Početje, ki ga imenujemo šoping, definitvno ni nekaj, kar bi pri meni sodilo na spisek najbolj priljubljenih opravil. Čeprav se beseda šoping sliši tako zelo eksotično. Če bi človek rekel, da gre nakupovat, se to sliši čisto brezveze - tako kot da boš šel okoli vogala po kruh in mleko, morda boš zraven vzel še šop banan in dnevni časopis ali pa tudi ne. Ampak šoping, lepo vas prosim, to je pa nekaj, kar se sliši zelo vznemirljivo - kot da bi v vaši denarnici mrgolelo mravelj, ki bi hotele na vsak način zlezti ven. Brrrr...
Skratka, šoping me ne vznemirja kaj posebno, ampak window shopping imam pa rada, o ja! A ne tu, pač pa tam. Ali pa kar na internetu. Šoping me dela nervozno. To je šport, po katerem te boli glava, imaš suha usta, izmozgan bančni račun, v vreči pa polno neprištevnih nakupov. Trudim se, da kupim malo, a tisto dobro, lepo in kvalitetno zašito, z drobnimi detajli, katere morda vidim le jaz, pa kaj zato (ali ravno zato) ter kolikor se da brezčasno. Morda sem neke vrste snob, dasiravno se nimam za snoba (bi bila beseda snobinja bolj primerna, ne vem?!).
V Zari me praviloma že nekaj časa ne vidijo več. Kot prvo, sem preveč sfalen gištel za njihove gvante - zgoraj vse štrli, okoli bokov me vse veže, pri pasu imam praviloma prostora še za dve roki. Drug razlog pa je, da je izmed približno sedmih reči, ki sem jih tam kdajkoli kupila, edinole ena reč ostala cela, ostalo se je vse po spisku potrgalo: nekaj topov, en pulover - nošeno približno petkrat, potrgano po šestem pranju. Take reči človek kupi za preoblečt - za doma, za hiter skok v mesto in nazaj. Nekaj brezveznih kosov, do katerih nimam nobenega odnosa. Prejšnji mesec je v omari pristala ena taka majčka. Ko sem jo prvič oblekla, sva z mojo majico enako srečali na drugi strani ceste. Nič zato, to mora človek vzeti v zakup. Štirikrat je šla v pranje, po zadnjem pranju so bile na hrbtni strani, tam kamor je prišita etiketa, štiri velike luknje. Ker denar pobiram po tleh zgolj takrat, kadar mi pade na tla, drugače pa ne, ker denar praviloma ne leži po tleh, je stvar, ki košta 17€ kljub vsemu predraga, da bi jo človek le trikrat oblekel, sem ubogo naluknjano revo danes nesla reklamirat. Zamenjala sem jo za dva topa, katera se bosta verjetno tudi kmalu potrgala, ampak kaj morem proti temu?! Ju bom spet primorana nesti nazaj in zamenjati za nova dva. And so on... What's the point?! Najbrž le to, da v Kambodži, na Kitajskem, v Bangladešu in še kje, vedno znova šivajo nove kose, ki se bodo itak potrgali po treh nošenjih, kaj pa vem?! Babica vedno reče: "spravi račun!" Včasih jih nisem, zdaj pa spravim račun "za vsak drek", izučilo me je, da spravim dobesedno vse, tudi račun od žarnice. Potem ko jih iščem, jih seveda praviloma ne najdem, ampak spravljam jih pa kljub temu.
Med drugim sta tudi masovna oblačilna produkcija (ter s tem dokaj nizke cene) in posledično kultura oblačenja, odraz današnjega časa: nobenega odnosa do ničesar, vse je instant - prežveči, izpljuni ter spet prežveči in izpljuni. V medsebojnih odnosih nič bolje - poljubi, izpljuni, poljubi, izpljuni, če ti kaj (meni nekaj) ni všeč, kar pojdi, za tabo pride drugi! Add as friend, unfriend, add as friend and then unfriend. Prazno do amena!
Kar se mene tiče, bom še vedno zganjala svoj mehki snobizem: na tržnici, v trgovini s hrano, v trgovini s tekstilom ter v medsebojnih odnosih. Izpljunem malokrat, a kadar to storim, pljunem kar daleč! Zdaj pa oprostite, moram zaključit, grem namreč pljuvat pečke od češenj. To pa v zadnjem času počnem zelo pogosto.
