Živel 1. maj!

Do praznika dela in praznovanja le-tega imam približno enak odnos kot do jaffa keksov. Včasih jih pojem cel zavitek, pa sploh ne vem zakaj. Najbrž zato, ker me spominjajo na neke druge čase in v paketu s tem okusom dobim še druge nostalgične občutke. S prvim majem je podobno - praznuje se ga zato, ker se ga že od nekdaj praznuje, čeprav vzrok za praznovanje že nekaj časa ne obstaja več. Kaj naj praznujem? Praznik dela? Dela ni. Časi so taki, da je treba za to, da človek dobi delo, malodane komu zlesti v rit. No, če vam to uspe, imate v bistvu že kar veliko srečo.
Za jutranji tek sem danes iz firbca izbrala Rožnik. Čeprav sem vedela, da bo gneča, ampak saj že iz predprejšnje zgodbice vemo, da tečem kot polž, v hrib pa nemara še počasneje od polža, tako da sem pravilno predvidela, da me gneča ne bo (in me tudi ni) kaj prida motila. Med potjo sem srečevala ljudi z nageljni v rokah, bilo je res nostalgično, vse dokler mojih nosnic ni zmotil premočan Diorjev parfum (Dune). Ne, nekaj ni bilo v redu - hecno, kako hitro lahko vonj postane vsiljivec, tam sredi gozda se je presladek vonj širil kot tihi izdajalec delavskega ljudstva.
Spominjam se, kako smo šli v socialističnih časih s starši vsakega prvega maja na piknik v Kamniško Bistrico. Moja roditelja sta v delovnih organizacijah kjer sta bila (in sta še) zaposlena, dobila bone za hrano in pijačo, vzeli smo staro zbledelo deko, v eni vasi naprej pobrali deda in nono in se odpravili v Bistrico. Tam smo pogrnili deko na travnik in se, kot sardele na plaži, celo popoldne svaljkali po njej. Če smo otroci dovolj dolgo in vztrajno težili, so nam starši pri kramarjih kupili kalejdoskop, fotoaparat iz katerega je, ko si pritisnil na gumb, špricnila voda ali kakšno podobno neumnost. Mi smo se naigrali, starši na naklepetali in naplesali. O ja, življenje je bilo včasih precej bolj enostavno.
Včasih, ko smo bili še vsi enaki, se je nosilo rdeče naglje. Zdaj, ko imamo krasne nove čase, bi morali morda poleg rdečih nagljev nositi še bele in prosojne. Bele (simbol nedolžnosti) bi nosili vsi, ki so stari okoli trideset ali čez in niso bili še svoj živi dan redno zaposleni. Recimo, da bi bil bel nagelj za vse tiste, ki v življenju še niso videli regresa, božičnice, plačanega dopusta bolniške, odpravnine in takih reči. Prosojen nagelj pa bi si pripeli vsi tisti, ki ne obstajajo - tisti, ki cele dneve sedijo v pisarnah in morajo, ko na vrata potrka inšpekcija, ugasniti računalnik in se delati, da so na obisku. Potem bi se vsi skupaj zbrali na Rožniku in praznovali prvi maj.
Jaz danes praznujem nostalgijo in brezdelje. Vonja po pečenih čevapčičih sem se najedla že na Rožniku, med potjo nazaj pa sem v mislih ponovno potrdila jedilnik za današnje praznično kosilo: rižota z beluši ter solata s kalčki. V hladilniku se hladi penina, danes bom nazdravljala z belim nagljem na prsih - živel 1. maj!