...Enkrat smo se s profesorjem na faksu pogovarjali o prijateljstvih. Sem si dobro zapomnila njegovo misel in kadar razmišljam o prijateljstvih se je večkrat spomnim, gre pa približno takole: "Ni važno koliko prijateljev imaš. Lahko jih imaš zelo malo. Naprimer enega prijatelja iz otroštva, pa še enega nekje na Finskem, s katerim si izmenjuješ znamke." Pomembna je kvaliteta, ne kvantiteta prijateljstev.
Sva bili zjutraj z A na kavici v enem izmed kamniških pajzlov, ki niso omembe vredni, zato ne bom napisala kateri pajzelj je to bil in naj vas to tudi ne zanima. Btw, če kdo ve za kakšen dober pajzelj, naj mi to urgentno sporoči, ker se z vprašanjem, "Kje v Kamniku rastejo dobri pajzlji?" (neuspešno) ubadam že leta. Nekateri pravijo, da je eden izmed njih na obvoznici in da tam do desetih zjutraj delijo zastonj rogljiče, ampak nisem mislila tega, ker ni ne lep, nima ne zanimivega ambienta, niti zanimivega razgleda, ni na dobri lokaciji, niti noter lepo ne diši, tudi kelnarji niso greha vredni... Tja naj še kar naprej zahaja naš župan... Za povrh vsega še poznam lastnika... Raje se stegnem od pomanjkanja kofeina kot pa...
Ja no, sva bili z A na kavi in sva razpredali svoje misli tjavendan, sva prišli tudi na temo prijateljev, odtujenosti, zakompliciranih ljudi in posledično do zakompliciranih odnosov... Sva se strinjali, da je bilo včasih bolj preprosto družiti se... Zdaj se vse bolj umikamo vsak v svoj svet. Če nekoga pokličeš za na kavo julija, se (če je vse po sreči) lahko zmeniš da se bosta uspela srečati šele tam nekje okoli božiča...
Aja, kaj sem že hotela reči, o prijateljstvih. No takole je to, imam več vrst prijateljstev: Imam prijatelje s katerimi se vidim enkrat letno, spet z drugimi dvakrat letno (enkrat poleti in enkrat pozimi), prijateljico, ki je daleč stran in se tipkava po MSN-ju, pa tiste, ki kadar pokličejo nimajo časa, pa spet druge, s katerimi dvakrat na mesec pijem obredne kavice v nn pajzljih... Imam prijatelje s katerimi smo se mogoče kdaj pa kdaj naveličali drug drugega in se nekaj časa nismo videli, pa smo spet prišli skupaj in se imamo še rajši. Pa prijateljico iz prvega razreda OŠ (to je poseben "dar" in redkost!), pa iz srednje šole, pa mogoče par ljudi iz faksa... Imam prijatelje s katerimi se pogovarjam o umetnosti, pa spet druge, s katerimi se pogovarjam o zdravi prehrani in problemu ozonske luknje, z nekaterimi o kvalitetnih lakih za nohte ter o tem kje se lahko kupi dobre čevlje (če kdo slučajno ve, naj mi prosim razsvetli um, ker poleg tega, da se že leta ukvarjam z vprašanjem o dobrih pajzljih, tudi do tega, kje za vraga se da kupit dobre (in predvsem lepe) čevlje, še nisem prišla. Zato že tri leta nosim ene in iste škornje ki niso kdovekako lepi, so pa vsaj topli. Pa če imam kavbojke s predolgimi hlačnicami se jih itak preveč ne vidi... Če prav pomislim, se s tem vprašanjem že nekaj časa nisem ukvarjala...)
