Šelestenje...

_

Kaj ste počeli pred enim letom?

_

In kaj počnete danes? Berem Jergovićevo Zgodovinsko čitanko. Obožujem nostalgijo. V kakršni koli obliki: v obliki spomina na lansko prvonovembrsko pohajkovanje po Berlinu ali pa v obliki Bajadere na službeni mizi. Zgodovinsko čitanko priporočam vsem meni podobnim patronom!

Krakovc

_

Od včeraj naprej uradno otvorjen. Všeč mi je. In všeč mi je, da je nabrežje spet zaživelo. Trume ljudi, ki se zlivajo tam skozi, so se v zadnjem času povečale, veliko bolj živo je. Ob večerih pa nabrežje zasedejo mladiči z litricami v nahrbtnikih. Tudi prav.
Edino kar me malo moti, je medsebojna neusklajenost posameznih, na novo obnovljenih, delov nabrežja. Na vsakih nekaj metrov drugačne klopce, drugačne luči, različno tlakovanje... Da ne omenjam potopnih smetnjakov na Bregu, ki so na sredo ceste nameščeni kot najlepši okras mesta. Najbrž bi se jih dalo umestiti tudi kako drugače?!

Živel kaos!

_

Najbrž je že tako, da je treba po celem dnevu divjanja in organiziranja odvozov in dovozov ter posledično prenešanja reči sem ter tja, sesti in v dobri družbi spiti malinovo pivo ali dve, da ugotovim, da mi je luštno in da mi nič ne manjka. Saj ne da bi bila tega ne vedela že prej, je pa res, da se nad tem dejstvom ne zamislim prav pogosto - mogoče nimam časa ali pa se mi to zdi tako prekleto samo po sebi umevno?! Pa ni. Včasih se je treba ustaviti, si nadeti smrdljiv, povaljan in obrabljen oranžen njuejdžerski mambo džambo plašč ter se s seboj malo pomeniti. In pozne ure so za taka razmišljanja kot naročene.
Prejle sem se, ob vstopu v razmetano, na pol urejeno stanovanje, zalotila ob misli, da so mi neke blazno kaotične življenjske prelomnice in neki žalostni trenutki s seboj prinesli tako zelo zanimive in krasne ljudi, da je potemtakem res kar pravijo babice, da je vsaka slaba stvar za nekaj dobra, pa naj se tole v tem trenutku še tako obrabljeno in znucano sliši, meni je vseeno, še vedno lahko pritisnete na križec desno zgoraj in me pustite samo s svojimi pozno nočnimi patetičnimi izlivi. Briga me...
Selim se. Že slab mesec. Selim se po kosih, tako počasi, ker mi trenutno stanje ne dovoljuje hitre selitve, preveč časa namreč porabim za druge, morda bolj pomembne zadeve. En vikend za beljenje, nekaj večerov za pucanje, par dni za prenašanje predmetov sem ter tja... V tem obdobju me je doletelo eno tako dokaj bogato spoznanje, da sem sposobna cel teden preživeti s petimi puloverji ter enimi hlačami na riti, pa da zato še ne bo konec sveta - zakaj torej rabimo toliko materialnega?! No ja, po drugi strani pa vem, da bi me brez svečk, lepih milnikov, premočno dišečih mil, luštkanih malih škatlic, skodelic, z na mesto kičastimi motivi, množice knjig (pa še bi lahko naštevali) že zdavnaj pobralo. Lahko je govoriti o nematerialnem, če si predstavnik materialnega, ne?! Najbrž mora biti ravno pravšnja meja vsega, ampak kje pa ta meja je?! Zame trenutno niti ne toliko kot mi dovoljuje prostor, temveč želja po manj, veliko manj, saj želim, da prostor diha, da diši po meni ali pa po sveže pečenem kolaču ali piškotih, ne pa po stvareh (mestoma se sicer lahko pojavi vonj po sintetični sveči z nafejkanim vonjem fig, ali vonj premočnega provansalskega tekočega mila za roke, ki diši po vrtnicah).
V tem večeru sem opravila z več slabimi vestmi: s slabo vestjo zaradi hrane, ki se valja po pultu, pa se bo morebiti pokvarila, s slabo vestjo ker sem šla na večerni obisk in se tam zasedela, namesto da bi kuhinji podarila deviško beli oplesk, s slabo vestjo, ker sem poleg malinovega piva, pošastno dobrega domačega kruha s "pritiklinami", v svoj požrešen želodec za nameček nemarno zagnala še kos malinove torte, le-tej se je pridružila precej zajetna porcija žele bonbonov in to opolnoči, s slabo vestjo, ker nisem dokončala začrtanih idej, katere grem v ponedeljek zjutraj predstaviti svojemu mentorju, v končni fazi me preganja še torkova oddaja projekta. Ampak ja, če je v igri kvalitetno druženje, ki je na mestu, potem vse ostalo lahko počaka, mar ne?!
Vseeno se sprašujem, zakaj hudiča se vseh teh "To do" reči ne da spraviti v 24 ur in si na tihem želim, da bi enkrat, prav kmalu, prišel tisti 15. januar ali pa 23. februar, ko se bom za dva dni zabubila na kavč, pila najboljši čaj pod soncem, v player pa izmenično polagala DVD-je Little Britain-a ali Northern exposure, zunaj pa bo medtem zapadlo toliko snega, da bom odrezana od sveta. Morda je tale post posredno eno miceno jamranje nad hitrostjo življenja?! Morda. Po drugi strani si pa mislim, da bi bilo najbrž, če ne bi bilo tako kot je, sila dolgočasno. Dolgočasno bi bilo, če bi šlo vse po pravilih, po tistih tirnicah, ki si jih zamislimo v glavi, dolgočasno bi bilo, če bi živela tako, kot mi svet veleva, da živim: da se vstane okoli sedme zjutraj in spat odpravi okoli desete zvečer, takrat namreč ugasnejo gretje. Pozna ura je in zebe me v noge, ampak najbrž je to to, meni se to zdi mnogo bolje, kot pa predvidljivo vstanjanje ob sedmih in leganje spat ob desetih. Ugotavljam namreč, da se imam, kljub temu, da me večino življenja zebe v noge, kar v redu.

