torek, december 29, 2009

Plešoče mačke in divji merjasci


Plesen na zidu lahko mirno spregledate, verjemite, da je v petih urah, kolikor sem jih preživela v temle čošku nekega precej nobel lokala z nobel cenami (in nobel plesnijo na zidu), nisem opazila. Le kako naj bi človek opazil zidno plesen, če pa mora non stop segati v besedo, se pogovarjati o lovu na divje živali, pa o divjih merjascih, ki se parijo s tistimi kloniranimi iz neke farme na Siciliji, pa o jelenih, ki plavajo po Ljubljanici, o natečajih, sitotisku, o pijanih profesorjih, ki se v deliriju oklepajo svojih katedrov na faksu, pa o tem, da ima nekdo tako velike roke, da mora, kadar si plete rokavice, namesto 25 na pletilko nasnuti 40 zank in razne take reči. Toliko je bilo za povedati, da skoraj ni bilo časa za opravljanje. Skoraj.
Hm, moram reči, da se že dolgo nisem tako nasmejala. Hvala vam za prijetno druženje, pa za luštna mala darilca, ki niso tako zelo trivialna, kot bi se marsikomu zdelo na prvi pogled. Naj živi trivialno!

P.S. Karirasta reč na fotografiji je mačka, ki pleše na Jennifer Lopez. Ne vprašte zakaj, ker ne vem.

ponedeljek, december 28, 2009

Broško dobi Majata


Majata, prosim javi se na mail.

četrtek, december 24, 2009

Džinglbels

_

Snežinke že letijo k naslovnikom, piškoti so napečeni in darila zavita. Težko je biti Božiček. Zvečer se uležem na kavč in se dva dni ne premaknem.


Božiček (v tem primeru sem to jaz), nekomu izmed uč mečečih na Tok zavesti, podarja broško iz pleksija. Serija brošk je bila zasnovana kot poskusna ter darilo za prijatelje in ni naprodaj. Za tale kos pleksija se lahko grebete do nedelje 27.12..


Fajn se imejte čez praznike!

torek, december 22, 2009

Bi zamenjali?

_

Darilnico na Gornjem trgu sem opazila zaradi bogate jelke, ki se bohoti pred oknom. V Darilnico prinesete darilo, ki vam ni povšeči in ga zamenjate za katerokoli drugo darilo izpod jelke.


Na polaroidnih fotografijah so slike oštevilčenih daril, ki so na voljo pod smrekico, tista z modrimi pikami so že oddana. Zanimiv koncept, sploh v časih, ko predmeti vedno bolj izgubljajo na vrednosti. Takole je zapisano na flajerju: "Bi se radi znebili dolgočasnih daril, ki ste jih prejelei od različnih priložnostih, pa ne veste kaj bi z njimi? Prinesite jih v darilnico, kjer si boste izbrali novo darilo s katerega ne bo več treba brisati prahu!


Moram malo pobrskati po predalih, gotovo je v njih kaj, kar bi lahko odnesla tja. Porcelanastega laboda mogoče?! Hm, če se ni medtem že "po nesreči" razbil.

Pure white

_

Najprej sta prišla dva obiska. Potem je prišel tretji. Nato je prišel četrti, ki je izgledal kot trgovec iz turškega bazarja, na rami je namreč nosil velik zvitek, za katerega se je kaj kmalu izkazalo, da je tepih. In to ne kakršenkoli temveč BEL tepih. Za vselitveno darilo sem dobila bel tepih!
Že razvijam obsesivno kompulzivno motnjo pobiranja drobtinic, pa malih in malo večjih smetk, delam sezname "no go" gostov, ki so potencialni polivalci malinovcev, rdečega vina, čaja, kofeta ali kakšne druge barvaste lepljive substance, kukam skozi kukalo, če pred vrati morda stoji akviziter, ki ima pod roko knjigo z naslovom "Seznam prvih pomoči za bele tepihe v primeru naravnih katastrof" in po tepihu, kot vojake v vrste, polagam najnovejše kolekcije Limited edition broškic.