Tu so še tisti, ki me prepričujejo, da bom zbolela, če ne bom pred prvo uporabo oprala novokupljenih cunj in obenem prepričujejo, da naj za božjo voljo že enkrat v wc školjko čez noč nalijem varikino, ker se nek rjav flek ali rob ali kajastvemkajže nahaja prav na nekem dotičnem mestu do koder seže oko če tja pogleda (moje ponavadi ne pogleda, zato me tudi ne briga če je tam malce rjavo ali pa tudi če ni). Tudi sicer sem zagovornik neokrnjene narave, tako da bomo z varikino zaenkrat še malce počakali. Ob tej priložnosti naj povem še svoje mnenje o dišeči modroobarvani vodici iz skretnega kotlička, s katero nekateri z največjim veseljem odplakujejo svoje fekalije. (Kdor teh modrih tablet ne uporablja, lahko mirno preskoči ta odstavek.) Ste mogoče že kdaj prebrali opozorilo, ki je natisnjeno na modri kartonski škatlici, v kateri se nahajajo modre tabletke?! Bi mogoče kdaj za spremembo pomislili na okolje, namesto na vaša razvajena pomehkužena čutila?! (S to ekološko naravnano mislijo nagovarjam tudi vse ostale, ki imate v kotličku modroobarvano vodico, pa niste moji prijatelji in ki to slučajno, po sili razmer - ker vam je dogčas, ker nimate službe ali pa imate dolgočasno službo - berete.)
Pa me je spet zaneslo. Še pika na i: hvalabogu da le nimam prijateljev, s katerimi bi se pogovarjala o politiki. Ob tej priložnosti se vam vsem zahvaljujem, ker se z mano ne pogovarjate o politiki!! Hvala še enkrat!
Da nadaljujem svoje neiztipkane misli: Kje so časi, ko smo se vsak petek dobivali na petkovih veselicah? Kje so časi, ko še ni bilo mobilcev in je bil človek jako vesel ko je dobil nenepovedan obisk... Kje so časi, ko prijatelji še niso bili v službah in niso enkrat na mesec v svoje mobilce do nezavesti vpili: "Joj, nič se ne vidimo, moramo se kaj videt!".
Zato dragi prijatelji: A bi mogoče lahko za kakšen dan ali dva izklopili svoje mobilce in šli na kakšen nenapovedan obisk, namesto v Citypark ali v Koloseja, Atlantisa, Globel ali kamorkoli že?! Mogoče boste celo (ne)koga zelo razveselili!! Tistih par smeti pa bo, preden vas bo spustil v stanovanje, na hitro zamedel pod kavč...
V glavnem sem hotela (preden sem se zapletla v to dolgo in zanimivo besedičenje) povedati tole: Obstajata dve vrsti ljudi:
1. Tisti ki pokličejo in rečejo: "Joj nič se ne vidimo. Kako si?"
2. Tisti ki pokličejo in rečejo: "A greš na en kafe. (...ITD) - pomeni: IN TUDI DRUGAM: v kino, na koncert, na morje, v Maroko ali Indijo... ali pa magari na burek)"
Pardon, tri vrste ljudi:
3. Tisti ki imajo ugasnjene telefone in te obiščejo nenapovedano. (Ne obstajajo. Sem si jih izmislila.)
Sva bili zjutraj z A na kavici v enem izmed kamniških pajzlov, ki niso omembe vredni, zato ne bom napisala kateri pajzelj je to bil in naj vas to tudi ne zanima. Btw, če kdo ve za kakšen dober pajzelj, naj mi to urgentno sporoči, ker se z vprašanjem, "Kje v Kamniku rastejo dobri pajzlji?" (neuspešno) ubadam že leta. Nekateri pravijo, da je eden izmed njih na obvoznici in da tam do desetih zjutraj delijo zastonj rogljiče, ampak nisem mislila tega, ker ni ne lep, nima ne zanimivega ambienta, niti zanimivega razgleda, ni na dobri lokaciji, niti noter lepo ne diši, tudi kelnarji niso greha vredni... Tja naj še kar naprej zahaja naš župan... Za povrh vsega še poznam lastnika... Raje se stegnem od pomanjkanja kofeina kot pa...
Ja no, sva bili z A na kavi in sva razpredali svoje misli tjavendan, sva prišli tudi na temo prijateljev, odtujenosti, zakompliciranih ljudi in posledično do zakompliciranih odnosov... Sva se strinjali, da je bilo včasih bolj preprosto družiti se... Zdaj se vse bolj umikamo vsak v svoj svet. Če nekoga pokličeš za na kavo julija, se (če je vse po sreči) lahko zmeniš da se bosta uspela srečati šele tam nekje okoli božiča...