Pač, ni dovolj kičasto...

_

Kaj ima moja prijateljica skupnega z molji?! Veliko. Tako kot molji, namreč tudi ona obožuje volno. S tem da ona pletenin ne podira, kot to počno zoprni insekti, temveč jih ustvarja. In to prav lepe. Edina pomanjkljivost njenih pletenin je, da niso kičaste. Kar je po svoje tudi fajn. Če seveda niste tisti večinski del populacije, ki pač prisega na kič.
Pa me je Vale poprosila, da v trgovino odnesem novo vrečko s pleteninami. Ko pridem tja, mi prijazna gospodična pove, da se je lastnica odločila, da narokavičk iz prejšnje runde ne bodo sprejeli (narokavičke so podobne kot tele na fotografiji, le da so črne barve). Na moje vprašanje zakaj, dekle pojasni, da tudi druge punce pletejo ter da je v njihove rokavice vloženega precej več truda - za primerjavo mi pokaže zelene rokavice na en prst, ki stanejo točno dva eura manj kot takele, ki jih vidite na sliki. "Avtorica se je bolj potrudila, saj je rokavice še dodatno izvezla s pisanim motivom" pojasni. Izvezen pisan motiv je izgledal nekako tako, kot bi ga naštikali učenci iz zavoda za slepe in slabovidne - niso bili ne križci, ne krožci, ne rožice in ne metuljčki, skratka nek abstrakten motiv, ki niti abstrakten ni bil. "No ja, ljudje imamo različne okuse" komentiram "mogoče se bo našel kdo, ki bo hotel imeti enobarvne, vsaj jaz bi veliko raje izbrala take kot pe tele šaraste." komentiram. "Ne, pri nas to ne gre, ljudje imajo radi kičasto." Kaj mi preostane drugega, kot da pobašem vrečko, se odstranim iz trgovine, za prvim ovinkom v roke vzamem telefon in prijateljici hitim razlagati, češ da štrika premalo kičaste izdelke.
Če je med vami kdo, ki ne sodi ravno v večinski del populacije, če se vam kič ne dopade, potem vam bodo morda všeč takele luštne narokavičke, ali pa kakšne od njihovih sorodnic. Skratka, dobite jih pri coprnici Vale. Coprniške narokavičke...

