torek, februar 02, 2010

Izkoriščevalska prasica drugič / Kaj smo se naučili v prvem delu?!

Po objavi prispevka smo na veliko debatirali v komentarjih, z nekaterimi za mizo ob kavici, spet drugi ste poslali mail, ker se iz osebnih razlogov niste želeli javno izpostaviti, nekateri ste me na hitro podrezali po g-talku, skratka, takrat ko sem kliknila "javno objavi", se mi niti sanjalo ni, kako prepotrebna debata je to.
Včeraj sem med drugim prejela prijateljičin mail z naslednjo vsebino:
"Pazi to, zjutraj zazvoni telefon v pisarni in neka ženska pove, da ji je ime Slavi in da se poznava, saj sva bili leta nekoč na počitnicah z isto agencijo. Res sva potovali z isto agencijo, vendar sem se sama predčasno vrnila domov in ženske se niti najmanj ne spomnim (od takrat je minilo več kot deset let). Prijazno ji povem, da se je ne spomnim, ona pa meni, da od mene rabi to in to uslugo ter... (na tem mestu si najbrž predstavljate, kako se je zgodba imela nadaljevati)... Potem, ko sem ji povedala dejstva - o tem kako poslujemo, pa da nas kontrolirajo itd, mi je ženska razložila svoje mnenje o meni, ki me je katapultiralo v nebo. Potem grem iz čistega obupa na internet in preberem tvoj blog. Sveta nebesa!"
Sva potem danes z isto prijateljico debatirali po telefonu in ugotovili, da je stvar dokaj problematična, kajti, tako kot tudi za vse ostale stvari na tem svetu, ne obstaja en in isti recept, ki bi reševal tovrstne situacije. Prijateljica je omenila, da pozna nekoga, ki svoje storitve prijateljem zaračunava z 20% popustom - to se mi zdi fer in korektno. Spet drug prijatelj je predlagal, da bomo, če bomo kdaj v situaciji "uslugodajalec-uslugoprositelj" uslugo že vnaprej okarakterizirali, oziroma ji določili ceno/ali morebitno ne-ceno oziroma kompenzacijo, tako ne bo možnosti, da bi po opravljenem delu prišlo do kakršnih koli nesoglasij.
Moj zaključek zgodbe je takle: to, ali bom nekomu naredila uslugo (pa naj bo le-ta zastonj ali pa po prijateljski ceni) je moja IZBIRA in ne DOLŽNOST!

Lepo vas pozdravljam,

vaša Izkoriščevalska prasica

16 komentarjev:

Staša pravi ...

Tole me spominja na mojega siciljanskega prijatelja, ki mi je nekoč razložil, kako to deluje na Siciliji: tam je samoumevno, da greš po uslugo recimo k pravniku, ki ga poznaš. Ker ga poznaš, se pričakuje, da ti uslugo opravi zastonj. Če ga ne poznaš, ne greš tja, poiščeš nekoga, ki pozna nekoga in se spet smatra, da ga poznaš. Tako mnogi životarijo, ker imajo polno dela in nič zaslužka.

Ampak! Potem imaš pa "družbeno-odgovorno" klaso ljudi, ki so zaposleni v javnih institucijah in skrbijo, da prijatelji vseeno pridobijo tudi kaj zaslužka, seveda iz državne blagajne.

No, in ta teorija pri mojem prijatelju definitivno velja: njegava najboljša prijatelja sta pravnika, on, kot javni uslužbenec, pa jim rihta posel. O tem smo se čisto odprto pogovarjali na skupnem druženju.

Sama tega seveda ne zagovarjam, ker verjamem, da je nadvse nerodno, sploh če si odvisen od lastnega dela. OK, recimo da imaš službo, ki ti da zaslužek in te nekdo poprosi za uslugo v prostem času... sama potem verjetno ne bi računala, bi pa šla na protiuslugo, ampak spet je odvisno od velikosti zadeve. Ko je soseda potrebovala plac za žurko, ji nisemo računali hiše, sem se pa zagrebla, da bo en dan, ko jo bom potrebovala, hčerkina varuška. In sva že "zaprli posel".

Smo pa verjetno pač prejužno, da bi bilo to samoumevno. Morda je včasih to tudi koristno, ker smo še ljudje, problem je le, da se nam tale tranzicija že pošteno vleče in da smo vsi skupaj že malo zmedeni. Ni jasnih norm in vrednot, ni več zaupanja...

Anolopka pravi ...

Popolnoma podpiram tvojo pravico do izbire...

matilda pravi ...

Pravica izbire sploh ni pod vprašajem (le zakaj smo 41 šli v gozdove), ponavadi je problem na glas povedat. Kar pa tebi ne predstavlja problema;) sploh, če si pred tem s polencem čez hrbet dobila. Kdor te ljubi te ljubi NATANKO TAKO. Ostali pa so v tranziciji.

rozi pravi ...

