nedelja, oktober 16, 2011

In these days...

Dnevi in noči prejšnega tedna so se držali skupaj kot da ne bo nikoli konec in nikoli drugače. Ko sem že mislila, da je vse narejeno, je od nekod priletelo še to in ono in skoraj se je že danilo, preden sem legala spat. Vsako jutro znova je prekratkemu spanju sledil ritual maskiranja lepo zaobljenih, rejenih podočnjakov, zoper tresoče roke pa je poskrbela skodelica kofeta in tako nekako sem, za silo urejena, dan za dnem vstopala v nove dogodivščine.
Četrtek in petek je minil v znamenju Design Expa. Odziv je bil bolj "tako tako". Na splošno ugotavljam, da ljudje v veliki meri trzajo na reči "na prvo žogo" - nekaj velikega bo morda še pritegnilo pozornost, nekaj manjšega, nekaj do koder je treba narediti šest korakov več, da bi to malo zagledali in videli, pa je že preveč. Ni mi žal za takimi, ki hodijo in ne vidijo, ne toži se mi za njimi, me pa kljub vsemu preseneča in morda malo zaskrbljuje ta pasivnost. Mene so/ste zelo razveselili prijatelji in znanci, ki so/ste prišli mimo. Zelo dober občutek je, ko vidiš, da nekdo podpira tvoje delo in se veseli skupaj s teboj. Neke vrste "nagrada za pridnost" je bilo sms obvestilo, ki je k meni priletelo v petek okoli polnoči, tako sem od veselja sredi metelkove poskakovala visoko v zrak. Malo sem bila važna. In še vedno malo sem. Ne morem vam povedati kaj je pisalo v sporočilu, se pa neznansko veselim nekega povabila...
Po sobotnem jutranjem potepanju po običajnih točkah sem sončno sobotno popoldne brez slabe vesti namenila lepotnemu spancu, nato pa čez grad krenila pogledat kaj se dogaja na Kongresnem trgu. Ujela sem le še peščico protestnikov. Ideja mirnega protesta se mi zdi dobra. Vse več ljudi bi moralo na tak način pokazati, da jim/nam ni vseeno. Sama sem glede tega precej pasivna, svoj tihi protest morda izkazujem dan za dnem - z bojkotom masovnosti in poneumljanja ter z mislijo in prepričanjem, da se dobro vrača z dobrim in dobro nadaljuje z dobrim. Dovolj sem stara, da ne verjamem več v pravljice in vedno bolj se mi zdi, da gre svet k vragu. Lepo je napisala Sonja Merljak v sobotnem Delu: "Meje mojega sveta so meje mojega vsakdanjika. In kadar ga ne zmotijo novice iz sveta drugih, je moj svet umirjen in spokojen..." Važno je, da imamo drug drugega, to je vse kar nam ostane v tem ponorelem svetu. 
Tako, v nov teden vstopam s polnim hladilnikom, kilometrom čtiva na nočni omarici (skrinji), spucano glavo in obilico dela, kar je fajn. In dovolj časa za spanje bo. Veselo naprej...

8 komentarjev:

matilda pravi ...

Uživaj!

K* pravi ...

ah, ja, meje naših svetov so čudna reč... včasih so tako prepustne za vse mogoče norosti, ki bi jih morali preprosto obiti, spet drugič so tako jeklene, da v svojem kokonu sprejemamo le še dihanje samih sebe... ampak zorenje poskrbi za gostejša in gostejša sita, ki vedno bolj prepuščajo tisto in tiste, ki jih iskreno želimo ob sebi. čeprav na ta račun včasih sami sebi upravičimo tudi pasivnosti, ki bi morda lahko bile bolj aktivne:)
kar pa zadeva MO: meni se je zdel dogodek lušten šeinše, odmevnost vsakega posameznega razstavljalca pa bo najbrž splet zelo različnih okoliščin. tisti, ki smo se potrudili priti po svoj košček oblikovanja, smo gotovo dobili vsak nekaj zase. če pa te kaj poznam, ti črednost estetskih presežkov tudi ne bi bila pogodu - če bi pleksimanični naglejni bingljali z mešičkov kar vsepovprek, bi bil vsaj pod tem koncom neba znak za alarm!:)

matilda pravi ...

K*- naglejni bi binglajli iz vseh ušesnih mešičkov ;DDD.
Nedaj bože, pol bi jih kar naenkrat imeli pri blagajni v Zari, pa v motni plastiki v Berški, pa v podrsajasni in motni plastiki v Haendemu, pa v oguljeni, motni in na robovih razcefrani plastiki v Njujorkerju in na koncu koncu kot darilo v Smrklji iz mehkega ovojnega plastičnega "papirja".
Seveda vse brez avtorskih pravic!

Zaenkrat me še VSI sprašujejo od kod pa je to, čigavo pa je to, pa kako lepo je to in z ponosom povem, da je to Naše od Pleksimanije!

Anolopka pravi ...

Bravo! Le tako naprej.. bi povedala že prej, ampak sem se ravno vrnila iz drugega sveta.

Vanja pravi ...

K*, ja meje svetov so res čudna reč. Spreminjajo se.
Če bi naši nagljni bingljali iz ušesnih mešičkov vsepovprek, bi bil to verjetno resen alarm, da je z njimi nekaj narobe. Žal. :)
Matilda, hvala za te besede! :)
Anolopka, enako. Sem te mičken pogrešala. :)

GoLa pravi ...

S tem (in z vsem ostalim) je tako, kot je s soncem po dežju. Pridna si bila, ker taka si in če bi se ti še enkrat ponudilo, bi najbrž ponovila. Drugače pa je tisti stavek o mejah del enega meni najljubših stavkov Ludwiga Wittgensteina - "Meje mojega jezika so meje mojega sveta.", zato sem malce huda na tole gospo, ki si ga je takole prilastila... Glede novih umetnin pleksimanije pa sami presežki. :)

Vanja pravi ...

No, to, da si je gospa prilastila/priredila stavek, pa ni tako zelo lepo. Opažam, da si ljudje precej radi prilastijo besedne in slikovne zadeve.
Me veseli, da so ti naše nove stvari všeč. :)

Sabina pravi ...

Šele danes odkrila tvoj blog...Nikoli ni prepozno, a ne?! Dobra branja!!!! Hvala za prijeten nedeljski večer!
Pričaraj si sončen teden!