Jaaaaa, jaaaaa!!

Ne vem kaj pod milim nebom bi se moralo zgoditi, da bi takole pri zdravi zavesti začela na mestu skakati in tuliti kot divjak, ki je pravkar prilezel iz jame in s krepelcem lovi žival, ki jo bo potolkel in potem spekel na ognju?! Pojma nimam kaj za vraga bi me lahko tako zelo razveselilo?! Sumim, da je ni stvari, ki bi me pripravila do nenadnega divjega vpitja in opičjega skakanja, najbrž niti zadetek na lotu ne bi bil dovolj. Sem res tako prazna oseba?! Mene recimo razveselijo lepi čeveljci, pa dobra hrana in pijača v prijetni družbi, kak koncert, dober film, razveseli me, ko nekdo ugane moje želje čeprav jih nisem povedala, razveseli me vrhunski dizajn v kateri izmed izložb ali katalogov, razveselim se dobre ideje, ki me popade po kilometerskem brainstormingu, ampak... ko me nekaj razveseli, nikoli ne skačem v zrak in ne tulim kot orangutan. Najbrž je to zato, ker sem ženska. Če bi bila moški, potem bi, kadar bi moja ekipa dala gol, tulila in skakala, da bi vse okenske šipe popokale in bi vrata padla s tečajev - pa ne samo moja, tudi sosedova!
Pa saj je samo žoga! Žoga, ki jo je nekdo, za katerega mislite da je naš (pa ne bi bil naš, če ne bi dal gola - če bi recimo gradil štadion ali pobiral smeti, potem že ne bi bil naš) , brcnil tako, da je padla v mrežo. No, tako je pač postal naš in ta naš je dal zdaj gol in vi boste na to orgazmirali še cel naslednji dan: navsezgodaj ko se boste zbudili, pa potem s prijateljem na jutranji kavi, pa ko boste kupili časopis, nato po službi na piru s kolegom, pa potem ko boste v športnih poročilih še enkrat videli, kako je včeraj "naš" dal gol. Ko boste leta 2050 sedeli v menzi doma za ostarele, in s pomočjo svoje razmajane proteze glodali žilast zrezek, sicer ne boste vedeli kako vam je ime, niti ne boste prepoznali svojih vnukov, ki vas bodo obiskali, ampak vsekakor se boste pa lahko z Janezom pogovarjali o tem, kako je Ačimović/Barić/Šalić (vstavi poljubno), petnajstega maja leta 2010 ob deset petnajst zvečer dal gol.
Dragi moji, globoko vam zavidam! Do tega trenutka sem živela v zmoti, da na tem svetu obstaja vse polno reči, ki me lahko razveselijo. Zdaj vem, da sem se globoko motila! Če bi bila moški, potem bi taka reč obstajala, tako pa sem obsojena na to, da se bom do konca svojih živih dni veselila malih tihih srečic in veseljčkov, ki se nikakor ne morejo meriti s tem veličastnim trenutkom ko nekdo da gol.
Ahja, jutri bo nov dan, preživela ga bom v sivem povprečju malih veselj, kot tudi vse do zdaj in vse tiste, ki bodo še sledili. Bojim se, da nikoli ne bom izkusila občutka, ki človeka preveje, ko naši dajo gol. Od nekdaj se mi je dozdevalo, da so moški priviligirani, pa nisem čisto dobro vedela zakaj, zdaj mi je jasno! Nikoli ne bom srečna.

So rekli da bo dež...

