Ste srečni?
Povedala vam bom: jaz nisem. Vam je kaj lažje pri srcu, zdaj ko čutite, da vendarle niste osamljen primer? Moja mama pravi, da ne bom nikoli srečen človek. Prav ima, ne bom, pa kaj potem! Zanima me, če srečni ljudje živijo bistveno boljše življenje kot ga živim jaz?! Ne, prav res me zanima: če bi dali na eno stran moje življenje, na drugo pa življenje nekoga, ki trdi, da je srečen in bi potem obe dali na oceno zunanjemu opazovalcu, za katerega izmed naju bi ta človek menil, da je srečen?! Morda celo zame, kaj pa vem. Sicer je pa tako da, nihče razen vas samih ne more vedeti ali ste srečni ali pač ne. Se mi pa kljub vsemu zdi, da to, da nisem srečna, ne vpliva bistveno na kvaliteto mojega življenja. Boste rekli da lažem?! Neee, tisti, ki me poznate, veste, da mislim smrtno resno. Poznam pa kar nekaj ljudi, ki trdijo da so srečni, pa je njihovo življenje precej podobno življenju psa na verigi, ki iz dneva v dan taca po razdrapanem kmečkem dvorišču. No, nikakor ne trdim, da srečni ljudje ne obstajajo, seveda obstajajo, ampak upam si trditi, da trenutno poznam le dve takšni osebi. Kako se reče: Izjeme potrjujejo pravilo?! Nikoli si nisem znala čisto dobro razložiti kaj naj bi ta stavek pomenil, če sploh kaj.
Povedala vam bom: jaz nisem. Vam je kaj lažje pri srcu, zdaj ko čutite, da vendarle niste osamljen primer? Moja mama pravi, da ne bom nikoli srečen človek. Prav ima, ne bom, pa kaj potem! Zanima me, če srečni ljudje živijo bistveno boljše življenje kot ga živim jaz?! Ne, prav res me zanima: če bi dali na eno stran moje življenje, na drugo pa življenje nekoga, ki trdi, da je srečen in bi potem obe dali na oceno zunanjemu opazovalcu, za katerega izmed naju bi ta človek menil, da je srečen?! Morda celo zame, kaj pa vem. Sicer je pa tako da, nihče razen vas samih ne more vedeti ali ste srečni ali pač ne. Se mi pa kljub vsemu zdi, da to, da nisem srečna, ne vpliva bistveno na kvaliteto mojega življenja. Boste rekli da lažem?! Neee, tisti, ki me poznate, veste, da mislim smrtno resno. Poznam pa kar nekaj ljudi, ki trdijo da so srečni, pa je njihovo življenje precej podobno življenju psa na verigi, ki iz dneva v dan taca po razdrapanem kmečkem dvorišču. No, nikakor ne trdim, da srečni ljudje ne obstajajo, seveda obstajajo, ampak upam si trditi, da trenutno poznam le dve takšni osebi. Kako se reče: Izjeme potrjujejo pravilo?! Nikoli si nisem znala čisto dobro razložiti kaj naj bi ta stavek pomenil, če sploh kaj.
Modno je biti srečen. Tukaj in zdaj. Zdaj je namreč pravi čas za srečo! Ne ve kaj zamuja, tisti, ki ni srečen! Da se razumemo: ko pravim, da nisem srečna, seveda nikakor ne mislim, da sem nesrečna, ampak nisem pa srečna. Sem zdrava, ustvarjalna, polna idej, imam prijatelje, ki jih lahko preštejem na prste ene roke (to je za dandanes veliko), širok krog znancev, nikoli se ne dolgočasim, lahko rečem, da dokaj zadovoljivo izgledam, dvakrat na leto grem na dopust, imam fajn familijo, ki me je vedno, v vsem kar sem počela in v vsem kar počnem, podpirala, živim v stanovanju v katerem se zelo dobro počutim, delo, ki ga opravljam, opravljam z veseljem. Pišem blog in ljudje, ki ga berejo, imajo najbrž občutek, da sem srečna. Pa vendar mislim, da temu ni tako.
Morda zato, ker mi prodajajo srečo, katere ne kupim: srečna bom, če bom mislila pozitivno, srečna bom, če ne bom imela celulita, srečna bom, če bom prebrala knjigo, ki mi pove kaj moram narediti, da bom srečna, srečna bom, ko bom imela veliko denarja, srečna bom, če se bom trudila biti srečna, če si bom, ko bom na zidu videla črno packo, prigovarjala, da ni črna ampak bela, srečna bom, ko bom imela idealnega partnerja, dober avto in dva otroka, srečna bom ko bom v penziji, srečna bom ko bom imela vnuke, srečna bom ko bom stara 60 in jih bom navzven kazala 50...
