petek, januar 29, 2010

Izkoriščevalska prasica

N. je osebi (za katero je do tistega trenutka zmotno mislila, da je njena prijateljica) naredila logotip in nekaj cgp elementov, saj je dotična oseba pred časom odprla s.p.. Ko N. tako imenovani prijateljici izstavi račun s prijateljsko ceno, ki znaša borih 300 eurov, le-ta pa podivja in oblikovalko okliče za izkoriščevalsko prasico. Prasica, le kaj si misli, da je takole izkoristila njuno prijateljstvo za postavitev enormno visoke cene ter še prida, da bi jo morala prej opozoriti na dejstvo, da bo ta reč tako drago koštala (naj vam prišepnem na uho: razkačena oseba se je v tistem trenutku ravnokar vrnila iz tritedenskih počitnic na Bahamih). Menda, da bi še nekako razumela, če bi N. za projekt porabila 14 dni (po njenem bi bil torej N-jin mesečni zaslužek tam blizu 600 eurov), po drugi strani pa je želela, da N. logotip izpljune v roku treh dni.
Kdor se je v življenju vsaj malo sukal v okolju grafičnega dizajna ve, da lahko profesionalec z recimo dvajsetletnimi izkušnjami, perfekten logotip izpljune v petih minutah. Ampak da smo si na jasnem: za izdelavo ni porabil pet minut, temveč dvajset let + pet minut. Seveda je sedaj jasno odkod cene, za katere znekateri zmotno mislijo, da so previsoke.
Najbrž ni treba posebej poudarjati, katera od zgoraj opisanih oseb je izkoriščevalska prasica, ki je izkoristila prijateljstvo. Skratka, N ima veliko srečo, da je iz svojega adresarja izbrisala kontakt, ki ni spadal tja.
Predvčerajšnjim je v pisarni kjer preživim 8 ur dnevno, zazvonil telefon. Glas na drugi strani je rekel: "Dober dan, mene pa zanima, če je svetovanje za eno sobo zastonj?" Ob naslednjem takem klicu bom kličočega vprašala: "Gospod, mi lahko prosim poveste kaj ste po poklicu?" Naprimer da bo gospod rekel, da ima pizzerijo. Potem ga bom vprašala: "Če pridem k vam in pojem samo pol pice, bo to zastonj?"
Podoben primer: prejmemo mail od gospe, ki je na naši internetni strani v nekem stanovanju videla njej všečno luč, pa dizajnerski fotelj in zdaj sprašuje kje naj to kupi. Najbrž ne bi bilo fer do ljudi, ki za tovrstne storitve plačajo, da bi nekdo drug do istih informacij prišel zastonj Poleg tega imamo v pisarni veliko pomembnejših opravkov: lakirati si moramo nohte, razpravljati o dobrih filmih, jesti čokoladne bonbone Fererro Roche in početi razne take reči, ki jih pač počnemo ženske, ki delamo v finih pisarnah. Le kdo bi ob vsem tem imel čas vsakodnevno odgovoriti na enormno število mailov, v katerih ljudje sprašujejo kje naj kupijo lep kavč in luč, pa kje se kupi kamne in vejevje za dekoracijo. Prav ste slišali, kdor ne verjame, naj prebere še enkrat: KAMNE IN VEJEVJE. Gospa, ki ni izvedela kje naj kupi kavč, se je blazno razhudila nad nesramnimi arhitektkami in napisala: "Očitno je denar še vedno sveta vladar!" Se zelo strinjam z razburjeno gospo, ne verjamem namreč, da dotična gospa živi od prane. Tudi dizajnerskega fotelja, katerega si tako neznansko želi, najverjetneje ne bi odplačala v naturalijah. Ali pač?! Ja, denar je sveta vladar, kakopak.
Sama se pri svojem delu držim zelo preprostega načela: za prijatelje ne delam. Kadar pa že naredim izjemo, takrat ne računam. Lahko si mislite, da glede na to, da v prostem času raje počnem vse drugo kot pa da bi z metrom v roki lazila po vlažnih zapuščenih podstrehah polnih podgan, izjemo naredim malokrat. Če jo že naredim, jo naredim z razlogom in takrat za svoje delo ne pričakujem honorarja.
