Disketa

Se še spomnite kaj je to? Sem raje fotkala, če je kdo izmed vas slučajno pozabil...

Včeraj me je mati (ki ni preveč računalniško pismena. Sicer rada surfa po netu, vse ostalo pa ji je španska vas) prosila, če ji lahko nekaj natipkam in dam na disketo. »Kaj? A prav slišim?! Na disketo? Diskete nisem uporabljala že več kot pet let! Zakaj pa ne pošlješ po mailu?« jo vprašam. »Ja no, saj vem, da bi lahko poslala po elektronski pošti, a so nam tako naročili v službi in zato moram dati na disketo« reče.

Hehehe... Nazadnje sem se tako nasmejala, ko so jim lansko leto kupili torbe za prenosne računalnike (seveda niso vedeli, čemu te torbe služijo) - z namenom, da jih bodo uporabljali za prenašanje papirjev na sestanke. Moja mati namreč dela v vrtcu. Ker sem jako uvidevna oseba, raje ne povem v katerem, saj veste: Greh se pove, grešnika pa ne. Tudi njena vodja - gospa podravnateljica - ima tako trobico. V njej ima lično spravljen blok za zapisovanje raznih bolj ali manj nepomembnih umotvorin ter svinčnike. Je pa vsaj mamina torba dosegla svoj namen: moj brat se je je neznansko razveselil in vanjo spravil svoj prenosnik.

No in potem so jim zadnjič dali diskete. In 80 ljudi bo te diskete prineslo svoji sodelavki, ki jih bo potem spravila v to torbo za prenosnik in nesla na sestanek. Wtf?! Najbrž še nikoli niso slišali za elektronsko pošto?! Nekateri še vedno živijo v kameni dobi…

P.S. Ideja za vse, ki imate prazne torbice za prenosnike: v njih lahko prenašate diskete!

Dopisujem: Niso uspeli odpret diskete. Mama je bila naprošena, naj prinese sprintano na listu papirja. Bodo pretipkali. Bizarno... temu bi se smejal še Mr. Bean...

Mmmm

Naš slogan je: "Naj se vam cedijo sline!"

Minutka za EPP:

"Pozdravljeni! Sem Teja Stuša!"
"A se lohk ustreliš, prosim!"

Podivjana

Sita sem tega računalnika, butastih stolpcev z besedili, ki nočejo bit postavljeni tko kot jaz hočem (ker sem po pomoti pritisnila nevemkam, in spremenila nastavitve in zdaj lahko samo na slepo pritiskam na vse možne n-te gumbe in zadevo še bolj zafrknem). Prav tako sem sita anemičnih scanov, razpacanih črt in rdeče lučke na printerju, ki utripa. Najbolje bi bilo, da jo prelepim s črnim lepilnim trakom. Trenutno sem najbolj zoprna oseba na svetu! Ne vem zakaj sploh to pišem, ampak se mi je zdelo da bi Vi to morali vedet. Ker na blog vedno pišem samo lepe, zanimive in zabavne stvari. No in zdaj sem se odločila da je tega dovolj. Danes nisem zabavna in to želim deliti z Vami. Pa če Vam je prav ali ne! Tko. Zdaj grem pečt muffine. Tiste kokosove. Da prepodim to babjo jezo!

Kreativni nered

Hirkani mi je s svojim postom dala iztočnico, da tudi sama napišem nekaj na to temo: na temo nepospravljanja, kracanja po stenah in čečkanja čez rob papirja.

Moje bratovje je bilo recimo tipičen primer otroka, ki je z velikim veseljem kracal po stenah in včasih celo po pohištvu, pospravljena soba pa itak ni bila nikoli njegova vrlina. Enkrat je naprimer zelo posrečeno ozaljšal ivernato zidno oblogo v spalnici staršev: na vsako deščico je s kemičnim svinčnikom narisal kratko črtico. Te črtice so bile načrtane po VSEH deščicah! Mama je od silnega navala jeze skoraj iz kože skočila. Ampak se je pa potrudil: s skoraj filigransko natančnostjo jih je razvrstil v enakomernih presledkih - tega mu pač ni bilo za oporekati. Njegovi zvezki niso bili nikoli občudovanja vredni, v šolski torbi pa je vedno prenašal plesnive kose kruha, ki jih je potem mati ob tedenski torbični inventuri jezno zmetala v koš za smeti... No, ta prenašalec mini torbičarskih živalskih vrtov je kasneje z odliko opravil maturo in uspel malodane na vseh sprejemnih izpitih, na katere se je prijavil. Svoje stanovanje ima zgledno urejeno, je individualist, človek s prepoznavnim osebnim stlom, ustvarjalen, vedno poln novih idej. Sva se pred kratkim z mamo pogovarjali o tem, kakšen je bil kot otrok in ji rečem: "Ti, a misliš da bi postal tak kot je, če bi ga mi vseskozi držali nazaj in ga poskušali prevzgojiti?! On je preprosto moral biti tak. Če v torbi nebi prenašal tistih smrdljivih plesnivih sendvičev, se nebi nikoli razvil v tako kreativno osebo." No, mama se je samo zasmejala in rekla, da imam najverjetneje prav.

