Jaslice in enosmerni letalski promet

Bil je eden izmed čisto navadnih dolgočasnih sivih februarskih petkov, ki ga najbolj slikovito opišeta že samo dve besedi: dežnik in škornji namreč. Na tak dan je edina stvar na katero človek lahko pomisli topla postelja v kombinaciji z ugasnjenim telefonom... No, pa smo se kljub vsemu odločili da se gremo malo vozit naokrog.
Ena izmed stvari, ki se jih da početi na deževni petek ob petih popoldne, je naprimer opazovanje avionov ki vzletajo. Ta opazovalni podvig izvedeš tako, da se pripelješ skoraj pred pristajalno stezo na letališču - tja do koder se pač da priti - se udobno namestiš in čakaš... In pristane avion, za njim kmalu pride drugi in tretji and so on... In potem končno eden vzleti - a hudiča, vzletel je v nasprotno smer!! Nobeden noče vzletet v najino smer!! Le kam gredo vsi ti avioni, da vzletajo vsi v isti smeri? In zakaj vsi delajo ovinke?! Kako potratni so z gorivom!! Koneckoncev mi je užgalo da je avionski promet enosmeren!! Zakaj že?!
Na poti domov se - kljub moji skepsi ob D-jevem predlogu da greva pogledat jaslice - ustaviva v Topolah, ker me vztrajno prepričuje da so jaslice še vedno tam, jaz pa trmasto ugovarjam... Navsezadnje mi dokaže da se motim - hlevček v naravni velikosti je še vedno tam in slama je tudi postlana, vendar ni nikogar doma.
Zakaj vam vse to razlagam? Zgolj zato, da vam dam idejo kaj početi na deževni petek... Koneckoncev lahko človek pride do mnogih spoznanj. Če bi ležala doma, morda nikoli nebi vedela da je letalski promet enosmeren, ter da imajo tudi Jezušček, Marija ter Jožef počitnice...

...Buy Buy Buy - Throw Away - Buy Buy Buy...

Predvčerajšnjim se mi je pokvarila frštekarija. Oziroma, mislila sem da se je pokvarila. Se sploh ni.
Je kar naenkrat vse nehalo delat. Pk in konec. Jeza. Nakar je sledilo nekaj samoobtoževanja, ker zadeve nikoli ne izklapljam iz omrežja in sem bila prepričana da je najbrž šla kakšna »varovalka« ali kajjastvem kaj. Za samoobtoževanjem je spet sledila jeza, usmerjena v "te japance" ki itak niso več to kar so bili... Zjutraj privlečem stare zaprašene računalniške zvočnike in vdana v usodo začnem delat plan, kako bom ob prvi priložnosti v svoje sobane zvabila našega popravljača tehničnih stvari, ker se mi pač ne da cele frštekarije vlačit tja itd… Potem zvečer prižgem namizno luč in ona ne dela!! Fora je v tem da je šel podaljšek po gobe! Sploh nisem vedela da se taka stvar lahko pokvari! Nikoli nebi pomislila na to da se lahko pokvari kup žic?! Haloo!! Začela bom verjeti, da celo v električne podaljške vgrajujejo timerje, ki predmetu po določenem času delovanja dajo signal naj se pokvari… Navsezadnje niso krivi japanci, temveč kinezi!!

Zanimiva je tudi prigoda s kuhinjsko desko za enkratno uporabo oz. enotedensko. Govorimo seveda o deski kitajskega porekla, ki ima očitno tudi vgrajen gumb za določanje kratkega roka trajanja. Sila sem se razveselila nove kuhinjske pridobitve prinešene iz Tuša, kupljene v akciji za borih 300 sit. Po enem tednu uporabe se je dotična pridobitev razletela na dva dela. Dobra stran tega je da imamo zdaj dve (mini) kuhinjski deski. Kljub vsemu mislim, da se bo njun namen uporabe kaj kmalu spremenil in bosta spremenili namembnost ter postali zgolj kurilni material.

Zaključek te zgodbe je: svet je prepoln robe slabe kvalitete, ponudba je prevelika, zato človeka nobena stvar več ne rezveseli, predmeti imajo kratek rok trajanja, posledično je onesnaževanje preveliko - prav tako je preveliko onesnaževanje okolja ob produkciji vseh teh izdelkov... Začaran krog...