Odnos laične javnosti do arhitektov in oblikovalcev je naravnost bizaren. Z nami barantajo kot bi barantali s krošnjarji na turškem bazarju. Ne predstavljam si, da bi taista oseba prišla k mesarju in rekla: "Dober dan, za kosilo bi namesto pečenega krompirja veliko raje jedel svež goveji zrezek premazan z gorčico. Mi boste dali kaj popusta?" Mesar bi vam najbrž s prstom pokazal na vrata. Ali pa bi prišli k odvetniku in rekli: Sosed mi je vrgel kamen v oko. Verjemem da bo moj primer za vas pravi izziv, dovolim vam, da me brezplačno zastopate. Ko bova zmagala, bom v lokalnem časopisu objavil, da ste zelo dober odvetnik in vam s tem naredil dobro reklamo. Tudi gospod odvetnik bi vam kaj hitro pokazal kje so vrata.
Naj vam za konec postrežem še z eno zgodbico, v kateri nastopa izkoriščevalski prasec (v tem primeru gostilničar), njen naslov je: "Realnost prenešena v fikcijo"
Marijan pride v oštarijo Oljka, saj se mu je zahotelo dobre južine. Naj na tem mestu povemo, da se Marijanu, kadar zagleda pečena rebrca, obraz razjasni tako, kot se džankiju razjasni obraz, ko ugleda vrečico s heroinom. Skratka, Marijan pride v gostilno in naroči govejo župco, pečena rebrca, prebranac, mešano solato in neko sladico - ne vem katero, recimo da sadno kupo, ki je najbednejša sladica vseh sladic, ampak to zdaj niti ni tako zelo pomembno. Skratka, naš Marijan poje župo, nato pa predse dobi lepo zapečena rebrca. Z velikim užitkom zagrize vanje, po bradi mu teče mast, ki kaplja na lepo opran bel prt, vendar Marijan tega ne opazi, pa tudi če bi opazil, ga to ne bi kaj prida motilo. Ko so rebrca nekako polovično "obdelana", Marijan čez cesto zagleda lokal, katerega je prej spregledal. Pred lokalom stoji tabla, na kateri z velikimi, nerazločnimi črkami, ki se v resnici trudijo, da bi bile lepe, pa jim ni ratalo, piše: "Pečena rebrca po mehiško, danes posebna cena!". Ohoho, tole se pa dobro sliši. Lahko bi probal še tiste in se potem kasneje odločil katera so mu bolj všeč. Ali pa ne, saj tukaj se je že kar nekolikanj najedel, (čeprav si je moral priznati, da še zdaleč ni sit, kje pa) in ne bo hodil nazaj. Bo šel čez cesto, da vidi kakšna so tista druga, pa še po posebni ceni jih bo dobil. Naš Marijan torej vstane in se pripravi da bo zakoračil čez cesto. Natakar, ki ga vidi odhajati vpraša: "Gospod, kam pa kam, vam morda naša hrana ni všeč?!" "Je je, zelo je dobra, ampak veste, mene zanima kakšna rebrca ponujajo tamle čez cesto." reče Marijan, še ves masten okoli ust. "Ja, gospod vso pravico imate, da vas to zanima, ampak ali bi se morda preden greste lahko zmenila, da poravnate račun?! Marijan ga prijazno pogleda in reče: "Ampak saj ne vem katera mi bodo bolj všeč." Natakar ga debelo pogleda, Marijan pa mu prijazno razloži: "Veste, saj nisem zadel na lotu. No ja, za pojedeno se vam bom že oddolžil, ko se naslednjič srečava, vas povabim na kavo."
Menda obstaja stari rek, ki pravi, da se vnaprej plača le kurbam. Sama bi rek dopolnila nekako takole: Poleg kurb se vnaprej plačuje tudi izkoriščevalskim prasicam. Samo toliko, da boste vedeli, ko boste naslednjič stopili h kakšni izkoriščevalski prasici ali prascu, imejte s sabo denar. Ker denar je vendar, kot smo družno ugotovili v temle spisu, sveta vladar!


