Obožujem...

...ribezovo marmelado!

Se slišimo!

Obstaja par zguljenih fraz, na katere sem alergična:
1. "Kako si?"
2. "Se slišimo!"
3. "A greš kaj na morje?" (trenutno aktualna)
4. "Kje boš za novo leto?" (aktualna čez pol leta, oziroma za nekatere že tam na začetku oktobra)

"Kako si?" Ponavadi me to vprašajo samo ljudje, katerih niti najmanj ne zanima kako sem, kajti tisti, ki jim je kaj do mene, so z mojim "kako sem" stanjem pač dodobra seznanjeni.
Itak pa nikoli ne vem kaj moram odgovoriti. Če rečem, da se imam fino, bodo mogoče mislili, da si zmišljujem, ali pa bodo nemara zavistni, ker se sami pač nimajo tako dobro kot se imam jaz, zato ponavadi rečem. "V redu, pa ti?!" Opažam, da ponavadi "kako si" oseba niti ne počaka na moj odgovor, kaj šele, da bi sama odgovorila na moje nazaj-vprašanje... "Kaj potem sploh sprašuješ?!" si mislim. Ponavadi se, kadar zagledam človeka tipa "kako si" preprosto potuhnem. Ni lepo, priznam, a včasih se mi preprosto ne da! Na srečo niti ne hodim preveč po krajih kjer se nahajajo ljudje takega profila.
A včasih se vendarle zgodi. Sama sem si kriva, kaj se pa potikam po bizarnih krajih (ta kraj je btw zraven PNI - obdelali kakšen teden nazaj - očitno na tem mestu res deluje "bed enerdži"). Z D-jem sediva pred omembe nevrednim lokalom in pijeva kavico brez (D s sladkorjem, jaz brez vsega) in občudujeva monstrum od stavbe, ki stoji nasproti naju. Vmes parkirišče - (Such a lovely place to sit and drink coffee! Ja, z zavezanimi očmi mogoče) . In se pripelje avto, iz katerega sestopa moja ex-sošolka, s katero se nikoli nismo niti kaj posebno marali, niti ne-marali, v bistvu nam je bilo drug za drugega precej vseeno - enak odnos sem imela tudi z ostalimi sošolci. Oni so se meni zdeli čudni, jaz pa njim. To iz avta prihajajočo osebo sem v desetih letih, odkar smo končali šolanje, ne vštevši lanske obletnice mature, srečala samo enkrat, pa še takrat mi je v prvih treh stavkih povedala, da je shujšala, pa med drugim tudi, da se ona rada lepo oblači. Ma nevermind... No, ko jo takole vidim lezti iz avta, si zaželim, da bi se utekočinila in spolzela po stolu, tja nekam pod mizno ploščo iz imitacije marmorja. Pogledam okoli sebe in preverjam, kakšna je realna možnost da me dotična oseba opazi: 100%. Kajti pred lokalom ni nikogar razen naju! In ta oseba pride mimo mene (najprej počekira, kdo za vraga je moj sogovornik in ali ga morda pozna. Na njeno nesrečo (in mojo srečo) ne!) in (with big smile on her face :)) zažgoli: "Oooooooooooooooooooooooooooooo!! Kako si? In jaz: "V redu, pa ti?!" In ona, pokaže z roko proti notranjosti lokala, kakor da se ji neznansko mudi (sobota dopoldne!!) in reče: "Se slišimo!" Are you talking to me?! Na obraz si skušam nadet čimbolj bebav izraz in zaigrano prikimam. Itak ne verjamem da je opazla...