...Da ne omenjam nesmisla kupovanja cenenih cunj, ki se zmuckajo, raztegnejo ali skrčijo do nerazpoznavnosti, še preden jih instant modni tekoči trak do konca prežveči in izpljune druge še lepše, bolj mehke bolj vzorčaste, bolj barvite, bolj ženstvene cape ki jih res nujno moraš imeti - čez pol leta pa ti bo ob pogledu nanje postalo slabo. Za polovico boš ugotovila da jih nisi nikoli oblekla, za četrtino pa, da si jih oblekla le enkrat. Eno četrtino celo nosiš. Potem boš vse te neprištevne nakupe zbasala v karton in nesla v kontejner Humane, prepričana da si opravila dobro delo, čez cca pol leta boš počela enako...
Ampak problem ni samo v tem da je poceni slabo. Tudi drago je velikokrat slabo. Z veseljem bi odštela malo več, za recimo črn pulover, kateri ni ravno namenjen lovljenju vseh mogočih prašnih delcev, ki sličajno prifrlijo mimo. (Saj nisem omelo za prah!!) Ampak ga ne morem kupit. Ker ne obstaja. V omari pa imam par muzejskih primerkov iz kakjastvem leta 60 - pa je še vse nosljivo - nezmuckano, nesprano. Sem se glede kupovanja cap disciplinirala in me te stvari ne ganejo več. Če dobro pomislim, sem si v obdobju pol leta kupila zgolj eno majco, ki jo itak furam non-stop... No, pa a se vam mogoče kdaj zdi da sem kdaj slabo oblečena?!!

Ko bom predsednica države, bomo praznovali dneve nepotrošništva, uvedli davek na cenene cunje ter davčne olajšave ob nakupu bio prehrambenih izdelkov, ker je navsezadnje osveščen človek državi manj v breme kot pa neosveščen...

Inzulinski šok in srčki...

Osladni dan smo brez težav bojkotirali. Res ne razumem čemu moramo prevzeti vsako sranje s katerim nas posiljujejo.
...Zavoljo tega butasega vsiljenega amerikanskega praznika sem imela blazne probleme pri nakupu čokolade za neko rojstnodnevno darilo - vrsta na oddelku s finimi čokoladami v Maksiju je bila tako velika, da nisi vedel kje se začne in kje konča... Navali narod na vse kar diši po sladkem in ima obliko srčka. Bljak, a lahko ne dobim sladkorne bolezni, prosim?!!

Kritika prijateljstev

...Enkrat smo se s profesorjem na faksu pogovarjali o prijateljstvih. Sem si dobro zapomnila njegovo misel in kadar razmišljam o prijateljstvih se je večkrat spomnim, gre pa približno takole: "Ni važno koliko prijateljev imaš. Lahko jih imaš zelo malo. Naprimer enega prijatelja iz otroštva, pa še enega nekje na Finskem, s katerim si izmenjuješ znamke." Pomembna je kvaliteta, ne kvantiteta prijateljstev.

Sva bili zjutraj z A na kavici v enem izmed kamniških pajzlov, ki niso omembe vredni, zato ne bom napisala kateri pajzelj je to bil in naj vas to tudi ne zanima. Btw, če kdo ve za kakšen dober pajzelj, naj mi to urgentno sporoči, ker se z vprašanjem, "Kje v Kamniku rastejo dobri pajzlji?" (neuspešno) ubadam že leta. Nekateri pravijo, da je eden izmed njih na obvoznici in da tam do desetih zjutraj delijo zastonj rogljiče, ampak nisem mislila tega, ker ni ne lep, nima ne zanimivega ambienta, niti zanimivega razgleda, ni na dobri lokaciji, niti noter lepo ne diši, tudi kelnarji niso greha vredni... Tja naj še kar naprej zahaja naš župan... Za povrh vsega še poznam lastnika... Raje se stegnem od pomanjkanja kofeina kot pa...

Ja no, sva bili z A na kavi in sva razpredali svoje misli tjavendan, sva prišli tudi na temo prijateljev, odtujenosti, zakompliciranih ljudi in posledično do zakompliciranih odnosov... Sva se strinjali, da je bilo včasih bolj preprosto družiti se... Zdaj se vse bolj umikamo vsak v svoj svet. Če nekoga pokličeš za na kavo julija, se (če je vse po sreči) lahko zmeniš da se bosta uspela srečati šele tam nekje okoli božiča...

