Kreativni nered

Hirkani mi je s svojim postom dala iztočnico, da tudi sama napišem nekaj na to temo: na temo nepospravljanja, kracanja po stenah in čečkanja čez rob papirja.

Moje bratovje je bilo recimo tipičen primer otroka, ki je z velikim veseljem kracal po stenah in včasih celo po pohištvu, pospravljena soba pa itak ni bila nikoli njegova vrlina. Enkrat je naprimer zelo posrečeno ozaljšal ivernato zidno oblogo v spalnici staršev: na vsako deščico je s kemičnim svinčnikom narisal kratko črtico. Te črtice so bile načrtane po VSEH deščicah! Mama je od silnega navala jeze skoraj iz kože skočila. Ampak se je pa potrudil: s skoraj filigransko natančnostjo jih je razvrstil v enakomernih presledkih - tega mu pač ni bilo za oporekati. Njegovi zvezki niso bili nikoli občudovanja vredni, v šolski torbi pa je vedno prenašal plesnive kose kruha, ki jih je potem mati ob tedenski torbični inventuri jezno zmetala v koš za smeti... No, ta prenašalec mini torbičarskih živalskih vrtov je kasneje z odliko opravil maturo in uspel malodane na vseh sprejemnih izpitih, na katere se je prijavil. Svoje stanovanje ima zgledno urejeno, je individualist, človek s prepoznavnim osebnim stlom, ustvarjalen, vedno poln novih idej. Sva se pred kratkim z mamo pogovarjali o tem, kakšen je bil kot otrok in ji rečem: "Ti, a misliš da bi postal tak kot je, če bi ga mi vseskozi držali nazaj in ga poskušali prevzgojiti?! On je preprosto moral biti tak. Če v torbi nebi prenašal tistih smrdljivih plesnivih sendvičev, se nebi nikoli razvil v tako kreativno osebo." No, mama se je samo zasmejala in rekla, da imam najverjetneje prav.

In potem sva s prijateljico čez nekaj dni debatirali na taisto temo. Njo je bolj kot mama vzgajala babica, ki je bila po poklicu računovodkinja - za računovodje pa itak vsi vemo, da so zelo urejeni ljudje in da imajo tako kot številke na fakturah tudi v življenju vse popredalčkano. Zato ima A. vedno vse lepo pošlihtano in urejeno, za vsako stvar bo vedno vedela v katerem predalu se nahaja, red in čistoča sta pri njej na prvem mestu. Pregovor v stilu: "Če ti ponudijo papir, piši čez rob" pri njej vsekakor ne velja. A. je racionalen človek in temu primeren je tudi njen odnos do vsega, kar jo obkroža. Skoraj bi si upala trditi, da se celo zaljubi racionalno. Do umetnosti ima recimo skrajno indiferenten odnos - glasba, film in likovna umetnost se je sploh ne dotaknejo. In sva takole modrovali o tem, kaj pogojuje oziroma zavira ustvarjalnost. Sama sem zagovarjala mnenje, da kreativni nered v otroštvu (+ seveda tudi skupek ostalih dejavnikov, kot naprimer dednost, okolje v katerem odraščamo...) vpliva na to ali se razvijemo v ukalupljenega (hm, "urejenega") človeka ali pa v ustvarjalno osebo. A pa je trdila, da temu ni tako, ter da moraš biti pri teh stvareh strikten in otroku vztrajno vcepljati občutek za red. No, v tej debati nekako nisva prišli do nekega skupnega zaključka... In še v marsikateri drugi ne: ona med drugim trdi, da dveletnemu otroku ponudiš pobarvanko in z njim barvaš, ter ga s tem naučiš, da se barva od roba do roba. Po njenem otrok kreativnost razvija z izbiro barv. Sama zagovarjam opcijo, da damo otroku prazen list papirja, po katerem naj čečka kolikor ga je volja. Pobarvanke zavirajo kreativnost na celi črti, mogoče so koristne edinole za razvijanje otrokovih motoričnih sposobnosti, kakšne druge koristi pa od njih pač ni.

Resda sem izpostavila dve osebi, ki močno bodeta iz povprečja: seveda ne trdim, da bodo vsi po stenah kracajoči prenašalci plesnovih sendvičev postali umetniki, a vsekakor imajo za to več možnosti, kot pa tisti, ki imajo svoje sobice, šolske torbice in zvezke lično urejene. Slednji so bolj kandidati za računovodje. Tako da, Hirkani nikar se preveč ne sekiraj. Očitno je, da tvoji pač ne bodo računovodje. Pa kaj potem, saj je še dovolj drugih, veliko bolj zanimivih poklicev!