Vsakršna podobnost z resničnimi osebami ni naključje. Kdor se je prepoznal, me zaradi mene lahko tudi toži. Ampak ne, saj me vendar ne boste tožili! Razen, če... Če si morda upate svojega odvetnika prositi za popust ali pa mu natveziti, da bo vaš primer zanj poseben izziv in mu zato dovolite, da vas zastopa zastonj. Ne, pravite da si ne upate?! Haha, tolčem se po kolenih, saj sem vedela: ne boste me tožili, kje pa, še na misel vam ne pride!



37 komentarjev:

ana pravi ...

bežno se spomnim kratkega intervjuja pop tv-ja z nekim uglednim tujim svetovalcem za mednarodne odnose, ko ga je novinar spraševal za njegovo mnenje o situaciji Slovenije v ne-vem-kateri-zadevi-že, potem ga je pa novinar vprašal še, kaj naj Slovenija stori v tem primeru, pa je odgovoril: "Veste, dober nasvet tudi dobro stane".

Sara pravi ...

se strinjam. ZELO strinjam. sploh s tistim NEdelanjem za prijatelje... in sorodnike.

Tamara pravi ...

Uf hudo....

Je pa danes kar precej takih ljudi, vse bi radi zasonj, bog ne daj da kaj placajo...

In 300 € za logo in design? Uf, to pa res ni nic, sploh s takim casom in vedoc da samo logo stane cca 2000€....

:/

K pravi ...

Lahko nadomestiš "oblikovalka" s "prevajalka" in si na istem. A sem že pisala o naročniku, ki bi hotel imeti v 14 dneh prevedenih 900 strani navodil in se mu je zdela 25€/stran nekam visoka tarifa?

Šuši pravi ...

uh, poznam. A bi mi prevedla 9 strani. In cel šok, ker ne bi za eno kavico. Pa sem prijateljem povedala, kako je v našem svetu.

Sem mislila, da samo na Štajerskem mislijo, da je vse zastonj. Ker v Lj se mi kaj takšnega še ni zgodilo.

Anonimni pravi ...

za prijatelje in žlahto protiusluge, druge pa predhodno obvestim o ceni. malo pomaga, ko jim zraven izdelka naprintaš še avtorsko pogodbo, podatke za računovodstvo in "vse pravice pridržane". pa sestanki in najlonke - za občutek, da so res nekaj dobili. bognedaj pošiljat po mejlu.

matilda pravi ...

Podalpska kmetavzarija. Ker intelektalne storitve itak niso nič takega..to tako skupaj vržeš medtem ko si noge briješ..in še v veselje ti je, ker to tako lepo pa rad delaš..ne pa k uni, ki zares DELAJO in morajo vstat pred kurami. Ipak smo konjušari

Creatissimo pravi ...

Hud naslov, tekst pa čista resnica. Tudi jaz doživela že marsikaj in vse sorte izjave. Ne moreš verjet! Na začetku vsi medeni, na koncu pa, da te kap! Dobre primerjave si dala! Napiši članek ali knjigo! (Ugotavljam, da strokovna javnost sploh ne govori o tem in ne reagira na tako šalabajzarstvo).

Ruth * pravi ...

Prevečkrat doživeto. Preživela in se okrepčala ob misli, da ne delam več ničesar zastonj in vnaprej povem ceno, da ne bo prišlo do kakšnih prijateljskih zapletov. Banda! Znanje ni zastonj. In delam samo še za denar. Sem že večkrat izustila: "Karitas ima drugačno telefonsko številko. Poskusite prosim tam."

vila lila pravi ...

no zraven arhitektov, oblikovalk in prevajalk (in mnogih drugih) bi dodala še mizarja.. ljudje mislijo, da če mizica v ikeii stane 5 eurou, da jo bodo za tako ceno tudi dobili ročno izdelano. pa potem se začnejo še klici - a pa ta teden bo? pa dobro vejo, da ima ta mizar tudi družino in redno službo, in da v domači delavnici nima najbolj moderne stroje. včasih rabi kakšne stvari tudi na roko pobrusit..
ko pa se "takozvaniprijatelj" nasmehne in vpraša : "a za prijatelje je pa kak popust?" takrat pa se dvignejo vse dlake... in pritisk.