Veliko se usajam za prazen nič in to bom z velikim veseljem počela še naprej. Svoje "ventile" pucam tako, da pizdim, nekdo drug jih puca skozi šport, spet drugi se do nezavesti nažira, nekdo tretji pa vse skupaj morda pestuje nekje globoko v svojem naročju zakopano. Verjetno bom tekom let zadobila čir na želodcu, morda celo raka, če pa bo vse po sreči (recimo temu raje naključje) nič od naštetega. Skratka, usajam se "za vsak drek". Nekateri mislijo, da si, če se usajaš "za vsak drek" nesrečen. Ampak saj vam pravim, nikakor nimam občutka, da bi bila nesrečna.
Danes proti večeru sem šla na hrib. Medtem ko sem sopihala navzgor nisem razmišljala o sreči ali nesreči, pomembno mi je bilo le to, da pridem do vrha, da se bom potem lahko spustila dol. Zato tudi človek leze na hrib - da se potem lahko spusti dol. Potem, ko sem pritekla nazaj v Tivoli, sem se kar naenkrat počutila blazno srečna, skoraj bi si začela na glas popevati melodije, ki jih je predvajal iPod, komaj sem se zadržala, da nisem narabutala cvetočih vej grmičkov v Jakopičevem sprehajališču, ko sem prišla do podhoda me je že imelo, da bi skočila do neba (pa ravno v podhodu!). Tako, sreča pride in je zastonj, samo v tekaško opremo se je treba nabasati in iti v gozd, ki diši po akaciji in bezgu.
Konstantno srečni so lahko le neumni. Le neumen človek je lahko srečen človek. Tak, ne opazi kaj bi bilo lahko bolje, zadovoljen je z vsem kar mu pride na pot in vsakomur se pusti prepričati, da je srečen. Večkrat mi pride na misel stavek iz Hudečkove knjige Hiše (mislim da je naslov knjige Hiše, ampak ne držite me za besedo, prosim). Ob zibelki, v kateri je spal mali gospod Hudeček (takrat še ni bil gospod, seveda - pred seboj si nikakor ne smete predstavljati malega sivolasega možička s klobukom na glavi, ki leži v zibelki), sta modrovali dve sosedi: "Nikoli ne bo srečen, marsikaj bo opazil, predvsem to, kar bo drugim ljudem ostalo skrito." (citat ni dobeseden, tako da prosim, tudi na tem mestu me ne držite za besedo - kogar zanima dobeseden citat, lahko pogleda v knjigo, nekje na začetku se nahaja ta stavek).
Morda pa bi me moralo dejstvo, da nisem srečna neizmerno veseliti?! Mogoče nas ravno to, da mislimo, da se moramo še čisto čisto malo potruditi za doseganje sreče, dela življenje zanimivo?! Čisto mogoče je, da bi v nasprotnem primeru čepeli na kavču in se 24 ur na dan naslajali nad lastno srečo. Le kakšno življenje bi to bilo?! Če je res, da so lahko le neumni srečni ali potemtakem to pomeni, da sem pametna?! In če vse opazim, to pomeni, da je z mojimi očmi vse v redu, kar je spet super.
Morda zato, ker mi prodajajo srečo, katere ne kupim: srečna bom, če bom mislila pozitivno, srečna bom, če ne bom imela celulita, srečna bom, če bom prebrala knjigo, ki mi pove kaj moram narediti, da bom srečna, srečna bom, ko bom imela veliko denarja, srečna bom, če se bom trudila biti srečna, če si bom, ko bom na zidu videla črno packo, prigovarjala, da ni črna ampak bela, srečna bom, ko bom imela idealnega partnerja, dober avto in dva otroka, srečna bom ko bom v penziji, srečna bom ko bom imela vnuke, srečna bom ko bom stara 60 in jih bom navzven kazala 50...
Veliko se usajam za prazen nič in to bom z velikim veseljem počela še naprej. Svoje "ventile" pucam tako, da pizdim, nekdo drug jih puca skozi šport, spet drugi se do nezavesti nažira, nekdo tretji pa vse skupaj morda pestuje nekje globoko v svojem naročju zakopano. Verjetno bom tekom let zadobila čir na želodcu, morda celo raka, če pa bo vse po sreči (recimo temu raje naključje) nič od naštetega. Skratka, usajam se "za vsak drek". Nekateri mislijo, da si, če se usajaš "za vsak drek" nesrečen. Ampak saj vam pravim, nikakor nimam občutka, da bi bila nesrečna.