In potem sva s prijateljico čez nekaj dni debatirali na taisto temo. Njo je bolj kot mama vzgajala babica, ki je bila po poklicu računovodkinja - za računovodje pa itak vsi vemo, da so zelo urejeni ljudje in da imajo tako kot številke na fakturah tudi v življenju vse popredalčkano. Zato ima A. vedno vse lepo pošlihtano in urejeno, za vsako stvar bo vedno vedela v katerem predalu se nahaja, red in čistoča sta pri njej na prvem mestu. Pregovor v stilu: "Če ti ponudijo papir, piši čez rob" pri njej vsekakor ne velja. A. je racionalen človek in temu primeren je tudi njen odnos do vsega, kar jo obkroža. Skoraj bi si upala trditi, da se celo zaljubi racionalno. Do umetnosti ima recimo skrajno indiferenten odnos - glasba, film in likovna umetnost se je sploh ne dotaknejo. In sva takole modrovali o tem, kaj pogojuje oziroma zavira ustvarjalnost. Sama sem zagovarjala mnenje, da kreativni nered v otroštvu (+ seveda tudi skupek ostalih dejavnikov, kot naprimer dednost, okolje v katerem odraščamo...) vpliva na to ali se razvijemo v ukalupljenega (hm, "urejenega") človeka ali pa v ustvarjalno osebo. A pa je trdila, da temu ni tako, ter da moraš biti pri teh stvareh strikten in otroku vztrajno vcepljati občutek za red. No, v tej debati nekako nisva prišli do nekega skupnega zaključka... In še v marsikateri drugi ne: ona med drugim trdi, da dveletnemu otroku ponudiš pobarvanko in z njim barvaš, ter ga s tem naučiš, da se barva od roba do roba. Po njenem otrok kreativnost razvija z izbiro barv. Sama zagovarjam opcijo, da damo otroku prazen list papirja, po katerem naj čečka kolikor ga je volja. Pobarvanke zavirajo kreativnost na celi črti, mogoče so koristne edinole za razvijanje otrokovih motoričnih sposobnosti, kakšne druge koristi pa od njih pač ni.

Resda sem izpostavila dve osebi, ki močno bodeta iz povprečja: seveda ne trdim, da bodo vsi po stenah kracajoči prenašalci plesnovih sendvičev postali umetniki, a vsekakor imajo za to več možnosti, kot pa tisti, ki imajo svoje sobice, šolske torbice in zvezke lično urejene. Slednji so bolj kandidati za računovodje. Tako da, Hirkani nikar se preveč ne sekiraj. Očitno je, da tvoji pač ne bodo računovodje. Pa kaj potem, saj je še dovolj drugih, veliko bolj zanimivih poklicev!

Poslušna žena

Popoldne so bili na sporedu motorji. V trenutku ko zaslišim tisti brmmmmm brmmmmm, pobašem Beigbederja in se skrijem v spalnico. Kadar so na sporedu kakšni skoki ali smučanje, takrat berem na kavču. Ampak zvokov motorjev pa ne trpim. Čeprav so formule še hujše. Ker tam moraš poslušati zvok formul v kombinaciji s hripavim komentatorejm, ki govori, kot da mu bodo glasilke pravkar izpadle. Nainštaliriram si vzglavje, smuknem pod kovter, ter z nogo brcnem v vrata, da se pripro. Kar naenkrat noter pogleda ena glava in z nagajivim nasmeškom na obrazu reče: "Aha, tukaj si! Ne smeš me zdajle motit, veš. Kar lepo tukaj bodi, dokler ne bo konec dirke, šele potem lahko prideš ven!" Z narejeno prijaznim glasom zažgolim: "Bom ja! Imam še pol knjige in dve reviji za prebrat." Zapre vrata in zavpije: "Lahko se tudi zakleneš!" Zadovoljna požiram stran za stranjo, in skoraj istočasno ko obrnem list, s kavča v dnevni sobi zaslišim: "Pa ne tako hitro listov obračat!" Sama pri sebi se namuznem, nakar pa se, ob spoznanju, da se nekaterim taki in še mnogo bolj bizarni dialogi dogajajo zares, zgrozim.

