Četrtkov večer (domačih) pesmi in napevov

Dolgcajt!

tv ne dela,
časopis je (na srečo) namočil dež, tako da ga ne morem brat,
knjigi pozabila pri tamalmu v flatu,
stanovanje je pospravljeno v piko,
junijski plani glede faksa opravljeni,
za povrh vsega še D spi...

Preostane mi:
gledanje filma na kompjutru
peka cookijev.

Najbrž bom izbrala slednje. Mogoče zraven celo lahko gledam film po delih.

Sodobna umetnost

Ko sva se včeraj z našim labradorcem vračala iz večernega kopanja, je moj pogled pritegnila nenavadna umetniška inštalacija na eni izmed skoro podirajočih se hiš. Ne bi mogla ravno trditi, da inštalacija bistveno pripomore k lepšemu izgledu hiše, a vendar se mi je zdela dokaj posrečena, čeprav si njene sporočilnosti (kot pri večini del sodobne umetnosti) ne znam čisto dobro razložiti.

Tule je nekaj možnih interpretacij:
V tej hiši živi nekdo, ki vedno vozi 40km/h
Ko greste mimo hiše ne smete voziti več kot 40km/h
Če boste peljali več kot 40km/h, se bo hiša podrla
Mimo hiše se je peljal nekdo, ki je vozil veliko več kot 40km/h, zato mlaj rahlo visi in je brez iglic

Še kakšna interpretacija?

...kot riba na suhem!

"oooooo ooo oooo oo o ooo oooo ooo."

Beri: "Na suhem se zelo slabo počutim".

Le zakaj se tudi jaz danes (spet) počutim kot riba na suhem? Mogoče se bo treba pa kam premaknit?!

Za Mahajlo!

Pejstam:
dej že napiš kaj novega na blog, nimam česa brat orkaduš!lp ;-) Mahajla

Draga Mahajla!
Nimam kej pisat, ker mam tko dolgočasen lajf. :)
Vročina mi je paralizirala možgane, prste in celo tipke na tastaturi. Tko da sva se zdajle z D-jem povabila v goste na bazenček k njegovi sestri - bomo vidl če bo pomagla (evo, celo dislektična sem postala), če bo ohladitev uspešna, bomo šli pa mogoče celo kam naprej - baje da so the Stroj v Železniškem muzeju.

Se močno zavedam, da verjetno nisem potešila tvoje blogobralske sle, tako da ti svetujem, da za intermezzo pokukaš na kakšen bolj produktiven blog - jih je kar nekaj takih. :)

Lep pozdrav od mene!

Soulmates

Pred leti mi je M za rojstni dan z besedami: "Ko bova dalj časa prijateljici in ko bodo zacvetele, ti bom povedala zakaj sem ti dala ravno potonke!"podarila dve korenini mojih najljubših rož.

Prav posebej so mi všeč tiste škrlatne s "toplt" cvetovi. Vedno jih občudujem, ko se s svojimi kobulastimi cvetovi bohotijo na dvoriščih starih vaških hiš in nemalokrat me prime, da bi se v temi splazila na dvorišče in si kakšno utrgala.

Včeraj sem v čakalnici pri zobozdravniku srečala M in ji povedala, da so me spet prehitele ter odcvetele, še preden sem jo uspela obiskat in ji prinest kakšen cvet. Nato ji prišepnem, da me večkrat prime da bi jih šla ponoči rabutat in nato ona reče: "A veš da mene tut! Zadnjič sem šla mimo ene hiše na Žalah in so imeli tako lepe, sem kar eno utrgala!"Potem že, ko sem prišla domov, sem se spomnila, da sem jo spet pozabila vprašat zakaj ravno potonke?

Kola mamo...

Finaliziranje mi gre že od nekdaj na jetra. Naporno je. Vedno gre na koncu vse narobe. Tudi tokrat. Ko misliš da imaš že vse narejeno in da rabiš še slabi dve urci do konca, se tidve urci vedno razvlečata na dvakratno dolžino. Printer prepričujem, naj vendarle korektno izpljune sadove mojega dela. Pa ne gre ne zlepa ne zgrda. Nekaj časa mu govorim lepe besede, potem pa, ko ne gre, uporabim vse besede na P in K, a nič ne pomaga. Prede kot mucek, izpljune pa neke čudne zmazke. V hudi sili naj bi bila strašno uporabna funkcija cleaning - btw, dokaj neuporabna, pa še barve se veliko porabi. Mislim da bo moral iti EpsonStylusPhoto v bolnico za printerje. Nič ne pomaga!

Poslušam: zvoke iz printerjevega drobovja in veternico od kompjutra. Drugače pa Client - City, dovolj jezna glasba da me pomirja.

Piki

Dve piki na pikastem ozadju bloga.

Full moon rising...

Brez koledarja in pogleda v večerno nebo sem sposobna napovedati polno luno! In to že dva dni prej. Polna luna je v fazi vstajejna (Ntica a sem pravilno napisala?) takrat, ko imam v glavi vse polno scenarijev - za katere drugi seveda ne vedo da jih imam, jaz pa od nevemkje pričakujem, da imajo oni v svojih glavah enake scenarije... Potem sem jezna, ker se stvari ne odvijajo po mojem planu . Od kje naj drugi vedo, o čem razmišljam, če ne povem?! In potem: crash boom bang...
Rezultat: Na začetku dokaj žolčen pogovor je na koncu začinjen s smehcem. Hvalabogu, vse je v redu!!


