Minevanja

Na prelomu iz starega v novo, točneje, na večer pred silvestrovim, sem izvedela žalostno novico, da je umrl prijatelji iz otroških dni. Boli, ko odide nekdo iz tvoje generacije, nekdo, s katerim si preživel malodane vsak dan svojega otroštva - skupaj smo izbojevali prve bitke, gradili največje šotore, osvojili vaške griče, iskali bližnjice med daljšnjicami po bližnjih gozdovih, se do skoraj jutranjih ur zabavali ob kartah in monolpolyju, šteli zvezdne utrinke, se potili v badmintonu, presnemavali vilinke na kasete in igrali tetris na njegovem računalniku. Človek, ki bi bil lahko vzor vsakemu - v smislu marljivosti, pozitivnih vrednot in poštenosti, človek, ki je dal v svojem kratkem življenju poleg svoje hude bolezni skozi še smrt matere in brata. "Hudič gre vedno na ta velik kup srat." pravi moja mama. Očitno res in očitno rek, da se dobro vrača z dobrim, ne drži. Sestra umrlega prijatelja bo tako, v roku še ne desetletja, poleg svojega brata in mame pokopala še enega brata. Njihovo tragično družinsko zgodbo sem imela v mislih tudi včeraj zvečer, medtem ko sem v nalivu hitela skozi hrupno mesto, na mirno praznovanje k prijateljici. Kako simbolično, kot bi dež izpiral žalost in bolečino...
Ni važno ali na silvestra pada dež ali sneg, ni važno na kateri jebeni zabavi smo bili in koliko šampanjca smo popili. Ne bom delala obračuna s starim letom, če pogledam v širšem smislu, je bilo zame to eno čist fajn leto. Pod pogojem, da odštejem dejstvo, da je druga polovica le-tega mimo mene švignila v enem zamahu. Spremembi, ki jih pri sebi zaznavam tekom let, sta rahlo nagibanje v sentimentalnost in uživanje v samoti. Zanimivo, zelo družaben človek sem, po drugi strani pa neznansko uživam v samoti. V novem letu si poleg zdravja (kako klišejsko in obrabljeno se sliši po eni strani, po drugi pa je to res tisto najvažnejše) želim dovolj časa. Dovolj časa zase, za poležavanje na kavču - z dobro knjigo v roki, s kupom najboljših filmov na polici, časa za vse pogovore o resnem in neresnem, pogovore, ki trajajo v noč. Želim si, da bi tisti, ki me obkrožajo (obkrožate - veste kdo ste) in sem (tudi) zaradi njih (vas) to kar sem, še naprej hodili v korak z menoj. To je vse kar šteje.