(pa upam, da je dotična "izkoriščevalska prasica" res zbrisala kontakt enkrat za vselej)

Kameleonka pravi ...

Kot pravi Matilda: "Skup vržeš medtem ko si noge briješ ...in še v veselje ti je, ker to tako lepo pa rad delaš..." - Točno tako, dobro povedano!! :)
Creatissimo, nimam časa, moram pisat objavo na temo jakličevih ljubljanskih lekarn. :)
Ruth, a dovoliš da tale tvoj rek ob priliki uporabim?!
Lila, tudi jaz upam tako.

Ruth * pravi ...

Ta izrek je krut, še posebej, ko že na samem začetku razjasnim svojo ceno in vprašam ali ustreza. Takrat vsi kimajo, potem pa se začne trpljenje. Moje. Ko mi ponujajo od različnih storitev, do metra lesa (tudi to se mi je že zgodilo!), pa mobitele, kosila, kavice in podobne nedenarne dobrote. Neeeeee. Samo denar. Izrek pa lahko uporabiš. ;)) Upam, da ga boš zelo redko.

K pravi ...

Jaz imam še en pet peeve: naravnost obožujem italijanske agencije, ki vprašajo, ali lahko počakajo s plačilom do "naslednjega meseca", ker je "znesek prenizek" in so "bančni stroški previsoki". Takrat jih vprašam, ali sem jaz mala freelancerka ali nacionalna banka, da jih lahko kreditiram.

matilda pravi ...

Italijančki tudi v knjigarni vprašajo za popust, ker so tri bukvice naenkrat kupili :D Za njih je vse vašer

brane pravi ...

Jaz pa na zadevo gledam drugače.
V zapisu na naslovno razmišljanje o (ne)poplačevanju uslug/dela/izdelkov med prijatelji, takole mimogrede, pripneš novo temo - poskuse ljudi nasploh, da bi se plačilu izognili ali dolgove poravnali v naturalijah.
Če začnem od zadaj, se s teboj načeloma strinjam. Načeloma zato, ker so v nekaterih dejavnostih ljudje dejansko prisiljeni v razne kompenzacijske posle in jih, hoteli ali ne, morajo poizkusiti vsiliti tudi naslednjim v verigi, če želijo preživeti. Zavračam pa takšne pristope pri ljudeh, ki se valjajo v denarju, pa pač poizkusijo - ako prođe, prođe. Mimogrede, v čem si drugačna, če sebe opišeš kot osebo, ki neredno plačuje položnice?

Kar se pa zaračunavanja prijateljem tiče, jaz ravnam drugače. Od prijateljev pričakujem, da mi svoje strokovno/poklicno/zasebne usluge naredijo zastonj in tudi sam ravnam enako do njih.
Jasno, da lahko pride do anomalij, do različnih pogledov na vrednost izmenjanih uslug, a se s tveganjem da preživeti.
Konkretno. Če prijateljico oblikovalko prosim za uslugo, za katero bi mi oblikovalka neprijateljica računala 300€ in bi ona ta denar zahtevala od mene, ji mirno odgovorim:
1. porabila si x ur časa, ki pa ni bil tvoj službeni čas, niti zaradi tega nisi odklonila drugega takšnega posla, saj te stranke ne čakajo ravno v vrsti. Če ti uspe tak posel narediti, super zate, vendar vsaka ura tvojega časa še ni vnaprej zasedena s posli, ampak je te posle šele treba pridobiti.
2. tudi, ko si me zadnjič klicala ob 02:00, da sem ti pripeljal 5l bencina, ki si ga pozabila natočiti, ti nisem računal, pa ti je bilo to takrat, zaradi zajebanih okoliščin, vredno 1000€ ali več
3. veš, da si mi že leto dni dolžna 1.500€, pa ti ne težim zanje, pravzaprav sem jih že odpisal. Ne krivim te za ta odpisan denar, ampak sebe, ker sem ti posojal, kljub temu, da poznam tvoj odnos do denarja in bi lahko vedel kako bo z vračilom. Ampak zaradi tega si še vedno krasen človek in mene zaradi tistega denarja ne bo konec.
4. ..