In še vprašanje pod točko 3., ki je v teh dneh zelo aktualno: "A greš kaj na morje?" Zanimivo, s prijateljico, s katero se vidiva najmanj dvakrat na teden, se sploh nisva uspeli pomeniti o tem, kam naj bi šla katera od naju na počitnice - lahko si mislite, da vseskozi razpravljava o veliko pomembnejših stvareh - in ne: ne gre za "girls talk", sploh ne!! Zadnjič smo se po naključju srečali na seansi pri sladoledu in je njen koruznik omenil, da gresta naslednji dan v Španijo, ona se začudi, ker jaz o tem ne vem nič! Enostavno ne prideva do tega...
Tisti, ki sprašujejo "A greš kaj na morje" ponavadi pričakujejo, da jih boš vpračal inverzno. A jaz skoraj vedno pozabim. Res! Prav potrudit se moram, da enako vprašam nazaj. Priznam, da me ponavadi niti ne zanima. Naslednje vprašanje bo v stilu: "Kam greš pa za novo leto?" Enako bizarno. D je zadnjič, ko sva imela debato na to temo, čisto "ven padel": "Kaj kaj "kam greš na morje?" Kam greš pa ti med novim letom in morjem? A sploh kaj počneš drugače? Kam greš?!"
Na tem mestu objavljam, da z morjem letos po vsej verjetnosti ne bo nič. Hrvaška me ne zanima, denar hranim za kakšne bolj kultivirane počitnice, ki se bodo morda zgodile septembra ali pozimi, ko bodo (boste) drugi zmrzovali...

Počitniško nomadstvo

Zadnje čase v svojih žepih prenašam več ključev, kot pa kakšen cerkveni ključar.

S je šla na dopust in mi pustila ključe svojega stanovanja, kjer so po tleh nasrane skice vsega, kar morava postoriti tja do septembra. To stanovanje je moja delovna baza. In knjižnica, kjer si občasno sposodim kakšno zanimivo čtivo.

Obenem upravljam še s stanovanjem svojega dragega brata - tam pobiram pošto, odpiram in zapiram okna, - rože ni treba zalivati ker je pvc napihljiva - z balkona ob pitju jutranjega čaja opazujem, kako vrli občinarji zapravljajo davkoplačevalski denar in s pomočjo helikopterja gradijo vzpenjačo, katere nihče ne potrebuje (kot da nimamo nobenih drugih bolj prioritete vrednih projektov - naprimer pediatrična klinika?!), zvečer pa s kozarcem mrzlega piva v roki gledam sonce, ki zahaja tam nekje nad stolnico. To stanovanje je moje začasno orlovo gnezdo. In zatočišče po kakšnem nočnem izletu po počitniško zaspani Ljubljani - tu prespim (ker ima S glede postelje posebne pogoje uporabe, ki pa jih na tem mestu nebi razlagala)...

Tretja baza je relaksacijske narave - vrt D-jeve sestre, kjer se utaboriva na kakšno soparno popoldne, poležavava v senci in se v bazenu igrava morske živali.

Če bi ostala pri svoji prvotni poklicni usmeritvi (bognedaj!), se najbrž ne bi šla tega "razburljivega" nomadskega življenja, temveč bi na vso stvar začela gledati s povsem pridobitniškega vidika: mogoče bi svoje usluge zaračunala (tako baje počnejo v Venezueli: lastnik stanovanja za časa svoje odsotnosti v svojem stanovanju stanujočemu plača, ker ta medtem pazi stanovanje!!), ali pa bi obe stanovanji oddala v najem turistom, na bazenu bi z D-jem pobirala vstopnino in prodajala hladne napitke, zvečer pa bi na vrtu organizirala kino na prostem!

Nedeljski zajtrk vs. msn

Prijateljica A živi v Sarajevu. Vsled tega dejstva je najino komuniciranje trenutno omejeno zgolj na msn-jevske seanse. Ampak komuniciranje po msn-ju ima kar nekaj prednosti! Zakaj? Iz dveh razlogov: ker sva občasno druga do druge (sva si precej različni) precej netolerantni (kar pa sicer ne vpliva dosti na najino prijateljstvo) in ker obe radi jeva. Če si netoleranten, je včasih msn precej zadostna odlika komuniciranja... Ampak kaj pa ima to veze s hrano? Precej.