Nadaljevanje zgodbe o prijateljskih poslih: prijatelj te "najame", da za njega recimo oblikuješ logotip in se celo dogovorita za ceno. Ko je stvar narejena (in celo potrjena), se ta prijatelj premisli. Kaj narediš?

a) zaračunaš polno ceno?
b) zaračunaš delno ceno? Koliko je delna cena?
c) ne zaračunaš nič?

Anybody?

matilda pravi ...

Mu zaračunaš le "fizično" delo in material? To je j..a! In ga izbrišeš iz kontaktov, ker bi o plačilu moral spregovoriti on, saj je naročen izdelek bil narejen..še vedno je njegov, tudi, če ga ne potrebuje več. Pravzaprav bi ga moral uredno plačat, če bi se pa ti odločila za nižje plačilo, bi ti moral noge poljubit. Pa kakšne prijatle imate? Kameleonka bo začela računat spejs za nasvete;)

spela pravi ...

odvisno, kje tiči razlog, da si je prijatelj premislil. če ima tehten razlog, potem jaz ne bi računala. seveda pa lahko po izkušnjah zatrdim, da bi pravi prijatelj hotel vseeno plačat. in potem sledi pregovarjanje ;)

Kameleonka pravi ...

Staša, prav imaš, ni norm in vrednot in ni zaupanja.
Matilda, naj kar ostanejo v tranziciji, jaz grem naprej! :)
Rozi, zaračunaš dvojno ceno itak ti ne bo plačal, se mu pa lepo dokončno zameriš in te ne bo nikoli več prosil za uslugo. :)
Matilda, res bom začela dajat nasvete, hehe. Ni da bi človek jokal za takimi prijatelji, saj za njimi pridejo drugi.In če je dober prijatelj, bo hotel plačati, kot pravi Špela. Evo, ideja za dat svoje prijatelje na test! :)

jackie pravi ...

ti, ljuba izkoriščevalska prasica, naj ti povem, da je tudi mene življenje naučilo naslednje: napaka je že storjena, kadar misliš, da se račun izstavlja na koncu ... o ceni (ali gratis storitvi, vseeno) se je NUJNO TREBA dogovoriti vnaprej ... kdor ima torej ostati z dolgim nosom, naj takšen ostane že kar takoj ...

kameleonka pravi ...

Jackie, vsi se učimo... :)

Vale pravi ...

Podobno je s pletenjem. Nekdo vidi njemu blazno všeč kapo ali šal na moji prijateljici in izrazi blazno željo, da bi to imel. Prijateljica ga napoti po info do mene in ko povem ceno, je odgovor še samo: "Aha, no, saj ga/je ne rabim toliko."

Ampak čista računica je takšna:
- kakovostna volna za povprečen šal pride 10 do 15 EUR
- povprečen šal pletem 4 do 8 ur
- če računam samo 5 EUR na uro (kar nikoli ne), bi moral šal imeti ceno v povprečju 50 do 70 EUR.
- v povprečju prodam šal za 25 do 30 EUR

in ja, vedno se sama odločim ali bom šal prodala ali podarila.

p.s. Upam, da ne bo preveč "prijateljev" pričakovalo, da bodo v kratkem dobili sladoled, kavo in še kaj drugega zastonj :-)))

Kameleonka pravi ...

Vale, podobno je z broškami, kot si tudi ti izkusila. "Ah saj šal naštrikaš medtem ko gledaš televizijo!" Si najbrž mislijo, jaz pa broške "itak rada delam". :))
Za stvari ,ki so ročno izdelane nikoli ne iztržiš toliko kot je resnično vredna in to je škoda. Šele v zadnjem času se mi zdi, da so se zadeve začele malo obračati na bolje in da ljudje spet malo bolj cenijo ročno delo in so zanj pripravljeni odšteti malo več (čeprav 70 eurov za kapo, kot je recimo realna cena, spet malokdo). Zadnjič je prijateljica po Amazonu namesto že zgotovljene denarnice (podobne kot jih dela Ana Fensišmensi) naročila kose blaga s tutotialom. Ko sem se pravila tisto šivat in na koncu vstavljat v okvir, sem uvidela, da je Aninih 23 eurov za denarnico praktično zastonj, realno ocenjena taka zadeva stane blizu 50 eurov, kar sem ji tudi povedala. "Vem, ne govori mi prosim! Ampak nihče ne bi dal toliko" je bil njen odgovor.
Hecno, če nekam pridem in pozvonim, prišraufam dva vijaka, računam 30 eurov in grem, to se pa nikomur ne zdi čudno! :)

Vale pravi ...

BTW, prodajalki pri Cori je bila tvoja broška neznansko všeč!

Kameleonka pravi ...

Vale, ima pa res dober okus ta prodajalka. Seveda ga ima, saj vendar dela pri Cori! :)

spela pravi ...

mogoče pa bi Cora prodajala tvojo linijo nakita? :)

Kameleonka pravi ...

Špela, bereš mi misli. :)

Petrula pravi ...

Vem, da pozno. Vendar bolje pozno kot nikoli ...
http://www.27bslash6.com/p2p.html