Povej mi kaj ješ...

Vale je vprašala, jaz odgovarjam. Mogoče pa se bo pa tole razpotegnilo v novo blogersko verigo?!

1. Če bi morali izbirati samo med eno vrsto kuhinje (italijanska, francoska, mehiška, slovenska, …) katero bi izbrali? Italjansko. Ker je preprosta in okusna in ker vsebuje same meni najljubše sestavine.

2. Kaj je najbolj nenavadna jed, ki ste jo kdaj poskusili? Kaj pa vem, mogoče bi za koga to bili polži, meni se to vsekakor ni zdelo nenavadno. Bili so mi jako všeč. In tista česnova omakca v kateri so plavali... njam.

3. Česa ne bi nikoli v življenju poskusili? Kače, škorpjona, surove krvi, možgan.

4. Kakšno vrsto hrane najraje kuhate, pripravljate? testenine, raznorazne variacije na temo kruha , biskvitke, snacke...

5. Ko ste v restavraciji prvič, po kakšnem principu izbirate hrano, ki jo boste uživali? Vedno izberem nekaj, česar še ne poznam. Osebi, s katero sem skupaj v restavraciji namignem naj izbere kaj drugega kot jaz, da si potem lahko malo menjava in vzajemno pokušava nove okuse.

6. Koliko kuharskih knjig imate doma? Šest: Osnovna kuharija (ta mi je še vedno najljubša), Osnovna italijanska kuharija, Srečna kuhinja (ta mi ni preveč všeč) ter Krišnova kuhinja (priporočam!), Kuharstvo za vsakogar (to je v bistvu učbenik za bodoče kuharje - super recepti, noter so res VSE "osnovne jedi"), mini knjižica Muffini (od Petra Hvastje). Potem imam še ene par kuharic starejših datumov (od mami)... Zadnje čase večina receptov najdem na netu, tako da me je obsesija s kuharskimi knjigami malo minila. Je pa fino kdaj "za lahko noč" vzeti v roke kakšno kuharsko knjigo in jo brati stran za stranjo - posebno tiste uvodne strani, kjer so razloženi raznorazni čarovniški triki.

7. Kateri hrani/živilu bi se težko odrekli? Testeninam (moki)

8. Ali vedno pijete zraven hrane tudi primerno vino? Občasno

9. Kaj je za vas največji kulinarični greh? VEGETA, VEGETA IN ŠE ENKRAT VEGETA!!

Dodajam še eno vprašanje:

10. Najboljša kulinarična izkušnja? Vegetasia na Dunaju, kamor sva z A, utrujeni od bluzenja po mestu, zavili nekega marčevskega dne. Na vhodu je stala prijazna taivanka in čebljala: "8 euros - all you can eat, 8 euros - all you can eat." Tisti "all you can eat" sva vzeli zelo resno in notri ostali debeli dve uri. A se je na koncu sicer nekaj pritoževala, ker nama je iz velike samopostrežne mize nekdo pred nosom odnesel neko čudno roza pudingovo torto, mene to niti ni preveč motilo, ker moj želodec tiste pudingove torte itak nebi več zmogel. Sem morala kar malo paziti, da se nisem nagnila naprej, saj bi utegnil "all you can eat" pasti ven...

Kar se tiče naročanja hrane v lokalih: Nikoli recimo nebi naročila nečesa takega, kar lahko pripravim doma: špageti ali testenine, riž, zrezek v smetanovi omaki... In vsako od jedi mi je zanimivo jesti v lokalu do trenutka, ko nekje izvoham recept in taisto hrano pripravim doma. To je potem passe - tega v lokalu praviloma ne naročim nikoli več. Ravno zaradi tega se mi zdi zanimivo it jest ven - da ješ stvari, ki jih doma še nisi/ali pa mogoče nikoli ne boš pripravil ali pa jedi, ki zahtevajo za pripravo preveč časa. Sicer pa sem mnenja, da se najbolje je doma.