Ker se je A te dni mudila v naših logih, sva se domenili, da se v nedeljo dobiva pri meni na poznem zajtrku. To je izgledalo približno takole: Ko se je ob dvanajstih privlekla do mene, je bila miza že pripravljena in potem sva kot sestradani kobilici napadli, kar se je napasti dalo: pehtranovo potico, svež domač kruh z maslom in domačo marmelade iz joste... Prav hecno, ker sama sicer nikoli ne zajtrkujem tako kraljevsko. Ponavadi pojem kakšen jogurt z "misliči" ter sadjem, kaj več pa ne. Ampak kadar se človek z nekom domeni za zajtrkovalno seanso, potem pač misli, da mora na mizo navleči res vse kar je možno...

Najprej sva se napokali, nato sva vse skupaj poplaknili z dvema čajema, šele potem sva se utegnili pomeniti, kaj vse se je zgodilo v zadnjega pol leta. Nakar je mene tako zelo začel boleti želodec, da sem se morala uhorizontaliti na trebuh... Najbrž mi ni potrebno razlagati, da do večera nisem pojedla ničesar več!

Zvečer mi je A poslala sms: "...totalno me je zvilo, tako da sem šla do Zagreba štirikrat na wc..."

Upam si trditi, da je msn-jevski čvek veliko bolj human od čveka v živo!!

Marjan

"... kamen je imel namesto srca..."

Ima "lepo" veliko hišo z visokim pritličjem, s stiroporasto imitacijo kamnov na vogalih ter krasne trebušaste stebriče na svojih petih balkonih. Pa "zlate križe" v okenskih šipah. In kamen namesto srca...

Marjan je namreč lastnik psa mešanca, ki mu je najbrž ime Piko - če ima to revše sploh kakšno ime?! Marjanova edina dobra lastnost je, da svojega psa nima pripetega na verigi. "Piko" je pameten pes - upam si trditi, da s svojim IQ-jem zagotovo močno prekaša svojega lastnika - zato se brez kančka slabe vesti klati od hiše do hiše in išče predvsem prijazne besede ter tople roke, da ga malo pobožajo. Včasih ga kdo od vikendašev celo vzame s seboj na sprehod ali na kakšno kolesarsko turo. Takrat "Piko" - ki ni ravno urbaniziran pes - veselo skače po cesti pred avtomobile razkačenih voznikov, ki potem bentijo nad mojimi sovikendaši, misleč, da so oni gospodarji tega neurbanega ščeneta.

Suh je, (lahko bi mu prešteli rebra!) in strašno plašen, nezaupljiv. Ko ga hočeš pobožati, mehko skloni glavo, kakor da pričakuje da ga boš udaril.Ko ga pobožaš, nič ne pomaha z repom, kot to počno ostali psi. Se človek vpraša če sploh zna migati z repom?! Ali sploh sme?! Mogoče ga gospodar udari že samo če mičkeno premakne rep?! Ko smo ga hranili z ostanki konzerve tune ter kruhom je čisto nalahno in previdno jemal hrano iz roke. Res hvaležen pes! Zaslužil bi si boljšega lastnika.

Slabo se piše psu, katerega lastnik je bolj pasji od njega! Sploh pa če je to Marjan.

HejtNedelo!!

Najbolj butast dan v tednu je nedela!! Že samo ime je butasto. Nikoli ne veš kaj bi počel in kamorkoli greš, povsod mrgoli ljudi. Najbolje prideš čez, če v nedelo delaš. Potem ta nedela bolj hitro mine. In obenem pozabiš, da moraš jest ribezove mafine ter marcipanovo čokolado. Zatorej sem se spravila k zelo zoprnemu opravilu - peglanju ogromnega kupa cunj. To je, kar se mene tiče, jako naporno opravilo, ker namreč peglam namreč s filigransko natančnostjo! Za eno lepo krojeno bluzo s kratkimi rokavi naprimer porabim debele pol ure! Peglam namreč z napravo, ki si po mojem mnenju sploh ne zasluži naziva likalnik. Za povprečnega likarja/likarico mogoče čisto uporabna mašinca, zame pa docela neuporabna. Kadar kupujem cunje, itak selektivno izbiram take, ki ne rabijo posebne toplotne obdelave, vendar me kljub temu včasih še vedno zanese in vsled dopadljivega kroja pozabim na svoja načela in praktičnost, pa mi je potem vedno žal...

