... trebuh zunaj

_
Tale tekst se že nekaj dni valja v draftu, počasi mi je uspelo vse skupaj spraviti v neko celoto...

Hja, v treh dneh pokasirala zadostno dozo hrane, pijače, vizualnega, poleg vsega smo se neizmerno zabavali in celo malo tekli po dunajskih ulicah. Medtem je doma vse ozelenelo, drugače pa nič novega - veliki črni enoprostorci z zatemnjenimi šipami še vedno švigajo čez prehod za pešce točno 5 cm stran od mojega nosu - ne vem, se to dogaja le meni?! Eh...

V vsakem mestu najraje obiščem tržnico. Tržnice po večjih evropskih mestih so stičišče različnih kultur in tozadevno različnih svetov - na nobenem kraju ni možno mirno sobivanje toliko različnosti, kot ravno tu. Ko gre človek za nosom, se ustavi in usede na zajtrk k Turku, kjer je možno dobiti vse od najboljšega falafla, do zanič golaža (nikarte torej golaža ne naročajte pri turku), do turške ali pa arabske kave s kardamomom, sveže iztisnjenih sokov ali pa najboljše lečine juhe na svetu. Če imate posebno srečo da sije sonce, potem se usedete zunaj, kar tam ob kači ljudi, ki se vije mimo vas, med srkanjem kave opazujete pisan sprevod sobotnih nakupovalcev in firbcev ter uživate v vonjih, ki jih lahen veterc nosi mimo vas. Vonjev, ki se prijetno mešajo med seboj je toliko, da je človek že od njih skorajda sit.


Na tržnici smo se potem dodobra založili z začimbami in čaji: sivka, hibiskus, črni sezam, sumach, črna ciprsko sol, datljev sirup in razna podobna čudesa so se znajdla v nakupovalni vrečki. Poleg tega, da ponujajo pestro izbiro reči o katerih tu lahko le sanjamo, so tudi (pri artiklih katere lahko kupimo pri nas in zatorej lahko primerjamo) cene malo nižje. Za 10 dag egiptovskega hibiskusa sem naprimer odštela 1.5 eura. Ne vem točno koliko hibiskus stane v naših nobel štarcuncah, si pa skoraj upam trditi, da vsaj trikrat več - pa hibiskus ni ravno neka eksotika - ta čaj je moja babica kuhala ko sem bila še v plenicah. Tako, kuhinja je zdaj polna novih začimb, za večerjo pa po dolgem času spet pijemo datljevo mleko s cimetom!

Ko vas bo pot naslednjič zanesla na Dunaj, morate vsekakor obiskati njihov flohmarkt. Na metre in metre stojnic z vso mogočo šaro, prav fajn se je "pasti" med njimi.

Še mene, ki načeloma nisem privrženec kupovanja smrdljivih, iz nekega drugega časa prinešenih predmetov, je tale flohmarkt pritegnil v svoj objem. Nikakor se namreč nisem mogla upreti nakupu kompleta srebrnih čajnih žlic, za katere se mi je že nekaj časa dozdevalo, da jih moram nujno imeti. Na našem bolšjaku in antikvariatih jih bodisi ni dobiti, bodisi so precenjeno drage. Na dunajskem bolšjaku pa je takih žlic kot listja in trave. Ampak pozor: izogibajte se iskrenih komentarjev v stilu: "Oooo, poglej kako ugodna cena, en kos stane le evro!", saj se vam lahko kaj rado zgodi, da bo črno ženšče, za katero ste, zaradi barve njene kože, do tega trenutka zmotno mislili, da pripada kakšnemu afriškemu plemenu, pripomnila: "Čekaj, čekaj... nisam baš sigurna!" Ženšče potem nekam odraca (kot da gre nekoga nekaj vprašat), nato prikrevsa nazaj in pove, da ena žlica pravzaprav stane 3 eure. No, pa ni bilo nič s kupčijo.

Dober biznis smo nato naredili pri nekem Poljaku, evro za kos, pa še eno je dal za povrh. Žlice ta trenutek, že lepo zloščene, v predalu čakajo na kakšno nobel čajanko.

Popoldne obvezen sprehod čez Prater do Expa ter nazaj grede pivo v eni izmed holcarskih hišk, ob spremljavi žive glasbe na sintiču. No ja, saj se človek kar vživi, kaj mu pa drugega preostane - važno da je pivo dobro, če smo že ravno na avstrijskem, pa najbrž zraven paše tudi kakšen njihov šlager. Smo vseeno pobrali šila in kopita še preden se je zabava dobro začela.
Pozno popoldanska svetloba je barvne pigmente naredila še bolj intenzivne, tele čudne mučilne naprave so vabile v pogled skozi objektiv.