Pravite, da želite priti na obisk?! Ne, ne bo šlo, danes me ni doma, ne morete k meni, nikakor!

nedelja, december 20, 2009

Zimske radosti

_

Uh, tako težko se je spraviti ven na mraz. Ampak se splača, kljub temu, da je treba nase navleči ta debele štumfe, pa podkrilo, nato nadkrilo, pa šal ovit čez vrat in okoli ušes, tako da le oči ven gledajo. Oziroma eno oko - tisto fotografsko.



Tudi pes je bil izredno zadovoljen, veliko bolj kot če mora ležati pod mizo, vohati moje piškote in cediti sline. Saj mu pravim, da medenjaki niso za pse, ampak on misli da lažem.

sreda, december 16, 2009

Gumbki, bedži, značke, priponke, broške...

_

Ninalena mi je poslala kuverto z bedži. Srčki, mucki, drevesa... lušno!

torek, december 15, 2009

Air

_

Njiju sem si pa že od nekdaj želela slišat. Še en izmed krasnih koncertov. Večina pesmi seveda iz novega albuma ter, kakopak klasike iz Moon Safari - največja poslastica pa La Femme D'Argent.

Se pozna, da so ljudje finančno limitirani, saj je bila dvorana napolnjena le do polovične kapacitete. Kar se mene tiče, čisto fajn, se je vsaj dalo dihati.



Domov pa čez Tivoli, po koncertu v preogrevani dvorani paše sprehod po frišnem zraku.

ponedeljek, december 14, 2009

Pod njenim oknom

_

pa ledene rože cveto...

nedelja, december 13, 2009

Nore gobe

_

Sem hotela ujeti sneg, pa mi je ušel, še preden sem naredila pet korakov. Iz sprehoda sem se vrnila z eno mušnico, ki sem jo "ujela" na bolšjaku. Malo nenavaden božični okras se zdi mušnica, potegnjena iz naftalina. Se še spomnite tistih voščilnic z dimnikarji?! Vedno je bila v kakšnem kotu narisana mušnica ali dve, pa kakšna deteljica in podkev zraven. Mušnica naj bi pomenila srečo, ker... Po eni definiciji naj bi pod njenim klobukom bivali škrati in naj bi bila zato srečonosilna, blabla... Po drugi razlagi, katero sem pred časom prebrala v neki knjigi o praznikih (avtor ali Ovsec ali pa Bogataj, ne spomnim se), pa mušnica prinaša srečo zato, ker je halucinogena. Poješ mušnico in si srečen. Več o tem si lahko preberete na tejle strani: Kult.

sobota, december 12, 2009

Bonboniera

_

Vsak dan hodimo po istih ulicah, mimo istih trgovin in izložb, v nekater izmed njih redno zahajamo, v druge pa nikoli. Ne boste verjeli, ampak v Bonbonieri sem bila danes prvič!
"Glej, Bajadere!" zavpijeva s prijateljicov en glas. "Pojdiva noter!" Uh... še en ostanek preteklosti, ena izmed nostalgij, ki niso le blede slike, ampak dejansko obstajajo. Tam kjer bonbone kupiš na kilo... Prijateljica že narekuje: "En kilogram marcipanovih, pa kilogram bajader, pa še en kilogram tehle mareličnih." Sama kupim le eno miceno škatlico bajader za darilo gostitelju popoldanske čajanke. Glede redizajna še nimam mnenja (morda malo preveč očiščeno za mojo nostalgično dušico), mi je pa strašno všeč, da so uvedli te male bonbonierice. "Z bajadero ne moreš zgrešiti." komentiram, "Mislim da ga ni človeka, ki se ne bi razveselil bajadere (razen, če ti je ne pusti neznani zalezovalec)" komentiram. "Ja, to je res," se strinja N.


"Oooo, pa tele s pikicami, tehle se pa dobro spomnim!" Pri babici so bili redno na mizi ti marelični čokoladni bonbončki.


