Nove poti

_

Dan se je začel nadvse obetavno: uč sem odprla deset minut po tistem, ko bi se morala zglasiti v neki pisarni in podpisovati en (zame pomemben) dokument. Nič kaj prijeteno, ko te v momentu ko odpreš uč, oblije vroč pot - nekako podoben občutek kot da bi te nekdo polil z vrelo vodo. Še sreča, da uradna oseba, pri kateri sem imela opravek ne grize - ko sva se končno slišali po telefonu, mi je dotična uradna oseba povedala, da je tudi ona zaspala, potem pa kaj hitro oddirjala v službo, kamor je prispela točno deset minut po deveti (takrat ko sem jaz komaj odprla uč) in mislila, da sem že bila tam, pa da sem jo odkurila nazaj domov. Uradni opravek smo preložili na enajsto - dovolj časa torej, da iz sebe izmijem po šoku smrdeč pot, se ogvantam in odvlečem proti centru.

Medtem, ko jo čez dobro uro takole maham proti mestu, čez "moj" drevored, kjer točno ta trenutek vse dehti in cveti, premišljujem kako mi je všeč ta pot v mesto, ki vodi mimo lepih hiš in je zasajena z drevesi, ki so lepa čez vse leto, se spomnim, da bi bilo dobro poklicati najemodajalca in ga pobarati zakaj mi še ni poslal podatka o tem koliko znesejo stroški za pretekli mesec. Pokličem in gospa na drugi strani pove, da je zelo vesela da se slišiva, pa da že cel teden zbira pogum da me pokliče in mi pove... pove... saj vemo kaj. Skratka, gospa je povedala, da se z gospodom selita v drugo hišo, pa da njun sin noče z njima (logično, saj je odrasla oseba) in da bi... khm... V moji glavi panika na eni strani, pa ne-panika na drugi, ampak saj ni panika ampak je, ker načeloma sem mislila da se bom letos selila le enkrat, zdaj pa vse tako kaže da se bom dvakrat... Gospo potolažim, češ da je prišlo do nadvse ljubega naključja, saj moja prijateljica pravkar oddaja garsonjero na Bežigrajskem dvoru, povem da popolnoma razumem njeno situacijo in da ni prav nobene panike in razloga za skrb. Tako: letos se bom torej selila dvakrat: vse tako kaže, da najprej konec aprila, nato pa še v začetku septembra. Lončnica, tekoče milo in jaz gremo na pot! Heleni na tem mestu sporočam, naj bo tamkaj med svojimi fjordi popolnoma potolažena, ponudba za stanovanje še vedno velja, le lokacija bo druga in cena (žal) za 50 eurov višja. Eh, kaj pa je 50 eurov na mesec proti večnosti?!

Sledi uradni opravek ter v nadaljnje s tem povezana kava in neke vrste zajtrk-kosilo (ne maram besede brunch) na soncu, kjer ugotavljamo kako se imamo fajn... Pa potem druga kava in euforično kramljanje z "biznis kolegico" v senci, ker sonca je bilo pa ja že dovolj. Skratka, en fajn dan, ki se začne hektično in se potem nekako poštima tako da je vse lepo in prav...
Po povratku domov klic iz delovnega mesta, odkoder sporočajo, da me gospa na objektu pogreša. Panika - že drugič v tem dnevu bi morala biti nekje kjer me ni, spet potim smrdljivi švi in se sprašujem kako mi je spet uspelo zajebati?! Se je izkazalo, da tokrat ni moja krivda, da je bilo pač narobe napisano na koledarju. Smrdljivo prešvicana in razkuštrana odhitim na objekt kjer me sprejme gospa, ki zaradi moje zamude ni prav nič namrgodena - še so prijazni ljudje na svetu!!
In zdaj... aaah, zen faza v najbolj razmetanem stanovanju pod soncem... Pijem campari džus in razmišljam kaj naj oblečem za današnji koncert v Ortu, potovalni spisek bom naredila ob povratku domov.

Če bi mi danes zjutraj nekdo rekel, da se bom konec meseca selila, bi se mu smejala. Če bi mi lani septembra nekdo rekel, da se bom v prihajajočem letu selila trikrat, bi se mu smejala. In če bi mi pred dobrim mesecem nekdo rekel, da bom 18. aprila v popolni tekaški opremi tekala po Dunaju, bi ga poslala na zaprti oddelek psihiatrije v Polje. Življenje je hecno. Fajn nam je, bi zdajle rekla N. in srknila požirek spiced caipirinhie. Nazdravljam s kampari džusom - bodite v cvetju in ne se sekirat za vsak drek, na koncu se vendarle vedno vse izide (le stanovanje ostane v razsulu) - zunaj sije sonce! Čez dobro uro si na šal pripnem spomladansko broško in se podam v mesto. Morda se pa celo vidimo?!