V ponedeljek ob pol desetih zjutraj

_

Sedim in premišljujem koliko časa porabim samo zato, da si recimo organiziram vsakdanje življenje in ugotavljam, da je tega časa pravzaprav blazno veliko. Z mano mora biti nekaj zelo narobe. Morda sem prepočasna, morda preveč perfekcionistična, najslabša bi bila kombinacija obojega, morda pa celo nič od tega, mogoče je dandanes pač tako.
Pustimo ob strani dejstvo, da se je današnje jutro začelo ob dveh, ko sem padla v posteljo. Dan se je uradno začel ob pol šestih, ko sem se iz taiste postelje skobacala na noge.
Ob sedmih prispem v Ljubljano, stopim v stanovanje, odložim prinešeno, se preoblečem, prinešeno razložim iz vreč, lepo vse na svoje mesto. Pristavim vodo, v skodelico postavim cedilce z odmerjeno jutranjo dozo zelenega, medtem grem v kopalnico, na obraz si narišem obraz, pridem nazaj, spijem čaj in preberem POL članka v reviji. Se oblečem in grem. Se ustavim v trgovini, kjer kupim malico. Predolgo stojim za blagajno. Kot ponavadi v TEJ trgovini, kjer se vedno nekaj zatakne. Pet čez deveto končno stopim v pisarno, mislila sem namreč, da mi bo uspelo prej. Odložim garderobo, odprem okno, priključim laptop (čas porabljen za to spet ni tako zelo zanemarljiv), skuham kavo in se končno usedem za računalnik. Pogledam na uro. Ura je skoraj dvajset čez devet. Moja malenkost je vstala ob pol šestih!! Aaa, od takrat je minilo že četrt dneva, pa nisem naredila drugega kot prilezla do delovne mize?!
No ja, takole jamra kako ji gre čas neznanokam, medtem pa, namesto da bi delala, v službenem času piše na blog. Nak, ni čisto tako! Moj delovnik se začne ob pol enajstih, torej lahko še eno uro sedim in mirno gledam v zrak. Saj če tako pomislim, imam pa časa še preveč!

Okus po malinah...

_

Ledeno mrzlih, kakopak!

In okus po vročem metinem čaju, tako močnem, da mi, medtem ko ga pijem, zaslepi oči.
Ni ga čez domač vrt!

Siv deževni ponedeljek v kolorju

_

Kostanjev pire

Kaj ima kostanjev pire skupnega z beljenjem?! Pravzaprav ničesar. Razen tega, da je bil krasna sladica po sobotnem kosilu za "delavce" prostovoljce.

Za večerjo smo kuhali panelle e caponata - res super jed, priporočam! Ker se je pod kuhinjsko mizo že cel teden valjal protfan kostanja, sem sklenila, da ga nekako spravim v promet. Če odštejem zamudno lupljenje, je priprava pireja sila preprosta: olupljen kostanj fliknete v mikser, pridenete konkretno žlico mascavo sladkorja, vse to zalijete s poljubno količino mleka in kisle smetane (količina po feelingu, dodajate počasi, da ne postane preredko). Prostovoljci so se oblizovali! Včeraj je sledil drugi nanos barve, kuharica pa sem pozabila kupit sladko smetano. Ker sem imela v hladilniku riževo mleko, sem sklenila da uporabim kar tega. No, to je bilo šele dobro! Neprimerno boljše kot varianta s smetano. Svetujem, da poskusite oba recepta in se potem odločite katera varianta vam bolj ustreza.

Minutka za strpnost

Dandanes je blazno modno biti strpen. Mi vsi smo ena sama poosebljena strpnost, toleranca, uvidevnost in prijaznost. Žal pa je ta strpnost ponavadi le enostranska in precej kratkega roka. Jaz bi namreč morala biti strpna, nekomu drugemu pa pač ni treba biti strpen. Da, čedalje manj strpna sem, ampak za razliko od mnogih izmed vas to tudi brez slabe vesti priznam. S svojo tiho nestrpnostjo pravzaprav nikogar ne prizadanem.

Proti muslimanski veri imam točno toliko, kot imam proti krščanstvu ali katerikoli drugi veri: (no ja, če sem čisto iskrena, se mi zdi krščanska vera daleč največji bullshit, ampak pustimo zdaj to) vsaka vera v obliki pretirane skrajnosti se mi upira, vendar: zaradi mene lahko počnejo kar koli, dokler seveda to ne zadeva mene osebno. Najbrž bi vas, v primeru da bi vas nekdo vprašal, če ste za izgradnjo džamije, 99% odgovorilo da ste za - jasno, saj ste vendar strpni, le kdo bi hotel izpasti primitivec in na glas poudariti svojo nestrpnost, vas vprašam?! Jaz nisem za. Načeloma niti nisem proti, nisem pa za. Pravzaprav me džamija in njeni verniki prav nič ne motita, zaradi mene je lahko v Ljubljani deset džamij, jaz bom, ne glede na to, enako mirno in zadovoljno živela še naprej. Me motijo naglavne rute muslimank? Ne, prav nič me ne motijo, zdi se mi celo, da lepo poudarijo obraz, zaradi mene je lahko pol Ljubljane zakrite. Ampak: ko bom šla jaz v njihovo deželo, bi rada naokrog hodila z odkritimi rameni. Nak, to se pa ne sme! Kje je tu strpnost, vas vprašam?! Ne samo, da je nekdo nestrpen, poleg tega zase zahteva tudi ogromne privilegije, česar pa on drugače verujočim ne omogoča. Aaa?! Da smo si na jasnem: nikoli ne bi šla podpisovati kakršne koli peticije proti gradnji džamije, še enkrat poudarjam: naj jo imajo, zaradi mene jih imajo lahko deset, ampak naj poprej vsaj malček razmislijo o strpnosti ter o tem, da le-ta ni nekaj samo po sebi umevnega ter da naj bi bila po vseh pravilih inverzna.