Hudiča, mislim da je res že čas za novo tipkovnico, ker moram, ko pritisnem backspace, tipko s palcem in kazalcem potegnit nazaj ven. Mogoče polna luna vpliva tudi na backspace?! Glede na to, da je tale računalnik res že malce starinski, predvidevam, da najbrž ne gre za vpliv polne lune... Mi je že neka znanka vsa zgrožena rekla, da so tipke na moji predpotopni tastaturi "trde" in da ropotajo. Njene seveda ne ropotajo tako zelo. Ja bejbi, tebi res kaj drugega bolj ropota - na tvojem mestu bi raje poslušala topotanje tipk, kot pa nerganje zoprnega dedca. A ti posodim tipkovnico!! :)


Poslušam: Marianne Faithfull - Who will take my dreams away (iz La fille sur le pont)

P.S. Kičurji

Tale palček se ne smehlja hinavsko. To je gozdni palček, ki v prostem času rad izdeluje mlinčke. Kar nekaj jih ima... Jih lahko pridete pogledat pod Stari Grad.

Kičurji

Zjutraj me je nemarno zbudil sosedov pes, ki se je spet spomnil, da bo ne vem zakaj oponašal volka (btw, na tako idejo pride večkrat na dan!)... Se mi še sedaj v glavi vrti od šoka - najbrž me je začopatil v kakšni REM fazi ali kaj jast vem. Kakšna škoda, da si ne morem izbrati svojih sosedov vključno z njihovimi psi. No, sicer pa tudi če bi si jih človek lahko izbiral, je bolj malo takih, ki pridejo v poštev. Najbolje bi bilo ako nebi imela nobenega. Na prste mizarjeve roke lahko preštejem, koliko normalnih sosedov imam - takih da kdajpakdaj skupaj spiješ kakšno kavico in si ob polnoči sposodiš jajce za palačinke. Eno. (ne jajce, eno tako sosedo imam. Jajc si lahko sposodim tudi več).

Pa nisem imela namena o tem pisat, nekaj drugega sem hotela reči; Kar si res želim je, da bi imela sosede, ki imajo vsaj malo, ampak res vsaj malo okusa. Ta želja je, se mi zdi, ne preveč uresničljiva.
Sosedje me posiljujejo na povsem legalen način, posiljujejo me vizualno!! Dan za dnem moram gledati njihove ogabne balkone, ki se šibijo pod goro balkonskega cvetja, njihove palčke, ki se mi hinavsko smehljajo, vohati smrdljive ciprese, ki so jih naflancali okoli svojih haciend (a se lahko ne počutim kot na britofu, prosim?!), ko jem kosilo, mi apetit kvari pogled na umetelno bavarsko izrezljano balkonsko ograjo, pa kvazikroparske izdelke razpostavljene po vrtu. Poleg vizualnega trpljenja moram vsak teden obvezno poslušati friziranje njihove angleške travice - ampak to je že druga zgodba.
Ta svet se mi zdi zelo nepravičen. Miljon butastih zakonov si izmislijo vsak dan - ne bom smela kaditi na javnih mestih, ne morem kupit piva po deveti, kadar se mi to slučajno zahoče, ne smem si s sredincem povrtat po nosu (kadar imam umazan kazalec), ker je tudi iztegovanje tega prsta prepovedano... Mene pa lahko dan za dnem posiljejejo in to še na povsem legalen način!
Zakaj se ne more nek vrli trebušasti politik ob tem, ko si po obilnem kosilu z zobotrebcem šari po porcelanastih prevlekah in razmišlja o tem kdaj in kje bo naslednjič naskočil svojo ljubico, razmišljati raje o tem, da bi predlagal zakon, ki omejuje pristojnost ljudi, da druge posiljejejo s svojo kičursko kramo?!

Ne bom se čudila, če mi bo nekega dne na očeh zrastla siva mrena. Čudno da mi že ni!!

Spet je jutro...

Ura je 3.40, o sončnem vzhodu ni ne duha ne sluha, zato se bom razbolenih ramen in vratu odpravila v zaslužene mižale.

Zihr se mi bo sanjalo o masaži vratnih vretenc... Ejej!

Jutro z vonjem po melisi in medu

Danes se mi je zgodilo jutro!! Tisti, ki me poznajo vedo, da je to pri meni dokaj neobičajno, oziroma precej redko, lahko bi se celo reklo neverjetno (P. bi rekla: "A se hecaš?!"). Ponavadi proti jutru šele odhajam spat. Potem seveda pozno vstajam, resnično zaživim šele tam okoli osmih zvečer, ko so tisti, ki gredo s putkami spat že na poti v svoje pernate mižale...
Ker pa je bil predvčerajšnjim dan umerjen z adrenalinskim tempom, spanja sploh nisem pogrešala - ne ponoči, ne tekom dneva, tako da sem se včeraj - s termoforjem pod roko (A lahko ni junij, prosim?!!) - spravila v posteljo že ob pol enajstih. In oči odprla ob petih!! Ugotovila, da so sončni vzhodi mnogo lepši od zahodov - kako da tega nisem vedela že prej?!
Potem pa čajček v najljubši šalci in Delova priloga (btw, četrtkovo imam veliko raje, kot tisto torkovo, ki je prvenstveno namenjena (kao meni?!), v resnici pa debelim in celulitičnim okosmatenim babam) - fina kombinacija za prebujanje!! Polet je meni zelo všečna priloga - če seveda preskočiš njuedžersko osljadne članke V. Kališnik - a se mi lahko ne zaleti čaj, prosim?!! Ne, tokrat se mi ni zaletel, ker sem tako hitro obrnila list, da mi niti naslova ni uspelo prebrati... Zanimiv je članek o Depechih - baje da so imeli v devetdesetih redno zaposlena psihiatra in dilerja! He...


Ura je osem in čajno naphana v polnem zagonu začenjam dan! DOBRO JUTRO!


Poslušam: Cassandra Wilson - Closer To You

Junijski detajl :)