_

Pa ni. Nekaj me moti v teh dneh, pa ne znam točno povedati kaj. Morda kak spomin, ki se v podobi vonja, slike ali dogodka priplazi od kdovekje. Zadnjič me je naprimer zmotila neka pot, ki je vodila skozi, s cvetočim regratom potresen, travnik. Ravno zaradi tega je tekom let dobro menjavati okolja. Vsako naslednje s seboj prinese nekaj novega in odnese tisto nepotrebno.
Po izdatni jutranji dozi teka sem nazaj grede v trgovini kupila litrsko dozo mleka, da se grem skozi dan lahko ritual pitja črnega čaja. Kave doma ne kuham, zadnji zavitek Santane sem načela nekje decembra, pa vsebina še ni pošla. "Kave ne moreš piti sama" je nekoč nekje pisalo. Pijem jo v družbi in to praviloma ni doma. Načeloma ne vabim domov, če pa že, pa zelo redko. Ljudje se tako radi zasedijo, sama pa potem, po določenem času postanem rahlo nervozna, kar se mi, pri kofetkanju v lokalu praviloma ne zgodi, če pa že, potem jo lahko kaj hitro, s primernim izgovorom, ucvrem stran. No ja, danes sta v hladilniku izjemoma dve steklenici malinovega piva, ne da se mi namreč posedati v kakšnem lokalu v prazni Ljubljani, po kateri najbrž maširajo le strici v šumečih trenirkah, s sandali obutimi preko štumfov.
Odprem nabiralnik in se tokrat nadvse razveselim Žurnala, ki tam čaka že od petka. Okna se namreč najbolje očisti z mešanico vode in kisa, zglanca pa prav s časopisnim papirjem! Bo vsaj enkrat po dolgem času brezplačnik prišel še kako prav!
O dežju ne duha in sluha, na fasadi sosednjega bloka plapola zastava, parkirišče je prazno, mirno je, vsi so se pobrali kdove kam. Sposojeni maček na počitnicah raziskuje stanovanje, briše prah pod kavčem, največ časa pa preživi pred balkonskimi vrati, kjer preži na mimoidoče in golobe. Ta trenutek zvit v klobčič leži tukaj poleg mene in proizvaja predež, ki bi se skoraj lahko kosal z zvokom manjše elektrarne.
Počasi bo treba pospraviti stvari v škatle, zglancati tla in okna ter vzeti pod pod noge... Ja, mini spomladansko čiščenje ne more škodovati!

Mimogrede, čisto mimogrede: s prijateljico iščeva nekoga srednje hitrosti za Tek trojk na 12. Če bi kdo želel teči z dvema srednje hitrima, ki med potjo veliko govorita, naj se javi na mail.

Šef na počitnicah

_

... trebuh zunaj

_
Tale tekst se že nekaj dni valja v draftu, počasi mi je uspelo vse skupaj spraviti v neko celoto...

Hja, v treh dneh pokasirala zadostno dozo hrane, pijače, vizualnega, poleg vsega smo se neizmerno zabavali in celo malo tekli po dunajskih ulicah. Medtem je doma vse ozelenelo, drugače pa nič novega - veliki črni enoprostorci z zatemnjenimi šipami še vedno švigajo čez prehod za pešce točno 5 cm stran od mojega nosu - ne vem, se to dogaja le meni?! Eh...

V vsakem mestu najraje obiščem tržnico. Tržnice po večjih evropskih mestih so stičišče različnih kultur in tozadevno različnih svetov - na nobenem kraju ni možno mirno sobivanje toliko različnosti, kot ravno tu. Ko gre človek za nosom, se ustavi in usede na zajtrk k Turku, kjer je možno dobiti vse od najboljšega falafla, do zanič golaža (nikarte torej golaža ne naročajte pri turku), do turške ali pa arabske kave s kardamomom, sveže iztisnjenih sokov ali pa najboljše lečine juhe na svetu. Če imate posebno srečo da sije sonce, potem se usedete zunaj, kar tam ob kači ljudi, ki se vije mimo vas, med srkanjem kave opazujete pisan sprevod sobotnih nakupovalcev in firbcev ter uživate v vonjih, ki jih lahen veterc nosi mimo vas. Vonjev, ki se prijetno mešajo med seboj je toliko, da je človek že od njih skorajda sit.


Na tržnici smo se potem dodobra založili z začimbami in čaji: sivka, hibiskus, črni sezam, sumach, črna ciprsko sol, datljev sirup in razna podobna čudesa so se znajdla v nakupovalni vrečki. Poleg tega, da ponujajo pestro izbiro reči o katerih tu lahko le sanjamo, so tudi (pri artiklih katere lahko kupimo pri nas in zatorej lahko primerjamo) cene malo nižje. Za 10 dag egiptovskega hibiskusa sem naprimer odštela 1.5 eura. Ne vem točno koliko hibiskus stane v naših nobel štarcuncah, si pa skoraj upam trditi, da vsaj trikrat več - pa hibiskus ni ravno neka eksotika - ta čaj je moja babica kuhala ko sem bila še v plenicah. Tako, kuhinja je zdaj polna novih začimb, za večerjo pa po dolgem času spet pijemo datljevo mleko s cimetom!

Ko vas bo pot naslednjič zanesla na Dunaj, morate vsekakor obiskati njihov flohmarkt. Na metre in metre stojnic z vso mogočo šaro, prav fajn se je "pasti" med njimi.