Aja, kaj sem že hotela reči, o prijateljstvih. No takole je to, imam več vrst prijateljstev: Imam prijatelje s katerimi se vidim enkrat letno, spet z drugimi dvakrat letno (enkrat poleti in enkrat pozimi), prijateljico, ki je daleč stran in se tipkava po MSN-ju, pa tiste, ki kadar pokličejo nimajo časa, pa spet druge, s katerimi dvakrat na mesec pijem obredne kavice v nn pajzljih... Imam prijatelje s katerimi smo se mogoče kdaj pa kdaj naveličali drug drugega in se nekaj časa nismo videli, pa smo spet prišli skupaj in se imamo še rajši. Pa prijateljico iz prvega razreda OŠ (to je poseben "dar" in redkost!), pa iz srednje šole, pa mogoče par ljudi iz faksa... Imam prijatelje s katerimi se pogovarjam o umetnosti, pa spet druge, s katerimi se pogovarjam o zdravi prehrani in problemu ozonske luknje, z nekaterimi o kvalitetnih lakih za nohte ter o tem kje se lahko kupi dobre čevlje (če kdo slučajno ve, naj mi prosim razsvetli um, ker poleg tega, da se že leta ukvarjam z vprašanjem o dobrih pajzljih, tudi do tega, kje za vraga se da kupit dobre (in predvsem lepe) čevlje, še nisem prišla. Zato že tri leta nosim ene in iste škornje ki niso kdovekako lepi, so pa vsaj topli. Pa če imam kavbojke s predolgimi hlačnicami se jih itak preveč ne vidi... Če prav pomislim, se s tem vprašanjem že nekaj časa nisem ukvarjala...)
Tu so še tisti, ki me prepričujejo, da bom zbolela, če ne bom pred prvo uporabo oprala novokupljenih cunj in obenem prepričujejo, da naj za božjo voljo že enkrat v wc školjko čez noč nalijem varikino, ker se nek rjav flek ali rob ali kajastvemkajže nahaja prav na nekem dotičnem mestu do koder seže oko če tja pogleda (moje ponavadi ne pogleda, zato me tudi ne briga če je tam malce rjavo ali pa tudi če ni). Tudi sicer sem zagovornik neokrnjene narave, tako da bomo z varikino zaenkrat še malce počakali. Ob tej priložnosti naj povem še svoje mnenje o dišeči modroobarvani vodici iz skretnega kotlička, s katero nekateri z največjim veseljem odplakujejo svoje fekalije. (Kdor teh modrih tablet ne uporablja, lahko mirno preskoči ta odstavek.) Ste mogoče že kdaj prebrali opozorilo, ki je natisnjeno na modri kartonski škatlici, v kateri se nahajajo modre tabletke?! Bi mogoče kdaj za spremembo pomislili na okolje, namesto na vaša razvajena pomehkužena čutila?! (S to ekološko naravnano mislijo nagovarjam tudi vse ostale, ki imate v kotličku modroobarvano vodico, pa niste moji prijatelji in ki to slučajno, po sili razmer - ker vam je dogčas, ker nimate službe ali pa imate dolgočasno službo - berete.)
Pa me je spet zaneslo. Še pika na i: hvalabogu da le nimam prijateljev, s katerimi bi se pogovarjala o politiki. Ob tej priložnosti se vam vsem zahvaljujem, ker se z mano ne pogovarjate o politiki!! Hvala še enkrat!

Da nadaljujem svoje neiztipkane misli: Kje so časi, ko smo se vsak petek dobivali na petkovih veselicah? Kje so časi, ko še ni bilo mobilcev in je bil človek jako vesel ko je dobil nenepovedan obisk... Kje so časi, ko prijatelji še niso bili v službah in niso enkrat na mesec v svoje mobilce do nezavesti vpili: "Joj, nič se ne vidimo, moramo se kaj videt!".

Zato dragi prijatelji: A bi mogoče lahko za kakšen dan ali dva izklopili svoje mobilce in šli na kakšen nenapovedan obisk, namesto v Citypark ali v Koloseja, Atlantisa, Globel ali kamorkoli že?! Mogoče boste celo (ne)koga zelo razveselili!! Tistih par smeti pa bo, preden vas bo spustil v stanovanje, na hitro zamedel pod kavč...

V glavnem sem hotela (preden sem se zapletla v to dolgo in zanimivo besedičenje) povedati tole: Obstajata dve vrsti ljudi:
1. Tisti ki pokličejo in rečejo: "Joj nič se ne vidimo. Kako si?"
2. Tisti ki pokličejo in rečejo: "A greš na en kafe. (...ITD) - pomeni: IN TUDI DRUGAM: v kino, na koncert, na morje, v Maroko ali Indijo... ali pa magari na burek)"
Pardon, tri vrste ljudi:
3. Tisti ki imajo ugasnjene telefone in te obiščejo nenapovedano. (Ne obstajajo. Sem si jih izmislila.)