Kar hočem reči je, da zame prijateljstvo niso zgolj čisti računi, odnos do vsega in vseh pa merjen v blagu vseh blag.
Prijateljski odnosi niso nikoli simetrični, uravnoteženi in popolnoma enakopravni, vselej obstaja neka skupna zgodovina, enkrat je v plusu eden, drugič drug, ne obstaja pa neka končna bilanca, kot npr. poslednja sodba.
Če se spičiš zaradi takšne malenkosti kot je 300€, potem vse skupaj itak ni bilo nič vredno.

Kameleonka pravi ...

Brane, če sem čisto natančna, se malokdaj (ali skoraj nikoli) ne zgodi, da bi me prijatelji sami prosili za usluge. Če mi naprimer prijateljica v pogovoru omeni, da kupuje nove stole ali da bo prebarvala stanovanje, sama ponudim pomoč pri izbiri artikla ali barve sten. Za »prijateljske usluge« pa često prosijo ljudje, ki sem jih recimo imela priložnost videti nekajkrat v življenju.

"1. porabila si x ur časa, ki pa ni bil tvoj službeni čas, niti zaradi tega nisi odklonila drugega takšnega posla, saj te stranke ne čakajo ravno v vrsti. Če ti uspe tak posel narediti, super zate, vendar vsaka ura tvojega časa še ni vnaprej zasedena s posli, ampak je te posle šele treba pridobiti.”

Morda bi tvoja prijateljica, čas, ki ni bil njen službeni čas in ga je porabila, da je tebi naredila uslugo, lahko preživela drugače. Se ti tvoje razmišljanje ne zdi malce egoistično?
Sicer je pa vsak prijatelj drugačen in zato tudi prijateljstva različna in res je tako kot praviš, nikoli ni 100% čistih računov, v svojem postu niti ne trdim, da bi moralo biti drugače. Med drugim skušam prikazati tudi odnos, do dizajnerjev in arhitektov, ki je pogosto tak, kot ga je med komentarji opisala Matilda.
Res je, če se spičiš zaradi 300 eurov, vse skupaj ni bilo nič vredno, to ugotavlja tudi prijateljica oblikovalka in zgodbo zaključuje z mnenjem, da je bil razplet najboljši možen.
Kar pa se plačevanje položnic tiče... Neredno plačevanje ni enako neplačevanje. Bi v zvezi s tem rad povedal še kaj?!

brane pravi ...

"Morda bi tvoja prijateljica, čas, ki ni bil njen službeni čas in ga je porabila, da je tebi naredila uslugo, lahko preživela drugače. Se ti tvoje razmišljanje ne zdi malce egoistično?"

Seveda je. Ampak, še huje se je pretvarjati, da se odreka poslu, če ta obstaja zgolj v teoriji. To je enako, kot da si ustvarim namišljen delniški portfelj in ustvarjam milijonske oportunitetne dobičke, ki jih v realnosti ni nikjer, tebi pa potem očitam, da sem v minuti, ki si mi jo vzela, izgubil milijon.

Če že hočeš: med 4 urnim klepetom s katerokoli prijateljico bo šla v nič vsaj vsaj ena ura zaradi njenega egoizma glede izbora in obdelave tem, svetovnonazorskih razlik, itd. Stavim. Pa za to izstaviš račun?

"Med drugim skušam prikazati tudi odnos, do dizajnerjev in arhitektov, ki je pogosto tak, kot ga je med komentarji opisala Matilda."

Še enkrat: se strinjam.

Položnice.
Gre za nič več in nič manj kot preizkus tvoje etične drže.

Kameleonka pravi ...

Morda pa je prijateljica imela pomemben in zelo dobro plačan posel, ampak ga je zavrnila, to pa zgolj zato, ker ji ti kot prijatelj veliko pomeniš in ti je dala prednost, čeprav ti je morda pred pol leta posodila 1.500 eurov, katerih ji še nisi vrnil, vendar ve, da si dober človek. :)

S prijatelji v službenem času ne klepetam, kar seveda pomeni, da z njimi klepetam v svojem prostem času, torej bi jim, tudi če bi jim rada, ne mogla izstaviti računa za čas, ki mi ga po morebiti po nepotrebnem odžirajo.

