Izkoriščevalska prasica

N. je osebi (za katero je do tistega trenutka zmotno mislila, da je njena prijateljica) naredila logotip in nekaj cgp elementov, saj je dotična oseba pred časom odprla s.p.. Ko N. tako imenovani prijateljici izstavi račun s prijateljsko ceno, ki znaša borih 300 eurov, le-ta pa podivja in oblikovalko okliče za izkoriščevalsko prasico. Prasica, le kaj si misli, da je takole izkoristila njuno prijateljstvo za postavitev enormno visoke cene ter še prida, da bi jo morala prej opozoriti na dejstvo, da bo ta reč tako drago koštala (naj vam prišepnem na uho: razkačena oseba se je v tistem trenutku ravnokar vrnila iz tritedenskih počitnic na Bahamih). Menda, da bi še nekako razumela, če bi N. za projekt porabila 14 dni (po njenem bi bil torej N-jin mesečni zaslužek tam blizu 600 eurov), po drugi strani pa je želela, da N. logotip izpljune v roku treh dni.
Kdor se je v življenju vsaj malo sukal v okolju grafičnega dizajna ve, da lahko profesionalec z recimo dvajsetletnimi izkušnjami, perfekten logotip izpljune v petih minutah. Ampak da smo si na jasnem: za izdelavo ni porabil pet minut, temveč dvajset let + pet minut. Seveda je sedaj jasno odkod cene, za katere znekateri zmotno mislijo, da so previsoke.
Najbrž ni treba posebej poudarjati, katera od zgoraj opisanih oseb je izkoriščevalska prasica, ki je izkoristila prijateljstvo. Skratka, N ima veliko srečo, da je iz svojega adresarja izbrisala kontakt, ki ni spadal tja.
Predvčerajšnjim je v pisarni kjer preživim 8 ur dnevno, zazvonil telefon. Glas na drugi strani je rekel: "Dober dan, mene pa zanima, če je svetovanje za eno sobo zastonj?" Ob naslednjem takem klicu bom kličočega vprašala: "Gospod, mi lahko prosim poveste kaj ste po poklicu?" Naprimer da bo gospod rekel, da ima pizzerijo. Potem ga bom vprašala: "Če pridem k vam in pojem samo pol pice, bo to zastonj?"
Podoben primer: prejmemo mail od gospe, ki je na naši internetni strani v nekem stanovanju videla njej všečno luč, pa dizajnerski fotelj in zdaj sprašuje kje naj to kupi. Najbrž ne bi bilo fer do ljudi, ki za tovrstne storitve plačajo, da bi nekdo drug do istih informacij prišel zastonj Poleg tega imamo v pisarni veliko pomembnejših opravkov: lakirati si moramo nohte, razpravljati o dobrih filmih, jesti čokoladne bonbone Fererro Roche in početi razne take reči, ki jih pač počnemo ženske, ki delamo v finih pisarnah. Le kdo bi ob vsem tem imel čas vsakodnevno odgovoriti na enormno število mailov, v katerih ljudje sprašujejo kje naj kupijo lep kavč in luč, pa kje se kupi kamne in vejevje za dekoracijo. Prav ste slišali, kdor ne verjame, naj prebere še enkrat: KAMNE IN VEJEVJE. Gospa, ki ni izvedela kje naj kupi kavč, se je blazno razhudila nad nesramnimi arhitektkami in napisala: "Očitno je denar še vedno sveta vladar!" Se zelo strinjam z razburjeno gospo, ne verjamem namreč, da dotična gospa živi od prane. Tudi dizajnerskega fotelja, katerega si tako neznansko želi, najverjetneje ne bi odplačala v naturalijah. Ali pač?! Ja, denar je sveta vladar, kakopak.
Sama se pri svojem delu držim zelo preprostega načela: za prijatelje ne delam. Kadar pa že naredim izjemo, takrat ne računam. Lahko si mislite, da glede na to, da v prostem času raje počnem vse drugo kot pa da bi z metrom v roki lazila po vlažnih zapuščenih podstrehah polnih podgan, izjemo naredim malokrat. Če jo že naredim, jo naredim z razlogom in takrat za svoje delo ne pričakujem honorarja.