Preden zaključim, bi rada povedala še to, da je žalost tako, da se morajo človeku včasih zgoditi hude reči, da spozna, koliko je pravzaprav nekomu do njega. Takrat se ljudje hitro razvrstijo v prvi dve od zgoraj omenjenih skupin.

P.S. Se opravičujem zaradi velikega števila vejic, ampak bolje kakšna preveč kot premalo. Če ste v pomanjkanju z vejicami (pogosto opažam da jih večini ljudi primanjkuje), si lahko pri meni kakšno sposodite (,,,,,,,,,), vendar previdno, ker človek nikoli ne ve ali je tam vejica ali ne. Zna bit nevarno. Saj poznate tisto "Ubiti, ne pomilostiti." Ni da bi se človek igral s temi stvarmi.
Malo manj hudo je s tremi pikicami, ki jih tako rada uporabljam in so namenjene nekakšnemu podaljševanju mojih miselnih procesov do limite neskončno, te dotične misli sem raje pustila v tretjem prekatu desnega možganskega krila. Levo mi itak slabo dela - ker so tam številke, IN pa MANJ pa IN KOLIKO ter 2+2, pa koreni, potence in kvadriranja, pa pi je tricelaštirinajst, to pa mi itak ni nikoli šlo, saj vsi vemo da kakšne življenjsko pomembne izračune še vedno opravljam s pod mizo pokrčenimi prsti... Nemara bom umrla, ne da bi vedela čemu za vraga služi pi je tricelaštirinajst?! Zamišljam si svojo osmrtnico v Kamniškem občanu: V nn letu je tiho zaspala, ne da bi kdaj v življenju vedela, čemu služi pi je tricelanevemvečkolk... Zraven bo bila objavljena moja slika, na kateri iz pecljatega kozarca srkam rdeče vino... Kako bi ta zabavna osmrtnica spremenila do takrat tako dolgočasni časopis!!

P.S.S. Vsaka podobnost z osebami, ki so opisane v zgornjem tekstu z vami, ki to berete, je zgolj naključna...

P.S.S.S. Tisti, ki ste zdajle zelo razbesnjeni boste rekli: "Lahko je tebi, ko nimaš službe. 24 ur na dan lahko sediš doma in pišeš zabavajoče bloge katerih nihče ne bere!!" Pa še res je, prav imate!! Naj vam bo v tolažbo, da pač ne bom imela tako visoke pokojnine kot jo boste imeli vi, ki boste posledično svojim vnukom lahko kupovali drage belgijske praline. Jaz bom svojim kupovala mlečne karamele Kraš. Če jih bom sploh imela. Vnuke namreč.

kafe in čikci...

... Danes me je poklicala prijateljica: "A prideš na kavo? Mi lahko prosim spotoma prineseš škatlico cigaret!?" Alarm prve stopnje!! Tečem po cigarete, ko pridem domov spotoma pograbim še dve berljivi knjigi...
Takoj ko jo zagledam opazim njene pordele oči. Na mizi sta dve skodelici, iz katerih se suklja po kofeinu dišeč dim. Iz zamorčkov pijeva. To sta najini obredni skodelici. Za posebne priložnosti. Ponavadi jih uporabljava le v kriznih situacijah...
Ona govori, jaz poslušam. Ona joka, jaz jo poskušam tolažit. Tudi meni gre na jok. Ne vem kaj naj ji rečem. Kadiva cigarete, pijeva črno kavo. Jaz govorim, ona posluša... In vmes razmišljam, "Zakaj za vraga se vedno vsi problemi nakopičijo enemu človeku. Zakaj se slabe stvari vedno dogajajo dobrim ljudem?"