P.S. Moja slikca cimetovih rolc je iz Kulinarične Slovenije.

Big Brotherja v konjušnico!

Sem brskala po kulinaričnem forumu in naletela na temo "Onkološki inštitut". Včeraj sem postnila na temo Poliklinike, danes sicer ne želim nadaljevati teh morbidnih tem, sem pa prišla na eno zanimivo idejo: Kaj če bi v konjušnici organizirali Big brotherja - ko je ravno tako popularen?! Reality showi so pa ja fajn! Tja noter bi za tri mesece stlačili naše vrle politike (kljub temu da so zdravi, nič zato, saj tam še zdrav človek zboli). Po šest v eno sobo, stregli bi jim s tisto vodeno smrdljivo hrano, drenjali bi se na tistih par sekretih, ki naj bi zadostovali za celo nadstropje - all inclusive! Najbrž bi se samo na ta način kaj spremenilo. Do takrat bomo pač kupovali oklepnike s konfihuracijo in zidali stadione... Sad but true.

Receptki

Na željo Groze, pardon Vale, objavljam receptke zmagovalnega para:

Kokosovi mafini (iz knjige Petra Hvastje Mafini. Knjigco vsem mafino oboževalcem toplo priporočam!!)

mokre sestavine:
65g masla
125g sladkorja
340g mleka ali jogurta
2 jajci
suhe sestavine:
3 žličke pecilnega praška
310g moke
110 g kokosove moke
Zmešamo mokre sestavine, dodamo suhe, premešamo, fliknemo v papirnate modelčke in hop v vnaprej ogreto pečico (180 stopinj C). Peče naj se 25 min.
Meni je ta recept všeč, ker mufini zelo lepo narastejo
Mufinčke sem nato umetelno okrasila - žal jih nisem slikala, tako da fotka enkrat drugič, ko bomo spet pekli...

In zdaj prvouvrščeni biskvit:
1/2 jogurtovega lončka olja
1,5 jl moke
1,5 jl sladkorja
3/4 jl mleka
1 pecilni
4 jajca
12 žlic grenkega kakava
Zmešaš, uliješ v pleh, uvadiš v pečico, pečeš na 180 stopinj C cca. 30 minut. Ko je pečeno preliješ z mešanico čokolade + masla/margarine ali s čemer pač hočeš...
Tega sem okrasila še bolj umetelno, če ne že kar kičasto - tudi če bi imela fotko je nebi objavila, ker mi ni bil preveč všeč. Ampak večini ljudi je zelo všeč, če je gor vse sorte našarjeno in zato je tudi zmagal. Včasih se mora človek tudi malce prostituirat! And now ikskjuz mi, letim na kofe...

Zmagala!

Včeraj sem pekla. Pekla sem slatko pecivo, ki ga je bilo obligatorno prinesti na srečanje, kamor sta se odpravili moja roditeljica in pred-roditeljica (a sem prav napisala? Beri: babica). No skratka, ker obe vesta da rada pečem, sta me pooblastili, da to opravim namesto njiju. In potem sta se lepo uredili in odparadirali s tistimi pladnji... In prejle me kličejo mati, češ da smo pobrali prvi dve nagradi! Hm, lagala bi, če bi rekla, da mi ne godi. Le malo se sekiram, ker nisem spekla kar treh peciv... Zdaj sedim klele za računalnikom in čakam nagrado - neka sila fina švicarska negovalna kozmetika bo...

Razmišljam da bi odprla slaščičarno.

P.S. Sprejemamo naročila za torte :-)

