…se je danes začel ob petih zjutraj. Pravzaprav, če smo bolj natančni, se je začel tam nekje ob 4.52, ko me je dokaj nekult(ur)no zbudil utripajoči display, v kombinaciji z meni tako znano melodijo. Zelo lepo od D, da svoje praznovanje kult(ur)nega praznika deli z menoj, pa čeprav je to le kult(ur)no čakanje na pleskavico, tam nekje nasproti štacjona. Mi pove, da so šli celo na "ogled" Globeli (beri: Global) – baje da je zelo zabavno, ako le nisi preveč trezen. Verjamem da je bilo jako zabavno, saj je rekel da bo nemara danes cel dan nosil kapo. Vsled včerajšnjega dogajanja ter kape na glavi, lahko pričakujem, da bo telefon naslednjič zazvonil šele tam nekje okrog petih popoldne… Če ne bi bila v igri kapa, bi nemara zazvonil okoli dveh, vendar dotični predmet iz termoflisa, namenjen termični obdelavi z alkoholom prepojenih možganov, vse skupaj prestavi za kakšne tri ure…
Jaz se nisem kaj preveč kuturno udejstvovala. Mogoče bi si celo drznila ogledati prenos podelitev Prešernovih nagrad, ki se je odvijal v našem trenutno največjem kult(ur)nem hramu, če me nebi od tega odvrnilo dejstvo, da bo v prvih vrstah sedelo krdelo čudno oblečenih ljudi, s prav tako čudnimi mislimi v svojih glavah. Tega nebi prenesla. Dolgočasen program še. Ampak čudnih ljudi se mi pa ne da gledati še po televiziji. Jih že itak vsak dan vsepovsod preveč vidim. Zato sem v postelji kulturno dokončala zelo razhumorjeno knjigo Toma Snoja, z naslovom Koledar Evinih razpoloženj. (Btw, priporočam!!) Sem razhumorjeno zaspala… in nisem imela nočnih mor, v katerih bi nastopali čudno oblečeni ljudje, ki bi me prepričevali naj se včlanim v njihove čudnomisleče stranke.
Ni komentarjev:
Objavite komentar