Skratka, šoping me ne vznemirja kaj posebno, ampak window shopping imam pa rada, o ja! A ne tu, pač pa tam. Ali pa kar na internetu. Šoping me dela nervozno. To je šport, po katerem te boli glava, imaš suha usta, izmozgan bančni račun, v vreči pa polno neprištevnih nakupov. Trudim se, da kupim malo, a tisto dobro, lepo in kvalitetno zašito, z drobnimi detajli, katere morda vidim le jaz, pa kaj zato (ali ravno zato) ter kolikor se da brezčasno. Morda sem neke vrste snob, dasiravno se nimam za snoba (bi bila beseda snobinja bolj primerna, ne vem?!).
V Zari me praviloma že nekaj časa ne vidijo več. Kot prvo, sem preveč sfalen gištel za njihove gvante - zgoraj vse štrli, okoli bokov me vse veže, pri pasu imam praviloma prostora še za dve roki. Drug razlog pa je, da je izmed približno sedmih reči, ki sem jih tam kdajkoli kupila, edinole ena reč ostala cela, ostalo se je vse po spisku potrgalo: nekaj topov, en pulover - nošeno približno petkrat, potrgano po šestem pranju. Take reči človek kupi za preoblečt - za doma, za hiter skok v mesto in nazaj. Nekaj brezveznih kosov, do katerih nimam nobenega odnosa. Prejšnji mesec je v omari pristala ena taka majčka. Ko sem jo prvič oblekla, sva z mojo majico enako srečali na drugi strani ceste. Nič zato, to mora človek vzeti v zakup. Štirikrat je šla v pranje, po zadnjem pranju so bile na hrbtni strani, tam kamor je prišita etiketa, štiri velike luknje. Ker denar pobiram po tleh zgolj takrat, kadar mi pade na tla, drugače pa ne, ker denar praviloma ne leži po tleh, je stvar, ki košta 17€ kljub vsemu predraga, da bi jo človek le trikrat oblekel, sem ubogo naluknjano revo danes nesla reklamirat. Zamenjala sem jo za dva topa, katera se bosta verjetno tudi kmalu potrgala, ampak kaj morem proti temu?! Ju bom spet primorana nesti nazaj in zamenjati za nova dva. And so on... What's the point?! Najbrž le to, da v Kambodži, na Kitajskem, v Bangladešu in še kje, vedno znova šivajo nove kose, ki se bodo itak potrgali po treh nošenjih, kaj pa vem?! Babica vedno reče: "spravi račun!" Včasih jih nisem, zdaj pa spravim račun "za vsak drek", izučilo me je, da spravim dobesedno vse, tudi račun od žarnice. Potem ko jih iščem, jih seveda praviloma ne najdem, ampak spravljam jih pa kljub temu.
Med drugim sta tudi masovna oblačilna produkcija (ter s tem dokaj nizke cene) in posledično kultura oblačenja, odraz današnjega časa: nobenega odnosa do ničesar, vse je instant - prežveči, izpljuni ter spet prežveči in izpljuni. V medsebojnih odnosih nič bolje - poljubi, izpljuni, poljubi, izpljuni, če ti kaj (meni nekaj) ni všeč, kar pojdi, za tabo pride drugi! Add as friend, unfriend, add as friend and then unfriend. Prazno do amena!
Kar se mene tiče, bom še vedno zganjala svoj mehki snobizem: na tržnici, v trgovini s hrano, v trgovini s tekstilom ter v medsebojnih odnosih. Izpljunem malokrat, a kadar to storim, pljunem kar daleč! Zdaj pa oprostite, moram zaključit, grem namreč pljuvat pečke od češenj. To pa v zadnjem času počnem zelo pogosto.
9 komentarjev:
Pogrešam tggovine, kjer bi lahko izbirala med 15 črnimi majčkami, 10 modrimi torbami, 17 bež krili in 4 oranžnimi trenči. Aboslutno sem pripravljena plačati "več".
Želim si tkz. anonimnih firm.
Ne vem, če kaj pogrešam, vem pa, česa je preveč. Mnogo preveč.
Preveč me ne moti že nekaj časa, pravzaprau na to nimam vpliva in ni moja zgodba...
Heh, tudi meni "ostaja"tržnica za mehki snbizem pa me ne zadovolji. Greva jutri na kavo?
O, kava s tabo, to pa z velikim veseljem! Se bova pogovarjali o mehkem snobizmu. :)) Kdaj??
Ob 11? Do 12 sem fraj:)
Velja! te pokličem.
Faca si! Zelo zelo rada berem tvoje prispevke! Lajkam;-)
Gourmet,hvala! :) Tudi jaz z veseljem in navdušenjem spremljam prispevke na tvoji strani!
Objavite komentar