V glavnem, kaj sem hotla povedat; Aja, ko sem končala, sem bila tako utrujena, da sem kar planila po svežedišečem pehtranovem kolaču! Kakorkoli obrneš - nedelja je dan za nažiranje. In to mi gre še vedno dobro od rok!!

En "tip" za poročno darilo: magic peglezn.

Še raje pa časovno nelimitiran bon za peglanje v čistilnici!!

Minimal

Spremenila sem template. Zdaj bo minimal in basta. Brez ugovarjanja!

Zajtrk

Borovničevi hlebčki

za zajtrk

za dober začetek dneva.

Prostor negativne izkušnje

... reče se mu TUŠ*.

Nikoli ne nakupujem samo v trgovini določene firme. Mercator, Tuš, Spar ali karkoli drugega - vseeno je. Niti s svojimi pikami, točkami, smrečicami, zvezdicami ali čemerkoli drugim me ne pridobijo. Kupujem tam, kjer sem v trenutku, ko kaj potrebujem najbližje. Tudi njihovi letaki, se mi zdijo pretežno neuporabni, mogoče edinole kot podlaga na katero lupim krompir.
V PNI me vedno kaj ziritira, (predzadnjič naprimer Ne boš ti meni zizike majal, Medley jugoslovanskih priredb ter Siva pot v kvazimadžarščini!!) pa še vedno hodim tja. Predvsem zato, ker je blizu kafiča, kjer si z D-jem občasno privoščiva kakšno kofeinsko potešitev, ali pa zato, ker je blizu utica, na kateri piše Doner kebap in gre D v času, ki ga jaz preživim v trgovskem hramu, tja kupit pregrešno dobro papico.
Petek zgodaj popoldne. Stojim v vrsti pred blagajno - tretja od čakajočih. Glede na količino kupovine v vozičkih, čas čakanja realno ocenim na največ pet minut. Medtem ko prodajalka ob piskih rine blago proti izstopnim vratom, se - kot ponavadi - zabavam z ogledom voluminoznosti vozičkov sokupcev. Vedno znova me presune dejstvo, česa vse ljudje ne kupijo in posledično vtaknejo v svoj kljun. Prehrambene navade večine Slovencev so se ustavile tam nekje v odobju, ko so na mizah po veliki večini kraljevali beli kruh, posebna salama, pašteta in Argo župa. Aja, pa Fant začimbe in Vegeta... Ko smo že pri Vegeti: zanimivo, da je pred časom na našem kulinaričnem portalu (http://www.kulinarika.net/glasovanje/rezultati.asp?id=31) med anketami na temo: "Katero od začimb največkrat uporabljate" častno mesto (42%!!) zasedla legendarna Vegeta!! Bazilika je pristala šele na drugem mestu... Svašta! Mogoče je prav zato toliko ločitev - ker gre ljubezen skozi želodec?!
Aja no, kje smo ostali: Gospa pred mano plača račun in obenem pokasira tiste težko pričakovane zvezdice, nakar se v navalu sreče spomni, da zdaj ima pa ona zadosti zvezdic in da bi jih rada pokoristila, torej bo kupila sesalec. Trgovka: "A zdajle bi ga kupili?" Nakupovalka: "Ja zdajle." Trgovka znaveličano odide. Z bejbo, ki stoji za mano, se spogledava in istočasno zavijeva z očmi. Očitno dejstvo, da bo gospa kupovala sesalec, njo še bolj ziritira kot mene, ker takoj začne pogledovat okoli sebe in v svoj voziček vtakne nekaj produktov, ki se nahajajo na polici pri blagajni, namenjene pa so temu, da človek med dolgočasnim čakanjem pomisli da jih nujno potrebuje (ponavadi so to čigumiji in razne čokoladice, včasih kje tudi kondomi, baterije...) pa jih v bistvu sploh ne. Berem Delovo prilogo. Trgovka po dolgem času priraca nazaj. Nato se zatakne pri potrdilu garancije, potem še z limitom na kartici nakupovalke. Pri naslednji kartici na tihem upam, da gospa ni pozabila svoje PIN kode... Piham čez nos - kot brzoparilnik... D pravi naj stvari pustim tam (kako neki, ko pa se mi sline cedijo po čebati z dimljenim sirom!!). Ko končno pridem na vrsto, se pri četrtem (od štirih) produktov zatakne: Prodajalka ne zna prebrat na roko napisane kode na mojih sendvičih. Pokliče drugo prodajalko. Gledata kodo. Neuspešno. Pokliče še tretjo. Ta tretja se počasi primaje in odmaje z mojimi sendviči. Čakamo. Vrsta za mano vedno daljša. V trgovini imajo pet blagajn. Dela samo ena!
Končno se una s sendviči primaje nazaj. Blagajničarka se nekaj opravičuje. Rečem: "saj niste vi krivi." in se hitro poberem iz PNI. Pa kolikokrat že sem si rekla, da tu me pa res ne bodo videli nikoli več!! Lačna se peljeva proti Bohiju - želje po sendvičih so naju minile!
...Me je pa čez dobro uro ravno prav mrzlo jezero ohladilo na primerno temperaturo...