Za podvig Riesenrad smo se tudi odločili ravno ob pravem času - ko smo se vzpenjali je bil še dan, ob spuščanju pa se je že začelo mračiti. Posledično nastala obsežna serija fotografij "Riesenrad", s katerimi vas na tem mestu ne bom posebej utrujala, najbrž vas 1001 fotografija tega veličastnega kolesa ne zanima tako zelo, kot podatki o tem kam iti, če hočete pojesti najboljši dunajski šnicel pod soncem, spiti dobro pivo ali pregrešno drago kavo. Bomo kaj kmalu prišli tudi na to temo...


Naslednje jutro sem se usedla na podzemno, izstopila v Schönbrunnu in se na zadnjih petih kilometrih pridružila tekačem na maratonu. Pet kilometrov je, ob ogledovanju vseh reči ob poti, minilo kot bi mignil in ko sem pritekla po Mariahilferstrasse do MQ, kjer je bil cilj, sem si zaželela, da bi jih bilo pred menoj še 5 - neverjetno kako se včasih podcenimo, ko pa laufam po pst-ju, se včasih komaj vlečem in odštevam minute do zastavljenega cilja! Med tekače sem se uštulila predvsem zato, da od blizu vidim kako izgleda taka velika tekma. Najverjetneje se bom naslednje leto odločila, da na Dunaju pretečem en polmaraton.


Zanimivo, kako ima vsak človek v nekem mestu točke, katere najraje obišče. Zato je to, da določeno mesto obiščeš v družbi različnih ljudi priložnost, da vedno spoznaš kaj novega in tako svojim točkam vedno znova dodajaš nove. Moje so vsekakor tržnica, bolšjak, Museums quartier, ter v sklopu MQ kavarna Milo, katerega sva z Malči odkrili na en deževen pomladanski dan v marcu pred tremi (štirimi?) leti. Obožujem kontrast med velikim obokanim stropom obloženim s turškimi ploščicami in minimalizmom spodnjega dela. To je eden izmed lokalov, kjer bi človek lahko posedal ure in ure. Več o Milu in avtorjih Lacaton-Vassal najdete tule: Cafe-restaurant Milo


Zelo fin za posedanje je tudi bar na spodnji fotografiji. Vse pohištvo in dodatki v lokalu so naprodaj - sama oprema precej hektično razporejena - seveda prav z namenom, da poudari občutek, da pravzaprav sedimo v prodajalni s pohištvom, kjer lahko vsakega od pohištvenih kosov preizkusimo in potipamo - ob mojem prejšnjem obisku so iz luči in stolov celo visele cene.

Nič kaj fensi kablovje (ki sicer ni moj prijatelj, a me tu ne moti) je prepredeno po celem stropu. Všeč so mi prostori, ki se ne trudijo biti za vsako ceno všečni in do pike popolni. Včasih kak odšrtnjen rob ali porajsana miza naredi prostor še posebno domač, tako tudi v tem primeru. Tisti, ki radi lezete v rit, lahko to storite na dvorišču v MQ - zlezete v danko in tam spijete kavo. No, mi, ki ne pašemo v kasto ritoliznikov, smo raje posedali pod turškimi ploščicami.


Za piva žejne in tipične avstrijske hrane lačne se bo kaj dobrega našlo v pivnici Salm Bräu. Priporočam dunajski šnicl ali kračo- da, prav ste slišali, moram povedati, da še nikoli nisem jedla tako dobre krače! Pivo pa sami varijo - vredno pokušine!


Potepanje smo, bolj ali manj praznih žepov in ovešeni z nagravžnimi pvc vrečkami, kot se za tak potep tudi spodobi, zaključili v zadnjem nadstropju Haas hausa, kjer smo si privoščili (v pravem pomenu besede) razgled. Tri in pol eurov na osebo stane takle razgled.


Seveda imate na voljo tudi dražje variante razgleda - z latte macchiatom v roki bi vas recimo koštal 6, mi smo si privoščili najcenejšo opcijo - kleiner brauner za 3,5€ je za moj skromni mesečni proračun več kot primeren. Preračunano v srebrne žlice torej takle kofe znese 3,5 srebrne žlice. Ampak... poglejte samo tale razgled in postrežbo. Aaaah...