Prepoved žvečenja

Pri Polonistri sem našla zanimiv zapis, ki me je kljub bizarnosti pošteno nasmejal. Ob branju sem se spomnila na svojo (bognedaj da bi jih bilo več) izkušnjo z ustanovo, ki se ji reče Poliklinika. Že sama beseda Poliklinika je grozna, ampak tista stavba je še stokrat grozljivejša od imena, katerega nosi...
Od svojih prednikov po fotrovi strani sem podedovala občutljive uheljčke – baje imam zavit in izredno ozek sluhovod, zato sem imela svoje čase vsako zimo ponavljajoča se vnetja srednjega ušesa. To je bilo še takrat, ko sem mislila, da se uho ne prehladi ako nosiš kapo. Nosila sem kape/klobuke/barete in si vsako zimo v uho šopala antibiotične kapljice – vedno sem jih imela na zalogi. Nato je bilo enkrat moji zdravnici dovolj in mi je z besedami: »Mogoče bodo tam vedeli kaj več, jaz ti ne morem več pomagat« napisala napotnico za specialista.
In grem na Polikliniko. Ob vstopu v ordinacijo me je najprej presenetila njena borna oprema: tiste nizke, z zelenim ultrapasom obložene mizice, kakršne smo včasih imeli v šoli, čez mizo položena gaza, na gazi naloženi medicinski inštrumenti, okrog mize pa španska stena - BOLNIŠNICA MASH! Evo, točno tko je blo! Potem se pojavi zdravnik, ki je bil bolj kot zdravniku podoben mesarju. Velik zajeten dedec s kosmatimi rokami in globokim glasom. Tak, da bi se ga človek bal sam srečati na cesti. »No, kaj je s tabo?« me vpraša. Povem mu, da imam ponavljajoča se vnetja ušesa. Tip vrže uč v uho, nato pa me sunkovito zagrabi za čeljustni sklep, s prstom močno pritiska na kost in sprašuje: »A boli?!« Seveda ni treba dvakrat reči, da je bolelo ko hudič. Kaj nebi bolelo, če vam stokilski dedec s svojo močno roko pritiska na čeljustni sklep! Zgrožena kimam da boli. »Aha, se mi je zdelo.« reče. Konec pregleda. Kasneje na izvidu preberem: »Vnetje čeljustnega sklepa. Priporočam prepoved žvečenja!« Prepoved žvečenja?! Naj jem samo pasirano hrano ali kaj?! In to samo zato, ker me boli uho?!
Težavo z ušesi sem kasneje uspešno rešila kar sama: S kapljicami tea tree. In s tem, da ne nosim več kape. Ne boste verjeli, odkar ne nosim pokrival, nimam vnetih ušes!

Žvečim pa še vedno! Pa ne Orbit...

Zvončki in trobentice...

... mačice, vijolice.... Nastopila je pred desetimi minutami. POMLAD namreč. Ampak meni se zdi, da sta letos zima in pomlad skregani. In potem si malo nagajata. Pomlad je že decembra izpodrinila zimo, nato pa se ji je ta le dva dni, preden naj bi pomlad nastopila svojo službo, takole potuhnjeno maščevala. Priznam, da je včerajšnje zrenje na padajoče mokrotne zaplate snega name delovalo jako pomirjujoče če ne že skoraj katarzično, ampak prav nič pa ni bilo katarzično današnje brodenje po vodeni brozgi (beri: plundri). Tale moker sneg je lep samo tisto minuto ko zapade, pa še to le pod pogojem, da ga opazuješ skozi okno.
Letos je zatajila tudi spomladanska utrujenost, prav tako ne bom uživala v radostih spomladanskega čiščenja, saj sem ves nadležni material že jeseni zmetala stran. Nobenega balasta torej. Ne fizičnega ne psihičnega ;-). Pripravljena sem na vse užitke, ki jih ponuja ta moj letni čas (sem namreč aprilski oven)! Najbolj všeč mi je njen vonj. Vonj zgodnje pomladi, ki je najbolj izrazit predvsem ob večerih...

Zjutraj bom šla v mesto kupit tulipane. Naj bo pomlad, pa čeprav samo na moji mizi!

Petkov scenarij II.

Scenarij realiziran. Sicer z manjišimi odstopanji:
- Vsebina piknik košare je bila pojedena že v četrtek zvečer, zato smo prazno košaro pustili doma
- Črno stajliš krilo je bilo nadomeščeno z jeans krilom in roza svetleči štumfi z nevpadljivimi najlonkami.
- Kave nismo pili v Trstu, temveč v Piranu, ker en član odprave (to nisem bila jaz) s seboj ni imel legitimacije.
- Zatorej tudi nismo kupili taljanske Nutelle - posledično zvečer nismo pekli čokoladnih buhteljčkov.

Foto utrinki s potepanja:

Kameleonka leze po mestnem obzidju (Piran)

Vrata v Spacalov atelje (Piran)

Detajl vrat

Fantek in punčka se sončita na kamnu (detajl fasade ateljeja)

Orjaški kaktusi (Seča)

Obala školjk / pokopališče školjk (Ankaran)

Tik preden sonce čofne nazaj v morje...