Danes proti večeru sem šla na hrib. Medtem ko sem sopihala navzgor nisem razmišljala o sreči ali nesreči, pomembno mi je bilo le to, da pridem do vrha, da se bom potem lahko spustila dol. Zato tudi človek leze na hrib - da se potem lahko spusti dol. Potem, ko sem pritekla nazaj v Tivoli, sem se kar naenkrat počutila blazno srečna, skoraj bi si začela na glas popevati melodije, ki jih je predvajal iPod, komaj sem se zadržala, da nisem narabutala cvetočih vej grmičkov v Jakopičevem sprehajališču, ko sem prišla do podhoda me je že imelo, da bi skočila do neba (pa ravno v podhodu!). Tako, sreča pride in je zastonj, samo v tekaško opremo se je treba nabasati in iti v gozd, ki diši po akaciji in bezgu.
Konstantno srečni so lahko le neumni. Le neumen človek je lahko srečen človek. Tak, ne opazi kaj bi bilo lahko bolje, zadovoljen je z vsem kar mu pride na pot in vsakomur se pusti prepričati, da je srečen. Večkrat mi pride na misel stavek iz Hudečkove knjige Hiše (mislim da je naslov knjige Hiše, ampak ne držite me za besedo, prosim). Ob zibelki, v kateri je spal mali gospod Hudeček (takrat še ni bil gospod, seveda - pred seboj si nikakor ne smete predstavljati malega sivolasega možička s klobukom na glavi, ki leži v zibelki), sta modrovali dve sosedi: "Nikoli ne bo srečen, marsikaj bo opazil, predvsem to, kar bo drugim ljudem ostalo skrito." (citat ni dobeseden, tako da prosim, tudi na tem mestu me ne držite za besedo - kogar zanima dobeseden citat, lahko pogleda v knjigo, nekje na začetku se nahaja ta stavek).
Morda pa bi me moralo dejstvo, da nisem srečna neizmerno veseliti?! Mogoče nas ravno to, da mislimo, da se moramo še čisto čisto malo potruditi za doseganje sreče, dela življenje zanimivo?! Čisto mogoče je, da bi v nasprotnem primeru čepeli na kavču in se 24 ur na dan naslajali nad lastno srečo. Le kakšno življenje bi to bilo?! Če je res, da so lahko le neumni srečni ali potemtakem to pomeni, da sem pametna?! In če vse opazim, to pomeni, da je z mojimi očmi vse v redu, kar je spet super.
17 komentarjev:
Sreča je v majhnih, kratkoročnih ciljih. Temu se menda reče loser mentality. :)
Na enem izmed predavanj iz sodne psihologije smo študentje med drugim slišali: "Sreča je privilegij primitivnih." Sicer ne vem kater znan mislec je to rekel,ampak bi se kar strinjala. Lep prispevek. Anja
Kot vse ostalo, je tudi "sreča" definicija vsakega posameznika ... in seveda jo vsebinsko vsi po vrsti mešamo z ne/zadovoljstvom in ne/zainteresiranostjo ...
Vsak od nas ima tako svoj recept za osebno srečo (ki je ne smemo mešati s srečo zadetka na lotu, recimo), pa to ni nič narobe. A ne bi bilo dolgočasno, če bi vsi funkcionirali na popolnoma enak način? ☺
Večkrat sem se že sama spraševala, kaj je sploh sreča. Blagostanje duha in fizičnega, vse kar imam? In nekako ne pridem do konca... Zanimiva bi bila debata na to temo, izmenjava mmenj, različni pogledi - vsekakor je to zanimiva tema.
Ne stremim in se ne grebem za "splošno" osebno srečo. Žmaht vsakemu denvu dajejo tiste male vsakdanje srečice, ko te pokliče prijateljica na kavo, iskren nasmeh in prijazna beseda kogarkoli, dobra glasba, knjiga, čas za hobi, tek,..... in če je teh srečič veliko, je to ena sama sreča. To je moje merilo in mi je čisto dovolj.
Adj, to prvo sem ugotovila tudi sama. Glede drugega pa ne vem. :)
Anja, bi se kar strinjala.