Še mene, ki načeloma nisem privrženec kupovanja smrdljivih, iz nekega drugega časa prinešenih predmetov, je tale flohmarkt pritegnil v svoj objem. Nikakor se namreč nisem mogla upreti nakupu kompleta srebrnih čajnih žlic, za katere se mi je že nekaj časa dozdevalo, da jih moram nujno imeti. Na našem bolšjaku in antikvariatih jih bodisi ni dobiti, bodisi so precenjeno drage. Na dunajskem bolšjaku pa je takih žlic kot listja in trave. Ampak pozor: izogibajte se iskrenih komentarjev v stilu: "Oooo, poglej kako ugodna cena, en kos stane le evro!", saj se vam lahko kaj rado zgodi, da bo črno ženšče, za katero ste, zaradi barve njene kože, do tega trenutka zmotno mislili, da pripada kakšnemu afriškemu plemenu, pripomnila: "Čekaj, čekaj... nisam baš sigurna!" Ženšče potem nekam odraca (kot da gre nekoga nekaj vprašat), nato prikrevsa nazaj in pove, da ena žlica pravzaprav stane 3 eure. No, pa ni bilo nič s kupčijo.

Dober biznis smo nato naredili pri nekem Poljaku, evro za kos, pa še eno je dal za povrh. Žlice ta trenutek, že lepo zloščene, v predalu čakajo na kakšno nobel čajanko.

Popoldne obvezen sprehod čez Prater do Expa ter nazaj grede pivo v eni izmed holcarskih hišk, ob spremljavi žive glasbe na sintiču. No ja, saj se človek kar vživi, kaj mu pa drugega preostane - važno da je pivo dobro, če smo že ravno na avstrijskem, pa najbrž zraven paše tudi kakšen njihov šlager. Smo vseeno pobrali šila in kopita še preden se je zabava dobro začela.
Pozno popoldanska svetloba je barvne pigmente naredila še bolj intenzivne, tele čudne mučilne naprave so vabile v pogled skozi objektiv.


Za podvig Riesenrad smo se tudi odločili ravno ob pravem času - ko smo se vzpenjali je bil še dan, ob spuščanju pa se je že začelo mračiti. Posledično nastala obsežna serija fotografij "Riesenrad", s katerimi vas na tem mestu ne bom posebej utrujala, najbrž vas 1001 fotografija tega veličastnega kolesa ne zanima tako zelo, kot podatki o tem kam iti, če hočete pojesti najboljši dunajski šnicel pod soncem, spiti dobro pivo ali pregrešno drago kavo. Bomo kaj kmalu prišli tudi na to temo...


Naslednje jutro sem se usedla na podzemno, izstopila v Schönbrunnu in se na zadnjih petih kilometrih pridružila tekačem na maratonu. Pet kilometrov je, ob ogledovanju vseh reči ob poti, minilo kot bi mignil in ko sem pritekla po Mariahilferstrasse do MQ, kjer je bil cilj, sem si zaželela, da bi jih bilo pred menoj še 5 - neverjetno kako se včasih podcenimo, ko pa laufam po pst-ju, se včasih komaj vlečem in odštevam minute do zastavljenega cilja! Med tekače sem se uštulila predvsem zato, da od blizu vidim kako izgleda taka velika tekma. Najverjetneje se bom naslednje leto odločila, da na Dunaju pretečem en polmaraton.


Zanimivo, kako ima vsak človek v nekem mestu točke, katere najraje obišče. Zato je to, da določeno mesto obiščeš v družbi različnih ljudi priložnost, da vedno spoznaš kaj novega in tako svojim točkam vedno znova dodajaš nove. Moje so vsekakor tržnica, bolšjak, Museums quartier, ter v sklopu MQ kavarna Milo, katerega sva z Malči odkrili na en deževen pomladanski dan v marcu pred tremi (štirimi?) leti. Obožujem kontrast med velikim obokanim stropom obloženim s turškimi ploščicami in minimalizmom spodnjega dela. To je eden izmed lokalov, kjer bi človek lahko posedal ure in ure. Več o Milu in avtorjih Lacaton-Vassal najdete tule: Cafe-restaurant Milo


Zelo fin za posedanje je tudi bar na spodnji fotografiji. Vse pohištvo in dodatki v lokalu so naprodaj - sama oprema precej hektično razporejena - seveda prav z namenom, da poudari občutek, da pravzaprav sedimo v prodajalni s pohištvom, kjer lahko vsakega od pohištvenih kosov preizkusimo in potipamo - ob mojem prejšnjem obisku so iz luči in stolov celo visele cene.

Nič kaj fensi kablovje (ki sicer ni moj prijatelj, a me tu ne moti) je prepredeno po celem stropu. Všeč so mi prostori, ki se ne trudijo biti za vsako ceno všečni in do pike popolni. Včasih kak odšrtnjen rob ali porajsana miza naredi prostor še posebno domač, tako tudi v tem primeru. Tisti, ki radi lezete v rit, lahko to storite na dvorišču v MQ - zlezete v danko in tam spijete kavo. No, mi, ki ne pašemo v kasto ritoliznikov, smo raje posedali pod turškimi ploščicami.