Glede položnic pa: se mi je zdelo.

brane pravi ...

Razorožujoče.
Da ne pozabim zakaj te berem. :)

Kameleonka pravi ...

Da, še naprej bom skrbela za to - z največjim veseljem. :)

Anja pravi ...

Mene pa zanimata dve stvari:
1. V katerem arhitekturnem biroju delaš?
2. Zakaj bi nekomu računala podatek v kateri trgovini se nahaja kavč, ki ga vidi na sliki?

Omenjala si tudi odvetnike. To sem sama. Živim v srednje velikem kraju. A veš kolikorat si drznejo sokrajani ustaviti me na cesti, v trgovini, klicati popoldan, zvečer in med vikendi na domač privaten telefon, ker bi radi samo nekaj vprašali? Potem se pa še zahvaliti ne znajo. Imam pa veliko prijateljic, ki so kozmetičarke, frizerke, maserke in vizažistke, pa me ni še nobena zastonj postrigla, zmasirala, namazala,.... in tako dalje, čeprav je vsaka izmed njih že neštetokrat hotela "samo nekaj vprašati".

M pravi ...

Uf, poznam situacije in s kepo v želodcu se spominjam "izbrisanih" ...

Sama vedno vztrajam na poravnanih računih - klinc, od prijateljstva ne moreš živet. Imam pa hudo slabe spomine na primer - hm, iz tvojega foha ... Ma v moji družbi v študentskih cajtih je bilo kar precej tvojih kolegov in ko sva z možičkom kupila eno podrtijo, so se kar grebli, če lahko predlagajo obnovo. In ko sva imela že štiri, ki jih je menda tista luknja izzivala, se pojavi še ena - jp, ženska. Ma lohk rečem, da je težila in težila, če sme, kljub temu, da sem ji povedala, da ne rabim, sploh. Če si ona želi lahko, sicer pa ne, ker res ne rabim še ene ideje ... in se ženska namala na vrata čez en cajt z rolami papirjev in zahteva plačilo ... khm ... ja no, izbrisana iz mojega pomnilnika, takega in drugačnega.

Pegaz pravi ...

Uh, kakšna debata! Seveda, tema vroča, kot se spodobi za Kameleonko. :)

Samo nekaj sem pogrešal - zakaj smo se ustavili pri odvetnikih? Zakaj nihče ne omeni zdravnikov? Ali sploh veste, kako popularen je lahko nekdo že samo zato, ker je njegov prijatelj/sorodnik zdravnik?
Kako pa naj oni obračunajo tovrstne usluge?
(Joj kokfajndatesrečam, nismosevidlistolet, ajetvojbratšezmernaurgenci PRESS)

K pravi ...

Nekje v podobni liniji: http://freelanceswitch.cdn.plus.org/wp-content/uploads/2010/01/FF141_CostOptions.jpg

matilda pravi ...

Hmm, zakaj ne povedat kje se da vejevje in kauč kupit..."morda" pa zato, ker si vejeve v izvirni kombinaciji z dotičnim kavčem opazila prav zaradi njune postavitv/umestitve v ambient in to "pogruntanje" je tudi storitev (pa čeprav to nekateri naredijo v tren oka). Gospa vejevja v sosednji cvetličarni morda niti opazila nebi, kaj šele, da bi z njim prostor "opremila";) Tudi revijo o notranjem opremljanju plačaš (spet je nekdo moral fletno tapeto skombinirat z fensi kavčem) res dobiš info kdo je izdelovalec, vendr gre za prodajo info in ne uslug..zastonj decor revije im le moja frizerka..pa moram potem striženje plačat! Porkiš.

Kameleonka pravi ...

Matilda, vidim da si odgovorila namesto mene, sama bi namreč povedala enako. In kot sem že napisala, pa bom še enkrat ponovila, za vse tiste, ki ste spregledali in še vedno ne veste: "...ne bi bilo fer do ljudi, ki za tovrstne storitve plačajo, da bi nekdo drug do istih informacij prišel zastonj".
M, s takim, ki se sam ponuja in na vse kriplje trudi, gotovo nekaj ni v redu.
Pegaz, odgovor je sila preprost: "Ne več, zdaj dela na psihiatriji!" Try it next time! ;)

Anja pravi ...