Odnos laične javnosti do arhitektov in oblikovalcev je naravnost bizaren. Z nami barantajo kot bi barantali s krošnjarji na turškem bazarju. Ne predstavljam si, da bi taista oseba prišla k mesarju in rekla: "Dober dan, za kosilo bi namesto pečenega krompirja veliko raje jedel svež goveji zrezek premazan z gorčico. Mi boste dali kaj popusta?" Mesar bi vam najbrž s prstom pokazal na vrata. Ali pa bi prišli k odvetniku in rekli: Sosed mi je vrgel kamen v oko. Verjemem da bo moj primer za vas pravi izziv, dovolim vam, da me brezplačno zastopate. Ko bova zmagala, bom v lokalnem časopisu objavil, da ste zelo dober odvetnik in vam s tem naredil dobro reklamo. Tudi gospod odvetnik bi vam kaj hitro pokazal kje so vrata.
Naj vam za konec postrežem še z eno zgodbico, v kateri nastopa izkoriščevalski prasec (v tem primeru gostilničar), njen naslov je: "Realnost prenešena v fikcijo"
Marijan pride v oštarijo Oljka, saj se mu je zahotelo dobre južine. Naj na tem mestu povemo, da se Marijanu, kadar zagleda pečena rebrca, obraz razjasni tako, kot se džankiju razjasni obraz, ko ugleda vrečico s heroinom. Skratka, Marijan pride v gostilno in naroči govejo župco, pečena rebrca, prebranac, mešano solato in neko sladico - ne vem katero, recimo da sadno kupo, ki je najbednejša sladica vseh sladic, ampak to zdaj niti ni tako zelo pomembno. Skratka, naš Marijan poje župo, nato pa predse dobi lepo zapečena rebrca. Z velikim užitkom zagrize vanje, po bradi mu teče mast, ki kaplja na lepo opran bel prt, vendar Marijan tega ne opazi, pa tudi če bi opazil, ga to ne bi kaj prida motilo. Ko so rebrca nekako polovično "obdelana", Marijan čez cesto zagleda lokal, katerega je prej spregledal. Pred lokalom stoji tabla, na kateri z velikimi, nerazločnimi črkami, ki se v resnici trudijo, da bi bile lepe, pa jim ni ratalo, piše: "Pečena rebrca po mehiško, danes posebna cena!". Ohoho, tole se pa dobro sliši. Lahko bi probal še tiste in se potem kasneje odločil katera so mu bolj všeč. Ali pa ne, saj tukaj se je že kar nekolikanj najedel, (čeprav si je moral priznati, da še zdaleč ni sit, kje pa) in ne bo hodil nazaj. Bo šel čez cesto, da vidi kakšna so tista druga, pa še po posebni ceni jih bo dobil. Naš Marijan torej vstane in se pripravi da bo zakoračil čez cesto. Natakar, ki ga vidi odhajati vpraša: "Gospod, kam pa kam, vam morda naša hrana ni všeč?!" "Je je, zelo je dobra, ampak veste, mene zanima kakšna rebrca ponujajo tamle čez cesto." reče Marijan, še ves masten okoli ust. "Ja, gospod vso pravico imate, da vas to zanima, ampak ali bi se morda preden greste lahko zmenila, da poravnate račun?! Marijan ga prijazno pogleda in reče: "Ampak saj ne vem katera mi bodo bolj všeč." Natakar ga debelo pogleda, Marijan pa mu prijazno razloži: "Veste, saj nisem zadel na lotu. No ja, za pojedeno se vam bom že oddolžil, ko se naslednjič srečava, vas povabim na kavo."
Menda obstaja stari rek, ki pravi, da se vnaprej plača le kurbam. Sama bi rek dopolnila nekako takole: Poleg kurb se vnaprej plačuje tudi izkoriščevalskim prasicam. Samo toliko, da boste vedeli, ko boste naslednjič stopili h kakšni izkoriščevalski prasici ali prascu, imejte s sabo denar. Ker denar je vendar, kot smo družno ugotovili v temle spisu, sveta vladar!


Vsakršna podobnost z resničnimi osebami ni naključje. Kdor se je prepoznal, me zaradi mene lahko tudi toži. Ampak ne, saj me vendar ne boste tožili! Razen, če... Če si morda upate svojega odvetnika prositi za popust ali pa mu natveziti, da bo vaš primer zanj poseben izziv in mu zato dovolite, da vas zastopa zastonj. Ne, pravite da si ne upate?! Haha, tolčem se po kolenih, saj sem vedela: ne boste me tožili, kje pa, še na misel vam ne pride!