Za piva žejne in tipične avstrijske hrane lačne se bo kaj dobrega našlo v pivnici Salm Bräu. Priporočam dunajski šnicl ali kračo- da, prav ste slišali, moram povedati, da še nikoli nisem jedla tako dobre krače! Pivo pa sami varijo - vredno pokušine!


Potepanje smo, bolj ali manj praznih žepov in ovešeni z nagravžnimi pvc vrečkami, kot se za tak potep tudi spodobi, zaključili v zadnjem nadstropju Haas hausa, kjer smo si privoščili (v pravem pomenu besede) razgled. Tri in pol eurov na osebo stane takle razgled.


Seveda imate na voljo tudi dražje variante razgleda - z latte macchiatom v roki bi vas recimo koštal 6, mi smo si privoščili najcenejšo opcijo - kleiner brauner za 3,5€ je za moj skromni mesečni proračun več kot primeren. Preračunano v srebrne žlice torej takle kofe znese 3,5 srebrne žlice. Ampak... poglejte samo tale razgled in postrežbo. Aaaah...

Air

_





_

Nove poti

_

Dan se je začel nadvse obetavno: uč sem odprla deset minut po tistem, ko bi se morala zglasiti v neki pisarni in podpisovati en (zame pomemben) dokument. Nič kaj prijeteno, ko te v momentu ko odpreš uč, oblije vroč pot - nekako podoben občutek kot da bi te nekdo polil z vrelo vodo. Še sreča, da uradna oseba, pri kateri sem imela opravek ne grize - ko sva se končno slišali po telefonu, mi je dotična uradna oseba povedala, da je tudi ona zaspala, potem pa kaj hitro oddirjala v službo, kamor je prispela točno deset minut po deveti (takrat ko sem jaz komaj odprla uč) in mislila, da sem že bila tam, pa da sem jo odkurila nazaj domov. Uradni opravek smo preložili na enajsto - dovolj časa torej, da iz sebe izmijem po šoku smrdeč pot, se ogvantam in odvlečem proti centru.

Medtem, ko jo čez dobro uro takole maham proti mestu, čez "moj" drevored, kjer točno ta trenutek vse dehti in cveti, premišljujem kako mi je všeč ta pot v mesto, ki vodi mimo lepih hiš in je zasajena z drevesi, ki so lepa čez vse leto, se spomnim, da bi bilo dobro poklicati najemodajalca in ga pobarati zakaj mi še ni poslal podatka o tem koliko znesejo stroški za pretekli mesec. Pokličem in gospa na drugi strani pove, da je zelo vesela da se slišiva, pa da že cel teden zbira pogum da me pokliče in mi pove... pove... saj vemo kaj. Skratka, gospa je povedala, da se z gospodom selita v drugo hišo, pa da njun sin noče z njima (logično, saj je odrasla oseba) in da bi... khm... V moji glavi panika na eni strani, pa ne-panika na drugi, ampak saj ni panika ampak je, ker načeloma sem mislila da se bom letos selila le enkrat, zdaj pa vse tako kaže da se bom dvakrat... Gospo potolažim, češ da je prišlo do nadvse ljubega naključja, saj moja prijateljica pravkar oddaja garsonjero na Bežigrajskem dvoru, povem da popolnoma razumem njeno situacijo in da ni prav nobene panike in razloga za skrb. Tako: letos se bom torej selila dvakrat: vse tako kaže, da najprej konec aprila, nato pa še v začetku septembra. Lončnica, tekoče milo in jaz gremo na pot! Heleni na tem mestu sporočam, naj bo tamkaj med svojimi fjordi popolnoma potolažena, ponudba za stanovanje še vedno velja, le lokacija bo druga in cena (žal) za 50 eurov višja. Eh, kaj pa je 50 eurov na mesec proti večnosti?!

Sledi uradni opravek ter v nadaljnje s tem povezana kava in neke vrste zajtrk-kosilo (ne maram besede brunch) na soncu, kjer ugotavljamo kako se imamo fajn... Pa potem druga kava in euforično kramljanje z "biznis kolegico" v senci, ker sonca je bilo pa ja že dovolj. Skratka, en fajn dan, ki se začne hektično in se potem nekako poštima tako da je vse lepo in prav...
Po povratku domov klic iz delovnega mesta, odkoder sporočajo, da me gospa na objektu pogreša. Panika - že drugič v tem dnevu bi morala biti nekje kjer me ni, spet potim smrdljivi švi in se sprašujem kako mi je spet uspelo zajebati?! Se je izkazalo, da tokrat ni moja krivda, da je bilo pač narobe napisano na koledarju. Smrdljivo prešvicana in razkuštrana odhitim na objekt kjer me sprejme gospa, ki zaradi moje zamude ni prav nič namrgodena - še so prijazni ljudje na svetu!!
In zdaj... aaah, zen faza v najbolj razmetanem stanovanju pod soncem... Pijem campari džus in razmišljam kaj naj oblečem za današnji koncert v Ortu, potovalni spisek bom naredila ob povratku domov.