"...ne bi bilo fer do ljudi, ki za tovrstne storitve plačajo, da bi nekdo drug do istih informacij prišel zastonj".

Se ne morem strinjati. Stranka A, ti je plačala, da ji preurediš dnevno sobo (zahtevala je storitev, ne informacijo), v kar je zajeto tudi to, da ti kot opremljevalka laziš po trgovinah in najdeš zanjo primeren kavč. In ja, to storitev je plačala. Če pa potem ti sliko njene dnevne sobe objaviš na netu in mene samo zanima iz katere trgovine je kavč, vbistvu rabim informacijo in nobene storitve s tvoje strani. Po kavč bom šla sama, si ga sama pripeljala in sama postavila v svojo dnevno sobo, ti samo povej kje je. To, da si ga najdla, ti je pa plačala že prva stranka in ne vem zakaj bi jaz že plačano stvar plačevala še enkrat? In če je fer od tebe, da na netu objavljaš sliko dnevne sobe osebe A (čeprav je za opremo le te mastno plačala), potem je tudi fer, da z nekom, ki zaide na tvojo spletno stran deliš informacijo o tem, kje se ta kavč nahaja. Kar ti vzame 1 minuto časa in ti ne povzroči nikakršnega dodatnega dela.

Kot da bi te prijateljica vprašala iz katere trgovine je plašč, ki ga nosiš, ti bi ji pa rekla, da naj ti da 30 evrov pa ji poveš.

Kameleonka pravi ...

Anja, vidim da ne razumeš, poglejva torej na celo stvar z druge plati: Praviš da si pravnica. Recimo, da sem kupila čevlje, ki so po enem mesecu nošenja dobesedno razpadli. Pa bi zdaj rada izvedela, v katerem členu zakona o varstvu potrošnikov piše, da imam kot potrošnik pravico zahtevati nove čevlje. Saj si itak pravnica in tvoje delo je, da cele dneve brskaš po zakonih, saj te ne prosim da me zastopaš v tožbi, le informacijo mi daj. Pa poleg vsega še predpostaviva, da si zelo sposobna in zatorej tudi zelo zasedena pravnica (vendar te jaz kljub temu ne bi najela), bi ti bilo prav, če bi te ljudje dan za dnem klicali in od tebe zastonj zahtevali tovrstne informacije – saj je samo informacija, kajne. Vzame ti samo minuto in ti ne povzroči nikakršnega dodatnega dela. Bom že jaz poklicala v trgovino, jim povedala da v členu tem in tem piše to in to, se usedla v avto in odpeljala tja ter prevzela nove čevlje.
Če bi me prijateljica vprašala iz katere trgovine je plašč, ki ga nosim, bi ji povedala odkod je, za razliko od tebe sta namreč služba in družba zame dva povsem različna pojma.
Mislim da na tem mestu kakršnih koli dodatnih pojasnil ne dolgujem ter da je zategadelj najina debata zaključena.

brane pravi ...

Tokrat se pa v celoti strinjam s teboj, Kameleonka.

Kameleonka pravi ...

Brane, seveda, saj bi se razumen človek težko ne strinjal. ;)

brane pravi ...

Hja, to je ena možna razlaga.
Jaz sem izhajal iz tega, da si, manipulatorka pač, nalašč izbrala za primer čevlje.
S tem iz porote avtomatsko izločiš polovico človeštva, preostala polovica ti bo pa dala prav, pa če te zalotijo s krvavim nožem v roki.
Tako da,... ;)

Anja pravi ...

Kameleonka, saj sem ti že v prvem postu napisala, da v prostem času dobivam klice sokrajanov in prijateljev, ker bi radi "samo nekaj vprašali". Če gre za zadevo, ki jo vem iz glave (ti najbrž iz glave veš v kateri trgovini se dobi tisti kavč), potem z veseljem odgovorim, mi to vzame eno minuto časa, odložim telefon in grem naprej.