P.S. Če vas je slušajno kdaj zanimalo, kaj počno prebivalci Pirana, boste odgovor na to dobili v spodaj opisanem dialogu. Sicer se ne spodobi "vleči na ušesa", vendar v tem primeru ni šlo drugače, saj je bila jakost pogovora tolikšna, da bi bilo praktično nemogoče "ne slišati"...

Pogovor v kafetariji ob morju:

X: Mene pa zanima, kaj delajo ljudje tukaj v Piranu?

Y: Kaj delajo, ja kaj delajo... Živijo!

X: Ja že že, ampak mene strokovno zanima kaj delajo?!

Y: Ja kuhajo. Kuhajo makarone. Kuhajo makarone in špagete.

Petkov scenarij

mejbi...

Ritual: obdarovanja

Obdarovanja so mi bila včasih všeč in sem se jih vedno veselila. Potem pa mi kar naenkrat niso bila več tako zelo všeč. Mislim da so mi nehala biti všeč enkrat takrat, ko se je moja (zajebana) osebnost nekako dokončno (če sploh je kdaj dokončno?!) izoblikovala.

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste s »hvala« in kislim nasmeškom na obrazu sprejeli neko darilo in ga kasneje postavili v najtemnejši kot omare ali pa, kar je še huje, celo na kakšno dokaj vidno mesto v svojem domovanju in se ga nato pri »mesečnemu« brisanju prahu ogibali?! Meni se to še ni zgodilo. Mislim ja, zgodil se mi je kisel nasmešek in »hvala« (in to večkrat), ne pa tudi nadaljevanje zgodbe, ker neposrečeno izbrana darila že kar nekaj časa selektivno in brez kančka slabe vesti razdam - seveda ne kot darilo - naprej. Mogoče ni prav, niti ni vljudno, morda je celo nesramno, a tako je. Zakaj bi kopičila stvari, ki mi niso všeč in me ovirajo?! D pravi, da sem, kar se daril tiče, »delikatna oseba«. Meni je to kompliment. Ja, priznam: zoprna sem. Včasih se mi celo zgodi, da me kakšno res neposrečeno darilo malodane užali, saj si mislim: "Ali me ta oseba res tako zelo slabo pozna?!"

Pri nas doma se nikoli nismo kaj prida obdarovali, tako da ne gojim navade, da bi pred prazniki kot podivjan pes tekala po trgovinah in po vsej sili iskala stvari, katerih nihče ne potrebuje… Vsako leto me je obdaroval Miklavž, Božiča nismo praznovali, za novo leto me je obdaroval sindikalni Dedek mraz, za rojstni dan pa je roditeljica vedno spekla torto. That's it.. Sicer pa darila niso najpomembnejša. Svojo naklonjenost določeni osebi lahko pokažemo tudi na drug način.

Načeloma naj ne bi obdarovali s stvarjo, ki je všeč nam, temveč s stvarjo, ki je po okusu obdarovanca. Kljub temu, da se sama, kadar podarjam darilo, tega načela ponavadi držim, pa to še ne pomeni, da bom nekomu, ki so mu všeč vrtni palčki kupila palčka. Naloga izbrati pravo darilo, se mi zdi vedno težja. Ker smo vedno bolj zahtevni, trendi in z njimi vred okusi se kaj hitro spreminjajo, na trgu je ogromno stvari... Tako da se rado zgodi, da usekaš mimo - tudi če osebo dobro poznaš.

Vedno se trudim podariti darilo ki:
-nima prevelike denarne vrednosti. Če podariš darilo z veliko denarno vrednost, s tem obdarovanca nehote postaviš v položaj, da mora tudi on tebi kupiti darilo z ekvivalentno denarno vrednostjo, kar zna biti še posebej obremenjujoče, če gre za darilo ki "udari mimo"…
- je uporabno. Bolje podariti kolekcijo čajev in kakšno posebno čokolado, kot pa predmet "za na polico", ki je namenjen zgolj lovljenju prahu
- po možnosti je zadeva unikatne izdelave (kadar/če je v domači ustvarjalni delavnici čas in predvsem volja)
Največkrat so to kakšni T-shirti z unikatnim sitotiskom, blazine različnih oblik - polnjene s pirinimi luščinami, unikatna uporabna keramika (ne iz domače delavnice), kakšen akvarelček ali pa kar kaj spečem in podarim s posodo vred.

