnosti in takoj ko pri nekom opazim nekaj, kar precej očitno sili iz nabora dobrih lastnosti, zame to ni več človek dobrih lastnosti in pika. Na splošno stvari niso črno-bele, obstaja širok razpon sivih odtenkov, vendar pa je pri tem ali je nekdo človek dobrih lastnosti ali pač ne, zadeva izključno črno-bela: si ali nisi. Tistega vmes ni.
"Ljubitelj živali"?! Zakaj bi se morali ljudje deliti na tiste, ki ljubijo živali in tiste, ki jih ne? Kdor ljubi, kdor je sposoben empatije, ta spoštuje vsa živa bitja. Seveda obstajajo ljudje, ki ne marajo mačk ali psov, ampak to še ne pomeni, da zato do smrti pobijejo vsakega psa ali mačko, ki jim prekriža pot. Obstajata dve vrsti ljudi - taki, ki so sposobni ljubiti in spoštovati živa bitja in žal tudi taki, ki tega niso sposobni. In od tega ali nekdo na avtomobil naveže psa ali človeka, je po mojem mnenju zelo kratka pot.
Da, straši me misel na to, da obstajajo izpirjeni posamezniki, ki počno tako gnusne stvari. Ampak kar me še bolj straši, je dejstvo, da obstajajo skupine ljudi, ki takega človeka označijo za človeka dobrih lastnosti in ljubitelja živali. Očitno je v naši družbi nekaj hudo narobe. Mislim, da smo že zdavnaj izgubili kompas.
Članek si lahko preberete tule: Antonu Simonšku za kruto pasjo smrt pogojna kazen
Dejstvo, zaradi katerega sem se odločila spisati tale nesrečni spis je podatek, da je obtožena oseba predsednik združenja rejcev konj pasme posavec, za predsednika pa so ga - za dobo petih let - izvolili lani - leto dni po nesrečnem dogodku. Izvolili so ga kljub temu, da so za dogodek vedeli vsi, saj naj bi bil, po besedah podpredsednika omenjenega združenja: "človek dobrih lastnosti in ljubitelj živali". Zdaj mi pa lepo prosim nekaj povejte, kajti meni ena stvar očitno ni jasna (ali pa morda to ni jasno komu drugemu): kaj za vas pomeni pojem "človek dobrih lastnosti in ljubitelj živali"?! Vsak normalen človek si pod tem opisom prav gotovo ne predstavlja nekoga, ki psa naveže na avtomobil in ga vleče za seboj, vse dokler žival v težkih mukah ne izkrvavi ali pa mu pritisk vrvi polomi vrat.
Zame je "človek dobrih lastnosti" človek, ki ima dobre lastnosti in takoj ko pri nekom opazim nekaj, kar precej očitno sili iz nabora dobrih lastnosti, zame to ni več človek dobrih lastnosti in pika. Na splošno stvari niso črno-bele, obstaja širok razpon sivih odtenkov, vendar pa je pri tem ali je nekdo človek dobrih lastnosti ali pač ne, zadeva izključno črno-bela: si ali nisi. Tistega vmes ni.
"Ljubitelj živali"?! Zakaj bi se morali ljudje deliti na tiste, ki ljubijo živali in tiste, ki jih ne? Kdor ljubi, kdor je sposoben empatije, ta spoštuje vsa živa bitja. Seveda obstajajo ljudje, ki ne marajo mačk ali psov, ampak to še ne pomeni, da zato do smrti pobijejo vsakega psa ali mačko, ki jim prekriža pot. Obstajata dve vrsti ljudi - taki, ki so sposobni ljubiti in spoštovati živa bitja in žal tudi taki, ki tega niso sposobni. In od tega ali nekdo na avtomobil naveže psa ali človeka, je po mojem mnenju zelo kratka pot.
Da, straši me misel na to, da obstajajo izpirjeni posamezniki, ki počno tako gnusne stvari. Ampak kar me še bolj straši, je dejstvo, da obstajajo skupine ljudi, ki takega človeka označijo za človeka dobrih lastnosti in ljubitelja živali. Očitno je v naši družbi nekaj hudo narobe. Mislim, da smo že zdavnaj izgubili kompas.
Članek si lahko preberete tule: Antonu Simonšku za kruto pasjo smrt pogojna kazen
15 komentarjev:
podpišem. sploh ne morem verjet, ej. pa to je bolno do konca!
Sploh ne vem, kaj bi še dodala. Groza me je te družbe, vsak dan bolj.
Pri takih temah me prime tak bes od same nemoči, da se sama sebe ustrašim. In vse prevečkrat taki izrodki dobivajo sporočila, da so njihova gnusna dejanja družbeno čisto sprejemljiva.
V tej zgodbi si metek zasluži še kdo. Zanimivo bi bilo prebrati obrazkožitev obsodbe. Predpostavljam, ker nima podobnih epizod v brezveznem življenju, ker so ga do takrat videvali kako šepeta konjem in ker prestaja težko osebnostno in družinsko krizo, ker mu je toča stolkla najljubšo hruško na katero je navezan že dve leti. Predvsem se pa globoko, iskreno in vidno kesa ter vsak večer hlipa v pouštr.
Ta si ne zasluži metka. To bi bilo preveč komot. Zasluži si to kar si napisala v naslovu. Enako kot je moral doživeti ubogi pes. Počasno mučenje.
Neverjetno!
Mah... itak nimam več kaj dodat. Hvala za komentarje!
Strašno. Nimam drugih besed, res, enako tudi njemu...