Če pa ima nekdo takšno vprašanje oziroma pravni problem, ki ga iz glave ne znam rešiti in bi za rešitev le tega porabila 5 ur, da bi naštudirala zadevo (jaz bi tebi kot opremljevalki rekla, da bi rada bež kavč, take in take oblike in te prosila, če bi poveš kje ga prodajajo, ti pa takega kavča še nikoli nisi videla in bi ti to, da bi mi lahko dala informacijo vzelo dva dni časa, je seveda normalno, da to računaš) mu pa pač povem, da se lahko v času uradnih ur oglasi v moji pisarni in boma zadevo pogledala, temu pa jasno sledi tudi račun.

Najbrž vidiš razliko med prvo in drugo situacijo.

Kameleonka pravi ...

Brane, manipulatorka sem čisto po naključju izbrala čevlje. Hehe, kdor hoče videti, vidi, tistega, ki noče, pa prav nič ne silim. ;)

GoLa pravi ...

Nisem imela namen vključiti se v tole debato, ker je bil zapis dovolj samorazlagalen in povsem na mestu, ampak morda vseeno pridodam nekaj lastnega razmišljanja o temi »KDO-komu-KAJ-za kaj«.
Povsem samoumevno je, da storitev stane. Na kakšen način se zgodi plačilo, je odvisno od posameznikov, ki so v samo storitev vključeni. V trgovini čokolado plačam, ko to čokolado podarim, plačila ne pričakujem. Za storitev torej nekdo nekje plača. Bistvo storitve je, da je plačilo dogovorjeno ali dogovora zmožno. Pričakovanja nimajo s tem prav nikakršne povezave. Če Kameleonko zaprosim za eno njenih lepih brošk, mi na konec pameti ne pride, da jo bo zame a priori naredila zastonj. Zakaj le bi mi jo in zakaj le bi jaz to pričakovala? Plačilo je absolutno samoumevno. Za material, za idejo, za čas, za končni izdelek. Za cel paketek. Ko sem jo prosila za eno njenih brošk, sem dejansko oddala naročilo. Če bi prvotno naročilo oziromo prošnjo spremenila v tržno-menjalno zadevo, npr. »Mi narediš eno svojih lepih brošk, če ti v zameno naredim dam/prinesem/naredim xy?« IN pod pogojem, da Kameleonka takšno menjavo sprejme, potem je plačilo izključeno. Če bi ji naročila broško v vrednosti deset eurov, nisem kot naročnica tista, ki določi, kaj je vredno deset eurov, ampak od Kameleonke, ki presodi, kaj izpod njenih prstov kot plod njene domišljije na koncu lahko predstavlja protivrednost 10 eurov, četudi ji čustveno morda broška predstavlja veliko manj/več kot navedeni znesek? S primerom želim zgolj prikazati nesmiselnost vseh trditev o domnevni vrednosti storitve oziroma blaga, ki ga naročamo in pričakujemo in o nujnosti okarakterizacije nečesa, kar je plačal nekdo drug, kot ''javnega dobra'' (nekdo je plačal, torej to je odkljukano, zdaj je to pravzaprav naše in ti si mi DOLŽAN to dati/povedati/narediti). Vejevje in kamenje je konkretizirana ideja in najbrž kot ena od storitev, ki jo kot notranji design lahko pričakujete v izbranem biroju. Če znate posnemati zadevo sami, to le storite, če ne znate, potem se obrnite na biro, ki vam bo za storitev povsem upravičeno – izstavil račun.

matilda pravi ...

Nekako imam ta biro na sumu, da nimajo reg. dejavnosti prodaje info ali pač in se Kamelonki ne da delat (hot linija, za 1 ojro/min - vas zanima pikčasti kanape? Ni problema! Vas prevežem k Ivančku v Srednjo Kungoto. Ostanite na zvezí!) Pri nas temu rečemo Rumene strani. "V pogledu" objavljanja fotk naročenih ureditev pa se to počne z soglasjem naročnika. To je jasno.

Nesi pravi ...

Podobno se dogaja tudi računalničarjem...

Kameleonka pravi ...

GoLa, hvala za pogled iz tvoje strani!
Matilda, v resnici delam v trgovini s kavči - moje delo je, da cel dan ležim. (Ti pa zelena od zavisti!) :)