Dialog, ki me je pravzaprav napeljal k temu postu: včeraj sediva z bratovo prijateljico v njeni mini laboratorijski kuhinji in se nalivava z blagim zelenim čajem, ki ga B nataka iz krasnega črnega litoželeznega čajnika (ki ne spodceja!):
"Zelo lep čajnik imaš." rečem.
"Ja, tudi meni je zelo všeč. T mi ga je podaril za rojstni dan. Je rekel, da ga je zelo dolgo časa izbiral. Kar stal je tam v čajnici, premišljeval in premišljeval… Najprej je hotel kupiti kakšnega bolj moderne oblike, potem pa se je odločil za tegale tradicionalnega…"
"Mhm, pa ravno prav da je črn, ker tako fino paše v tole miniaturno belo kuhinjo." rečem.
"O ja, to pa res. Joj, si predstavljaš da bi bil rdeč! Bogobvaruj. Ali pa da bi bil zelen! To bi bilo šele grozno!" Nato se globoko zamisli: "Ja, res dobro da je črn!"

Hm, ne samo da je pomembno kateri predmet izberemo, pomembna je tudi barva tega predmeta… No, pol se pa pejd!

PS: Prilagam slikco enega izmed mojih predmetov poželenja. No, če boste slučajno kdaj v dilemi, kaj mi kupiti – s tem počivalnikom pri meni res ne morete zgrešiti… Saj ni nujno da je tapeciran s kravjo kožo (čeprav mi je tale najbolj všeč - upam da me ne bodo napadli kakšni Jadrankini privrženci), lahko je tudi čisto navadno črno usnje (ti so malce cenejši). Pravijo da ni posebno udoben, ker je narejen za ljudi manjše rasti. No, mojih 1,65 cm se po njem krasno razporedi. Sem skromna, ne?!

Slikca: sposojena

Eh...

Tole je že tretji post danes. Dva sem zbrisala še preden sem prišla do konca - niti za v draft nista bila dobra. Danes preprosto ni dan za pisanje. Res ne vem zakaj se silim. Pa še nekam dislektična sem postala. Predolga abstinenca najbrž...

Dovoljsigabodi, zaključujem. Grem se posvečat nekim mnogo pomembnejšim stvarem...