Pri nas je tako, da so vsi zločinci (in tale opisani primer to je!) med ljudmi prepoznani kot prijazni sosedje, ki vedno pozdravijo in imajo urejen vrtiček in nikdar ne bi mogli zanje reči, da je sposoben kakšnega zločina. Morda je imel slab dan? S tem se lahko poistovetimo, a veste. Ampak da bi bil sosed, ki nas prijazno pozdravlja in pomaga pogledati pod haubo neubogljivega vozila, zločinec?? Ne, tako se ne moremo motiti v presoji.
Problem je, da te okoliščine sodišča prepoznavajo kot "olajševalne". :(
Kolko besa, nestrpnosti, želje po maščevanju, metek v čelo, neee še več, še bolj ...
Eeee, po čem se že mi razlikujemo od njega? A se ni tudi on mogoče na podoben način maščeval za nekaj, brezkompromisno, kruto, brez sojenja, brez olajševalnih okoliščin?
Dejanj kot jih je opravil ta možakar zastopim vendar ne odobravam. Zastopim tudi zakaj mu nekatri želite metek v čelo ampak tudi tega ne odobravam. Tudi verbalno ne. Vanja, takih dejanj bo manj ko se bomo potrudili zastopiti zakaj do njih prihaja. Kajti, takrat se bomo ukvarjali z vzroki. Če tega ne bomo naredili ali zmogli narediti potem nam preostanejo le posledice ... In metek v čelo.
Lucis
Se deloma strinjam in med pisanjem sem razmišljala prav o tem, o čemer pišeš: "v čem se mi razlikujemo od njega, če v svojem besu razmišljamo o nasilju?". Nasilje izraža nemoč in ob takih dogodkih se počutim prekleto nemočno. Žal. Lahko še tako zelo razmišljam, vendar takega dejanja ne morem razumeti. Naj o njem razmišlja tisti, ki ga je zagrešil.
Pravzaprav si začela zelo zanimivo temo. Jaz besedo "razumeti" ne enačim z sprejeti, se strinjati, se sprijazniti ipd. Sploh pa beseda razumeti ima v korenu besedo "razum" in to "razumeti" loči od čustvovati. Pri omenjenem dogodku lahko rečem, da razumem zakaj se pojavlja nasilje ne pa tudi, da pri meni ne sproži odpor, obsojanje ... Npr. razumem kako pride do požara zaradi napačno narejene el. napeljave. To pa ne pomeni, da me zato ker razumem ni strah tega.
In v primeru, ki ga omenjaš lahko rečem, da sem po prebrani novici v časopisu začutil neizmerno žalost. Do psa in človeka. Do psa zaradi njegove usode in do človeka ker se te očitno ne zaveda.
Lucis
Se strinjam. Kot sem napisala, je to, kar sem želela še posebej izpostaviti, družbeno sprejemanje nekega dejanja v smislu kot ga med komentarji navaja PF -
"Ampak da bi bil sosed, ki nas prijazno pozdravlja in pomaga pogledati pod haubo neubogljivega vozila, zločinec??".
Tako kot tebe in še marsikoga, tudi mene omenjen primer žalosti, žalosti pa me predvsem dejstvo, da se očitno marsikoga tako dejanje ne dotakne. Takih reakcij soljudi bi nas moralo biti strah in mene je strah.
V marsičem si moraliziranja ne moremo dovoliti, ker nihče ni brez napak, ampak v takih primerih si kljub vsemu dovolim, da dejanje obsodim, pa četudi morda zveni kot trkanje po prsih v smislu "jaz nisem taka". Ker nisem.
Tudi mene zelo skrbi skrajna neobčutljivost in nekritičnost družbe. Nekdo je nekoč rekel, da krivda ne obstaja. Obstaja pa odgovornost. Vsak je odgovoren za svoja dejanja (in navsezadnje za svoje življenje). Biti odgovoren pomeni tudi povzdigniti glas in obsoditi nemoralno dejanje. Če družba obrne glavo na drugo stran pri dogodkih kot je tisti, ki si ga omenila potem to pomeni, da živimo v neodgovorni družbi.
Sicer, da ne dolgovezim o tej temi ... Zanima me kako si prišla do naziva svojega bloga "tok zavesti"? Kaj si imela v mislih. Če ni skrivnost. :)
Lucis
V razmislek o takih in podobnih rečeh priporočam knjižico z naslovom Uprite se! avtorja Stephana Hessela, katero sem prebrala pred kratkim.
Tok zavesti? Ni skrivnost. Preden sem začela pisati blog, sem včasih, v poznih nočnih urah, kaj napisala. Tako, zase. Potem sem si rekla, da bi morda napisala na blog, konec koncev bi mogoče utegnilo koga zanimati. Ker gre za notranji monolog - preplet različnih misli, ki so včasih med seboj povezane, spet drugič morda malo manj, sem jih poimenovala "Tok zavesti" - zapisano v zaporedju misli kot se mi porajajo. Včasih morda razumljeno samo meni, spet drugič tudi ostalim... :)
"Pozivam državljane, mlade in stare, da prevzamejo odgovornost za ureditev v naši družbi, ki ne deluje ...".
Stephan Hessel
Tole sem našel po hitrem iskanju po netu. Hvala ker si me opozorila na to knjigo, zagotovo jo bom prebral.
Ker mi je sila zoprno pisati v ta majhen okvirček ti preostanek sporočila pošljem po mailu ...
Lucis
Z veseljem... knjiga je res super, mislim da bom šla v bližnji prihodnosti še enkrat skozi. :)
Objavite komentar