Nestrpna sem do vseh, po Čopovi ulici gor in dol mrgolečih oseb, ki od mimoidočih nekaj pričakujejo. Vsakič ko grem tam mino, si potihem mislim, da bi se ta ulica pravzaprav morala imenovati "ulica dobrodelnosti." Človek ne more iti tam mimo, ne da bi ga napadli aktivisti Amnesty internationala, Unicefa, ne da mu nekdo v roke ne turil dobrodelne srečke ali reklamnih letakov, ampak reklamni letaki so že druga zgodba, ki z dobrodelnostjo nima nobene zveze. No ja, vzbuja pa deloma slab občutek, če človek letaka ne vzame, kajti ubogi študent bo moral poiskati nekoga dugega, kateremu bo uturil brezvezni letak, ki, roko na srce, ponavadi roma v prvi smetnjak. Da ne omenjam, da so nekateri izmed študentov tako butasti, da ti, tudi če imaš obloženi obe roki, kljub temu rinejo tisti letak. Takim ponavadi prijazno pojasnim: "Poglejte, dve roki imam."

Zadnje čase sem vedno bolj nestrpna do klošarjev, ki za menoj tulijo: "Je kaj drobiža?!" Ponavadi rečem: "Je." in odhitim naprej. Vse in nič je drobiž dandanes. Ne rečem, da nikoli ne podarim- vedno podarim cigareto ali dve, če me le zanjo prosijo v mimohodu na ulici, ne pa kadar sedim za mizo v lokalu - tam se pač ne pustim motiti. Včasih vržem kovanček kakemu študentu, morda turistu, ki mu je zmanjkalo denarja, nekomu pač, ki nekje stoji in igra na inštrument, pa tudi če je to na nesrečni Čopovi. Če se nekdo trudi, potem, se mi zdi, je dobro ta trud nekako nagraditi.
Svoj denar pošteno zaslužim in imam ga zase. Nimam kredita, leasinga, držim se načela, da, če se le da, ne grem v minus. Glede na to, da ne zaslužim veliko, si relativno veliko privoščim, najverjetneje zato, ker imam sposobnost, da znam ravnati z denarjem. Kljub temu, da mi je bilo doslej v življenju vse bolj kot ne "na pladnju prinešeno" in mi ni bilo treba nikoli za nič kaj posebej s prstom migniti. Vendar tega nikoli nisem zlorabljala.

Zakaj pravzaprav tale zapis?! Preprosto zato, ker se je danes zgodilo nekaj, kar mi prvi hip niti ni dalo misliti, pa je potem nekako prišlo za menoj in botrovalo temu, da sem potem začela razmišljati o strpnosti.
Z blogersko znanko sva hiteli na kavo, pogovarjali sva se o nekih škatlicah v katere naj bi P. naložila cup cakes, ki jih bo spekla za na poroko. Mislim da sva se pogovarjali o tem, vendar čisto lahko da se nisva, kajti trenutek za tem se je zgodilo nekaj, kar mi je zadnji del pogovora dobesedno izbilo iz spomina. Skratka, hiteli sva skozi Plečnikov podhod, kjer je bilo zbranih nekaj pijanih klošarjev. Bilo jih je kar veliko, toliko, da se jim je bilo v mimohodu pravzaprav praktično nemogoče izogniti. Eden od njih naju je nagovoril in nama, med govorjenjem, hodil za petami, midve sva se pogovarjali naprej in šli mimo. Da, ignorirali sva ga - sem mu morda dolžna karkoli razlagati, mislim da ne ali pač?! Skratka, najina ignoranca ga je tako razbesnela, da sva bili kar naenkrat zanj vse, samo človeka ne - komaj sva ušli gor po stopnicah, nič kaj prijeten ni bil tisti občutek, ko ne veš ali te bo nekdo v svoji zablodeli pijanosti morda celo udaril ali pač ne. Kje je tu strpnost?! Nikomur nič nočem, pustim jih na miru kot pustim na miru konjsko figo, ki leži na cesti - ta, ki ga pustim pri miru, pa se čuti dolžnega, da po tem, ko mi v hrbet vrže vse možne psovke tega sveta, pokomentira še moje noge. Ne, to da je bil človek pijan, ni nobeno opravičilo. In vedno bolj sem prepričana v to, da bi bilo potrebno tisto klošarjenje, ki je nadležno, prepovedati in preganjati. Ker dejstvo je, da jih je vedno več in vedno bolj nasilni so. Nisem strpna, na živce mi gredo in ne maram jih. Ne maram, da pristopajo k mizi kjer koristim svojih pet minut prostega časa in pijem kavo, ne maram, da mi v roke vsiljivo turijo svoj časopis, kateri ni dober za nič drugega kot za star papir. Oprostite, dobrodelnosti imam dovolj!