Aja, kaj sem že hotela reči, o prijateljstvih. No takole je to, imam več vrst prijateljstev: Imam prijatelje s katerimi se vidim enkrat letno, spet z drugimi dvakrat letno (enkrat poleti in enkrat pozimi), prijateljico, ki je daleč stran in se tipkava po MSN-ju, pa tiste, ki kadar pokličejo nimajo časa, pa spet druge, s katerimi dvakrat na mesec pijem obredne kavice v nn pajzljih... Imam prijatelje s katerimi smo se mogoče kdaj pa kdaj naveličali drug drugega in se nekaj časa nismo videli, pa smo spet prišli skupaj in se imamo še rajši. Pa prijateljico iz prvega razreda OŠ (to je poseben "dar" in redkost!), pa iz srednje šole, pa mogoče par ljudi iz faksa... Imam prijatelje s katerimi se pogovarjam o umetnosti, pa spet druge, s katerimi se pogovarjam o zdravi prehrani in problemu ozonske luknje, z nekaterimi o kvalitetnih lakih za nohte ter o tem kje se lahko kupi dobre čevlje (če kdo slučajno ve, naj mi prosim razsvetli um, ker poleg tega, da se že leta ukvarjam z vprašanjem o dobrih pajzljih, tudi do tega, kje za vraga se da kupit dobre (in predvsem lepe) čevlje, še nisem prišla. Zato že tri leta nosim ene in iste škornje ki niso kdovekako lepi, so pa vsaj topli. Pa če imam kavbojke s predolgimi hlačnicami se jih itak preveč ne vidi... Če prav pomislim, se s tem vprašanjem že nekaj časa nisem ukvarjala...)
Tu so še tisti, ki me prepričujejo, da bom zbolela, če ne bom pred prvo uporabo oprala novokupljenih cunj in obenem prepričujejo, da naj za božjo voljo že enkrat v wc školjko čez noč nalijem varikino, ker se nek rjav flek ali rob ali kajastvemkajže nahaja prav na nekem dotičnem mestu do koder seže oko če tja pogleda (moje ponavadi ne pogleda, zato me tudi ne briga če je tam malce rjavo ali pa tudi če ni). Tudi sicer sem zagovornik neokrnjene narave, tako da bomo z varikino zaenkrat še malce počakali. Ob tej priložnosti naj povem še svoje mnenje o dišeči modroobarvani vodici iz skretnega kotlička, s katero nekateri z največjim veseljem odplakujejo svoje fekalije. (Kdor teh modrih tablet ne uporablja, lahko mirno preskoči ta odstavek.) Ste mogoče že kdaj prebrali opozorilo, ki je natisnjeno na modri kartonski škatlici, v kateri se nahajajo modre tabletke?! Bi mogoče kdaj za spremembo pomislili na okolje, namesto na vaša razvajena pomehkužena čutila?! (S to ekološko naravnano mislijo nagovarjam tudi vse ostale, ki imate v kotličku modroobarvano vodico, pa niste moji prijatelji in ki to slučajno, po sili razmer - ker vam je dogčas, ker nimate službe ali pa imate dolgočasno službo - berete.)
Pa me je spet zaneslo. Še pika na i: hvalabogu da le nimam prijateljev, s katerimi bi se pogovarjala o politiki. Ob tej priložnosti se vam vsem zahvaljujem, ker se z mano ne pogovarjate o politiki!! Hvala še enkrat!
Da nadaljujem svoje neiztipkane misli: Kje so časi, ko smo se vsak petek dobivali na petkovih veselicah? Kje so časi, ko še ni bilo mobilcev in je bil človek jako vesel ko je dobil nenepovedan obisk... Kje so časi, ko prijatelji še niso bili v službah in niso enkrat na mesec v svoje mobilce do nezavesti vpili: "Joj, nič se ne vidimo, moramo se kaj videt!".