Kave ne moreš piti sama

"Greva na kafé?" No, to se samo tako reče. Iti na kavo. To ponavadi ne pomeni, da boš tam, kamor si z nekom namenjen, res pil kavo. Predvsem zadnje čase se mi zdi, da ljudje povečini ne pijejo veliko kave. Bolj čajčke ali pa kakšno belo kavo. Čez dan. Ko pa te nekdo »na kavo« povabi zvečer, takrat veš, da boš pil ali dva deci refoška ali pa pivo. Kakšna kava neki!
Na misel mi je prišel stavek iz knjige (ne vem točno katere, mogoče iz "Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali", ampak ne me držat za besedo) Slavenke Drakulić: "Kave ne moreš piti sama." Res je, kava je družabno opravilo. Ne vem zakaj, ampak kadar sem sama, me nikoli ne prime, da bi si skuhala kavo. Ponavadi jo pijem v dvoje. Itak ne sodim v tisto sorto ljudi, ki zjutraj ko vstanejo nujno potrebujejo skodelico kave. Nekje sem prebrala, da baje bolj kot kava zbudi jabolko, ki ga poješ na tešče. Ne vem ali je temu res tako, ker še nisem probala. Na tešče ponavadi spijem domač jabolčni kis zmešan z vodo. Pol ure po tem pa skodelico zelenega čaja.
V kafičarske rituale me je na faksu uvedla M. M prihaja iz Bosne in kafe kuha na prav poseben način. Preden ga skuha, ga prepraži. Tako dobro kavo kot pripravi ona, skuha le še moja babi (Čeprav je ona ne prepraži. Pusti, da kava "trikrat pride gor" in jo vsakič posebej premeša). No in M je ponavadi po predavanjih rekla: "Te povabim na kavo?! Jaz častim." Meni je bilo to povabilo z njene strani vedno neke vrste poklon. Kot študentka begunka z majhnimi prihodki je vedno vztrajala da ona plača. "Ne, bom jaz, saj sem jaz povabila!" Sedeli sva v majhnem kičastem zanikrnem zakajenem pajzlu za našim faksom, premlevali razno in uživali v kavi s smetano (zanimivo, drugače nikoli ampak res nikoli ne pijem kave s smetano). Večkrat se spomnim, kako se je na tej kafičarskih ritualih vedno "usajala", ker zraven kave niso prinesli vode. "Res ne vem, zakaj jim je treba vedno naročiti tudi vodo. Pri nas v Sarajevu ti vodo prinesejo sami od sebe. Ker po pitju kave dehidriraš. To bi pa natakarji že morali vedeti!"
Zadnje čase kave ne pijem prav pogosto. Svojih gostov ponavadi sploh ne sprašujem več ali bodo pili kavo ali čaj, ker jih je večina čajčkarjev. Se ljudje delimo na čajčkarje in kofetkarje? Jaz sem oboje. V lokalih sem včasih obvezno naročala kavo z mlekom. Počakala sem, da se je skoraj shladila in jo nato na dušek izpila. Zdaj naročam brezkofeinski espresso z obveznim kozarcem vode. Pijem ga počasi, po majhnih požirkih, grenekega.
V socializmu si, kadar si šel v goste, gostitelju obvezno prinesel 10 dag kave. Tiste, v roza vrečki (vrečka ima še danes enak dizajn), ki je veljala za najboljšo (zakaj že?! meni se je vedno zdelo da je kisla). In skodelice za kavo so bile včasih drugačne. Take miniaturne, da si komaj držal za tisti ročaj. Babi pravi, da so bile majhne zato, ker je kava takrat veljala za prestiž?! Mogoče res. Danes pijemo kavo iz bolj "konkretnih" skodelic. Izjema je le kava v lokalih. Eh, tam so itak škrtulasti. V filmu Coffe and cigarettes lahko vidite, kako v Ameriki strežejo kavo. Imajo jo v steklenih vrčih in jo potem gostom kar sproti dolivajo. Ampak tista njihova kava izgleda bolj vodena kot ne. Sicer imajo pa ti Američani itak vedno ene svoje fore...
Hm, kje sem pila najboljšo kavo ever?! Na zanikrni italijanski pumpi. Za en ojro. Illy kafe. Ampak ni bil tak kot (S)Illy, ki ga naročite pri nas. Mmmm, tak kremast je bil… za vseh deset prstov obliznit!! Najslabša kava ever?! Če se hočete nasrat s slabo kavo, se odpravite v Kavarno Veronika v Kamnik. Povem vam, slabše kave še niste pili. Kot da bi nekdo vodo trikrat poslal čez en in isti kavni filter! Saj najbrž jo…
Pravzaprav sem hotela napisat post na čisto drugo temo. No, posredno naj bi govoril tudi o kofetu, vendar naj bi v njem precej bolj bistveno vlogo imela lokacija. Pa drugič eno na to temo…
Kaj pa vi? Pijete kavo? Kakšna vam je najljubša? Na kakšen način jo pripravite?

Slikca sposojena

Mrk

Baje da je bil včeraj lunin mrk. Pravim baje, ker ga nisem videla. Popoldne so na tv-ju rekli, da naj bi se zgodil ob 22.30. Torej se ob 22.25 stacioniram na dvorišče (raje par minut prej, da nebi česa zamudila), stojim kot vkopana in buljim v tisto luno, ki je prav lepo okrogla, nikjer je nič ne manjka... Ob pol enajstih se mi zazdi, da jo je mogoče na levi strani malo manj, čeprav nisem sigurna ali je res ali se mi samo zdi, ker sem itak predolgo zijala tja gor in oči niso več sposobne realno oceniti njene oblike?! Grem nazaj noter, počekiram na net, kjer piše, da naj bi zemljina senca padla na luno točno ob 0.16. Vržem se nazaj pred Tv, nakar pri Odmevih povejo, da naj bi se mrk zgodil točno ob 23.44. Malo čez enajsto spet poškilim ven - pol jo je že v senci. Gledam Pod rušo in med reklamnim blokom spet smuknem nazaj ven: točno 23.43 je bilo - luna še ni čisto prekrita. Grem nazaj in se po filmu spet privlečem ven, ura je že 0.16 - luna še ni čisto prekrita. Stojim. Čakam. Gledam. Lune je vedno več!! Sprašujem se, kdaj za vraga je mrknila?! Kako naj verjamem, da je vse kar nam natvezijo v poročilih res, če še enega navadnega mrka ne morejo točno napovedati?!