Tudi prodajalke so še tiste iz stare šole - v takih malo "soc" haljah (morda imajo na nogah borosanke?!) in zelo prijazne. Obisk Bonboniere v teh decemberskih dneh vsekakor priporočam.

petek, december 11, 2009

Ekskurzija

V petem razredu osnovne šole so nas peljali v Titan. Za vse nepodučene: Titan je bivša kamniška tovarna, kjer so izdelovali ključavnice, vezi za smuči, mesoreznice in kar je še takih reči. Titan, Stol, Kik in Eta, so bili v socializmu paradni konji našega mesta.
Ne vem, če so tisti delavci, ki smo si jih ogledovali, tako, kot si mali otroci v živalskem vrtu ogledujejo opice, pa kamele in ostale živali, vedeli zakaj točno smo tam. Mislim, da tisti trenutek tudi sami nismo čisto dobro vedeli. Vodili so nas naokrog, v livarno, kjer so se delavci potili ob strojih, pa naprej v neke male oddelke, ki so bili od stropa do tal polepljeni s fotografijami pomanjkljuvo oblečenih žensk, s široko razkrečenimi nogami. Ob prihodu v šolo nam je učiteljica rekla: "Zdaj ste videli, kam boste prišli tisti, ki se ne boste učili!" Najverjetneje nas je tisti dan velika večina naredila domače naloge takoj ob povratku iz šole, le kdo izmed nas bi si želel pristati v livarni, vas vprašam?!
Stop! Druga zgodba: predstavljajte si enako situacijo, le da se dogaja dvajset let kasneje. Avtobus poln otrok ustavi pred veliko hišo, ki je kot iz pravljice: v roza pobarvana, z ogromno belimi stebri (imitacija jonskih), betonski levi ob uvozu na posestvo, angleška travica pristrižena na tri centimetre, za hišo pa ogromen bazen, v katerem plavata nasmejana gospod in gospa (gospa sicer ne stanuje v tisti hiši, na obisk pride le kadar gre gospodova žena po nakupih v London, a to ta trenutek niti ni tako zelo važno). Iz hiše pride gospa Fanči, v belem poškrobljenem predpasniku in otrokom postreže limonado ter belgijske praline. Otroci se sprehajajo po veliki hiši, nekateri izmed njih se izgubijo v labirintu sob in potem panično kličejo svojo učiteljico, vendar jim je kljub temu tu zelo všeč. Tudi oni bi si želeli plavati v takem lepem velikem bazenu in se od jutra do večera basati s pregrešno dobro čokolado. Sicer bi po daljšem časovnem obdobju zadobili hudo zapeko, a otroci tega ne vedo, niti jim tega ni potrebno vedeti, saj jim ta trenutek še ni potrebno od jutra do večera jesti čokolade.
Ko se vsi skupaj vrnejo v šolske klopi, učiteljica reče: "Zdaj ste videli, kam boste prišli tisti, ki se ne boste učili!" Ko se otroci vrnejo iz šole, nihče izmed njih ne naredi domače naloge - le zakaj bi jo, saj vendar niso nori!

Za posrat

Ponavadi na wc-ju ne berem. Ponavadi. Kadar pa mi tekom dneva ne uspe odpreti kupljene revije, jo, tako kot danes, izjemoma zalistam na sekretu.
V uvodniku piše takole: "In mi, pripadniki izumirajočega srednjega razreda, bomo kmalu delali le še za preživetje. Kolikokrat ste ta mesec šli na koncert, v kino, v gledališče? Koliko revij ste si privoščili? Sprašujem se ali res ni druge poti. In mi zmanjkuje optimizma." Zalistam par strani naprej, buljim v neko zofo, svečnik, tepih, reklamo, kristal (pustimo ob strani dejstvo, da mi nič od videnega ni všeč), zaprem revijo (preventivno - preden pridem do sanjskega Vezjakovega lofta) in razmišljam: kino trikrat, koncert enkrat (naslednji ponedeljek najbrž tudi šteje?!), gledališče ničkrat, revije petkrat, knjiga en komad. Za posrat! To tudi storim - še dobro da sem tisti trenutek ravno na sekretu!
Pa vi? Kolikokrat v zadnjem mesecu ste bili v kinu, v gledališču, na koncertu? Kupujete trislojni ali dvoslojni wc papir, si roke umivate s karbonskim milom ali morda z dišečim milom Le Compagnie de Provence?! Še niste slišali za to milo?! Ja kje pa živite?! Aja, pravite da uporabljate milo trgovske blagovne znamke Mercator?! Tudi prav.
Naslednjič bom bolj previdna in takihle reči ne bom brala pred spanjem. Sicer pa, kdaj pa je pravi čas?! Tega ne vem, vem pa kje je pravi kraj!

