Obstaja par zguljenih fraz, na katere sem alergična:
1. "Kako si?"
2. "Se slišimo!"
3. "A greš kaj na morje?" (trenutno aktualna)
4. "Kje boš za novo leto?" (aktualna čez pol leta, oziroma za nekatere že tam na začetku oktobra)
"Kako si?" Ponavadi me to vprašajo samo ljudje, katerih niti najmanj ne zanima kako sem, kajti tisti, ki jim je kaj do mene, so z mojim "kako sem" stanjem pač dodobra seznanjeni.
Itak pa nikoli ne vem kaj moram odgovoriti. Če rečem, da se imam fino, bodo mogoče mislili, da si zmišljujem, ali pa bodo nemara zavistni, ker se sami pač nimajo tako dobro kot se imam jaz, zato ponavadi rečem. "V redu, pa ti?!" Opažam, da ponavadi "kako si" oseba niti ne počaka na moj odgovor, kaj šele, da bi sama odgovorila na moje nazaj-vprašanje... "Kaj potem sploh sprašuješ?!" si mislim. Ponavadi se, kadar zagledam človeka tipa "kako si" preprosto potuhnem. Ni lepo, priznam, a včasih se mi preprosto ne da! Na srečo niti ne hodim preveč po krajih kjer se nahajajo ljudje takega profila.
A včasih se vendarle zgodi. Sama sem si kriva, kaj se pa potikam po bizarnih krajih (ta kraj je btw zraven PNI - obdelali kakšen teden nazaj - očitno na tem mestu res deluje "bed enerdži"). Z D-jem sediva pred omembe nevrednim lokalom in pijeva kavico brez (D s sladkorjem, jaz brez vsega) in občudujeva monstrum od stavbe, ki stoji nasproti naju. Vmes parkirišče - (Such a lovely place to sit and drink coffee! Ja, z zavezanimi očmi mogoče) . In se pripelje avto, iz katerega sestopa moja ex-sošolka, s katero se nikoli nismo niti kaj posebno marali, niti ne-marali, v bistvu nam je bilo drug za drugega precej vseeno - enak odnos sem imela tudi z ostalimi sošolci. Oni so se meni zdeli čudni, jaz pa njim. To iz avta prihajajočo osebo sem v desetih letih, odkar smo končali šolanje, ne vštevši lanske obletnice mature, srečala samo enkrat, pa še takrat mi je v prvih treh stavkih povedala, da je shujšala, pa med drugim tudi, da se ona rada lepo oblači. Ma nevermind... No, ko jo takole vidim lezti iz avta, si zaželim, da bi se utekočinila in spolzela po stolu, tja nekam pod mizno ploščo iz imitacije marmorja. Pogledam okoli sebe in preverjam, kakšna je realna možnost da me dotična oseba opazi: 100%. Kajti pred lokalom ni nikogar razen naju! In ta oseba pride mimo mene (najprej počekira, kdo za vraga je moj sogovornik in ali ga morda pozna. Na njeno nesrečo (in mojo srečo) ne!) in (with big smile on her face :)) zažgoli: "Oooooooooooooooooooooooooooooo!! Kako si? In jaz: "V redu, pa ti?!" In ona, pokaže z roko proti notranjosti lokala, kakor da se ji neznansko mudi (sobota dopoldne!!) in reče: "Se slišimo!" Are you talking to me?! Na obraz si skušam nadet čimbolj bebav izraz in zaigrano prikimam. Itak ne verjamem da je opazla...
In še vprašanje pod točko 3., ki je v teh dneh zelo aktualno: "A greš kaj na morje?" Zanimivo, s prijateljico, s katero se vidiva najmanj dvakrat na teden, se sploh nisva uspeli pomeniti o tem, kam naj bi šla katera od naju na počitnice - lahko si mislite, da vseskozi razpravljava o veliko pomembnejših stvareh - in ne: ne gre za "girls talk", sploh ne!! Zadnjič smo se po naključju srečali na seansi pri sladoledu in je njen koruznik omenil, da gresta naslednji dan v Španijo, ona se začudi, ker jaz o tem ne vem nič! Enostavno ne prideva do tega...
Tisti, ki sprašujejo "A greš kaj na morje" ponavadi pričakujejo, da jih boš vpračal inverzno. A jaz skoraj vedno pozabim. Res! Prav potrudit se moram, da enako vprašam nazaj. Priznam, da me ponavadi niti ne zanima. Naslednje vprašanje bo v stilu: "Kam greš pa za novo leto?" Enako bizarno. D je zadnjič, ko sva imela debato na to temo, čisto "ven padel": "Kaj kaj "kam greš na morje?" Kam greš pa ti med novim letom in morjem? A sploh kaj počneš drugače? Kam greš?!"
Na tem mestu objavljam, da z morjem letos po vsej verjetnosti ne bo nič. Hrvaška me ne zanima, denar hranim za kakšne bolj kultivirane počitnice, ki se bodo morda zgodile septembra ali pozimi, ko bodo (boste) drugi zmrzovali...
1. "Kako si?"
2. "Se slišimo!"