Zato dragi prijatelji: A bi mogoče lahko za kakšen dan ali dva izklopili svoje mobilce in šli na kakšen nenapovedan obisk, namesto v Citypark ali v Koloseja, Atlantisa, Globel ali kamorkoli že?! Mogoče boste celo (ne)koga zelo razveselili!! Tistih par smeti pa bo, preden vas bo spustil v stanovanje, na hitro zamedel pod kavč...
V glavnem sem hotela (preden sem se zapletla v to dolgo in zanimivo besedičenje) povedati tole: Obstajata dve vrsti ljudi:
1. Tisti ki pokličejo in rečejo: "Joj nič se ne vidimo. Kako si?"
2. Tisti ki pokličejo in rečejo: "A greš na en kafe. (...ITD) - pomeni: IN TUDI DRUGAM: v kino, na koncert, na morje, v Maroko ali Indijo... ali pa magari na burek)"
Pardon, tri vrste ljudi:
3. Tisti ki imajo ugasnjene telefone in te obiščejo nenapovedano. (Ne obstajajo. Sem si jih izmislila.)
Preden zaključim, bi rada povedala še to, da je žalost tako, da se morajo človeku včasih zgoditi hude reči, da spozna, koliko je pravzaprav nekomu do njega. Takrat se ljudje hitro razvrstijo v prvi dve od zgoraj omenjenih skupin.
P.S. Se opravičujem zaradi velikega števila vejic, ampak bolje kakšna preveč kot premalo. Če ste v pomanjkanju z vejicami (pogosto opažam da jih večini ljudi primanjkuje), si lahko pri meni kakšno sposodite (,,,,,,,,,), vendar previdno, ker človek nikoli ne ve ali je tam vejica ali ne. Zna bit nevarno. Saj poznate tisto "Ubiti, ne pomilostiti." Ni da bi se človek igral s temi stvarmi.
Malo manj hudo je s tremi pikicami, ki jih tako rada uporabljam in so namenjene nekakšnemu podaljševanju mojih miselnih procesov do limite neskončno, te dotične misli sem raje pustila v tretjem prekatu desnega možganskega krila. Levo mi itak slabo dela - ker so tam številke, IN pa MANJ pa IN KOLIKO ter 2+2, pa koreni, potence in kvadriranja, pa pi je tricelaštirinajst, to pa mi itak ni nikoli šlo, saj vsi vemo da kakšne življenjsko pomembne izračune še vedno opravljam s pod mizo pokrčenimi prsti... Nemara bom umrla, ne da bi vedela čemu za vraga služi pi je tricelaštirinajst?! Zamišljam si svojo osmrtnico v Kamniškem občanu: V nn letu je tiho zaspala, ne da bi kdaj v življenju vedela, čemu služi pi je tricelanevemvečkolk... Zraven bo bila objavljena moja slika, na kateri iz pecljatega kozarca srkam rdeče vino... Kako bi ta zabavna osmrtnica spremenila do takrat tako dolgočasni časopis!!
P.S.S. Vsaka podobnost z osebami, ki so opisane v zgornjem tekstu z vami, ki to berete, je zgolj naključna...
P.S.S.S. Tisti, ki ste zdajle zelo razbesnjeni boste rekli: "Lahko je tebi, ko nimaš službe. 24 ur na dan lahko sediš doma in pišeš zabavajoče bloge katerih nihče ne bere!!" Pa še res je, prav imate!! Naj vam bo v tolažbo, da pač ne bom imela tako visoke pokojnine kot jo boste imeli vi, ki boste posledično svojim vnukom lahko kupovali drage belgijske praline. Jaz bom svojim kupovala mlečne karamele Kraš. Če jih bom sploh imela. Vnuke namreč.
3 komentarji:
replika na p.s.1: kamniški vobčan niti pod razno ni dovgočasen časopis. Je vedno zanimiv in poučen in ga človek sigurno rad previra. Enkrat smo šli na izled in je to tudi pisalo in imam izstriženo. Ne, ni dovgočasen.
Na žalost bolj malo hodim na izlede, tudi ostalih veselic se bolj malo udeležujem, tako da jaz zaenkrat nimam nič izstriženo. Škoda da ne bom mogla izstrižt svoje osmrtnice...
Very pretty site! Keep working. thnx!
»
Objavite komentar