Če bi mi danes zjutraj nekdo rekel, da se bom konec meseca selila, bi se mu smejala. Če bi mi lani septembra nekdo rekel, da se bom v prihajajočem letu selila trikrat, bi se mu smejala. In če bi mi pred dobrim mesecem nekdo rekel, da bom 18. aprila v popolni tekaški opremi tekala po Dunaju, bi ga poslala na zaprti oddelek psihiatrije v Polje. Življenje je hecno. Fajn nam je, bi zdajle rekla N. in srknila požirek spiced caipirinhie. Nazdravljam s kampari džusom - bodite v cvetju in ne se sekirat za vsak drek, na koncu se vendarle vedno vse izide (le stanovanje ostane v razsulu) - zunaj sije sonce! Čez dobro uro si na šal pripnem spomladansko broško in se podam v mesto. Morda se pa celo vidimo?!

11. april

_

_

Garažna razprodaja

Zanjo smo se s prijateljicama dogovarjale že od jeseni naprej. Garažna razprodaja je lahko krasen izgovor za spomladansko čiščenje in obrantno. No, v bistvu je šlo pri naši "razprodaji" za blagovno menjavo v smislu "ti meni jaz tebi" oz. ti osebi A, oseba A osebi B, oseba B tebi in tako naprej...
Ne morete si predstavljati kaj vse se znajde na taki razprodaji: trije popolnoma novi športni nahrbtniki, komplet čajnika in skodelic, ki ga je gostiteljici podarila oseba, ki je ne mara (zato ni slikce, kaj veste - morda oseba, ki je podarila čajnik bere tale blog in bo potem neznansko užaljena), copati z našitimi školjkicami, glinena maroška posoda v kateri lahko skuhate juho, ogromen keramičen polž v katerega posadite rožo (zelo zavidam prejemnici), nekaj knjig, DVD-jev, lesena roka na katero nataknete nakit, oblačila, torbica iz počitnic v Barceloni, prekratke hlače prinešene iz Tajske, retro taška za shranjevanje dokumentov, ogrlica iz Treh muh (konkretno moja - prodal mi jo je Slavko Gaber) in razne take reči.
Vsaka "donatorka" je svoje reči predstavila v stilu: "Tole je krilo katerega sem si zelo zelo želela. V petek sem ga ugledala, potem cel vikend nisem spala, v ponedeljek sem ga šla kupit. Stalo je celo premoženje. Oblekla ga nisem nikoli." Sledilo je začudeno vprašanje prisotnih: "Zakaj?" "Ne vem." Sledil je predlog (ponujalca ali zbranih) o tem kdo bi bil potencialni prejemnik dotičnega kosa oblačila, nato je novi potencialni lastnik zadevo pomeril, nakar je publika presodila ali zadeva paše ali ne paše - v promet smo spravili cca. 95% reči.
Meni, ki sem pri kupovanju športnih oblačil in rekvizitov pravi škrtuh in naokoli vedno lazim v čudnih, med seboj neujemajočih se, razvlečenih majicah in hlačah, se je prisostvovanje izredno izplačalo. Uplenila sem namreč krasne tekaške hlače, anti švic majici, trenirko, lep in praktičen športni nahrbtik - skratka, reči za katere mi je drugače vedno škoda denarja. Zanimivo je, da je vsak našel nekaj zase, kar je bilo, glede na raznolike prisotne "gištele" in emšoje, kar dosežek. Splošna ugotovitev je bila, da smo nase navlekli reči, ki jih drugače morda sploh ne bi kupili in za nekatere od njih ugotovili, da so nam prav na kožo pisane. Pa tudi zanimivo je bilo videti toliko različnih okusov in stilov na kupu.
Skratka, takale garažna razprodaja je krasen šport in zabava, izgovor za druženje, pa še koristna je, ker se reči tipa "neprištevni nakup/premajhno-preveliko/odsluženo/naveličano" spravi v roke novih lastnikov.
Naslednjič ponovimo s knjigami, porcelanom, CD-ji in še s čim...