nedelja, januar 03, 2010

Nič drugega, samo modro nebo...

_

Nebo je bilo danes res brez oblačka, sonce je skozi okno grelo v hrbet že ob devetih zjutraj, ko sem se, tokrat brez budilke, skobacala iz kovtrovega kokona. Takoj po jutranjem kofetu, ki na 820 nadmorske pač ni vreden svojega imena (ne vem zakaj ima turška kava pri pripravi zapovedano višino na kateri rata ali pač ne), se z babi podava na sprehod po gozdu. Precej dolg krog narediva, v hrib hodi pred menoj, sama se ustavljam in iščem dupline iz katere bo morda pogledal kakšen škrat, pa danes ni nobenega na vidiku - očigledno sem včeraj zvečer spila premalo vina?! "Nazadnje sem šla!" reče, ko prideva nazaj na točko od koder sva krenili. "Kar misli si!" rečem sama pri sebi. Nikakor je ne pustimo, da bi pri svojih enainosemdesetih posedala doma, kar tako vztrajno trdi, da bi najraje počela iz dneva v dan. In vsakokrat ko jo spravimo v pogon, da gre, ob vrnitvi nazaj pove, da ne bo šla več ter pristavi, da je najraje doma.







Premalokrat grem. Dva dni brez telefona in interneta je razkošje. Zrak je tako čist, da tokrat celo uživam v odmevajočih pokih raket, ki v polnočnem nebu režejo v čist zrak. Preden odidem, pogledam v nebo, v pikasto množico zvezd, katerih od spodaj že mesece nisem uzrla. Nebo ima posebno barvo, temno modro in ne črno, tako lepo je, da je leča še tako dobrega fotoaparata ne ponaredi. Nekatere reči so neulovljive in prav je tako. Ko se vrneš so spet tam, čeprav se ti, medtem ko hitiš skozi svoj vsakdan, na momente zazdi, da večerno nebo nima smisla. O ja pa ga ima, tudi temno nebo ima smisel, vse je odvisno le od tega, kje se v tistem trenutku nahajaš.

8 komentarjev:

vila lila pravi ...

tudi mi smo si včeraj privoščili dolg sprehod po sončku - neverjetno kako te sonce lahko "dvigne"..
ob tvojih fotografijah pa sem ugotovila kako zelo mi manjkajo tisti dolgi sprehodi po naravi, pohodi v hribe. komaj čakam pomlad.

pa hura za nono. :) naša je že davno obsedela. da jo noge bolijo, nono pa jo noče pod roko prjet, ker da ga v kolke suva :) ah, kdo jih razume...

matilda pravi ...

A si ti bila z babico v Narniji???

GoLa pravi ...

Pod videzom vsakdanjosti prepoznana osupljiva lepota...

spela pravi ...

pravljica :) sprehod po gozdu je 1000% boljši od kave v portorožu.

Kameleonka pravi ...

Vila Lila, tudi meni manjkajo sprehodi v naravi, zato sem šla včeraj kar dvakrat.:)
Matilda, kakopak! :)
Špela, a sem slučajno kdaj trdila, da je kava v portorožu fajn?! Nak!

spela pravi ...

vem, da nisi. ampak je bila to moja asociacija - ko sem namreč v nedeljo tekala po gozdu (mimogrede, zdajle sem nazaj s teka po zasneženem gozdu, to šele seka ;)) me je klicala prijateljica, da je na kavi v portorožu. in sem si mislila, kaj folk tja rine na kavo na tak lep sončen dan??!? ko bi vsaj šli v piran, če že ne grejo v naravo ;)

Kameleonka pravi ...

Res je, ali pa vsaj v Trst. Ampak veš kaj, saj je fajn, da vsi na ista mesta rinejo, potem je drugod več placa za nas, čudake. Si nočem niti predstavljat, da bi šli vsi tisti, ki v Potrorožu pijejo kavo, v mojo gmajno na sprehod! :)

vila lila pravi ...

jaz sem bila pa v nedeljo na sončku v Portorožu. :P
v "normalnih" okoliščinah ne bi bilo dvoma, oz. sploh ne bi izbirali med sprehodom po naravi ali pa med sprehodom po Portorožu, vendar par dni pred rokom sem se hotela sprehajat čim bližje kakšni bolnišnici. moj je že mrmral od Snežnika, vendar sem ga elegantno zadržala doma. :)
smo pa nabavli trikolesnik, tako da bomo lahko čimprej veselo šibali po makadamu in gozdnih poteh!!