Evo, priznala sem, zdaj pa le mečite kamenje vame, strpneži!

Kultura pitja piva

Nekaj o tem sem že pisala v svojem prispevku iz Belgije, več pa si lahko preberete na spletni strani društva Golding.

Listje rumeni in odpada...

_

Prejle sem se, medtem ko sem na balkonu zalivala začimbe, ki sem jih poprej cel dan zanemarjala, zalotila ob misli, da mi je tale jesenski hlad pravzaprav všeč. In nikar ne mislite, da mi je bila misel na to, da mi je ta hlad všeč všeč, še malo ne! Včasih se v človeka prikrade en tak nostalgičen občutek - morda me je vonj, ki se mi je prikradel v nosnice, ko sem stopila na balkon v nezavednem spomnil na kaj lepega. Morda... Načeloma ne maram jeseni. Dela me depresivno. Jeseni ždim in čakam pomlad. Saj ta letni čas sam po sebi niti ne bi bil tako zelo slab, če mu ne bi sledila dolga zima. In prejle, med ogledom filma, se me je pri enem zimskem kadru nenadoma polotila želja po zimi. Po tisti pravi zimi, ne po neki solzavi plundrasti brozgi, ki v kosti nažene moker hlad. Sneg, ki škripa pod nogami, sprehod skozi zasnežen gozd, ko nikjer ni žive duše (in kače). No ja, taka želja po zimi, se mene poloti na vsake svete kvatre enkrat. Nazadnje se me je polotila enkrat konec poletja, na vlaku za Maribor, ko sem si nekje na začetku proge, tam kjer se mesto konča in se začne gozd, zaželela, da bi bilo vse belo, da bi z neba padali veliki snežni kosmi, jaz pa bi sedela na vlaku in se peljala na tortico in čaj v Maribor. Skratka, dobim nek preblisk, pa me potem hitro mine, ko pomislim na zimo, ki se vleče kot ponedeljek po dolgem prazničnem obdobju.
No ja, jesen je sicer fina, ker lahko nase navlečemo trapaste črtaste črno-bele dokolenke, take kot sem jih naprimer kupila danes. Pridemo domov, iz vrečke vzamemo nove hecne dokolenke, jih navlečemo na tačke in se veselimo jeseni. Ampak v vrečki so tudi hecne rokavice na en prst, iz debele volne, podložene z (umetnim) krznom čakajo snega, ki škriplje pod nogami. Zima je fina tudi zaradi dolgih volnenih šalov, ki si jih ovijamo okoli vratu. In če samo pomislim na tisti občutek, ko si z nekom domenjen za klepet ob kavi, ko se v mrazu prebijaš skozi mesto, nato pa vstopiš v topel kafič, obesiš plašč, odmotolaš šal, slečeš rokavice, nato pa naročiš šalco čaja in medtem ko le-tega piješ, se sneg, ki se je nabral na podplatih, odtali in na tleh nastane srednje velika lužica. Ja, v lokale rada vstopam pozimi, zelo.
Jesen je tudi fajn čas za zaljubit se. Kakšen bedak je moral biti tisti, ki se je spomnil, da se je treba zaljubit maja! In potem ljudje mislijo, da se je treba zaljubit ravno maja. Mečkajo se na tistih klopcah, ne vedoč, da bi bilo enako početje, le da prestavljeno v drug letni čas, lahko veliko bolj romantično. Zaljubit se je treba jeseni - ko je hladno, ko pada smrdljiv novemberski dež, ko ima človek občutek, da je noč od jutra do večera in ne obratno. Če se zaljubiš jeseni, je jesen manj dolgočasna, pečen kostanj bolj sladak, zima pa manj mrzla in krajša.
No ja, kakorkoli že, v omari imam tople rokavice. Kostanja pa itak pojem bolj malo, tako da mi je konec koncev čisto vseeno ali je le-ta sladak ali pač ne...