M, po svoje bi bilo dolgočasno, po drugi strani pa sem se pred dnevi, konkretno ob branju nebuloz ob sprejetju novega predloga Družinskega zakonika, zalotila ob misli kako fajn bi bilo, da bi vsi funkcionirali na enak način - da bi vseh tistih 41 bedakov funkcioniralo na način kot ostalih 40. Vse je relativno. :)
Helena, splošne sreče itak ni, ta pojem je le lep nedosegljiv paket, katerega lahko ljudem vedno znova prodajo. O ja, polno je malih tihih in glasnih sreč in srečic in to je tisto kar šteje! :)
http://www.youtube.com/watch?v=sNlwh8vT2NU
Ma dej, a veš, da so me izjave (kakor jim ti praviš ☺) bedakov po dolgem času razbesnele (ponavadi si ne pustim prav hudo pokvariti dneva).
Pa še vprašanje na tvojo temo - misliš, da jih je dosežena neumnost osrečila? ;)
M, iskreno povedano me to sploh ne zanima, ko pa že ravno sprašuješ: v njihovo dobro močno upam, da ne. :)
Jaz pa zase mislim, da sem srečna.
Pa ne da hodim z glavo v oblakih in da sem z vsem zadovoljna, daleč od tega.
Srečna sem, ker imam "vse pošlihtano", idealno pa ni nič, ker idealno ne obstaja.
Vsi smo živi in zdravi, imamo se radi, nihče me ne tepe in meni ni treba nikogar tepsti, stanovanje je normalne velikosti in dobro ohranjeno pa čeprav je vse pohištvo iz Ikee, kredite imam ampak ne za vse življenje, otrok me večkrat na dan objame in mi pove da me ima rad, mož me ne vara ali vsaj ne vem za to, jem kar mi je dobro in ne kar si lahko privoščim, na počitnice tudi lahko grem, vsake toliko mi pa zmanjka za kako položnico plačati, da se zavem, da bi bilo lahko bistveno slabše kot je.
Imam pa celulit in špehast trebuh, kosmate noge, nečisto kožo, imela bi hiško, pa več denarja, z možem ne seksava trikrat na teden (niti enkrat če smo pošteni), avto čaka na čiščenje že pol leta, skozi okna se komajda še vidi, mož me kak dan spravi ob živce, sosed mi kadi pod oknom, njegov pes pa cele dneve laja, nimam balkona in lahko perem samo v lepem vremenu,...
Pa kaj... CARPE DIEM :)
Samo še kakšno kronično diagnozo fašeš, pa boš na konju. Važno, da znamo videti, gleda itak vsak, če ni ravno slep.
Ups, vidim, da je prešnji kometar poslan z maminega gmaila.
Anita, lepo. :)
Špiklja, ja - se zavedam. Btw, kdaj prideš po obroč?! ;)
Srečna sem tu pa tam, večinoma pa se nikoli ne definiram kot srečno ali nesrečno, ampak kot zadovoljno ali nezadovoljno sama s sabo. In zadovoljna sem, ko nekaj sama sebi dokažem oziroma dosežem tisto, kar sem želela, pa ne govorim o materialnih zadevah in takrat ni rečeno, da sem tudi srečna. V bistvu sploh nikoli nisem srečna, ker sem že od rojstva nezadovoljna, da sem se rodila na tem planetu in bi šla na kakšnega drugega :-)
p.s. škoda, da te ni bilo na vrček. Moja sreča zaradi tebe ni bila popolna :P
Vale, ne spodobi se podpisovati pod besede nekoga drugega, ampak pod tele tvoje bi se. :) Glede včeraj pa... Nataša naju je hipnotizirala s kaminom. Naslednjič ko boš v naših logih se bom potrudila, da pridem - pa bo sreča dvojna! :)
Imamo dve vrsti ljudi:
tiste, ki bi lahko bili srečni, pa to niso
in tiste, ki iščejo srečo,
pa je ne najdejo.
Arabski pregovor
Srečen si, ko pred seboj vidiš veliko skledo solate. In nesrečen, ko zbašeš vso, ker te boli trebuh. :)
Srečen si - ko misliš nase in ne predvsem na druge, kot to delamo. Vedno želimo ustreči in posreči drugim, ki jih imamo radi. "Jaz" pa lahko še počakam, - ko bo čas bom......
To je narobe pri meni. Ko pa si vzamem vsaj urco ali dve, da ustrežem mojim željam in potrebam - sem kot prerojena. Srečna. In prav to potrebujemo. Včasih samo sedim na balkonu in opazujem ptice, pa sem srečna, kot bi zadela na lotu. Sreča je v malih stvareh - tako so pravili včasih!!
LP
Milena
O ja, je, definitivno! :)
Objavite komentar