vse sem obrnila na glavo...

Evo, to sem zdaj jaz. Tukaj. Nekaj moram napisat. Po mojem da to pričakujete od mene. Zato ste tukaj - da boste brali kar bom napisala. Nemara pričakujete da vas bom blazno zabavala... Ali pa da bom sem izlivala svoje najgloblje travme in se boste lahko nad njimi naslajali. Ali pa da bom mogoče pisala o svojih seksualnih fantazijah in boste ob branju lahko masturbirali... Pa ne bom ničesar napisala (še). Najprej si grem en močan čaj zvarit. En taprav ingliš čaj, da me zbudi. Potem bom v pogonu in bom mogoče celo kaj napisala... Sicer ne vem če bo tale čajček kaj pomagal, ker najbolj pismena sem jaz recimo najbolj tam nekje okoli druge ali tretje zjutraj, zdaj pa je ura šele 12...
Sem že nazaj. Aja, kaj sem hotela povedati, da sem včeraj doživela razsvetljenje ter nekaj mesecev svojega dela "stran vrgla" (ampak se je izplačalo) - vse sem obrnila na glavo - naredila totalen masaker svoje diplome (že n-tič) - od osnovne ideje naprej...
Najprej sem skenslala D. Kasneje - v navalu lenobe in dolgčasa - poklicala D, z željo da me prepričuje naj pridem k njemu. Ni me prepričeval. (Moški nikoli ne rečejo tistega kar od njih pričakuješ!! Kar se včasih - še posebno v tem primeru - izkaže za dobro.) Hvala D!!
Potem sem nekaj časa premišljevala... Zgodilo se je pa to takole, da sem nekaj brskala po knjigi in jo čisto po naključju obrnila na glavo. In ko je bila knjiga obrnjena na glavo, so bile slikce v njej čisto drugačene... Ideje, ideje, ideje... in potem pk pk pk (fak fak fak :)) po tipkovnici in v petih urah sem bila na konju. Zdaj vem da je to to. Predvsem je važno da mi je všeč. Ker če mi je všeč, to lahko zagovarjam. Ker če je drugim všeč in meni ni, potem ne morem zagovarjati. In če je meni všeč in drugim ni, kljub temu lahko zagovarjam, ampak bo polomija... Važno je da je vsem všeč. Moja naloga je, da jih prepričam da jim bo všeč. In jim bo. Kompliciram. Vem. Pravijo da ni treba. Da je važno da "gre čez". Jaz seveda ne mislim tako. Zato bom diplomirala pri tridesetih. Moja pozna diploma bo zmes lenobe, kompliciranja in kreativnosti. S pridihom vonja po angleškem čaju...
Ko je človek v ustvarjalnem elementu, ure izgubijo svojo dimenzijo... Ob dveh zjutraj sem se zadovoljna spakirala v svoj kovtrov kokon. Ko je človek v ustvarjalnem elementu ne more zaspati...
Pa ne težte naj še kaj napišem, zaradi vas se mi je pravkar zaletelo... A lahko ne spijem v miru svojega opoldanskega čaja, prosim?!!