P.S. Svoje ročice perem s temle. Kupila sem ga na razprodaji!

P.S.S. Vsi tisti, ki trdite, da imate dobro plačane službe, pa si ne morete privoščiti pofukanega iPhonea, obenem pa menite, da pišoča nekaj delam narobe, prosim pustite prostor za komentiranje drugim.

nedelja, december 06, 2009

petek, december 04, 2009

Kič, aj lov ju!

_

Malo je izložb, ki v decembru pritegnejo pozornost mimoidočega. Utripanje razno raznih lučk že, drugače je pa vse bolj ali manj eno in isto sranje. Naštancane snežinke iz skorajda prosojnega filca, ki to ni, so zamenjale tiste iz stiropora, ofucane severne medvede v Maksiju pa... niti ne vem kaj, ne spomnim se. Vidite, nič posebnega, saj pravim! Če že moram kaj pohvaliti, bi rekla, da mi je letos še posebej všeč izložba Konzorcija - na eni strani izložbenega okna luči "bunke", "seštrikane" iz naštancanih pvc lističev, ki se med seboj spajajo na zanimiv način, na drugi strani pa večplastna "maketa" belega mesta, med plastmi pa utripajoče lučke. Nežno, lepo.

Včeraj je, medtem ko sem hitela po pasaži stavbe, ki se drži nebotičnika, mojo pozornost ujela izložba na vogalu. Kar naenkrat se je pojavila tam. No, ni se pojavila tisti trenutek, najbrž je že bila tam, hočem reči, da je pred štirinajstimi dnevi, kolikor je minilo od takrat ko sem najbrž nazadnje hitela tam mimo, še ni bilo.

Domiselne dekoracije izven ustaljenih kalupov cvetličarske prakse. Če moda že mora biti, potem naj bo tudi v cvetličarstvu! Vredno ogleda, če že drugega ne - s tem mislim na cene, le-teh si nisem ogledala, si pa mislim, da nemara prav nizke najbrž niso. Če je temu res tako, potem vsaj upravičeno.


Pravijo, da je mesto letos še posebej raznorodno nakrancljano. Ne vem, dan D prižiganja luči sem izpustila, je pa res, da sem se zadnjič, ko sem na čopovi ugledala tistega bradatega moškega, ki ima zadnja leta na puklju okraševanje, le-tega kar malo ustrašila - najbrž se še spomnite zamazanih stiroporastih krogel, ki so vsako leto nakazovale, da bodo tam kraljevale večno. Letos jih ni, očitno so šle rakom žvižgat - je bil že čas.




Pa saj ni slab ta decembrski čas: obilo lepega patetičnega kiča, pogovorov, objemčkov - letos se bomo malo manj lupčkali in malo več alkohola konzumirali, da pomorimo bacile, pa bo!


Cvetličarsko šavje me je impresioniralo do te mere, da sem potem zvečer bunke, za vmesni čas, preden se podstopim postaviti smreko, umetelno zložila na pladenj, ki je za nekaj časa postal svečnik. Sveč pa itak toliko pokurim, da bi si že skoraj zaslužila kakšno voščeno lutko v Madame Tussaud!