3. "A greš kaj na morje?" (trenutno aktualna)
4. "Kje boš za novo leto?" (aktualna čez pol leta, oziroma za nekatere že tam na začetku oktobra)
"Kako si?" Ponavadi me to vprašajo samo ljudje, katerih niti najmanj ne zanima kako sem, kajti tisti, ki jim je kaj do mene, so z mojim "kako sem" stanjem pač dodobra seznanjeni.
Itak pa nikoli ne vem kaj moram odgovoriti. Če rečem, da se imam fino, bodo mogoče mislili, da si zmišljujem, ali pa bodo nemara zavistni, ker se sami pač nimajo tako dobro kot se imam jaz, zato ponavadi rečem. "V redu, pa ti?!" Opažam, da ponavadi "kako si" oseba niti ne počaka na moj odgovor, kaj šele, da bi sama odgovorila na moje nazaj-vprašanje... "Kaj potem sploh sprašuješ?!" si mislim. Ponavadi se, kadar zagledam človeka tipa "kako si" preprosto potuhnem. Ni lepo, priznam, a včasih se mi preprosto ne da! Na srečo niti ne hodim preveč po krajih kjer se nahajajo ljudje takega profila.
A včasih se vendarle zgodi. Sama sem si kriva, kaj se pa potikam po bizarnih krajih (ta kraj je btw zraven PNI - obdelali kakšen teden nazaj - očitno na tem mestu res deluje "bed enerdži"). Z D-jem sediva pred omembe nevrednim lokalom in pijeva kavico brez (D s sladkorjem, jaz brez vsega) in občudujeva monstrum od stavbe, ki stoji nasproti naju. Vmes parkirišče - (Such a lovely place to sit and drink coffee! Ja, z zavezanimi očmi mogoče) . In se pripelje avto, iz katerega sestopa moja ex-sošolka, s katero se nikoli nismo niti kaj posebno marali, niti ne-marali, v bistvu nam je bilo drug za drugega precej vseeno - enak odnos sem imela tudi z ostalimi sošolci. Oni so se meni zdeli čudni, jaz pa njim. To iz avta prihajajočo osebo sem v desetih letih, odkar smo končali šolanje, ne vštevši lanske obletnice mature, srečala samo enkrat, pa še takrat mi je v prvih treh stavkih povedala, da je shujšala, pa med drugim tudi, da se ona rada lepo oblači. Ma nevermind... No, ko jo takole vidim lezti iz avta, si zaželim, da bi se utekočinila in spolzela po stolu, tja nekam pod mizno ploščo iz imitacije marmorja. Pogledam okoli sebe in preverjam, kakšna je realna možnost da me dotična oseba opazi: 100%. Kajti pred lokalom ni nikogar razen naju! In ta oseba pride mimo mene (najprej počekira, kdo za vraga je moj sogovornik in ali ga morda pozna. Na njeno nesrečo (in mojo srečo) ne!) in (with big smile on her face :)) zažgoli: "Oooooooooooooooooooooooooooooo!! Kako si? In jaz: "V redu, pa ti?!" In ona, pokaže z roko proti notranjosti lokala, kakor da se ji neznansko mudi (sobota dopoldne!!) in reče: "Se slišimo!" Are you talking to me?! Na obraz si skušam nadet čimbolj bebav izraz in zaigrano prikimam. Itak ne verjamem da je opazla...
In še vprašanje pod točko 3., ki je v teh dneh zelo aktualno: "A greš kaj na morje?" Zanimivo, s prijateljico, s katero se vidiva najmanj dvakrat na teden, se sploh nisva uspeli pomeniti o tem, kam naj bi šla katera od naju na počitnice - lahko si mislite, da vseskozi razpravljava o veliko pomembnejših stvareh - in ne: ne gre za "girls talk", sploh ne!! Zadnjič smo se po naključju srečali na seansi pri sladoledu in je njen koruznik omenil, da gresta naslednji dan v Španijo, ona se začudi, ker jaz o tem ne vem nič! Enostavno ne prideva do tega...
Tisti, ki sprašujejo "A greš kaj na morje" ponavadi pričakujejo, da jih boš vpračal inverzno. A jaz skoraj vedno pozabim. Res! Prav potrudit se moram, da enako vprašam nazaj. Priznam, da me ponavadi niti ne zanima. Naslednje vprašanje bo v stilu: "Kam greš pa za novo leto?" Enako bizarno. D je zadnjič, ko sva imela debato na to temo, čisto "ven padel": "Kaj kaj "kam greš na morje?" Kam greš pa ti med novim letom in morjem? A sploh kaj počneš drugače? Kam greš?!"
Na tem mestu objavljam, da z morjem letos po vsej verjetnosti ne bo nič. Hrvaška me ne zanima, denar hranim za kakšne bolj kultivirane počitnice, ki se bodo morda zgodile septembra ali pozimi, ko bodo (boste) drugi zmrzovali...
2 komentarja:
po vsem povedanem sklepam, da si fajn.
i dalje da bi tako bilo...lp N. ;-)
Fajn bodi tudi ti!!
LP ;-)
Objavite komentar