Res je, nisem pisala. Nisem pisala zato, ker se mi je pač zdelo, da nimam kaj za pisat. Ampak, če rečem, da se mi je zdelo, da nisem imela kaj za pisat, to še ne pomeni da sem 24 ur na dan ležala na kavču, bolščala v madež na stropu in se delala nepokretno, še zdaleč od tega! Samo nekako nisem čutila, da bi z vami delila svoje vsakodnevne radosti (in morebitne neradosti). Se nisem čutila dolžna teh svojih radosti (in morebitnih neradosti) deliti z vami, ker se mi zdi, da pa res nimam nobene dolžnosti, da bi to redno in ažurno počela. Čeravno ste se najbrž navadili, da naklikate semkaj in potem bolščite v "trotl" fotografije in berete moje nebuloze, pa ste morda celo za trenutek pomislili, da se vam bo brez branja novih pisarij na Toku zavesti zmešalo in če sedaj to berete, ste očitno preživeli tudi brez tega. Fajn.
Kaj počnem? Živim luksuz. Haha, najbrž mislite da lažem. Najbrž mislite, da pišem Kratko zgodbo za Onin natečaj na temo "Kako sem preživela recesijo in se celo smejala." Preživela recesijo in se smejala, s Chanelovim lip glossom na ustnicah. Mislite da lažem?! Ne lažem, žnable imam na debelo pomazane s Chanelovim glosom, saj vam pravim, da živim luksuz! Mi še vedno ne verjamete?! Ne?! Prav, pa nič.
Eden izmed luksuzov so limone na fotografiji. Luksuz je, če človek dobi limone, ki so bile utrgane še isti dan, pa to ne katerekoli limone, temveč limone, katere lahko narežeš direkt v vrč z limonado, jih tam pustiš en dan in nato uživaš v najboljši limonadi na svetu, ne da bi te preveval zoprni občutek, da ti bo pravkar razžrlo jetra ali ledvico. Evo, to je zame luksuz, ker ne pomnim kdaj sem to nazadnje počela. Pardon: konzumirala.
Luksuz so štirje koktejli na večer, pa dve korenčkovi torti v enem vikendu (pustimo ob strani dejstvo, da je bila druga rahlo zažgana in da je bilo potrebno dobre pol ure za ostrganje črne koprene).
Luksuz je, da si čas lahko razporedim tako, da čez dan zabluzim in ponoči delam. Točno ta trenutek se namreč igram pisarno.
Luksuz je, da grem v trgovino in ujamem zadnje kose "blaga na kile" in iz trgovine zakorakam s polno vrečo blaga.
Luksuz je, da imam več planov, kot jih lahko v resnici realiziram.
Luksuz je, da bom pravkar pritisnila na tipko kavnega avtomata, si naredila en dober kafe z micenim šlukom mleka, si nalila kozarec vode, ker sem dehidrirana in se spravila delat. Delo ob enajstih zvečer sicer ni luksuz, je pa pogoj za to.
Kako pa kaj vaš luksuz, se kaj pritožuje al se ima fajn?!
Kaj počnem? Živim luksuz. Haha, najbrž mislite da lažem. Najbrž mislite, da pišem Kratko zgodbo za Onin natečaj na temo "Kako sem preživela recesijo in se celo smejala." Preživela recesijo in se smejala, s Chanelovim lip glossom na ustnicah. Mislite da lažem?! Ne lažem, žnable imam na debelo pomazane s Chanelovim glosom, saj vam pravim, da živim luksuz! Mi še vedno ne verjamete?! Ne?! Prav, pa nič.
Eden izmed luksuzov so limone na fotografiji. Luksuz je, če človek dobi limone, ki so bile utrgane še isti dan, pa to ne katerekoli limone, temveč limone, katere lahko narežeš direkt v vrč z limonado, jih tam pustiš en dan in nato uživaš v najboljši limonadi na svetu, ne da bi te preveval zoprni občutek, da ti bo pravkar razžrlo jetra ali ledvico. Evo, to je zame luksuz, ker ne pomnim kdaj sem to nazadnje počela. Pardon: konzumirala.
Luksuz so štirje koktejli na večer, pa dve korenčkovi torti v enem vikendu (pustimo ob strani dejstvo, da je bila druga rahlo zažgana in da je bilo potrebno dobre pol ure za ostrganje črne koprene).
Luksuz je, da si čas lahko razporedim tako, da čez dan zabluzim in ponoči delam. Točno ta trenutek se namreč igram pisarno.
Luksuz je, da grem v trgovino in ujamem zadnje kose "blaga na kile" in iz trgovine zakorakam s polno vrečo blaga.
Luksuz je, da imam več planov, kot jih lahko v resnici realiziram.
Luksuz je, da bom pravkar pritisnila na tipko kavnega avtomata, si naredila en dober kafe z micenim šlukom mleka, si nalila kozarec vode, ker sem dehidrirana in se spravila delat. Delo ob enajstih zvečer sicer ni luksuz, je pa pogoj za to.
Kako pa kaj vaš luksuz, se kaj pritožuje al se ima fajn?!