Kult(ur)ni praznik

…se je danes začel ob petih zjutraj. Pravzaprav, če smo bolj natančni, se je začel tam nekje ob 4.52, ko me je dokaj nekult(ur)no zbudil utripajoči display, v kombinaciji z meni tako znano melodijo. Zelo lepo od D, da svoje praznovanje kult(ur)nega praznika deli z menoj, pa čeprav je to le kult(ur)no čakanje na pleskavico, tam nekje nasproti štacjona. Mi pove, da so šli celo na "ogled" Globeli (beri: Global) – baje da je zelo zabavno, ako le nisi preveč trezen. Verjamem da je bilo jako zabavno, saj je rekel da bo nemara danes cel dan nosil kapo. Vsled včerajšnjega dogajanja ter kape na glavi, lahko pričakujem, da bo telefon naslednjič zazvonil šele tam nekje okrog petih popoldne… Če ne bi bila v igri kapa, bi nemara zazvonil okoli dveh, vendar dotični predmet iz termoflisa, namenjen termični obdelavi z alkoholom prepojenih možganov, vse skupaj prestavi za kakšne tri ure…
Jaz se nisem kaj preveč kuturno udejstvovala. Mogoče bi si celo drznila ogledati prenos podelitev Prešernovih nagrad, ki se je odvijal v našem trenutno največjem kult(ur)nem hramu, če me nebi od tega odvrnilo dejstvo, da bo v prvih vrstah sedelo krdelo čudno oblečenih ljudi, s prav tako čudnimi mislimi v svojih glavah. Tega nebi prenesla. Dolgočasen program še. Ampak čudnih ljudi se mi pa ne da gledati še po televiziji. Jih že itak vsak dan vsepovsod preveč vidim. Zato sem v postelji kulturno dokončala zelo razhumorjeno knjigo Toma Snoja, z naslovom Koledar Evinih razpoloženj. (Btw, priporočam!!) Sem razhumorjeno zaspala… in nisem imela nočnih mor, v katerih bi nastopali čudno oblečeni ljudje, ki bi me prepričevali naj se včlanim v njihove čudnomisleče stranke.

vse sem obrnila na glavo...

Evo, to sem zdaj jaz. Tukaj. Nekaj moram napisat. Po mojem da to pričakujete od mene. Zato ste tukaj - da boste brali kar bom napisala. Nemara pričakujete da vas bom blazno zabavala... Ali pa da bom sem izlivala svoje najgloblje travme in se boste lahko nad njimi naslajali. Ali pa da bom mogoče pisala o svojih seksualnih fantazijah in boste ob branju lahko masturbirali... Pa ne bom ničesar napisala (še). Najprej si grem en močan čaj zvarit. En taprav ingliš čaj, da me zbudi. Potem bom v pogonu in bom mogoče celo kaj napisala... Sicer ne vem če bo tale čajček kaj pomagal, ker najbolj pismena sem jaz recimo najbolj tam nekje okoli druge ali tretje zjutraj, zdaj pa je ura šele 12...
Sem že nazaj. Aja, kaj sem hotela povedati, da sem včeraj doživela razsvetljenje ter nekaj mesecev svojega dela "stran vrgla" (ampak se je izplačalo) - vse sem obrnila na glavo - naredila totalen masaker svoje diplome (že n-tič) - od osnovne ideje naprej...
Najprej sem skenslala D. Kasneje - v navalu lenobe in dolgčasa - poklicala D, z željo da me prepričuje naj pridem k njemu. Ni me prepričeval. (Moški nikoli ne rečejo tistega kar od njih pričakuješ!! Kar se včasih - še posebno v tem primeru - izkaže za dobro.) Hvala D!!
Potem sem nekaj časa premišljevala... Zgodilo se je pa to takole, da sem nekaj brskala po knjigi in jo čisto po naključju obrnila na glavo. In ko je bila knjiga obrnjena na glavo, so bile slikce v njej čisto drugačene... Ideje, ideje, ideje... in potem pk pk pk (fak fak fak :)) po tipkovnici in v petih urah sem bila na konju. Zdaj vem da je to to. Predvsem je važno da mi je všeč. Ker če mi je všeč, to lahko zagovarjam. Ker če je drugim všeč in meni ni, potem ne morem zagovarjati. In če je meni všeč in drugim ni, kljub temu lahko zagovarjam, ampak bo polomija... Važno je da je vsem všeč. Moja naloga je, da jih prepričam da jim bo všeč. In jim bo. Kompliciram. Vem. Pravijo da ni treba. Da je važno da "gre čez". Jaz seveda ne mislim tako. Zato bom diplomirala pri tridesetih. Moja pozna diploma bo zmes lenobe, kompliciranja in kreativnosti. S pridihom vonja po angleškem čaju...
Ko je človek v ustvarjalnem elementu, ure izgubijo svojo dimenzijo... Ob dveh zjutraj sem se zadovoljna spakirala v svoj kovtrov kokon. Ko je človek v ustvarjalnem elementu ne more zaspati...
Pa ne težte naj še kaj napišem, zaradi vas se mi je pravkar zaletelo... A lahko ne spijem v miru svojega opoldanskega čaja, prosim?!!