Marjan

"... kamen je imel namesto srca..."

Ima "lepo" veliko hišo z visokim pritličjem, s stiroporasto imitacijo kamnov na vogalih ter krasne trebušaste stebriče na svojih petih balkonih. Pa "zlate križe" v okenskih šipah. In kamen namesto srca...

Marjan je namreč lastnik psa mešanca, ki mu je najbrž ime Piko - če ima to revše sploh kakšno ime?! Marjanova edina dobra lastnost je, da svojega psa nima pripetega na verigi. "Piko" je pameten pes - upam si trditi, da s svojim IQ-jem zagotovo močno prekaša svojega lastnika - zato se brez kančka slabe vesti klati od hiše do hiše in išče predvsem prijazne besede ter tople roke, da ga malo pobožajo. Včasih ga kdo od vikendašev celo vzame s seboj na sprehod ali na kakšno kolesarsko turo. Takrat "Piko" - ki ni ravno urbaniziran pes - veselo skače po cesti pred avtomobile razkačenih voznikov, ki potem bentijo nad mojimi sovikendaši, misleč, da so oni gospodarji tega neurbanega ščeneta.

Suh je, (lahko bi mu prešteli rebra!) in strašno plašen, nezaupljiv. Ko ga hočeš pobožati, mehko skloni glavo, kakor da pričakuje da ga boš udaril.Ko ga pobožaš, nič ne pomaha z repom, kot to počno ostali psi. Se človek vpraša če sploh zna migati z repom?! Ali sploh sme?! Mogoče ga gospodar udari že samo če mičkeno premakne rep?! Ko smo ga hranili z ostanki konzerve tune ter kruhom je čisto nalahno in previdno jemal hrano iz roke. Res hvaležen pes! Zaslužil bi si boljšega lastnika.

Slabo se piše psu, katerega lastnik je bolj pasji od njega! Sploh pa če je to Marjan.