13 komentarjev:
Moj današnji luksuz je ta, da sem pol ure zamudila v službo, pa se nihče za to ni zmenil. Potem je luksuz to, da sem v enakem miru prebrala tvojo objavo, čeprav vem, da je le še vprašanje časa, kdaj nam bodo google, fb in podobne strani onemogočene. In potem še nadaljni luksuz, da ne bom nič prikrajšana, ker imam dostop tudi s telefona :) In še en današnji luksuz. V pisarni se širi vonj po sivki, s stekleničke eteričnega olja in to je edini vonj, ki je prisoten.
Ana, ko vsakodnevno poslušam zgodbe o čudnih službah (pardon: čudnih šefih), se zavedam, da je možnost samoregulacije prihoda na delovno mesto (pa ne samo tega), luksuz. Vedno večji. Pa to, da delaš kar rad delaš, da ti pri tem pustijo proste roke in te pohavalijo kadar kaj res dobro narediš. "Kako nam je fajn!" bi rekla moja prijateljica. :)
Luksuz mi je znan in vem, da sem zato velika srečnica. Moj luksuz je pravzaprav nekaj, kar bi moralo biti dostopno vsem, a žal je socialna pravičnost zgolj utopična zamisel in nikoli uresničen cilj vsake družbe. Ko stopim v trgovino, mi ni treba gledati cen, ampak kupim, kar sem se namenila kupiti. Ne zgolj nujnih življenjskih potrebščin, ampak marsikaj takega, kar mi barva trenutke in lepša vsakdan. morda je moj luksuz tudi v tem (in povezan s prej navedenim), da ne rabim veliko in predvsem nisem suženj (oblačilnih) znamk. Luksuz je, da sem zdrava, da imam rada in da me imajo radi, da imam službo, ki me osrečuje, da imam glavo, ki razmišlja in srce, ki razume. Da znam dati, ne da bi karkoli pričakovala v zameno. Da mirne vesti prebijem dan ob branju dobre knjige in da ne čutim naglice, ki bi me stiskala za vrat. Da pohvalim brez zadrege in se razjezim brez zavor. In še in še in še.
Moj (edini) luksuz je, da imam sreho nad glavo :))) Hehe. No, tako hudo (najbrž) ni, samo ne, trenutno ne živim luksuz, žal. Ampak, bo bolje... verjamem (in delam na tem).
GoLa, sama nimam te "sreče", da mi ne bi bilo treba gledati na cene, imam pa vsaj to lastnost, da znam nekako prav obrniti tista sredstva, ki so mi na razpolago, tako da imam občutek, da mi načeloma ničesar ne manjka. Čeprav bi mi včasih jako pasalo, da ne bi bilo treba gledati koliko kaj stane in bi lahko kupila kakšno reč v pregrešno lepi embalaži. :) Tudi sama nisem suženj oblačilnih znamk, v bistvu me velikokrat preseneti dejstvo, da so recimo ljudje, ki so sužnji znamk, velikokrat prav hecno napravljeni.
Ostalo pa, ja, tudi gojim take vrste luksuza kot ga naštevaš. :)
Storyteller, najbrž malo pretiravaš. :)
da je kriza, ampak toliko lepih natečajev...
Luksuz je to, da sem se ravnokar spravila iz banje, v kateri sem se namakala skoraj eno uro. In da gre voda, ki sem jo pri tem porabila, prefiltrirana pod moj vrt. Zdaj se moram pa "it pisarno", kot praviš ti :)
Najbrž res (malo) pretiravam :) Samo ob branju zapisanega luksuza, sem daleč od luksuza... hehe :)))
jaz, znana stokačica, priznam, da sem se zjutraj ob prebiranju te objave, kar malo razjezila sama nase. kaj vse imam, kakšen luksuz živim, pa se non stop pritožujem. in tak luksuz, ki stane nič evrov - mraz premagovati v topli postelji z naloudanimi filmi, naučiti sosedovega mladca kako tolče kladivo, odkritje novega bloga, zbujanje brez budilke, čaj s prijateljico (šit, to je blo 1.8eur!!), večerno kvačkanje ob kaminu,..
jp, ravnokar se zgubila pravico nad pritoževanjem!!! ;)
in vanja, tebi hvala, da nas spomniš na take stvari!
Madonca pa ti si ena živa Ivanka De Luks Bejba Trump;-)
Moj luksuz je čokoladna pita, ki jo je nesetra spekla, pa da imam spet nov kupček knjig (takih frišnih) ob postelji, pa, da si soboto vzamem vsoooo fraj za flankarenje, čvekanje in kuhanje za moje drage. Pa da ti mici zleze v naročje.
Nina, se bom trudila, da se boš še večkrat razjezila. :)
Matilda, veš koliko ljudi obstaja, ki nimajo nesestre, ki bi jim spekla pito, ljudje morajo laziti v razne Leclerce in Mercatorje in tam kupovati pite, ki jih zamesi in speče stroj. :)
Pito na teden, vsakič drugačno, avtorsko.
... in po nekaj mesecih daš štoke razširit! :))
Objavite komentar