sreda, april 28, 2010

Jaaaaa, jaaaaa!!

Ne vem kaj pod milim nebom bi se moralo zgoditi, da bi takole pri zdravi zavesti začela na mestu skakati in tuliti kot divjak, ki je pravkar prilezel iz jame in s krepelcem lovi žival, ki jo bo potolkel in potem spekel na ognju?! Pojma nimam kaj za vraga bi me lahko tako zelo razveselilo?! Sumim, da je ni stvari, ki bi me pripravila do nenadnega divjega vpitja in opičjega skakanja, najbrž niti zadetek na lotu ne bi bil dovolj. Sem res tako prazna oseba?! Mene recimo razveselijo lepi čeveljci, pa dobra hrana in pijača v prijetni družbi, kak koncert, dober film, razveseli me, ko nekdo ugane moje želje čeprav jih nisem povedala, razveseli me vrhunski dizajn v kateri izmed izložb ali katalogov, razveselim se dobre ideje, ki me popade po kilometerskem brainstormingu, ampak... ko me nekaj razveseli, nikoli ne skačem v zrak in ne tulim kot orangutan. Najbrž je to zato, ker sem ženska. Če bi bila moški, potem bi, kadar bi moja ekipa dala gol, tulila in skakala, da bi vse okenske šipe popokale in bi vrata padla s tečajev - pa ne samo moja, tudi sosedova!
Pa saj je samo žoga! Žoga, ki jo je nekdo, za katerega mislite da je naš (pa ne bi bil naš, če ne bi dal gola - če bi recimo gradil štadion ali pobiral smeti, potem že ne bi bil naš) , brcnil tako, da je padla v mrežo. No, tako je pač postal naš in ta naš je dal zdaj gol in vi boste na to orgazmirali še cel naslednji dan: navsezgodaj ko se boste zbudili, pa potem s prijateljem na jutranji kavi, pa ko boste kupili časopis, nato po službi na piru s kolegom, pa potem ko boste v športnih poročilih še enkrat videli, kako je včeraj "naš" dal gol. Ko boste leta 2050 sedeli v menzi doma za ostarele, in s pomočjo svoje razmajane proteze glodali žilast zrezek, sicer ne boste vedeli kako vam je ime, niti ne boste prepoznali svojih vnukov, ki vas bodo obiskali, ampak vsekakor se boste pa lahko z Janezom pogovarjali o tem, kako je Ačimović/Barić/Šalić (vstavi poljubno), petnajstega maja leta 2010 ob deset petnajst zvečer dal gol.
Dragi moji, globoko vam zavidam! Do tega trenutka sem živela v zmoti, da na tem svetu obstaja vse polno reči, ki me lahko razveselijo. Zdaj vem, da sem se globoko motila! Če bi bila moški, potem bi taka reč obstajala, tako pa sem obsojena na to, da se bom do konca svojih živih dni veselila malih tihih srečic in veseljčkov, ki se nikakor ne morejo meriti s tem veličastnim trenutkom ko nekdo da gol.
Ahja, jutri bo nov dan, preživela ga bom v sivem povprečju malih veselj, kot tudi vse do zdaj in vse tiste, ki bodo še sledili. Bojim se, da nikoli ne bom izkusila občutka, ki človeka preveje, ko naši dajo gol. Od nekdaj se mi je dozdevalo, da so moški priviligirani, pa nisem čisto dobro vedela zakaj, zdaj mi je jasno! Nikoli ne bom srečna.

10 komentarjev:

ana pravi ...

meni gre sila težko v bučo to skakanje in dretje, da jim vse žile ven stopijo, goooool smo dali. SMO. enako sila težko mi gre to pri formuli. sploh mi je pa smešno, ko nek človek, rojen v sloveniji, ki vse življenje živi v tujini, izobražen v tujini, dela v tujini, nekaj odkrije/iznajde... in se potem napovednik v poročilih začne... ''Slovenec odkril...''
pripisovanje zaslug, to nam gre dobro

matilda pravi ...

O ne, ne, Ana, še boljši so hrvaški napovedniki...Prvi puta u Svijetu, Hrvatski...(vstavi poljubno, naučnik, pisac, krokodil, ščinkaš...). In to ni moj prispevek k zaostorovanju medbratske krize, ker šimfam lastno matično domovino.

Onka, fantki morajo imeti vsaj eno lastno veselje, ko postanejo veliiiiikiiiiiii;-D

ana pravi ...

nesposobne smo empatije!
čaka nas pa cel mesec svetovnega prvenstva. trgovine bodo zaznale porast prodaje kvačk, pletilk in niti, čevljev, torbic in oblek, kozmetičnih tretmajev, oziroma vsega, s čemer se da kupiti mir in tišino

Saša pravi ...

kaj nas čaka, ko se dejansko začne svetovno prvenstvo v fuzbalu!

nikoli ne bom pozabila moje prababice, ki se je po uri tihega ždenja ob televiziji in ob kričečem navijanju svojega sina (mojega starega ata)raztogotila in rekla: glej jih revčke, po eni uri brcanja jim še ni uspelo zadeti mreže. naj dajo vsakemu svojo žogo in naj poskušajo. ti fantje še vrta ne bi znali preštihat. in je vstala in šla občudovat zelenjavo na našem zgledno preštihanem vrtu.

Nataša pravi ...

Aja, zato se je včeraj en sosed drl! zdaj pa vem. In sem spet in spet in znova vesela, da imam moža, ki ne mara fuzbala :-)

Navijat znam pa na tekaških tekmah, to pa ja!

matilda pravi ...

Hmmm, očitno bom zamudila eno veliko antropološko avanturo to pomlad ali poletje(? kdaj začne big event?). A bom kaj prikrajšana, a naj se sekiram, abo kaj manj gužve na cesti do moje plaže plaže v Savudriji....

Anita pravi ...

Jaz sem zjutraj mislila, da je Inter že kak slovenski klub, ker je bilo poročilo o napredovanju na vsakem vogalo in povsod prvo v vrsti.

emetadindon pravi ...

Dedci so prave face! Jaz sem mojemi enkrat poskusila obzirno razložiti, da me ne zanima, kar ima za povedati ob fuzbalu. Je kar preslišal. Zdaj se mu včasih kar na glas smejem, ko v prazno (kao meni)razlaga podrobnosti, se tolče po kolenih, si puli lase in ob tem celo za nikogar ne navija! Ko opazi moj smeh, zamahne z roko in nadaljuje v istem tempu. Jaz pa imam domačo burko.

Kameleonka pravi ...

Na vaše komentarje nimam kaj pripomniti, vse sem že povedala in vidim da se strinjamo. Čakam da se oglasi kakšen ljubitelj nogometa, da se bomo malo zabavali s komentarji! :)

Vale pravi ...

Jaz pa skačem in se derem, pa nisem moški. Na rokometni tekmi se derem in preklinjam kot jesihar, čeprav si vsakič znova rečem: "Danes pa ne bom," in hrkati že naslednji trenutk kričim na vsa usta. Tako, zdaj se pa zabavajte :-)