Fuzbal

Ena na to temo, prva in zadnja na tem mestu:
Ne ločim koša od gola. Zadnji mesec sem parkrat visela ob tv-ju, ko je D buljil nogomet. Včasih sem se nalašč usedla zraven in spraševala: Kaj je to enajstmetrovka? Kaj je to prosti strel? Kaj je to polčas? Koliko časa traja igra? Kaj je podaljšek? Zakaj je podaljšek? Kaj je rumeni karton? Zakaj je še vedno 1:1 kljub temu da že tako dogo igrajo?
Včeraj sedim zraven, berem knjigo in zaslišim da nekdo igra brez roke. Revež se mi takoj zasmili. Mora biti pa že prekleto dober, da gre na svetovno prvenstvo, kljub temu da nima roke. Takoj dvignem pogled in začnem spraševat kdo je to, v kateri ekipi je in kakšne barve so dresi te ekipe? Nato počekiram vse od prvega do zadnjega in celo zapazim nekoga, ki bi lahko bil brez roke, a ta kar naenkrat roko iztegne... Potem vidim D-ja ki se mi smeji... in objasni da seveda rok sploh ne rabijo... Sledi vprašanje: zakaj potemtakem niso vsi brez rok?!

Moje želje

V naslednjem življenju bi se rada rodila kot ligenj!

Baje da se jim ni treba depilirat!!

Space tourism

Recept za nedeljske radosti:
1. Napakiraš home made štručke + hladen melisin čaj + sebe + še nekoga dovolj dopadljivega da ga boš brez škodljivih posledic lahko prenašal cel dan
2. V avtoradio vstaviš album Music for space tourism - Visit venus. (Kot že naslov pove: zelo v stilu spejs popotovanj!!)
3. Zavlečeš se na (sicer) turistično obljuden kraj, kjer je dovolj maneverskega prostora za okupacijo mini zalivčka ob kristalno čistem zelenomodrem jezercu
4. pokadiš smotko ali dve, noge nastavljaš udomačenim ribicam, telesce pa prihuljenim sončnim žarkom, ki kukajo izpod debelih koprenastih oblakov
5. Zadnje koščke kruha podeliš s požrešnimi ribicami (to je med drugim tudi razlog zakaj so udomačene!), kakšno rečeš s kačjim pastirjem, ki se pride posončit - kam drugam kot na zavihek tvojih kavbojk - narediš par (neuspelih) fotk s fototelefonom - ne pozabit kakšnega konkretnega fotkića sabo vzet... in se počasi odvlečeš domov
6. Recept za uspešen zaključek dneva: PO PRIHODU DOMOV NITI SLUČAJNO NE VKLJUČITE TELEVIZORJA!! Jaz sem namreč ga. :(